Forum
Odločila sem se da napišem zgodbo o One Direction. Vem da nekateri že vzdihujete za računalniki, teh zgodb je ogromno. Zato bo ta zgodba čisto drugačna - 1D niso slavni in se med seboj ne poznajo!!
Upam da ti bo všeč
Pa je prišel dan, ki sem si ga najmanj želela. V kovčke sem zlagala še zadnje stvari in pogledovala skozi okno. Pri srcu mi je bilo kar malo težko, saj sem še zadnjič opazovala stanovanje, prijatelje, šolo in navsezadnje tudi sosede. Ja res je, pogrešala bom tisto staro gospo, ki me je vedno natovorila z njenimi še tako pretežkimi vrečkami, pijanega Johna, katerega sploh še nisem videla treznega in osemnajstletnega Justina, ki je bil na skrivaj moja simpatija. Ja, to so bili ljudje, ki sem jih videvala vsak dan in so bili del mojega življenja. Kaj pa sedaj? Pride dan in nikoli več jih ne bom videla. Pa saj ni res. Na svojih licih čutim solze. Ne morem verjeti, da jokam zaradi sosedov.
Moj jok zmoti zvonec, ki me prisili da grem odpret. Odprla sem vrata, a nikjer ni bilo nikogar. »Dovolj imam teh mulcov, ki zvonijo po hišah!!« Drla sem se, kar sem imela glasu. Čeprav sem v sebi vedela, da se mi je to mogoče zgodilo zadnjič, sem bila jezna. Ravno, ko sem hotela brcniti stekleno okrasno vazo, ki je stala pred vhodnimi vrati, je iz za grmovja pokukalo 28 glav in na glas zavpilo: »Presenečenje!!!« Ja to so bili oni – moji najljubši sošolci, ki so mi pomenili vse. Vsem hkrati sem stekla v objem. Na dan so nam privrele prav vse solze, ki smo jih imeli. Približno 15 minut smo se objemali na vrtu, nato pa sem končno prišla do sape in jih povabila v hišo. Kot prazne vreče smo se usedli na tla, saj je bilo pohištvo že prekrito s prevlekami. Med kuhinjo in dnevno sobo smo prepevali moje najljubše pesmi. Nisem mogla verjeti, kako so v dveh letih odkrili kakšno glasbo poslušam. Po zadnji pesmi pa sta Mike in Jack – naša razredna zabavljača, vstala in mi prebrala poslovilno pismo:
»Naša preljuba sošolka Lucy! Preživeli smo dve zelo naporni, čudoviti, zabavni, pa tudi razigrani leti na gimnaziji. Ko smo pred dvema letoma 1. septembra vstopili čez šolski prag, se med seboj nismo poznali. Bili smo si tujci. Počasi smo se začeli spoznavati in kar na enkrat smo postali prijatelji. Sedaj pa smo že nerazdružljiva družina. A življenje je težko in se nam včasih postavi pred nas in ga moramo ubogati, če hočemo iti naprej. To se je zgodilo prav naši družini. V takih trenutkih si stojimo ob strani. Zato smo tukaj. Vemo da nas ne boš nikoli pozabila, a ti vseeno za spomin podarjamo majhno pozornost. Tvoja družina bivši 2.a, bodoči 3.a.«
Na plan so mi spet privrele solze, da sploh nisem opazila Mika in Jacka, ki sta mi hotela v roke potisniti neko veliko škatlo. Za mano je prišla Annie in me objela okrog vratu ter rekla naj odprem. Šele takrat sem opazila, da so mi prinesli darilo. Lepo počasi sem ga odprla in v njem zagledala veliko sliko našega razreda in naših najbolj norih trenutkov. Ob teh fotografijah se mi je nekako na obraz prikradel nasmeh. In ja, kot pričakovano se je kaj kmalu smejala cela hiša. Mi smo bili res posebni. Ko so me začele boleti trebušne mišice, sem se s težavo zresnila in pogledala v škatlo, kaj so mi pravzaprav kupili. Razprla sem ovoj in iz škatle je skočila neka puhasta reč. Ko se je ustavila in prišla k meni, sem dojela, da je to maček. Bil je tako srčkan. »Ali je fantek ali punčka?« Sem neučakano vprašala.
Greg se je popraskal po glavi in nato rekel: »To je pa treba preveriti.« Vsi smo se zasmejali, on pa se je sklonil k njemu in ga na rahlo prevrnil na hrbet. Nekaj trenutkov je gledal, nato pa navdušeno izjavil: »Hej, fantek je.« Nekaj časa smo ga opazovali, kako se igra z vsem kar dobi v roke, nato pa mi je prišlo ne misel: »Z izbiro imen res nimam sreče. Najbolje da mu ga izberete vi, pa še tako mi boste bolje ostali v spominu. Pokimali so, nato pa je padlo nekaj butastih idej: »Želodko!« »Naj bo Grizli.« »Ne, Grizly z y.!!« »Grahek.« »Lačni!« Ob vsaki izjavi smo se na vse moči nasmejali, a še vedno ni bilo pravega odgovora. Našli smo še nešteto smešnih imen, a pri enem smo se ustavili. »Boby«. Nastala je tišina in vsi smo pogledali v tla. »Ja, to ime bi bilo pravo zanj«, sem rekla in prestregla tišino. Boby je bila naša razredna miš.
Ja, v prvem letniku smo jo našli. Bilo je med matematiko, tretjo šolsko uro. V stari omari je nekaj glodalo. Postalo nas je malce strah, kar na enkrat pa se je omara zrušila in ven je pritekla majhna bela miška. Na srečo je profesorica Duck ni videla, saj je kot strela hitela k hišniku v spodnje nadstropje. Medtem sta miško ujela Jack in Mike in jo skrila v škatlo za krede. Med biologijo pa sta izdelala še majhna okenca, da je lažje dihala.
Naslednjih nekaj mesecev smo jo hranili s sirom, ki ga naši razredni razvajenčki niso pojedli pri kosilu. Z njo smo se igrali med vsako dolgočasno uro slovenščine, ko nam je zdolgočasena profesorica razlagala kako se je razvil naš jezik… Ja a prišel je dan, ko smo jo našli na šolskem dvorišču. Bil zelo mrzel petek v marcu. Sonce je komaj bodlo skozi oblake, ona pa je ležala na mrzlih, trdnih tleh. Beton ji je hladil rane, ki jih ji je naredil neznani pes. K njej smo prispeli malo prepozno, saj je na žalost imela pregriznjen vrat. »Mislim da se nas boš tako še najbolje spominjala, saj smo ravno s to mišjo preživeli najlepše dneve našega življenja«, je rekla Poppy. »Pa naj bo Boby«, sem rekla. In ker seveda ne moremo brez heca , je Alex še dodal: »No upajmo, da mu kakšna žival ne pregrizne vratu!« Seveda je bil odziv ostalih strog pogled in nekaj čudnih zvokov, ki so prihajali iz naših ust, na kar je moral priznati, da ni mislil resno.
Ura je že odbila poldne, zato smo izvedli poslovilni objem. S težavo sem gledala, kako se podobe, ki so mi pomenile vse, oddaljujejo. Postajale so vse manjše in vse bolj nevidne. Ko so popolnoma izginile, sem se spomnila, da moram do konca sprazniti svojo sobo. Nadaljevala sem z delom in kmalu sta se prikazala starša, ki sta še zadnjič prišla iz službe. Oče me je pogledal in rekel: »Lucy, sedaj je čas. Moramo iti.« Zunaj nas je čakal kombi, v katerega smo zložili kovčke in nekatere predmete, od katerih se nismo mogli ločiti. Voznik kombija je dobil navodila kam bo odpeljal naše stvari, mi pa smo odšli v našega enoprostorca. Po dveh urah vožnje, smo se ustavili v eni izmed picerij, ki so stale ob cesti.
Pojedli smo vsak svojo pico in se odpravili naprej. Vozili smo se še kakšne tri ure, ko smo v daljavi zagledali morje. »Očka, a sedaj bomo živeli ob morju?!« Sem vzkliknila in gledala skozi okno, katera hiša bi bila lahko naša.
Zagledala sem same nove hiše, bile so moderne in lepe. Imele so velike vrtove, ti pa so imeli bazene. V mislih sem že imela hišne zabave s čisto novimi prijatelji. Predstavljala sem si kako hiše izgledajo znotraj zidov in kako bo opremljena naša. Kar na enkrat pa smo zavili v naselje visokih steklenih stolpnic. Moje sanje o prelepi hiši so malce zbledele in skoraj razočarano sem bleknila: »Pa ne da bomo živeli v 20 nadstropni stolpnici??« Mama je pogledala nazaj in pokimala z glavo, hotela je nekaj pripomniti, a si je premislila. Še enkrat je nekaj hotela reči, a smo zapeljali na izvoz k neki stolpnici. Odprla so se nam velika steklena vrata in zapeljali smo v tako imenovano parkirno hišo, ki je bila v kleti naše stolpnice. Šele sedaj sem se zavedala, da so te stolpnice zelo razkošne in je za njih potrebno odšteti zelo veliko denarja. Parkirali smo na parkirišče številka 22. Pod številko je bila tablica in na njej naš priimek. Stopili smo iz avta in odšli v dvigalo, ki je bilo ravno ob našem parkirnem mestu. Oče je vtipkal številko 11 in kaj kmalu smo bili v želenem nadstropju.
Ko smo stopili iz dvigala, smo zagledali dolg hodnik, s sveže belo prepleskanimi stenami. Na koncu hodnika so bila velika okna, skozi katere je prodirala svetloba. Sprehodili smo se do naših vrat in vstopili. Stanovanje je bilo res ogromno, pa tudi svetlobe mu ni manjkalo. Kuhinja in dnevna soba sta bili res lepo opremljeni. Še dobro da imata starša dober občutek za to. Po pregledu še nekaj manjših sobic, sem kmalu našla svojo. Bila je še enkrat večja od prejšnje. V njej je bil čisto nov Applov računalnik in ogromen LCD televizor. Čez vso zahodno steno, pa se je razprostiral akvarij. V njem je bilo polno pisanih rib. Ob pogledu na ribe, sem se spomnila na Bobyja. V kotu ob pisalni mizi sem našla ravno dovolj prostora zanj. »Luuucy!! Prišel je kombi s prtljago!« Se je iz kuhinje oglasila mama.
Zopet smo morali v dvigalo in največ kar smo mogli naložiti noter. Jaz sem dobila to nalogo, da se vozim v dvigalu s prtljago in v našem nadstropju vse zložim ven. Čez kakšno uro smo bili gotovi. Vso kramo smo morali spraviti le še v stanovanje. Jaz sem seveda najprej pograbila Bobyjevo košaro in ga odnesla v svojo sobo. Nato pa me je čakalo kar nekaj kovčkov mojih oblek. Razporedila sem jih v ogromne omare, nato pa sem odšla na večerjo.
Seveda smo morali jesti kruhke, obložene s sirom in papriko, saj ničesar drugega nismo imeli seboj. Ko sem naredila prvi grižljaj, sem se spomnila in hitro bleknila: »Mama, mislim da je Boby sestradan. Po večerji bom odšla na sprehod do trgovine z malimi živalmi. A sta jo mogoče že kje opazila?« Mama je skomignila z rameni in pogledala očeta, ta pa je odgovoril: »Ne, jaz je še nisem videl«. V tistem trenutku sem se zavedala da me po vsej verjetnosti čaka še dolg večer.

Kako se vam zdi? A sploh še nadaljujem?

haaa


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

24. november 2012
u113599
u113599
Zakaj pod video
24. november 2012
mah,sej je useen kam je dala.uglavnem next
30. november 2012
Next
01. december 2012
neeeexxxxxttt!!! plisss. čim prej
08. december 2012
kaj čim prej in hvala za nexte
09. december 2012
neexxt čim prej. haha joo nadaljuj
09. december 2012
tenx za next
09. december 2012
ja no. zdej pa hitru napiš!!!!
09. december 2012
hvala ker kradeš
20. marec 2013
http://www.igre123.com/forum/tema/zelene-kopalke-*-*/40400/1 tuki mate original če koga zanima
20. marec 2013
Ma super si napisala pa še one direction je moja najljubša skupina!!!!
21. marec 2013
hvala tako eno potrebujem ki bo nadaljevala to zgodbo
23. marec 2013
navadn.. če je pa ukradena
23. marec 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg