Forum
u8459
u8459
Kakor ptica, ki leti nad ogromnim oceanom.

Bele tipke, črne tipke in Nejini prsti, ki so bili povsem beli. Na nek način bledi kakor je bila Neja sama. Črni skodrani lasje, ki so ji prav silili v oči polne veselja in njene žareče oči, ki so bile čudne umazane barve so zakrivali tisto kar je bilo v njej.
Kljub temu, da je bila zares svobodna v sebi ji je nekaj manjkalo.
"Neja, spet igraš drugo!" se je zopet drla na njo njena učiteljica klavirja. Neja jo je na hitro pogledala potem pa je pogledala na črno-bele tipke.
"Žal mi je, ne bo se ponovilo..." je tiho rekla, čeprav je vedela, da se bo še. Ne more igrati pesmi, ki jih učiteljica hoče, da jih. Neja hoče igrati svoje. Njeni prsti hočejo igrati svoje. Hočejo se prepletati po klavirju od enega konca do drugega.
"Prosim zaigraj mi kar smo se učili prejšnjo uro." je jezno rekla učiteljica. Neja je mislila, da ve kaj igrati. Ampak zopet je igrala svoje. Tokrat je tudi igrala nekaj novega, drugega. Nekaj kar še do sedaj na urah klavirja ni igrala.
Igrala je svojo pesem. Pesem njenega življenja...
Bilo je pred šestnajstimi leti v mestni porodnišnici.
Nejina mama je nekaj dni pred božičem rodila. Za njeno mamo je bilo to nekaj najlepšega, da bo imela hčerko. Ampak svet se ji je podrl, ko jo je Nejin oče zapustil ob novici, da je noseča.
Bil je prasec, ki je pobegnil ob novici. Hkrati je bil dovolj star, da bi lahko imel otroka ampak v sebi je bil nezrel in pomilovanja vreden.
Kljub vsemu je Neja bila nekaj posebnega. Bila je božično darilo za svojo mamo.
V nekaj naslednjih letih je bilo Nejino življenje povsem povprečno in normalno. Z mamo sta dobro šli skozi življenje vse do Nejinega dvanajstega leta...
V Neji je bilo kot, da bi pravkar izbruhnil vulkan. Srce ji je bilo hitreje ob spominu. Tudi pesem, ki jo je igrala ni bila več mirna kot v začetku. Postajala je čedalje hitrejša in glasnejša. Tempo se je stopnjeval...
...Bil je hladen januarski popoldan. Ali morda že večer? Ni važno... Nekaj dni po novem letu. Neja in njena mama sta se preselili v novo stanovanje v center mesta. In tistega popoldneva je na vrata potrkal nekdo.
Nekdo, ki ga Neja še ni poznala. Odprla je vrata in moški, ki je stal pred vrati ni čakal. Vstopil je in jo objel. "Hčerka moja, prišel sem pote. Z mano greš na izlet. Mama ti še ni uspela povedati, da sem se vrnil. Spoznal sem, da sem naredil napako s tem ko sem vaju zapustil. Sedaj mi je res žal in rad bi tebe bolje spoznal."
To so bile besede, ki so majhno Nejo takrat premamile. Bila je naivna majhna deklica in verjela je, da jo bo oče, ki je prišel ponjo odpeljal na lep izlet.
Hitro sta vzela stvari in odšla. Neji ni bilo jasno zakaj se jima je tako mudilo oditi. Takrat ji ni bilo jasno, sedaj ji je.
Izlet se je začel lepo. Vozila sta se v očetovem prelepem, dragem črnem športnem avtomobilu.
Neja je med vožnjo zaspala na zadnjem sedežu. Po nekaj urah vožnje jo je oče zbudil. Rekel ji je, da sta prispela. Zares sta prišla v prečudovit gozd, kjer je bila pred njima hišica.
Hišica, ki se je tedaj Neji zdela čudovita je zdaj bila vse drugo kot to. Bila je hišica kjer je doživela grozote.
Tistega dne je bilo mirno. No ja, skoraj mirno. Začelo se je pri večerji, ko je Neja po nesreči prevrnila kozarec soka. Oče je vzkipel in jo nadrl, da je to bil čisto novi prt, ki je bil preklemano drag. Zatem je utihnil in bil tiho.
Po večerji se je Neja spravila pod tuš. Mokra, ovita v brisačo je stopala tiho po kopalnici in počasi je odšla v sobo. Zagrnila je zavese in zaprla vrata.
Še v temi je stopila proti stikalu za luč. Le nekaj svetlobe je prihajalo iz kopalnice, ampak premalo, da bi videla kje so njene stvari.
Stegnila se je do stikala in še v istem hipu je padla brisača na tla. Takrat pa je tudi začutila na svojem telesu dotike.
Sunkovito se je obrnila in v istem hipu se je je oče dotikal že povsod. Povsod, kjer ni želela...
Neja je igrala klavir vedno glasneje in prvič v življenju so ji ob igranju spolzele solze po licu. Z pogledom je hitro ošvrknila učiteljico, ki je tokrat začuda zares občudovala Nejino igranje. V učiteljičinih očeh je bilo nekaj takega kot iskrica. Neja se ni mogla ustaviti čeprav je želela. Njen spomin pa tokrat ni bil v celotnih prizorih. Bili so le majhni koščki. In boljše je bilo tako...
Dotikanje. Vsak dan isto dotikanje. Ampak Neja je bila tako majhna, da se ni mogla upreti. Fizično je bil oče močnejši.
Neja ni mogla iz sobe. Ni imela izhoda. Skrbelo jo je kje je mama. Imela je le sobo in kopalnico. In na sredi sobe klavir. Klavir, ki ga je igrala ko očeta ni bilo. Učila se je igrati klavir.
Ampak bila je prestrašena deklica. Oče se je je čez čas naveličal le dotikati. Počel je še hujše stvari.
To se je dogajalo vsak prekleti dan od tistega izleta naprej.
Bilo je nekaj dni tega.
Kmalu že nekaj tednov.
Dva meseca zatem je bilo zadnjič. Bilo je že petič ko se je ni le dotikal. Tistega dne je padla v nezavest zaradi premočnega udarca v glavo.
Nejino igranje na klavir se je začelo počasi umirjati. Solze pa so še vedno polzele po njenih bledih licih...
Nekaj mesecev je bila v komi.
Pravzaprav veliko mesecev. Njena mama je bila vsak dan ob njej. Očeta so zaprli. Seveda ni Neja nikoli izvedela kaj se je zgodilo, da je bila rešena. Ampak bila je. Po nekaj mesecih se je zbudila iz kome.
Morala je začeti vse znova zaradi izgube spomina. Bila je le ena stvar, ki ji je ostala v spominu. Črn klavir.
Kmalu zatem je začela spet hoditi v šolo in tam je včasih popoldan igrala sama klavir. Vedela je vedno več.
Nekega dne je njeno igranje zaslišala učiteljica. Dala ji je note. Kljub temu, da ji je pokazala kako se igra, Neja ni želela igrati po notah. Hotela je igrati le svoje.
Čez nekaj časa je Neja začela hoditi k uram klavirja. In sčasoma se je tudi navadila igranja po notah, ki ga ni marala.
Tako je dobrega pol leta že igrala klavir. Bila je boljša od mnogo drugih, ki so igrali že dolgo klavir.
Imela je talent. Poseben talent.
Nekaj mesecev pred petnajstim letom pa se ji je zgodila še ena stvar, ki jo je prizadela.
Mama je imela prometno nesrečo. Umrla je na kraju nesreče.
Takrat je Neja navzven bila zelo močna. V sebi pa je jokala in kričala.
Neja je počasi zaključevala svojo pesem. Ustavila se je. Z roko je obrisala solze. "Neja, čudovita pesem. Kakšen je njen naslov?"
Zamislila se je. Ni vedela kaj reči.
"Pesem mojega življenja." je tiho rekla in odšla. Tistega dne je odšla in ni se nikoli več vrnila in nikoli več ni bilo ne duha ne sluha o dekletu, ki je odlično igralo klavir.
07. maj 2010
u8459
u8459
tega si nism js izmislila iz neta je.
KOMENTAAR?
07. maj 2010
Kera kul zgodbica =)
07. maj 2010
u8459
u8459
res je....žalostna :/
07. maj 2010
Sorry, Nee Daa Se Mii Braat.! xD
07. maj 2010
u8459
u8459
škoda za tebe.kr je prefajna zgodba ; )
07. maj 2010
ČUDAK...da se ti ne da brat...Sam res je huda zgodbica...Men osebno je kr dost-krat bolša od unih O AMADEJI, al pa una JULIJA... Drugačna je, pa profesjonalno napisana =)
07. maj 2010
u20407
u20407
U-A-U !
07. maj 2010
u16709
u16709
o my god! crazy! Bolša od drugih
07. maj 2010
u20065
u20065
07. maj 2010
ful cool
07. maj 2010
u8459
u8459
men je ful ušeč..
KAKA JE VAAM?
07. maj 2010
u18243
u18243
Neda se mi brat.. sam useeno bom prebrala (:
08. maj 2010
....ful kruToo!!
08. maj 2010
Uaau..Zdei Sm Prebralaa..Ress Dobraa Pa..FuuŁ Mii Jee Ušeč.! (:
08. maj 2010
enako..
08. maj 2010
u20407
u20407
PERFECT :3
11. maj 2010
u28905
u28905
ful dobra pa žalostna zgodbica...
26. oktober 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg