Forum
Okej živijo. najprej bi rada povedala, da prvič takole pišem zgodbo in me res zanima, kako bo izpadlo. Osebe v moji zgodbi so izmišljene in tudi dogodki so izmišljeni. Vesela bom vaših komentarjev, pohval in tudi kritik. Zanima pa me, koliko bi vas bralo mojo zgodbo naprej, zato če boš prebral/prebrala tale odlomek, reši tudi anketo. Upam, da vam bo zgodba všeč.
Stala sem pred šolo in opazovala ljudi, ki so vstopali v šolo. Držala sem svojo šolsko torbo, v kateri sem imela nove zvezke in novo peresnico. Bilo me je strah. Brat me je pred šolo odložil že pred petindvajsetimi minutami in od takrat naprej sem stala na tem mestu. Pouk se bo začel čez pet minut in vedela sem, da se bom morala počasi premakniti. Naredila sem en korak in nato še enega. Počasi mi je uspelo priti do vhodnih vrat in z levo roko sem jih odprla in vstopila v šolo. Naenkrat sem zaslišala takšen hrup, da nisem mogla več razmišljati. Iz torbe sem potegnila urnik in zemljevid šole. Na urniku sem najprej imela slovenščino v učilnici 6. Hitro sem jo poiskala na zemljevidu. Bila je v prvem nadstropju čisto na desni strani. Zemljevid sem pospravila nazaj v torbo preden bi mi ga kdo zbil iz rok. Stala sem na sredi hodnika in dijaki so se iz vseh strani zaletavali vame. Ko se mi je končno uspelo preriniti do učilnice, za katero sem mislila, da je 6. Ko sem hotela odpreti vrata, sem opazila, da je na njih napisana številka 3. Ko sem dojela, da to ni prava učilnica, sem se skoraj razjokala. Do začetka pouka je bilo še samo par minut in jaz sem stala pred napačnimi vrati.
»Ali si OK?« sem naenkrat zaslišala za sabo in prestrašeno sem se obrnila. Pred mano je stal visok fant in me začudeno gledal.
»Iščem učilnico 6,« sem rekla.
»Učilnica 6 je na drugi strani. Verjetno si namesto na desno zavila na levo,« je rekel in se nasmehnil. Pogledala sem v tla, ker me je bilo preveč sram. Kako sem lahko zamešala levo in desno?!
»Torej moram iti na drugo stran?«
»Ja,« je rekel. »Lahko te pospremim.«
»To ne bo potrebno, hvala. Se bom že znašla,« sem rekla in odšla, preden bi lahko rekel še kaj. Prerinila sem se na drugo stran in pogledala vrata. Na njih je pisal številka 6. Kako sem si oddahnila.
Spustila sem pogled in pogledala, kaj imam oblečeno. Zjutraj se mi je še zdelo primerno, zdaj pa se me zdi, da je vse narobe. Na sebi sem imela temno modre kavbojke in belo majico, ki je imela na sprednji strani ogromno rdečo srce. Ko sem majico zjutraj vzela iz omare, se mi je zdela srčkana, zdaj pa se mi zdi otročja. Obute sem imela črne allstarke, ki se bile že tako ponošene, da so bile videti že sive. Na levi roki sem imela črno uro in zeleno zapestnico, ki sem si jo kupila lani na morju. Moja šolska torba je bila samo nahrbtnik, ki sem ga imela že nekaj let. Bil je svetlo modre barve. Danes sem v njem imela samo en zvezek in peresnico.
Naenkrat je zazvonilo in prestrašena sem poskočila. Ravno ko sem hotela prijeti za kljuko in odpreti vrata ter vstopiti, je do mene stopila profesorica in me vprašala: »Greš notri?«
Nisem vedela, kaj naj odgovorim, zato sem samo pokimala. Odprla sem vrata in jo spustila naprej. Za njo sem vstopila v razred in za sabo zaprla vrata.

Ali ti je bila zgodba všeč in ali želiš prebrati tudi nadaljevanja?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

29. januar 2016
Next
29. januar 2016
u205822
u205822
Next nujno hvala
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
u82669
u82669
Next
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
Vesela sem, da želite nadaljevanja. Če se vam zdi predolgo/prekratko in če želite poleg besedila še slike, prosim napišite pod komentarje. tukaj je drugi del

Ko sem vstopila v razred, sem se najprej razgledala po tem ogromnem prostoru, v katerega sem stopila. Na moji desni strani so bila ogromna okna, skozi katera sem lahko videla šolsko igrišče. Na moji levi je bila bela stena. Vse stene so bile bele in tudi strop. Počutila sem se, kot da so me pripeljali v bolnišnico. Za mano je bila ogromna zelena tabla in profesorjeva miza.
»Valentina?« me je poklicala profesorica in obrnila sem se proti njej. »Bi rada sedla?«
Razgledala sem se po razredu in petindvajset parov oči je strmelo vame. Počasi sem se začela premikati proti edinemu dekletu, ki je sedelo samo. Ustavila sem se pred njeno mizo in jo pogledala naravnost v oči.
»Lahko prisedem?« sem vprašala in se ji poskušala nasmehniti. Ni mi uspelo. Pogledala je profesorico, ki je stala pred tablo. Ta je narahlo pokimala in punca je zdolgočaseno iz stola odmaknila torbo. Počasi sem sedla na prazen stol in iz torbe vzela edini zvezek, ki sem ga prinesla s seboj. Odprla sem ga na prvi strani in v roke sem vzela pisalo. Profesorica je nekaj časa govorila o novi snovi, nato pa je rekla: »Zdaj pa odprite učbenik na strani 67.«
Pogledala sem na levo. Punca, zraven katere sem sedela, je na mizo dala učbenik. Na njem je pisalo njeno ime- Manja.
Do mene je prišla profesorica. »Valentina? Kje pa je tvoj učbenik?«
»Nimam ga. Danes ga bom šla kupit,« sem rekla.
»Dobro. Glej v zvezek z Manjo,« je rekla in odšla nazaj pred tablo. Manja je nejevoljno potisnila učbenik proti meni.
Ko je zvonilo za konec ure, me je profesorica poklicala k sebi. Počakala sem, da se je razred izpraznil, nato pa sem odšla do njene mize.
»Valentina, kako se ti je zdel prva ura?« me je vprašala.
»V redu,« sem rekla. Lagala sem. Čeprav je minilo samo 45 minut, se mi je zdelo kot da sem sedela tri ure skupaj. Bilo je mučno. Manja se je odmikala vedno bolj stran od mene. Na koncu ure je bila čisto na robu mize in med nama je bilo dvajset centimetrov prostora. Bilo je grozno. Ampak čaka me še šest ur. In to samo danes.
»Lepo to. Zdaj pa pojdi, da ne boš zamudila na naslednjo uro. Se boš znašla?«
»Bom,« sem rekla in odšla skozi vrata. Spet sem se znašla na hodniku, polnem ljudi, ki so se zaletavali vame iz vseh strani. Naredila sem nekaj korakov naprej in vame se je z vso silo nekdo zaletel. Skoraj sem izgubila ravnotežje in padla po tleh, a sem se v zadnjem trenutku ulovila. Glasno sem zavzdihnila in odšla do naslednje učilnice.

Obljubim, da bom poskušala objavljati tako pogosto kot bom lahko. Za nadaljevanje potrebujem vsaj štiri Next.
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
Next+meni je fuuuul všeč <3333
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
Next
29. januar 2016
u205822
u205822
Next
29. januar 2016
hojla rada bi se zahvalila vsem ki berete... vem da je trenutno že 6 Next , a bom nadaljevanje objavila jutri
29. januar 2016
oki <333
30. januar 2016
ok
30. januar 2016
u193768
u193768
Next
30. januar 2016
Dan je bil grozen. Pri vseh ostalih predmetih sem sedela sama. Nisem imela še nobenega učbenika, zato sem težko sledila pouku. Ko se je dan končno končal, sem dobesedno pobegnila iz šole. Ko sem sedela na avtobusu, sem si končno oddahnila. Zdaj sem lahko šla domov. Sedela sem na sedežu pri oknu. Ko smo se ustavili na postaji, sem dvignila pogled. Na avtobus je ravno stopil tisti, ki sem ga spoznala zjutraj. Njegove oči so ujele moje. Začel je hoditi proti meni in ustavil se je pri mojem sedežu.
»Ali imaš prosto?« je vprašal in se mi nasmehnil. Pokimala sem in umaknila nahrbtnik. Sedel je na stol poleg mene in svojo torbo odložil na tla. Počasi se je obrnil proti meni in me vprašal: »Si našla učilnico?«
»Sem, hvala,« sem rekla in se zopet zazrla skozi okno.
»Jaz sem Žan,« je rekel. Zakaj, me ne pusti, da gledam čez okno, sem pomislila in se obrnila k njemu.
»Valentina,« sem rekla.
»Kako to, da si se prepisala sredi leta?«
»Preselili smo se.«
»Iz kod pa?«
»Iz Maribora.« Takoj, ko sem to rekla, sem se spomnila na Maribor. Na staro šolo, na stare prijatelje, na stanovanje, v katerem smo živeli.
»Kako pa to?«
»Oče je dobil službo tukaj.«
»Ti je všeč tukaj?«
»Ja, še kar. Ampak saj sem tukaj šele en dan.«
Na to ni rekel nič. Sklonil se je naprej in začel nekaj iskati v svoji torbi. Njegovi lasje so mu padli na oči in ko se je zravnal, si je šel z roko skozi lase. Imel je temno rjave lase. Bili so tako temni, da so bilo skoraj črni. Imel je rjave oči, raven nos in podolgovat obraz.
»Kaj me tako gledaš?« je kar naenkrat vprašal. Tako sem se ustrašila, da sem poskočila na svojem sedežu.
»Nič,« sem rekla in se obrnila stran, da ne bi videl, kako sem zardela. Moram priznati, da je bil čeden. Preklemansko čeden.
»Kateri letnik pa si ti?« sem vprašala.
»Tretji,« je rekel in se mi nasmehnil. Imel je ravne in zelo bele zobe. Imel je prekrasen nasmeh. Ni se smejal samo z usti, smejal se je z celotnim obrazom.
»To je moja postaja,« je rekel in počasi vstal.
»Adijo,« je rekel.
»Čao,« sem rekla jaz in se spet obrnila proti oknu. Opazovala sem ga, kako je izstopil in se odpravil proti križišču.
za nadaljevanje potrebujem 4 Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
u205822
u205822
Next
30. januar 2016
uživajte v branju

Takoj, ko sem prišla domov, sem vrgla torbo iz rame, v kot. Sezula sem si čevlje in odšla v kuhinjo. Odprla sem vrata hladilnika in iz njega vzela sok. Ni se mi ljubilo vzeti kozarca, zato sem pila kar iz tetrapaka. Sok sem dala nazaj v hladilnik. Ko sem spet zaprla vrata, sem na njih opazila listek.

Danes bom pozna. Sama si nekaj pripravi. Ne vem, kdaj pride oče.
Mami

Na obrazu se mi je narisal nasmeh. Če mame ne bo doma za kosilo, to pomeni, da lahko jem zamrznjeno pico, ki sem jo skrila čisto v zadnji del skrinje. Segrela sem pečico in iz skrinje vzela pico ter pripravila krožnik. Ko se je pečica segrela, sem vanjo položila pico. Počakala sem deset minut in jo nato vzela iz pečice. Preložila sem jo na krožnik in se pri tem skoraj opekla. Iz predala sem vzela nož in vilice ter skupaj s krožnikom odšla v dnevno ter sedla na kavč. Prižgala sem televizijo.
Oče je prišel domov malo po tem, ko sem pojedla. Vprašal me je, kaj sem jedla in povedala sem mu po pravici. On se samo zasmejal. On ni bil tako obseden z zdravim prehranjevanjem kot mama.
Ko se je najedel še oče, sva odšla v trgovino, ker sem potrebovala učbenike in delovne zvezke. Našla sva vse, kar sem potrebovala.
Zvečer sem spet sedela v svoji sobi, pred ogromnim kupom novih stvari za šolo. Preden sem odšla spat, sem naredila vso nalogo, ki so nam jo dali danes. Ko sem končala, je bila ura že pol enajst. V torbo sem zložila vse, kar sem potrebovala za naslednji dan. Pripravila sem si tudi, kar bom oblekla, ker drugače se zjutraj nisem morala odločiti, kaj bom oblekla.
Ob enajstih sem se končno spravila v posteljo. Pokrila sem se s toplo odejo in obrnila sem se z obrazom proti steni. Nekaj časa sem se še premetavala v postelji in mislila sem, da ne bom nikoli zaspala. Čez nekaj časa mi je končno uspelo. Imela sem spanec brez sanj. Zjutraj sem se po zelo dolgem času zbudila spočita.
za nadaljevanje potrebujem 4 Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Nexxxtt
30. januar 2016
Ful je dobr nextttii se dons plosimmm <3
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg