Forum
s bff piševa zgodbo in mislila sem da bi objavila tudi tukaj. torej upam da bo veliko bralcev, in če mislite bit nesramni porsim da odidete in si poiščete temo ki vam bo všeč.

Boš brala?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

01. januar 2016
objavila bom uvod:

UVOD
»Madi, poglej, kako je suha. Da bi jaz bila taka... Daj, po pravici mi povej če sem močno debela«, je rekla Valerija s prstom na manekenki v reviji.
»Vale, ti nisi debela. Če misliš spet izgubiti kak kilogram se boš še prelomila. Fotografije v revijah obdelajo da zgledajo manekenke bolj suhe«. Ko je zazvonil Valerijin telefon je še dodala: »Pa zamenjaj si to melodijo. Starinska je«.
Valerija je zavila z očmi in se oglasila: »Ja? Oh, Robi, ti si. Kaj? V kavarni? Zdaj? Kaj pa bi mi rad pokazal? Ampak ravnokar sem z Madi«. Krajši premor. »Madeleine, tepec, mojo najboljšo prijateljico. Kaj pa če jo povabiva zraven?«. Madeleine je še brez telefona ob ušesu slišala, kako je zavzdihnil. Seveda je ni hotel z njima, hotel je biti samo s svojo punco. Ampak ker je bila Valerija prijazna, ga je vseeno prepričala. Pogovor je končala z: »Prav, pridem čez 10 minut«.
Odpravili sta se peš. Ko sta prišli do kavarne sta zagledali Robija ob bleščeče novem motorju, kako se ponosno nasmiha Valeriji. Osuplo ampak mirno je rekla: »To si mi torej hotel pokazati. Si vendarle prepričal starše«. Iztegnil je roke, da bi ga Valerija objela, ampak je dobil samo bežen poljubček.
Vstopili so v kavarno in sedli za mizo ob oknu. Robi je seveda cel čas razlagal o svojem novem motorju, koliko prestav ima, kakšno hitrost lahko doseže. Valerija je imela odmaknjen pogled, Madeleine pa je strmela skozi okno. Na travniku za kavarno so rasli majhni ampak gosti grmički. Madeleine pa je za enim od njih zaznala gibanje. Izostrila je pogled in videla moškega, oblečenega v črno usnjeno jakno in temne kavbojke. Nekaj je govoril v svoj telefon in gledal natančno k njihovi mizi. Madeleine se je zgrozila, prav tako kot moški, ko je videl, da ga opazuje. Skril se je še globlje v grm. Nekaj trenutkov za tem je Valerija naznanila da gre na stranišče in zaradi njenega čudnega pogleda je Madeleine vedela, da ne gre na potrebo. Pomislila je, da je tudi ona videla moškega in pričakuje, da bo Madeleine prišla za njo. Zato je tudi ona vstala in rekla Robiju da gre z Valerijo.
Na stranišču je videla Valerijo naslonjeno ob umivalnik. Bila je zaskrbljena. Ko jo je Madeleine vprašala o moškem, je Valerija začudeno pogledala: »Nobenega moškega nisem videla. Lahko si ti je samo zdelo«. Ampak Madeleine je vedela, da ni imela prividov, saj so ji njene moči omogočale tudi veliko boljši vid.
Valerijo je vprašala, kaj jo torej muči, ta pa se je zlomila in zajokala: »Kaj nisi videla? Robi je imel v nahrbtniku prazno steklenico vina! Ga nisi zavohala? Gotovo je kadil!«
Madeleine je zamišljeno pokimala. Ko si je Valerija obrisala solze, sta se vrnili k Robiju. Ta je ves navdušen pomigal s ključi in rekel: »Punci, gremo se peljat«.
Zunaj sta negotovo sedli na motor za Robija, ki je takoj speljal. Na začetku je vozil mirno, in dekleti sta se počasi sprostili, ko pa so zavili na stransko cesto, je začel delati čudne vijuge in zraven vriskal, nato je pospešil in začel voziti samo po zadnji gumi. Valerija je zavpila, naj takoj neha in ustavi, Robi pa se je le zarežal in še pospešil. Konec vožnje pa je bil, ko so z vso hitrostjo zleteli v obcestni jarek.
01. januar 2016
u201156
u201156
Next
01. januar 2016
PRVO POGLAVJE – MADELEINE
Odprem oči. Tema. Začnem tipati za stikalom za luč. Pritisnem nanj ampak še vedno – tema. Ob postelji slišim tiho hlipanje: »Thomas, poglej, zbudila se je«. Thomas je moj oče.
»Mama«, rečem »bi prosim odprla luč? Nič ne vidim«. Glasnejše mamino hlipanje. »Mon chér, v nesreči si... si... izgubila si vid«.
»K-k-kaj? Kakšni nesreči?«. Nato pa se mi v glavi počasi začnejo risati dogodki. Z Valerijo sva bili v restavraciji. Ne, kavarni. Vožnja z motorjem, nato Valerija, ki kriči, nato zavijanje sirene reševalnega vozila in vstopa v bolnišnico. Prijaznih zdravnikov, ki mi govorijo, da nisem močno poškodovana in bom čez par dni lahko šla domov, nato medicinske sestre, ki kliče starše in zdravnika, ki meni in Valeriji da merico gostega zelenkastega sirupa in nama naroči, naj ga izpijeva, ker naj bi pomagal proti bolečinam. Spomnim se ogabnega okusa sirupa in nato, kako se me je lotevala utrujenost in sva z Valerijo legli vsaka na svojo bolniško posteljo in nato... nič.
Zakričim: »Kje je Valerija? Je vse v redu z njo? Koliko časa je minilo od nesreče? Bom... bom za vedno... slepa?« Spet mamino hlipanje. »Mon chér, za Valerijo nisem čisto prepričana, a nobenega, ki ni član družine ne pustijo k njej. In od nesreče je minilo pet tednov. Bila si v komi. In... ja... zdravniki pravijo, da je vidni živec tako poškodovan, da se ti vid ne bo... nikoli povrnil«.
Svet se mi podre. Vsi upi za prihodnost izginejo. Prva misel je, da hočem videti Valerijo. Nato pa pomislim, kaj sploh pomeni izgubga vida. Nikoli več ne bom videla Valerije, staršev, drugih prijateljic, moje psičke Lexie. In navsezadnje, ne bom več mogla pravilno uporabljati svojih moči. Čakajte, pogledam lahko v prihodnost in vidim, če se bo moj vid povrnil. Ampak ne morem se zbrati. Ne morem pogledati v prihodnost. Ne morem več pogledati v prihodnost. Še moč sem izgubila. Rada bi poskusila, če še obvladujem ogenj, ampak sta starša v sobi. Zato samo planem v tih jok, jokam, solze mi lijejo po licih, najraje bi kar umrla. Mama me objame in mi na uho zašepeta v francoščini, da bo vse v redu in bom normalno živela naprej.
02. januar 2016
Bom kar objavila naslednje:
DRUGO POGLAVJE – VALERIJA
»Kaj se je zgodilo?«, vprašam neznane ljudi, ki zrejo vame. Ne morem se spomniti kako in zakaj sem prišla sem.
»O, poglej, mala se je zbudila«, se je s hripavim glasom oglasila ženska s kodrastimi živo rdečimi lasmi.
»Kaj se tukaj dogaja? Kdo ste?«, sem skoraj zakričala.
»Ljubica, mi smo tvoja družina. Nesrečo si imela. Zdravniki pravijo, da nisi močno poškodovana, a rekli so, da si izgubila spomin. S prijateljico in fantom ste se zaleteli z motorjem. Robi jo je odnesel le s par praskicami, a, fant, od mene jih bo dobil ko ga srečam! Da pijan vozi mojo hčer! Ampak važno, da ti ni nič hujšega.«
Počasi sem začela razumeti. V glavi sem sestavila dogodke, mi na motorju, nesreča, bolnišnica, robi brez praske, jaz izgubila spomin in prijateljica... Kaj je bilo z njo? Kdo sploh je?
»Kaj je s prijateljico? Kdo je ona?«, sem zatulila. Nič se ne spomnim, kdo je ona, sva sploh bili prijateljici? Hočem jo videti!
»Madeleine... ona je bila tvoja edina prijteljica, najboljša... nikoli se nista ločili. Bili sta kot sestri. Ne vem kaj je z njo, nobenega ne spustijo tja razen staršev. Pozneje bom govoril z njima.«
Ne verjamem, morem ugotoviti če mi laže! Prebrala mu bom misli. Pogledam ga v oči, z vso močjo se trudim predreti njegovo miselno obrambo. Nič se ne zgodi. Nič ne vidim. NE MOREM BRATI MISLI! Nekaj je hudo narobe. Je zato kriva nesreča? Moram priti do Madeleine. Moram jo spoznati, če je vse to res...
»Daj, Max, pojdiva že. Moram na jogo!« spet zatuli tista čudna ženska. Je to moja mama? Mačeha? O, ne...
»Ljubica, pridem nazaj. Odpeljal jo bom tja in odšel še domov po tvoja oblačila. Se vidiva, čao...«
Ostala sem sama. Kaj naj naredim? Odločila sem se. Pretihotapila se bom k njej. Pretihotapila se bom k Madeleine. Ugotovila bom kdo je in kaj se je zgodilo z njo. To bom naredila še to noč.
02. januar 2016
Za naslednje poglavje rabim en Next
02. januar 2016
Next-nova bralka
02. januar 2016
u201156
u201156
Next
02. januar 2016
TRETJE POGLAVJE – MADELEINE
Ni mogoče. Ni mogoče, da bi vid izgubila v nesreči. Le kako? Ko so nas nesli v rešilni avtomobil sem vse videla. Spomnim se, da je sestra rekla, da nisem močno poškodovana, in bo z mano vse v redu. Kaj se je nato zgodilo? Sirup! Nekaj je bilo v njem. Nekaj, kar je name močno vplivalo. Ampak... Kaj je potem z Valerijo? Kakšen učinek je imel na njej? Mogoče je vplival samo name, ker je v meni moč Petega elementa.
Spomnim se. Moj obesek. Moj obesek Magije, ki sem ga vedno nosila okoli vratu. Majhen srebrn plamen, ki me je povezoval s Petim elementom, prelepim planetom, ki ga nikoli nisem obiskala, saj sem sama preveč šibka, da bi lahko ustvarila dovolj energije za teleport. Tako, da je moja edina povezava tale obesek, preko katerega sem se lahko celo pogovarjala s kraljem in kraljico Petega elementa. In zdaj ga ni.
So ga zdravniki vzeli? Ga je vzel moški, ki nama je dal sirup? Ampak zakaj? Kaj ima vsa ta stvar zveze z Valerijo? Jaz sem tista, ki imam moči. Le kaj bi hoteli od nje?
Nekdo vstopi skozi vrata. Po glasu prepoznam svojo mamo. Ona je prava lepotica. Ima goste črne lase in temne oči. Rojena je v Franciji, zato se doma velikokrat pogovarjamo v francoščini. Tudi posvojila me je tam. Rekla je: »Madeleine, sestra ti je prinesla pijačo.« Slišala sem sestro, kako je z moje nočne omarice pobrala kozarec in ga zamenjala z novim. »Ampak saj še tistega nisem še popila!«, sem rekla, a sestra ni odgovorila. Šla je iz sobe in za sabo zaloputnila vrata. Lahko bi prisegla, da sem jo slišala, kako je na hodniku nekomu rekla: »Opravljeno«.
Le kaj se tukaj dogaja?! Mama je povedala, da me je prišla samo pozdraviti, saj ima nek sestanek. Poljubila me je v slovo in odšla.
Popoldne se je vleklo v nedogled. Tista sestra me je parkrat prišla pogledat, vsakič me je vprašala, če sem popila tisto pijačo. In ko sem ji odgovorila z ne, je izgledalo, da je kar malo jezna. V zadnje, ko je prišla, je skoraj zakričala, da če ga naslednjič ko pride, ne bom še spila, mi ga bo ona zlila v usta. Ampak jaz sem bila prepričana, da je v njem nekaj, kar mi bo zelo škodilo. Zato sem previdno vstala, da se ne bi kam zaletela, primila kozarec, se pretipala do umivalnika in zlila ves sirup. Tako, sem pomislila. Nihče se ne bo igračkal z mano.
03. januar 2016
Next
03. januar 2016
ČETRTO POGLAVJE – VALERIJA
Polnoč. Tišina v sobi. Stegnem roko, da bi segla po telefon na nočni omarici, saj bi ga potrebovala za svetlobo. Zaradi teme ne vidim in zato z roko zabijem v kozarec. Ta pade na tla in se razbije. Skrčim roko h sebi in se pretvarjam da spim. Čakam, ko se kar naenkrat odprejo vrata. Slišim korake. Ne, več korakov. Koliko oseb je? Več.
Nato slišim šepetanje. »Si tudi ti slišala nekaj?«, se je nekdo oglasil. Znan glas. Zdravnik. To je glas zdravnika. »Ja, nekaj se je razbil…o! kozarec!« se je oglasil drugi glas, ki me je spominjal na glas sestre. »Hitro pospravi, ne pozabi zamenjati tudi kozarca. Saj veš s čim« sej je oglasil zdravnik. Malo me je ustrašilo. Kaj se tu dogaja? S čim ga bo zamenjala? Nato se je slišal pridušen smeh sestre. Čakala sem da konča pospravljati, a se je nato spet oglasil zdravnik:
»Torej, sedaj sva ga dala obema, morava le še počakati«, in spet sem bila prestrašena, kaj se tu dogaja.
Hitro moram iti do Madeleine…
Nato sta oba odšla. Počakala sem še par minut, nato se spet stegnila po telefon, pazila da ne še enkrat zbijem kozarca na tla in ga povlekla h sebi. Odprla sem ga in počasi stopila iz postelje. Zaradi dolgega ležanja je bilo prvih par korakov težkih, a sem se kmalu privadila. Potiho sem odprla vrata in že sem bila na hodniku. Nato sem se spomnila; v kateri sobi pa sploh je Madeleine? Bom pač morala vsako posebej pogledat… V copatih sem drsala po hodniku da bi bila čim tišja. Gledala sem skozi majhna okenca na vratih, a v nobeni sobi nisem videla nje. Kako bi jo pa sploh videla? Saj ne vem kako sploh zgleda… Vstopila sem v sobo številka 3; dekle je ležalo v postelji pri oknu. Pohitela sem tja. Na tablici je pisalo njeno ime; ANA. Ta ni prava.. pohitela sem ven in vstopila v drugo sobo. Tudi ta ni bila prava. Tako sem vstopila še v ostalih sedem sob, a v nobeni ni bila ona. Ostala je samo še ena soba. Srce mi je bilo hitro. Zadnja možnost.
Vstopila sem, odšla da postelje kjer je nekdo ležal, pogledala sem na tablco; MADELEINE. To je to, to je ona. »Madeleine, si to ti?« sem zašepetala in mo malce stresla. Zbudila se je in se obrnila. Pogled je imel proč od mene, gledala je v prazno.
Šokiralo me je. »Tukaj sem«, sem rekla in se je dotaknila. Še zmeraj me ni pogledala, kaj je narobe z njo?
»Valerija, Valerija, ali sanjam!? Si res ti!?« je zašepetala in stegnila roke proti meni. Še zmeraj je gledala v prazno, zato sem rekla: »Poglej me, tukaj sem, kam gledaš?«.
Ko sem to rekla je nastala tišina. »Slepa sem… oslepela sem v nesreči…« Šokirana sem bila. Morem ji povedati da je ne poznam, da sem izgubila spomin.
03. januar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg