Forum
Strah-Franica Kolbl
Oče je imel sina razbijača. »Marko se nikogar ne boji,« so o njem pripovedovali ljudje. Oče bi rajši imel dobrega in pobožnega sina, da bi mu pomagal, kakor pomagajo drugi sinovi očetom. Zato ga nekega dne vpraša: »Sin moj, zakaj nisi tak kakor drugi dečki? Zakaj si tak razbijač?«
Takrat pa pove Marko očetu, da ga vedno jezi to, ker ne ve, kaj je strah. Zato ne more mirovati, dokeč ne spozna strahu. »Pojdi ponoči na pokopališče,« mu svetuje oče. »Tam boš že izvedel, kaj je strah, če že moraš vedeti.«
Sin gre še isti večer na pokopališče. Ko se zjutraj vrne, pove očetu, da je na pokopališču vso noč čakal strahu, pa ga ni bilo.
»Potem ti pa ne morem pomagati,« pravi oče. »Pojdi po svetu, in kadar spoznaš strah, potem se vrni.«
Marko se poslovi, vrže torbo čez pleča, vzame v roko palico ter gre po svetu iskat strahu.
Na večer pride do tretje vasi in tam do zadnje hiše. V tisti hiši pa je prebival star mož, vaški zvonar.
»Kam pa ti, sinko, tako pozno zvečer?« ga vpraša zvonar. »Po svetu, očka, po svetu. Rad bi poznal, kaj je strah,« odgovori Marko prijaznemu možu.
»No, če je tako, potem ti ni treba iti dalje,« reč smehljaje se stari zvonar. »Kar pri meni ostani! Strah je namreč v naši vasi doma. Se že poznata.«
Že tretji dan je bil Marko pri starem zvonarju, a strahu še ni videl. Zjutraj, še pred zoro, pa pokliče zvonar Marka.
»Sinko slabo vreme je danes, jaz pa sem že star in težko hodim. Stopi no ti in zvoni dan namesto mene!«
Marko skoči s postelje, se urno obleče in gre naravnost proti cerkvi, okrog katere je pokopališče. Niti slutil ni, da je stari zvonar prejšnji večer k vrvi, za katero se vleče zvon, nalašč postavil mrliča tako, kakor da bi zvonil. »Oj, dobro jutro, kuma!« pozdravi Marko mrtveca. »Se vam je zdelo pozno, pa ste prišli sami zvonit? Kar začnite, kuma, kar začnite, če že stojite ob vrvi,« ga nagovarja Marko, ki se mu ni zdelo vse to nič posebnega.
Toda mrlič se ne gane in ničesar ne odgovori.
»Pozvonite vendar ali pa proč!« se razčemeri Marko. Ko pa vidi, da se oni niti ne gane, ga sune vstran, da se prekucne na tla, sam pa prime za vrv in mirno odzvoni dan. Nato se vrne k staremu zvonarju. Ko že leže v posteljo, mu pove, kako je bilo.
»Pa se nisi nič prestrašil?« ga vpraša zvonar.
»Človeka naj bi se ustrašil?« pravi Marko začudeno. »Saj človek vendar ni strah.«
»No, če se že ne bojiš niti takšnih ljudi, potem je najboljše, da greš dalje po svetu. V naši vasi je to največji strah.«
»Tudi dobro,« si misli Marko in vrže torbo čez pleča, vzame palico v roko in hajdi v svet. Pa dolga je cesta, širok je svet. Tri dni je že hodil in tri noči, ko pride v temen gozd. Na sredi tistega gozda je stal zakleti grad. Marko potrka na vrata in pride mu odpret star, sključen možiček. Dečko mu pove, da išče tako službo, kjer bi ga naučili, kaj je strah.
»Boljšega kraja si ne bi mogel izbrati, sinko,« mu odgovori starček, ki je bil za vratarja v zakletem gradu. »Veš, ta grad je zaklet. Podnevi prebiva v njem velik gospod, grof, ponoči pa hodijo po gradu strahovi, ki raztrgajo vsakega, ki ga dobijo v gradu.«
»Očka, sprejmite me za pomočnika!« prosi Marko, ves vesel, da bo navsezadnje le videl, kaj je strah. »Vrečico zlatih penez dobi tisti, ki ostane čez noč živ v prvem nadstropju gradu. Vendar ti moram povedati, če že hočeš ostati, da nisi prvi, katerega bodo strahovi raztrgali na kosce.« »Tudi brez plačila ostanem,« pravi Marko vesel. »Bom vsaj videl, kakšen je strah.«
Starec zmaje z glavo in odvede nenavadnega dečka v prvo nadstropje. Za večerjo mu da mleka, pšena in še zavitek tobaka, da bi mu ne bilo dolgčas.
Marko gre takoj v veliko grajsko kuhinjo, da si skuha za večerjo mlečno kašo. Kaša je zavrela in Marko jo je pridno mešal, ko odbije grajska ura polnoč.
»Ti!« se oglasi nekje nad njim neznan glas. »Skočil bom na tla!«
Marko se ozira na vse strani, pa ne vidi nikogar, zato meša naprej kašo in mirno odgovori neznancu:
»Dobro, dobro. Kar skoči! Čemu bi bil sam. Bom vsaj imel pomagača in mi bo krajši čas.«
Komaj izgovori te besede, že se odpre strop in na tla padeta dve goli nogi.
»Samo nogi?« se začudi Marko. »Kako bosta pa vidve siroti jedli?«
»Ti, zopet skočim!« se oglasi neznan glas.
»Skoči, skoči!« odgovori Marko. »Saj ravno čakam na pajdaša. Kaša še bolj diši, če jo jesta dva.«
Zopet se odpre strop in k nogam pade trup.
»Brez rok, brez glave!« se še bolj čudi Marko. »Kuma, ti ne boš jedel kaše tak, kakršen si.«
Tako se pogovarja Marko z neznanim glasom. Medtem pa padejo na tla še roke, glava in nazadnje dolg vražji rep. Vse je ležalo razmetano po tleh, tisti nad njim pa je kričal:
»Pazi, takoj skočim!«
»Kaša je gotova, kuma,« pravi Marko. »Tvoji udje so res že vsi tu, a taki ne morejo jesti. Čakaj malo, morda jim pa le pomorem k življenju.«
In res začne zlagati razmetane ude. Noge postavi k trupu, potem roke, spodaj rep in nazadnje še glavo.
»Ham!« zavpije glava, ko se je dotaknila trupa, telo skoči pokonci in pred Markom stoji sam hudobec.
»Ham, praviš?« Eh, potem si pa gotovo lačen, siromak. Pojdi bliže in sedi! Polovica kaše je tvoja, polovica moja. Midva se bova že zbogala.«
»Ne pravim zato »ham«, ker sem lačen kaše, ampak zato, ker hočem tebe pojesti,« odgovori hudobec na prijazno vabilo. »No, veš kaj! Če si pa tak norec, da ti je človeško meso ljubše kot dobra mlečna kaša, potem me pa kar jej, jaz bom pa kašo.«
»Človek!« se čudi hudobec. »Jaz sem vendar sam vrag, ali ne vidiš? Pa se me nič ne bojiš?«
»Čemu pa bi se bal vraga? Ljudje pravijo, da se bojijo samo strahu. Tega gospoda mi spravi semkaj, pa ti prav rad prepustim vso kašo.«
»Na takega pa še nisem naletel,« si misli hudobec. »Čakaj, ti že pokažem!«
Hudobec pomiga z repom, stropo se odpre in v kuhinjo začno padati hudobci kakor poleti toča na polje.
»Hej!« zavpije Marko pri tem direndaju. »Sami vidite, da za toliko ni prostora. Boste še katerega pohodili v taki gneči!«
Potem pa mirno je kašo in se ne briga več za hudobce, ki se gnetejo okrog njega, cvilijo, rogatajo in skačejo. Potem pa mu je bilo že vse preneumno. Vzame skledo in pravi:
»Na! Kateri je najbolj lačen, tisti naj je! Drugi pa pridite jutri! Skuhal bom za vse.«
Hudobcem je ugajal nenavadni dečko. Smeje so odklonili njegovo kašo in ga povabili k sebi za mizo; ta je bila naenkrat polna jedi in pijač. Marko ne pomišlja dolgo, prisede k njim, je in pije, kadi in pleše s hudobci. Bilo mu je tako kratkočasno, da mu je bilo skoraj žal, ko je prvič zapel kokot.
»Zdaj pa gremo,« se oglasi prvi hudobec. »Povej svojemu gospodarju, da si mu rešil grad. Mi ne smemo več priti semkaj.«
Zjutraj navsezgodaj prideta grof in vratar pogledat, kaj je s tujcem.
»Raztrgan bo, kakor so bili vsi drugi pred njim,« si misli grof. Silno se začudi, ko zagleda Marka za mizo, na mizi pa polno mesa, vina in belega kruha. Marko zadovoljno je in pije, kakor da bi se ne bilo prav nič zgodilo. »Dragi prijatelj,« reče grof, »rešil si mi grad, zato ostani pri meni. Za brata te vzamem, in dokeč boš živ, te bom gostil v zahvalo, ker si mi rešil grad strahov.«
»Hvala, gospod grof!« mu odgovori Marko. »Ne morem ostati niti urice. Ali zvem, kakšen je strah, ali pa grem s tega sveta.«
In Marko se je napotil dalje po svetu. Pa ga dohiti na poti ženska, ki je nesla mleko v mesto.
»Fant, če si mlad, pa samo malo grd, pojdiva skupaj,« ga ogovori kmetica. Bila je vdova, doma je imela hčer pa nobenega moškega pri hiši. Ko je izvedela od Marka, čemu hodi po svetu, mu obljubi, da mu pokaže strah, če vzame njeno hčer za ženo.
Marko je zadovoljen in gre z njo.
Vsa trudna in lačna se vrneta na vdovin dom. Hči je ravnokar pripravljala ribe za kosilo. Mati ji nekaj zašepeče na uho in hči gre iz hiše. Marko sede na klop, si prižge pipo tobaka in opazuje vdovo, ki se spravlja k delu, da bi zamesila kruh.
»Marko, pri vodnjaku je na tleh veliko rešeto,« mu pravi vdova. »Kruh bom zamesila in moram presejati moko. Stopi in mi prinesi rešeto!«
Marko se ne brani in gre ponj. Komaj pa prime in dvigne rešeto, zleti nekaj črnega izpod rešeta in njemu naravnost v obraz.
»Joj, joj!« zavpije Marko ves bled od strahu in rešeto mu pade iz rok.
»Kaj pa je, Marko?« se smeje vdova na pragu. »Kaj tako kričiš?«
»Ne vem, kaj je bilo, toda tako sem se prestrašil, da mi je še rešeto padlo na tla. Kaj je bilo ta črna pošast?« »Strah, sinko moj, strah, če bi rad vedel.«
Marko je še vedno drhtel od prestanega strahu, vendar je slednjič prasnil v smeh.
»Hčer ti vzamem za ženo, kako sem obljubil,« reče, »toda pošteno si me znorila. Pri nas pravijo takim strahovom – vrane.«
08. maj 2010
dobra
09. maj 2010
09. maj 2010
09. maj 2010
a to je knjiga
09. maj 2010
...
20. julij 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg