Forum
Odločila sem se da napišem zgodbo o One Direction. Vem da nekateri že vzdihujete za računalniki, teh zgodb je ogromno. Zato bo ta zgodba čisto drugačna - 1D niso slavni in se med seboj ne poznajo!!
Upam da ti bo všeč
Pa je prišel dan, ki sem si ga najmanj želela. V kovčke sem zlagala še zadnje stvari in pogledovala skozi okno. Pri srcu mi je bilo kar malo težko, saj sem še zadnjič opazovala stanovanje, prijatelje, šolo in navsezadnje tudi sosede. Ja res je, pogrešala bom tisto staro gospo, ki me je vedno natovorila z njenimi še tako pretežkimi vrečkami, pijanega Johna, katerega sploh še nisem videla treznega in osemnajstletnega Justina, ki je bil na skrivaj moja simpatija. Ja, to so bili ljudje, ki sem jih videvala vsak dan in so bili del mojega življenja. Kaj pa sedaj? Pride dan in nikoli več jih ne bom videla. Pa saj ni res. Na svojih licih čutim solze. Ne morem verjeti, da jokam zaradi sosedov.
Moj jok zmoti zvonec, ki me prisili da grem odpret. Odprla sem vrata, a nikjer ni bilo nikogar. »Dovolj imam teh mulcov, ki zvonijo po hišah!!« Drla sem se, kar sem imela glasu. Čeprav sem v sebi vedela, da se mi je to mogoče zgodilo zadnjič, sem bila jezna. Ravno, ko sem hotela brcniti stekleno okrasno vazo, ki je stala pred vhodnimi vrati, je iz za grmovja pokukalo 28 glav in na glas zavpilo: »Presenečenje!!!« Ja to so bili oni – moji najljubši sošolci, ki so mi pomenili vse. Vsem hkrati sem stekla v objem. Na dan so nam privrele prav vse solze, ki smo jih imeli. Približno 15 minut smo se objemali na vrtu, nato pa sem končno prišla do sape in jih povabila v hišo. Kot prazne vreče smo se usedli na tla, saj je bilo pohištvo že prekrito s prevlekami. Med kuhinjo in dnevno sobo smo prepevali moje najljubše pesmi. Nisem mogla verjeti, kako so v dveh letih odkrili kakšno glasbo poslušam. Po zadnji pesmi pa sta Mike in Jack – naša razredna zabavljača, vstala in mi prebrala poslovilno pismo:
»Naša preljuba sošolka Lucy! Preživeli smo dve zelo naporni, čudoviti, zabavni, pa tudi razigrani leti na gimnaziji. Ko smo pred dvema letoma 1. septembra vstopili čez šolski prag, se med seboj nismo poznali. Bili smo si tujci. Počasi smo se začeli spoznavati in kar na enkrat smo postali prijatelji. Sedaj pa smo že nerazdružljiva družina. A življenje je težko in se nam včasih postavi pred nas in ga moramo ubogati, če hočemo iti naprej. To se je zgodilo prav naši družini. V takih trenutkih si stojimo ob strani. Zato smo tukaj. Vemo da nas ne boš nikoli pozabila, a ti vseeno za spomin podarjamo majhno pozornost. Tvoja družina bivši 2.a, bodoči 3.a.«
Na plan so mi spet privrele solze, da sploh nisem opazila Mika in Jacka, ki sta mi hotela v roke potisniti neko veliko škatlo. Za mano je prišla Annie in me objela okrog vratu ter rekla naj odprem. Šele takrat sem opazila, da so mi prinesli darilo. Lepo počasi sem ga odprla in v njem zagledala veliko sliko našega razreda in naših najbolj norih trenutkov. Ob teh fotografijah se mi je nekako na obraz prikradel nasmeh. In ja, kot pričakovano se je kaj kmalu smejala cela hiša. Mi smo bili res posebni. Ko so me začele boleti trebušne mišice, sem se s težavo zresnila in pogledala v škatlo, kaj so mi pravzaprav kupili. Razprla sem ovoj in iz škatle je skočila neka puhasta reč. Ko se je ustavila in prišla k meni, sem dojela, da je to maček. Bil je tako srčkan. »Ali je fantek ali punčka?« Sem neučakano vprašala.




Hočete nadaljevanje?? (kmalu tudi o 1D)
20. avgust 2012
ušeč mi je začetek...
nexti
20. avgust 2012
Greg se je popraskal po glavi in nato rekel: »To je pa treba preveriti.« Vsi smo se zasmejali, on pa se je sklonil k njemu in ga na rahlo prevrnil na hrbet. Nekaj trenutkov je gledal, nato pa navdušeno izjavil: »Hej, fantek je.« Nekaj časa smo ga opazovali, kako se igra z vsem kar dobi v roke, nato pa mi je prišlo ne misel: »Z izbiro imen res nimam sreče. Najbolje da mu ga izberete vi, pa še tako mi boste bolje ostali v spominu. Pokimali so, nato pa je padlo nekaj butastih idej: »Želodko!« »Naj bo Grizli.« »Ne, Grizly z y.!!« »Grahek.« »Lačni!« Ob vsaki izjavi smo se na vse moči nasmejali, a še vedno ni bilo pravega odgovora. Našli smo še nešteto smešnih imen, a pri enem smo se ustavili. »Boby«. Nastala je tišina in vsi smo pogledali v tla. »Ja, to ime bi bilo pravo zanj«, sem rekla in prestregla tišino. Boby je bila naša razredna miš.



Ja, v prvem letniku smo jo našli. Bilo je med matematiko, tretjo šolsko uro. V stari omari je nekaj glodalo. Postalo nas je malce strah, kar na enkrat pa se je omara zrušila in ven je pritekla majhna bela miška. Na srečo je profesorica Duck ni videla, saj je kot strela hitela k hišniku v spodnje nadstropje. Medtem sta miško ujela Jack in Mike in jo skrila v škatlo za krede. Med biologijo pa sta izdelala še majhna okenca, da je lažje dihala.
Naslednjih nekaj mesecev smo jo hranili s sirom, ki ga naši razredni razvajenčki niso pojedli pri kosilu. Z njo smo se igrali med vsako dolgočasno uro slovenščine, ko nam je zdolgočasena profesorica razlagala kako se je razvil naš jezik… Ja a prišel je dan, ko smo jo našli na šolskem dvorišču. Bil zelo mrzel petek v marcu. Sonce je komaj bodlo skozi oblake, ona pa je ležala na mrzlih, trdnih tleh. Beton ji je hladil rane, ki jih ji je naredil neznani pes. K njej smo prispeli malo prepozno, saj je na žalost imela pregriznjen vrat. »Mislim da se nas boš tako še najbolje spominjala, saj smo ravno s to mišjo preživeli najlepše dneve našega življenja«, je rekla Poppy. »Pa naj bo Boby«, sem rekla. In ker seveda ne moremo brez heca , je Alex še dodal: »No upajmo, da mu kakšna žival ne pregrizne vratu!« Seveda je bil odziv ostalih strog pogled in nekaj čudnih zvokov, ki so prihajali iz naših ust, na kar je moral priznati, da ni mislil resno.
Ura je že odbila poldne, zato smo izvedli poslovilni objem. S težavo sem gledala, kako se podobe, ki so mi pomenile vse, oddaljujejo. Postajale so vse manjše in vse bolj nevidne. Ko so popolnoma izginile, sem se spomnila, da moram do konca sprazniti svojo sobo. Nadaljevala sem z delom in kmalu sta se prikazala starša, ki sta še zadnjič prišla iz službe. Oče me je pogledal in rekel: »Lucy, sedaj je čas. Moramo iti.« Zunaj nas je čakal kombi, v katerega smo zložili kovčke in nekatere predmete, od katerih se nismo mogli ločiti. Voznik kombija je dobil navodila kam bo odpeljal naše stvari, mi pa smo odšli v našega enoprostorca. Po dveh urah vožnje, smo se ustavili v eni izmed picerij, ki so stale ob cesti.
Pojedli smo vsak svojo pico in se odpravili naprej. Vozili smo se še kakšne tri ure, ko smo v daljavi zagledali morje. »Očka, a sedaj bomo živeli ob morju?!« Sem vzkliknila in gledala skozi okno, katera hiša bi bila lahko naša.





Zagledala sem same nove hiše, bile so moderne in lepe. Imele so velike vrtove, ti pa so imeli bazene. V mislih sem že imela hišne zabave s čisto novimi prijatelji. Predstavljala sem si kako hiše izgledajo znotraj zidov in kako bo opremljena naša. Kar na enkrat pa smo zavili v naselje visokih steklenih stolpnic. Moje sanje o prelepi hiši so malce zbledele in skoraj razočarano sem bleknila: »Pa ne da bomo živeli v 20 nadstropni stolpnici??« Mama je pogledala nazaj in pokimala z glavo, hotela je nekaj pripomniti, a si je premislila. Še enkrat je nekaj hotela reči, a smo zapeljali na izvoz k neki stolpnici. Odprla so se nam velika steklena vrata in zapeljali smo v tako imenovano parkirno hišo, ki je bila v kleti naše stolpnice. Šele sedaj sem se zavedala, da so te stolpnice zelo razkošne in je za njih potrebno odšteti zelo veliko denarja. Parkirali smo na parkirišče številka 22. Pod številko je bila tablica in na njej naš priimek. Stopili smo iz avta in odšli v dvigalo, ki je bilo ravno ob našem parkirnem mestu. Oče je vtipkal številko 11 in kaj kmalu smo bili v želenem nadstropju.





Ko smo stopili iz dvigala, smo zagledali dolg hodnik, s sveže belo prepleskanimi stenami. Na koncu hodnika so bila velika okna, skozi katere je prodirala svetloba. Sprehodili smo se do naših vrat in vstopili. Stanovanje je bilo res ogromno, pa tudi svetlobe mu ni manjkalo. Kuhinja in dnevna soba sta bili res lepo opremljeni. Še dobro da imata starša dober občutek za to. Po pregledu še nekaj manjših sobic, sem kmalu našla svojo. Bila je še enkrat večja od prejšnje. V njej je bil čisto nov Applov računalnik in ogromen LCD televizor. Čez vso zahodno steno, pa se je razprostiral akvarij. V njem je bilo polno pisanih rib. Ob pogledu na ribe, sem se spomnila na Bobyja. V kotu ob pisalni mizi sem našla ravno dovolj prostora zanj. »Luuucy!! Prišel je kombi s prtljago!« Se je iz kuhinje oglasila mama.
Zopet smo morali v dvigalo in največ kar smo mogli naložiti noter. Jaz sem dobila to nalogo, da se vozim v dvigalu s prtljago in v našem nadstropju vse zložim ven. Čez kakšno uro smo bili gotovi. Vso kramo smo morali spraviti le še v stanovanje. Jaz sem seveda najprej pograbila Bobyjevo košaro in ga odnesla v svojo sobo. Nato pa me je čakalo kar nekaj kovčkov mojih oblek. Razporedila sem jih v ogromne omare, nato pa sem odšla na večerjo.
Seveda smo morali jesti kruhke, obložene s sirom in papriko, saj ničesar drugega nismo imeli seboj. Ko sem naredila prvi grižljaj, sem se spomnila in hitro bleknila: »Mama, mislim da je Boby sestradan. Po večerji bom odšla na sprehod do trgovine z malimi živalmi. A sta jo mogoče že kje opazila?« Mama je skomignila z rameni in pogledala očeta, ta pa je odgovoril: »Ne, jaz je še nisem videl«. V tistem trenutku sem se zavedala da me po vsej verjetnosti čaka še dolg večer.

Kako se vam zdi? A sploh še nadaljujem?
20. avgust 2012
jajajaj... nexttt... bom mal uglašvala
20. avgust 2012
ok.. hvala ti
nadaljujem k bo vsaj 5 nextov
20. avgust 2012
u60822
u60822
neext
20. avgust 2012
u84763
u84763
Next
20. avgust 2012
u100342
u100342
next
20. avgust 2012
berete pr8
http://www.igre123.com/forum/tema/i-o-d-c-o/40420/
ft. One Direction
šorry za šmetenjeee
20. avgust 2012
Next
20. avgust 2012
Nou del..

Odšla sem v sobo, pobožala Bobyja in si oblekla pulover, saj se mi je zdelo da je zunaj postalo hladneje. Vzela sem še denarnico in se napotila skozi vhodna vrata, v dvigalo. »Na ta dvigala se bom pa počasi še navadila«, sem si rekla.
Ko sem stopila na ulico, nisem bila prepričana, če bom to trgovino sploh našla. Odločila sem se, da najprej preiščem desni del mesta, saj so v levem večinoma hiše. Ja tiste v katerih sem mislila da bomo živeli mi. In tiste, ki imajo velikanske bazene. Ljudi na ulicah res ni bilo veliko. Noge so me malce že začele boleti, ko sem pred seboj zagledala starčka, ki je s svojim psom prihajal nasproti. Ko se mi je že čisto približal, sem vljudno vprašala: »Oprostite, ali je tukaj v bližini kakšna trgovina za male živali?« Ta se je seveda odzval na moje vprašanje in pokazal s prstom: »Ja seveda, v tisti smeri, nato pa ob tistem rdečem znaku na desno.« »Hvala.« Sem rekla in odšla do tistega rdečega znaka. Nisem mogla verjeti, da sem bila že skoraj tam. Včasih imam pri takih rečeh res srečo. In res, za vogalom se mi je že smejala trgovina za male živali. Previdno sem vstopila, takrat pa sem skoraj ostala brez besed.





Za prodajalnim pultom sem zagledala postavnega, mišičastega rjavolasca, ki pa ni bil videti star več kot 20 let. Nekako sem prišla do glasu in rekla: »Živjo.« Rjavolasec mi je vrnil nasmeh in navdušeno odgovoril: »Živjo mlada dama, kaj lahko storim za vas?« Je pa res vljuden, sem si mislila. »Potrebujem mačjo hrano, mladi gospod.« Spet se je nasmehnil, se obrnil okrog ter iz police vzel škatlo z mačjo hrano. Položil jo je na pult in rekel: »Bo ta dobra?« Skomignila sem z rameni, saj res nisem bila poznavalka mačje hrane: »Pa že.« »Želite še kaj..?« »Lucy«, sem odvrnila. Pogledal me je naravnost v oči in se zopet nasmehnil. V tistem hipu sem čisto pozabila odgovoriti na vprašanje, ki mi ga je postavil. Tišino je kar hitro prekinil in rekel: »Lucy, to je pa lepo ime. A dam kar račun?« Hitro sem ga prehitela in rekla: »Ne, še mačjo košaro bi vzela. No seveda če jo imate.« Z roko mi je nakazal in odšla sva na drug konec trgovine. »Tukaj so.« Je rekel in namignil naj eno vzamem. Hitro sem se odločila za modro z belimi tačkami in rekla: »Tole bi vzela.« Prijel jo je, odnesel na pult in iztiskal račun. »15 evrov in 38 centov.« Je rekel. Medtem ko sem iz denarnice končno izbrskala drobiž, je vprašal: »Lucy, imaš jutri čas?« Nisem vedela na kaj namiguje, a sem pokimala. Pogledal je v tla in rekel: »No potem pa se dobiva na sladoledu.« Vzel je listek in napisal ime slaščičarne, zraven pa še svoje ime in telefonsko številko. »Louis Tomlinson, torej.« Sem rekla in ga pogledala. Nasmehnil se je in pokimal: »Pa že mora tako biti.« Poslovila sva se in odšla sem iz trgovine.

http://www.google.si/imgres?hl=sl&biw=1920&bih=873&tbm=isch&tbnid=5OV5sYkW_n_rPM:&imgrefurl=http://favim.com/image/351003/&docid=C0iJ-OXubGkKNM&imgurl=http://s3.favim.com/orig/41/boy-hot-louis-tomlinson-one-direction-Favim.com-351003.jpg&w=500&h=600&ei=bJQyUIf3PMbm4QT2sIHoBQ&zoom=1&iact=hc&vpx=169&vpy=508&dur=13328&hovh=246&hovw=205&tx=112&ty=172&sig=114667435474579485767&page=1&tbnh=125&tbnw=107&start=0&ndsp=59&ved=1t:429,r:48,s:0,i:216

ušeč??
20. avgust 2012



se opravičujem, ker gor ne dela slikca.
20. avgust 2012
nexttt
20. avgust 2012
neeeeext
20. avgust 2012
Next
20. avgust 2012
next
20. avgust 2012
Neeeeeeeeeeeeeext.! Zlo dobra ideja,zlo dobra pisateljica,zlo svetovna zgodbica
20. avgust 2012
u60822
u60822
neext
20. avgust 2012
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
21. avgust 2012
Zunaj je bilo že temno, saj je morala ura biti že okrog desetih. Malo sem bila zmedena, saj nisem pričakovala kaj se bo zgodilo. Komaj sem čakala, da se dobiva zjutraj v slaščičarni. »Mogoče pa bom kaj več izvedela, kot danes«, sem si rekla in odšla v dvigalo naše stolpnice. Ko sem stopila skozi vrata našega stanovanja, se je zgodilo prav to, kar sem pričakovala. Mama me je pogledala in rekla: »Lucy, kaj pa si počela tako dolgo. Ura je že deset.« Odločno sem odgovorila, kot bi odgovor imela pripravljen že v naprej: »Saj veš da sem morala v celotnem mestu najti trgovino z mačjo hrano.« Ker ni vedela kaj bi rekla na to, sem odšla v sobo in Bobyju pokazala, kaj sem mu prinesla. Skočil mi je v naročje in dal znak, da bi se igral. Nekaj časa sva se igrala, nato pa sva zaspala.
Zjutraj sem doživela dvojno budilko. Pa ne tiste na telefonu. Skozi veke mi je prodirala močna sončna svetloba, poleg tega pa je na meni ležal Boby in me lizal po obrazu. Nisem imela druge možnosti, kot da vstanem in se grem stuširat. Res ne vem če sem že omenila, a imela sem svojo kopalnico. To je bilo res nekaj fantastičnega. Nato je sledilo oblačenje. Seveda sem vso noč premišljevala kaj bi oblekla, a zjutraj sem bila drugačnega mnenja. Po dolgem premišljevanju, sem se odločila za čisto kratke rjave hlače in belo majico brez rokav. Pograbila sem telefon in denarnico ter odšla v dvigalo. Še prej pa sem na kuhinjskem pultu pustila listek: Odšla sem na zajtrk, vrnem se do kosila.«





Zopet sem bila v enaki situaciji kot včeraj zvečer. No le da sem imela naslov. To je bilo malo bolje. Sprehodila sem se malo naprej in iskala napise ulic. Danes je bilo to malce težje izvedljivo, saj je bilo več ljudi, kot včeraj. Pet ulic naprej sem našla napis: »Ulica treh palm.« »Tu sem«, sem si rekla. V središču ulice je bil majhen park, z vodnjakom na sredini. Ob veliki klopci pa so rasle tri ogromne palme. V parku je bilo veliko ljudi, kar je za ta letni čas spremenljivo. Sprehodila sem še malo naprej in našla slaščičarno, ki je bila napisana na listku. Vstopila sem skozi vrata in ob okrogli mizici zagledala Louisa. Ko me je zagledal je zaklical: »Živjo Lucy. Pa si le našla.« Nasmehnila sem se in se usedla na prazen stol ob mizi. Takoj je pritekla natakarica in naročila sva rogljičke in kavo.





Najprej sva se samo gledala in smehljala. V meni so se prelivali mešani občutki. Nisem vedela ali sem mu všeč, ali pa me ima samo za prijateljico. Da se ne bi izdala, sem raje ostala tiho. Louis je zaslutil da mi je nerodno, za to je spregovoril: »Kako da si sploh prišla sem? No in kje si živela prej?« Odleglo mi je in odgovorila sem mu: »Živeli smo na drugem koncu države, v majhnem mirnem mestecu. Oče je to poletje tu dobil boljšo službo in z mamo sva prišli sem«. »Ali bosta tudi ostali, a sta samo na obisku?« Je vprašal in dvignil desno obrv ter namrščil ustnice.





»Ostali bova tu. Septembra začnem tu hoditi v šolo, a nikogar ne poznam.« Nasmehnil se je kot največji rešitelj v težavah in predlagal: »Lahko ti nekoga predstavim. Star je približno toliko kot ti. No odvisno koliko si stara«. Oba sva se na ves glas zasmejala in ko sem prišla do besede, nagajivo rekla: »16, oktobra 17.« Louis je malo pomislil, nato pa odgovoril: »No ja, on je 18. A mislim da se bosta dobro razumela, če ne drugega ti bo pomagal prvi dan najti razred.« Namenila sem mu smešen pogled in kot se za spoznavni zajtrk spodobi, tudi vprašanje: »Če že ravno govorimo o starosti, koliko si star ti?« Popil je požirek kave in kot zmagoslavni James Bond odgovoril: »20«. To naju je zopet spravilo v smeh.

Hvala za pozitivne komentarje!!
21. avgust 2012
nextt
21. avgust 2012
next !ful carska zgodbica
21. avgust 2012
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext.!
21. avgust 2012
u84763
u84763
nextt
21. avgust 2012
u84822
u84822
next!!!!!!!!
21. avgust 2012
next
21. avgust 2012
neeeext
ful mi je všeč zgodbica!!!!
21. avgust 2012
Neeeeeeeext!
21. avgust 2012
u63958
u63958
neeeeeeext
21. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg