Forum
Zdravo,
tukaj je moja nova zgodbica. Upam da vam bo všeč : )

Glavna igralka: Neža Hale







Starost: 23 let
Izobrazba: medicinska sestra

Moj kratek opis: dolgi temno rjavi lasje, temno rjave oči, 165 cm, 60 kg. Po značaju sem pozitivna, iskrena, nasmejana, vztrajna in trmasta.

Živim s mojo družino: Mama Andreja, stara je 44 in je zaposlena kot vzgojiteljica v vrtcu.







Oče Miran je star 46 let, zaposlen je kot računovodja







in mlajšo sestro Petro (20 let) študira ekonomijo







Moj poklic »medicinska sestra« je moje življenje. Vsako jutro s veseljem vstopim v zasebno zdravstveno ordinacijo doktorja Antona Graya kjer delam že dve leti. Toda moja zgodba se začne natančno na dan, ko doktor zaradi upokojitve zapre ordinacijo. Neža si je prisiljena poiskati novo službo. Toda sreča je na njeni strani….

Več v nadaljevanju zgodbe

Ti je zgodba všeč?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

05. januar 2016
Next
05. januar 2016
Zdravo
ϟFlαѕнϟ hvala zaprvi komentarček : )
pa bom kar začela s zgodbo...
________________________________________________________________________
1.DEL

Sedim na udobni zofi v dnevni sobi in razočarano strmim skozi okno, ne opazim ples majhnih snežink ki so se začele spuščati na zemljo. »Boš skodelico vroče čokolade« me vpraša mama in sede zraven mene. Razočarano odkimam in se zastrmim v njene temne oči. » Niti sanja se mi ne kje bom dobila novo službo« odvrnem žalostno in si obrišem solzo, ki mi zdrsne po licu. »Ne obupaj še preden jo začneš iskati« me objame. »Ne morem verjeti da je zaprl ordinacijo. Vedno je govoril kako rad pomaga bolnim.« »Svoje delo je opravljal štirideset let. Moraš razumeti da se dela enkrat enostavno naveličaš.« Ustnice stisnem v tanko črto, nisem hotela razumeti. »Obljubil ti je da te bo vsepovsod priporočil saj ima veliko poznanstva med zdravniki. Pusti mu da uživa v upokojitvi.« »Vem, tudi odpravnino sem dobila lepo. Toda nočem sedaj posedati doma in se dolgočasiti« zavijem s očmi. »Torej začni takoj iskati službo« me spodbudi in iz klubske mizice vzame očetov prenosni računalnik blagovne znamke Asus. Odprem internetno stran in začnem brati različne zaposlitvene oglase. Vzamem si čas napišem prijave na več delovnih mest in jih pošljem. »In sedaj lahko samo čakam na odgovore« rečem na glas in zaprem računalnik.

DNEVNA SOBA






Štiri dnevi kasneje
Dnevi so proti mojemu razočaranju vseeno hitro minili. Opravila sem pet razgovorov za službo in dobila obljube da me bodo poklicali za nadaljnji razgovor jim preprosto nisem verjela. V četrtek zjutraj me zbudi glasno zvonjenje telefona. Odprem oči in si jih na hitro pomanem. Zazrem se na uro na steni, kazala je že skoraj devet. O moj bog, prvič po dolgem času sem spala tako dolgo. Iz predala nočne omarice povlečem mobitel Sony Xperia in se zazrem v ekran. »Ja prosim« se javim doktorju Antonu Grayu, bila sem vesela da se je spomnil name. »Zdravo Neža, upam da nisem prezgoden. Nujno morem govoriti s tabo« govori nasmejano. »Ne ne, priznam da sem še v postelji. Upam da imate kakšno dobro novico. Vseh pet zdravnikov mi je obljubilo da me bo poklicalo toda jim preprosto ne verjamem« odvrnem. »Mogoče sem našel nekaj zate. Rad bi se pogovoril s tabo osebno. Imaš kaj časa za kavo? S ženo nakupujeva v centru mesta. In preden bo ona pregledala vse trgovine lahko v miru spijeva kavo in se pogovoriva.« »Ja seveda imam.« Dogovoriva se v kavarni Mavrica. Medtem ko se urejam še enkrat premlevam njegove besede, končno postajam boljše volje. Resnično sem si želela nove službe, bila sem pripravljena na nove izzive. »Kam se ti tako mudi« me vpraša Petra, ko na hodniku nase vlečem zimsko bundo in škornje s visoko petko. »Na kavo grem…« »Resno? Končno si našla fanta zase. Čas je že da se tudi na tvojem ljubezenskem področju nekaj spremeni….« »Nehaj Petra, doktor Gray ima mogoče zame službo« jo prekinem. »Torej bo fant še počakal« skomigne s rameni in me rahlo poljubi na lice. Na hitro se poslovim od njej in skoraj tečem proti dogovorjenemu mestu. Antona sem takoj opazila pri eni izmed miz pri oknu. Mirno je opazoval okolico in srkal močno črno kavo, ki jo je oboževal. Približala sem se mu in sedla nasproti njega. Polna pričakovanja se zastrmim njegove rjave oči. Vseeno je proti sivim lasem in zmeraj urejeni bradi deloval tako mladosten. »Belo kavo prosim« naročim natakarici, ki se nama približa. »Kako si Neža« me prijazno vpraša in ustnice razpotegne v nasmešek. »Kar v redu, hvala. Pa vi?« »Všeč mi je da sem se končno upokojil in imam čas zase in svojo ženo. Z veseljem urejam svoje vrtičke in skrbim za vnukinjo« navdušeno razlaga. »Lepo« zamrmram, saj moji dnevi niso tako veseli. »Joj, oprosti saj veš kot zmeraj sem se razgovoril. S tabo sem hotel govoriti o drugi zadevi« zamahne s roko in si s prsti seže v kratke lase. »Zanima me kakšno službo imate zame?« »V bistvu ne vem če boš sprejela. Mogoče bi pa lahko poskusila….« »Resnično si želim službe. In kaj mi ponujate da mislite da ne bom zmogla?« Nekaj sekund pomolči nato začne govoriti, pozorno ga poslušam. »Moj prijatelj Benjamin je star 58 let. Živi na velikem ranču v Luzernu. Pred enim tednom je doživel nesrečo, padel je iz konja. Zdravniki so potrdili da bo do konca življenja ostal na invalidskem vozičku. Nobena operacija ne more ničesar popraviti. Ben je zelo prijeten, trmast človek. Ne želi si tuje pomoči ampak sam ne bo zmogel. Sedaj iščejo negovalko zanj.« Še enkrat v mislih premeljem njegove besede. »Bilo bi mi v čast pomagati vašemu prijatelju. Ampak ne vem… vsako jutro bi se morala voziti daleč. Do Luzerna je več kot eno uro vožnje« dvomim. »Tudi s tem sem govoril s Benjaminom. Če boš sprejela delo se lahko preseliš na ranč.« Presenečeno se zastrmim v njegove oči. Nisem bila čisto prepričana. Da bi se odselila od tukaj?

ANTON GRAY







se nadaljuje...
bom vesela kakšnega nexta, komentarčka, teorije, mnenja...
06. januar 2016
o, deluje zabavno pa tale priimek gray me spominja na 50 odtenkov ahhahaha
neeeeeext!
06. januar 2016
neext!!
06. januar 2016
Next, odlično pišeš
06. januar 2016
u201358
u201358
Next
07. januar 2016
Zdravo,
hvala lepa za vse komentarčke in nexte : )
Nives, hehe te knjige še zdaj nisem prebrala : )
Niall Wife, Moonie Shadow hvala : )
wolf girl ful hvalaa ****

_______________________________________________________________________
2. DEL

Stopim skozi vrata hiše in se zazrem okoli sebe. Šele sedaj se zavedam kako zelo bi pogrešala to domačnost. »Neža kosilo« zavpije Petra iz kuhinje. Ozrem se na uro, kazala je že štiri popoldan. Sploh se nisem zavedala da sem se tako dolgo zadrževala v mestu. Odidem v kuhinjo »ti kaj pomagam?« »Ne, sem že skuhala« odvrne in še premeša zeleno solato. »Kako je bilo? Kaj si izvedela« sprašuje radovedno. Usedem se na barski stolček in si podprem glavo s levo roko. »No mi boš povedala« dreza dalje. »Ne vem kaj naj storim. Toliko kot je ponudba mamljiva, toliko je odbijajoča.« Še preden pogovor steče sta v kuhinjo nasmejano stopila mama in oče. »Zunaj je neznosno mrzlo, upam da si skuhala kakšen čaj« spregovori mama. »Bo kosilo dovolj« reče Petra in zavije s očmi. »Seveda bo, ampak tvoji dodatki so vedno super. Morala sem poskusiti.« Odidemo v jedilnico in sedemo za mizo. »Kaj se dogaja« vpraša mama in me ošine s pogledom. Poznala me je kot lasten žep in točno je vedela da sem raztresena. »Bila sem na kavi s Antonom. Službo ima zame« na kratko pojasnim. »Super, torej si takoj sprejela« odvrne oče navdušeno in naredi požirek jabolčnega soka. »Nisem« odkimam nemočno. »Zakaj nisi« vpraša mama presenečeno. »Ker bi se morala odseliti. Gospod Benjamin potrebuje celodnevno nego živi pa v Luzernu« nadaljujem pojasnila. »Torej boš odšla« doda zmedeno Petra. »Ne vem še« skomignem s rameni in pogled preusmerim proti mami. Njeni nasveti so bili zame vredni več kot zlato. »V miru pojejmo, potem pa se bova pogovorili« končno spregovori. Prikimam in se zatopim v res dobro hrano, vsaki dan sem bila bolj prepričana da je Petra zgrešila poklic. Po kosilu pomijem posodo nato pa odidem v dnevno sobo. Mama je gledala televizijo medtem ko se je oče zaprl v delovno sobo. »Res ne vem kaj naj storim« rečem in k sebi stisnem blazino. »Mogoče bi morala poskusiti. Novo okolje bi ti dobro delo, spoznala bi nove ljudi« govori pozitivno. Ah seveda kaj pa naj bi pričakovala od njej! »Ampak vseeno nisem prepričana. Bilo bi mi nerodno pred tujci in da bi živela tam.« »Opravljala bi svoje delo. Če je to ponudil gospodar ranča se nimaš kaj obremenjevati« me poskuša potolažiti. Prikimam »res bom premislila o vsem….« »Nimaš kaj premišljevati. Odloči se v svoje dobro« me prekine odločno. Vedela sem da mi mama hoče dobro. Mogoče pa je imela prav. Nova okolica bi mi dobro dela.

JEDILNICA






V sobi se vržem na posteljo. Poiščem računalnik in se prijavim na E-mail, še zmeraj nisem dobila nobenega drugega odgovora. Še preden si premislim poiščem telefon in pokličem doktorja Graya. »Pozdravljena Neža« na drugi strani zaslišim njegov glas. »Pozdravljeni, upam da vas ne motim?« »Seveda ne, ravno sem se opravljal v vrtec po vnukinjo.« »Torej bom kratka. Odločila sem se da sprejmem službo« hitro zdrdram svoje besede. »Super, ne glede na to da si bila v dvomih sem bil prepričan da ne boš zavrnila« odvrne navdušeno. »Torej lahko koga pokličem? Kam naj grem na razgovor« še vprašam in poiščem papir in pisalo. »Noben razgovor ne bo potreben, Benjaminu sem povedal da si sigurno prava izbira. Povedal ti bom naslov in telefonsko številko. Dogovori se še z njegovim sinom« pojasnjuje. Na list nakracam telefonsko številko in naslov nato pa se posloviva. Nekaj sekund premišljeno strmim v številke nato pa jih natipkam. Nekaj sekund zvoni v prazno nato pa na drugi strani slišim šarmanten moški glas. »Želite?« »Dober dan, sem Neža« se predstavim nato pa pojasnim zakaj kličem. » Jaz sem Simon. Lepo da ste se odločili sprejeti službo.« Občutek imam da se je neznanemu moškemu na drugi strani odvalil kamen od srca. »Z veseljem, kdaj lahko začnem?« »Prosim vas da čim prej. Težko je s očetom, sami več ne zmoremo. Zaupamo Antonu in verjamemo da si najboljša izbira.« »Prav, bi lahko prišla že kar jutri dopoldan. Usedla se bom na prvi vlak zgodaj zjutraj.« »Velja, prosim da me pokličete preden prispete. Prišel vas bom iskati na železniško postajo.« Sprašuje me še po izkušnjah nato pa se posloviva. Šele ko telefon položim na nočno omarico se zavedam kaj sem storila. Stečem v dnevno sobo »sprejela sem službo. Jutri odhajam« ponosno oznanim. Petra me presenečeno pogleda »o moj bog, pogrešala te bom« me stisne v objem. »Hej, saj ne odhajam na konec sveta« se pošalim s veliko kepo strahu v grlu. S pogledom še ošinem mamo in očeta, ki se mi spodbudno nasmehneta. Šele v tistem trenutku sem se zavedala da me jutri čaka izjemno težki dan. Upala sem da se nisem odločila napačno in ne bom svojo odločitev obžalovala.

MOJA SOBA







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj kritik....
07. januar 2016
Next
Obožujem to zgodbo pa se selena gomez nastopaa
07. januar 2016
http://www.igre123.com/forum/tema/tekmovanje-top-model/158575/ sorry ker oglasam prijavite se prosim
07. januar 2016
predvsem mi je všeč njegov sin hahahha
neeeeeeeext
+ katja saj nič ne zamujaš na naek način, pač men ni knjiga noben presežek
07. januar 2016
Zdravo,
hvala lepa za komentarčke : )
LoveParis hvala * : )
Nives hehe seveda kaj pa drugega : ) No saj v današnjem času je težko napisat presežek : ) glede na to koliko knjig je že na trgu : )

_______________________________________________________________________
3. DEL

Naslednjo jutro me zbudi zvonjenje budilke na telefonu. Pomanem oči in se ozrem okoli sebe, nisem morala verjeti noč je minila kot bi mignil. Čeprav sem pričakovala da zaradi vznemirjenosti in strahu nebom zatisnila očesa sem vso noč mirno spala. Spravim se iz postelje in odidem v kopalnico pod mlačen tuš. Umijem si še lase in se nato v sobi še do potankosti uredim. »Neža« me zmoti sestrin glas. Obrnem se k njej »vav, čudovita si« reče in za sabo zapre vrata. »To še nikoli nisem slišala od tebe.« Rahlo se ji nasmehnem in s prstom popravim nežno roza šminko. »Ne morem verjeti da odhajaš.« »Občutek imam da te nekaj muči?«. »Res je« prikima. »Imaš še časa pol ure da mi poveš, samo najprej še skuhaj kavo« jo zvlečem v kuhinjo. »Marcel se jutri vrača nazaj v mesto. In jaz sem zopet čisto panična« mi končno pove kaj jo muči. »Vse bo v redu, mogoče pa je že čas da mu poveš da si zaljubljena vanj« ji dam nasvet. Petra je to pred Marcelom skrivala že šest let njunega prijateljstva in vem da ji je bilo zmeraj težko. »Ne morem« odkima in naredi požirek kave. »Drugega nasveta ti ne morem dati.« »Zopet ima punco in baje jo bo pripeljal zraven« solza ji zdrsne po licu. »Čas je da že najdeš nekoga, ki bo te imel rad. Zaradi njega si zavrnila že preveč fantov.« »Nočem nobenega drugega.« »Boš raje ostala sama…« V kuhinjo vstopi mama, kot zmeraj je bila lepo urejena. Že navsezgodaj je bila dobre volje, večkrat sem si želela da bi mi podarila nekaj svoje pozitivne energije. »Peljala te bom na železniško postajo« reče, medtem ko v skodelico nalije kavo. »Ja prosim, ne da se mi potovalk nosit na avtobus.« »Obljubiš da mi boš poslala sporočilo takoj ko boš prispela?« »Mami, nisem več majhna punčka« vzkliknem. »Vem da nisi ampak vseeno me bo vedno skrbelo zate.« Nekaj časa se sproščeno pogovarjamo nato pa odidem v sobo po prtljago. Še enkrat se ozrem okoli sebe, majhno solzico ki mi zdrsne po licu na hitro obrišem. Zame se začenja novo obdobje. Preden sedem v avto se poslovim od Petre in očeta. »Obljubi, da se bomo slišali vsak večer. Pogrešali te bomo. Hiša bo tako prazna...« »Oče nehaj. Nočem si premisliti preden grem« ga prekinem in se močno stisnem k njemu. »Rad te imam in zelo ponosen sem nate« mi šepne na uho. S mamo seveda v avto in se odpeljeva. »Upam da te bodo lepo sprejeli in da boš se hitro prilagodila« reče mama preden odidem proti železniški postaji. »Tudi jaz upam da bo vse v redu« jo objamem in se poslovim od njej. Hitro kupim vozovnico nato pa sedem na vlak, ki že stoji na peronu. Takoj, ko sprevodnik zažvižga in vlak začutim v sebi neznosni strah. Misel na novo okolje in delo me je vznemirjalo.







Opazujem čudovito pokrajino, ki beži mimo mene. V vsakem kraju je bilo manj snega. Komaj sem že čakala da mine ena ura vožnje saj so me od sedenja bolele vse kosti. Na pol poti pokličem Simona. »Ja prosim?« »Dobro jutro, čez pol ure bom prispela v Luzern. Zanima me če boste prišli pome na železniško postajo?« »Seveda gospodična. Točen bom« odvrne. »Hvala lepa. Kako vas bom spoznala?« »Čakal vas bom zunaj pred postajo. Avto škoda octavia, sive barve.« »Velja« se poslovim od njega. Končno vlak ustavi v Luzernu. Hitro vzamem stvari in odidem proti izhodu železniške postaje. S pogledom švigam sem in tja. Končno zagledam njegov avto. Moški svetlih las, športne postave oblečen v kavbojke in temno bundo stoji pri avtu in pogleduje okoli sebe. »Dober dan, ste vi Simon« ga prva ogovorim. »Dober dan Neža« mi poda roko. Nerodno se rokujem s njim »naj vam pomagam s prtljago« doda in odpre vrata avta, opazujem ga kako vrže potovalki na zadnji sedež. »Kar prisedite« mi namigne. Čez par minut se že peljeva proti ranču. »Upam da ste dobro potovali?« »Ja, vse je bilo v redu« »Sedaj imava še pred sabo petnajst minut vožnje. Povejte mi še kaj o sebi?« »Mislim da sva približno enakih let. Prosim ne vikajte me« izrazim željo. »Prav. Star sem 29, ti si sigurno mlajša?« »Ja, letos bom 24« odvrnem. Na levi roki opazim srebrni poročni prstan. Čez ustnice se mi nariše nasmešek.

SIMON





09. januar 2016
se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik? : )
09. januar 2016
Next
09. januar 2016
opa pa ne da bo s poročenim moškim? zabavno hahahaha
neeeeeeeeext!
09. januar 2016
Next + NOVA BRALKA
09. januar 2016
Next.... če je pa ta zaseden, pa se bo zagotovo zapletla z njegovim bratom, ki je ziher nek bogataš v mestu
10. januar 2016
u201358
u201358
Next
To je res najboljša zgodba. Meni so take zgodbe res dobre, ti pa še opisuješ tko da 10/10
10. januar 2016
Zdravo,
hvala lepa za komentarčk wolf girl
Nives haha misliš da bo takšna ? : )
Kayice hvala za komentarček : ) tvoja teorija mi je všeč : )
Moonie Shadow hvala lepa za spodbudni komentar mi je všeč tvoja zgodbica : )
*-*ℙ dobrodošla hvala : )
evo novi del : )

_______________________________________________________________________
4. DEL

Najina pogleda se ujameta. »Kot si opazila sem že poročen. Trenutno še z ženo Ano živa na ranču, toda si gradiva svojo hišo. Ker mora biti popolna traja že eno leto« pojasni. »Lepo. Komaj čakam da spoznam gospoda Benjamina« preobrnem temo. »Seveda, oče je zelo trmast. Bil sem prepričan da ga ne bomo morali prepričati da potrebuje negovalko. Dobro da je Anton res dober prijatelj« pojasni. »Obljubim da se bom zmeraj potrudila da se bo gospod počutil v redu. Že na daleč se vidi da je tukaj lepo. Vsako jutro ga bom peljala na sprehod…« »Ne bodi preveč optimistična. Oče že en teden ni šel iz sobe. Prepričan je da je vsem v nadlego« me prekine. »To bom spremenila. Že na začetku svoje kariere sem kot praktikantka imela izkušnje s invalidnimi osebami« odvrnem trmasto. Ustnice se mu raztegnejo v nasmešek, pokaže vrsto belih zob. »Vso srečo« zašepeta po tihem. »Takole počasi bova prispela na ranč. Na žalost imam veliko dela zato te bo sprejela naša gospodinja Marija. Naj te že zdaj posvarim pred njo. Ne glede na svojo prijaznost je zelo radovedna oseba. Takoj, ko smo ji povedali da prihajaš je vedela vsa vas. Tukaj se govorice širijo hitreje kot v medijih« nasmejano pojasni. Zazrem se v velik ranč pred sabo. Ostanem brez besed bil je resnično velik in moderen, komaj sem čakala da vidim kakšne sobe skriva v notranjosti.

RANČ







Takoj ko stopiva iz avta k nama prihiti starejša ženska. »Marija naj ti predstavim Nežo« prvi spregovori Simon. »Dober dan« rečem in ji podam roko. Opazim da me s svojimi svetlo zelenimi očmi primerja od glave do pet. »Dober dan tudi vam« odvrne in mi vrne stisk roke. »Marija prosim pokaži Neži hišo. Stvari naj nese v svojo sobo, skuhaj ji kavo, predstavi ji očeta« hitro govori, kolikor videti se mu je resnično mudilo nazaj na delo. »Simon je zelo zaposlen. Odkar gospod Benjamin ne more več hoditi je vso delo v mizarski delavnici na njem in njegovem bratu« govori medtem ko hodiva po stopnicah do vrat velike hiše. »Sigurno je naporno…« »Seveda, zvečer še morajo urediti vse v hlevu. Imajo deset konjev« me prekine. Nasmehnem se sama pri sebi, tukaj mi sigurno nikoli ne bo dolgčas. Vstopiva v velik hodnik. S pogledom švigam sem in tja. Prostor je bil čudovito opremljen, oprema je bila izbrana tako prefinjeno. »Tukaj imate copate« me zbudi iz razmišljanja. »Prosim ne vikajte me« rečem in se ji rahlo nasmehnem. »Prav« prikima. Odpelje me v veliko sobo, kamor odložim potovalke. »Tukaj je tvoja soba. Želiš najprej spoznati gospoda Benjamina?« Brez besed prikimam in ji sledim v zgornjo nadstropje. Potrka na vrata in odpre ene izmed vrat. »Gospod Benjamin, Neža je prispela.« Počasi stopim v veliko sobo, na sredini je bila velika postelja v kateri je ležal in prebiral časopis. Na nočni omarici jih opazim okoli petdeset, kot da je to edino njegovo delo že ves teden. »Dober dan« spregovorim odločno. Čeprav sem v trebuhu čutila strah sem samozavestno stopila proti njemu in mu podala roko. »Dober dan, me veseli da si prišla« reče in se mi rahlo nasmehne. Njegove temno rjave oči so nemočno strmele vame. »Tudi jaz sem vesela da sem tukaj. Hvala lepa za tako lep sprejem« odvrnem. »Skuhala vama bom kavo« se vmeša v pogovor Marija nato pa neslišno izgine iz sobe. Opazujem ga kako zloži časopis nato pa ga odloži na nočno omarico. »Želite na invalidski voziček« vprašam, ko ga opazim v kotu sobe. »Ni potrebno, hvala« odvrne odločno. »Lahko bi vas odpeljala do jedilnice, skupaj bi spila kavo in se pogovorila. Rada bi vas bolje spoznala.« »Kavo bova pila tukaj« odvrne in globoko vdihne. Za nekaj sekund se zazrem v njegove oči. »Ta soba je čudovita, toda vseeno morete iz njej. Verjamem da se počutite nemočno toda vseeno lahko živite naprej« poskusim na drug način. »Vem, toda na to še nisem pripravljen. Besen sem ker ne morem vstati, ne čutim nog. Počutim se popolnoma neuporabno. Ne morem pomagati Simonu v mizarski delavnici. In potem še ti konji, sovražim jih« končno iz sebe vrže ves bes, ki mu leži na duši. »Vse se bo uredilo gospod. Samo ne zavrzite še življenja, 58 let še ni velika starost. Zato sem tukaj da vam pomagam« odvrnem spodbudno. »Prav Neža, upam da bom na svojo invalidnost kdaj gledal kot na izziv svojega življenja« se vda.

MARIJA







BENJAMIN







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenjej, kritik? : )
10. januar 2016
kok je trmast
in ja no brata ma, lahko da se bo z obema zapletla hahahah :'D
10. januar 2016
u201358
u201358
Nexttt
Nujno ful dober
P.S: gospod benjamin zgleda star 45
10. januar 2016
Next
11. januar 2016
NEXTTT !
Super zgodba
11. januar 2016
Zdravo,
ful hvala lepa za spodbudne komentarčke : )
Nives malo more bit haha kar s dvema : )
Moonie Shadow hvalaa *** noo vedno zgrešim pri sliki : ) tak da se opravićujem tak nekako si ga predstavljajte : )
ℓαυℓу*_* in wolf girl hvalaa ****
evo novi del ....
_______________________________________________________________________
5. DEL

Najin pogovor zmoti Marija, ki s velikim pladnjem stopi v sobo. »Črna kavica s sladkorjem za gospoda in tukaj je zate Neža. Zraven je še priložen sladkor in mleko. Ne vem kakšno piješ« hiti razlagati. »Črno s malo sladkorja« odvrnem prijazno in vzamem ponujeno skodelico, vanjo natrosim še malo sladkorja. »Sedaj pa grem kuhati« odvrne in zopet izgine iz sobe. »Vam pomagam na invalidski voziček« še poskusim enkrat. »Pusti, takole je zdaj v redu« odvrne in vzame svojo skodelico. »Anton mi je povedal da si zelo prijazna ženska in da boš sigurno vztrajala pri svojem.« »Seveda, pomagala vam bom« potrdim njegove besede. »Raje mi povej kaj o sebi?« »Prav, stara sem 23 let. Takoj po srednji šoli sem naredila prakso kjer sem se ukvarjala s invalidnimi ljudi. Nato sem se zaposlila pri gospodu Grayu« začnem govoriti. »Čudovito, torej tole ne bo zate čisto tujo kot sem mislil.« »Seveda ne. Jemljete kakšna zdravila?« S roko mi nakaže na škatlico, ki je ležala na nočni omarici. S pogledom ujamem še sliko v okvirju, na njej je bila prikupna ženska s dolgimi rjavimi lasmi in čudovitimi modrimi očmi. »Vaša žena« vprašam previdno in vzamem škatlico s tabletami. »Ja, Jasmina je umrla pred dvema letoma, hitri rak« pojasni na kratko. »Žal mi je« zamrmram in naredim požirek dobre kave. »Še vedno jo zelo pogrešam. Vse skupaj sem nadomestil s veliko dela v delavnici« pojasni. »Imate možnost da lahko pomagate kakšne manjše stvari v delavnici, sigurno bo Simon hitro našel kaj za vas« ga spodbudim. Nasmehne se in prikima. »Poglejte, vaše roke super delujejo« dodam. »Vidim da se bom s tabo kar dobro ujel. Lahko mi pomagaš na stranišče, te presnete plenice ki so mi jih podtaknili so nadležne« se poskuša pošaliti na svoj račun. »Prav« prikimam. Bližje prepeljem invalidski voziček in ga posedem nanj. »Kar do konca hodnika, zadnja vrata desno« mi razloži. Pomagam mu sesti na stranišče in mu odmaknem plenico. »Tega ne boste več potrebovali« rečem in jo vržem v koš. »Naredila mi boš veliko uslugo« hvaležno prikima. »Vas popeljem malo po hiši, da ne boste samo ležali. Sigurno vas zanima kaj kuha Marija?« »Po stopnicah ne bova zmogla. Kevin mi je obljubil da mi bo uredil sobo v spodnjem nadstropju. Toda še ni uspel. Premakniti bi morali posteljo in vse stvari« mi razloži. »Bom se pogovorila s njim, povedala mu bom da bo to velika usluga za vas« odvrnem. »Ah pusti ga, bo že ko bo uspel« odmahne s roko. Nekaj časa sva še na hodniku, skozi veliko stekleno okno je čudovit razgled na velike travnike po njih so se pasli konji. Ne daleč stran je bil tudi velik hlev. »Vav čudoviti so« se ne morem upreti komentarju.

KONJI







Opazim da Benjamin povesi pogled proti parketu. »Vem da vam je težko….« »Prosim pelji me v sobo. Ne morem jih gledati« me prekine. Takoj ga ubogam, prestavim ga v posteljo. »Ste shujšali v tem tednu« vprašam in ga ošinem s pogledom, ni imel več kot 60 kilogramov. »Vedno sem bil bolj lahki« odvrne v smehu. Nekaj časa se še pogovarjava nato pa naju zmoti Simon. »Oče, imel sem veliko dela. Upam da imaš v redu družbo?« »Neža je super. Končno mi je odstranila to nadležno plenico« odvrne in se dotakne svojih nog. »No me veseli, kmalu bo kosilo. Ana pride domov ravno me je klicala« reče. Šele ko pogledam proti uri sem opazila da je bila že dve popoldan. »Kar pojdi s njim Neža. Jaz bom jedel tukaj nato pa bom malo počival. Naj ti Ana razkaže okolico.« Brez besed prikimam, nisem mu upala ogovarjati. Odideva iz sobe »odkar se je ponesrečil je še bolj trmast« prvi reče Simon, ko hodiva po stopnicah. »Takoj sem opazila da ga je nesreča zelo prizadela. Ampak danes mi je že zaupal kako se počuti« odvrnem. »Torej napredujeta.« Prikimam »občutek imam da sem češ dala mimo prvo stopničko.« Najin pogovor zmoti odpiranje vrat. »Srček sem že doma« slišim Anin glas. »Zdravo lepotička. Ravno govorim s Nežo« odvrne in jo rahlo poljubi na ustnice. »Zdravo, jaz sem Ana« se mi predstavi. »Me veseli, Neža« odvrnem. »Gremo na kosilo. Upam da je Marija skuhala kaj dobrega. V službi nisem imela časa niti za malico« govori in odide naprej proti jedilnici. Stopimo v velik prostor, na sredini je stala velika miza. Na njej pa so bili štirje pogrinjki. »Kar sedi« mi nakaže na prostor Ana. »Hvala« zamrmram nerodno in se usedem na prazen prostor, onadva pa sedeta nasproti mene. »Kevina še ni? Nikoli ne zamuja« slišim njen pogovor s Simonom. »Ah, saj bo prišel« odmahne s roko. V krožnike si nadevamo juho in počasi jemo. Ves čas se pogovarjamo, takoj opazim da je Ana prijazna, zagreta za svoje delo v veterinarski postaji in iz oči se ji še zmeraj sije ljubezen do Simona. »Sta že dolgo poročena« vprašam in naredim požirek soka. »Dve leti, komaj že čakam da se preseliva v svojo hišo. Toda gradnja je resnično počasna« se Ana sploh ne ustavi. Naenkrat zaslišimo kako pred rančem ustavi avto. »Kevin je prišel« pojasni Simon in objame svojo ženo preko ramen.

ANA







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj,kritik...
11. januar 2016
Next.. ej ful dobr pises res tko da sam se tko naprej mi je usec tvoj nacin pisanja
11. januar 2016
neeeeeeeeext!!!!!!!!
Komi čakam kaj se bo zgodil!!!
11. januar 2016
u201358
u201358
Omg
Nextt
11. januar 2016
hvalaa punce bo nadaljevanje : )
še ena moja zgodbica, ki jo piše : )
http://www.igre123.com/forum/tema/*ko-se-zivljenje-zaplete-*/80641/13
12. januar 2016
nadaljuj čimprej prosimmmmmm, ker me rers zanima kak kevin zgleda haha :'D
neeeeeext!
12. januar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg