Forum
Zdravo

tukaj je nova zgodbica: )

_______________________________________________________________________________________________________
UVOD

Sem Elisa Rihard



Stara sem 24 let

Po izobrazbi sem poslovna sekretarka ampak že dve leti delam kot natakarica v gostilni

Po značaju sem pozitivna, prijazna, nasmejana in trmasta. Življenje zajemam z veliko žlico. Ko se nekaj odločim me nič ne ustavi.

Živim v veliki hiši z babico Hano saj sta moja starša pred petimi leti umrla v prometni nesreči z motorjem. Z babico se drugače zelo dobro razumeva čeprav ne odobravam njenega početja. Že pet let igra v Casinoju Manija igre na srečo. Čeprav ima majhno pokojnino še to skoraj pol zapravi za te nevarne igre. Govori, da ji igranje predstavlja zabavno preživljanje prostega časa. Jaz pa sem prepričana da je že zasvojena z njimi.

BABICA HANA



Eliso babičino početje pripelje na rob življenja. Toda, ko je že skoraj njeno življenje končano se pojavi on ki ji ponudi zanimivo kupčijo. Bo Elisa tvegala in zaupala neznancu?

se nadaljuje...
bom vesela prvih nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
22. september 2017
Next
zanimiv uvod
a se bodo ostale zgodbice nadaljevale ?
23. september 2017
Zdravo : )
Hvala LoveAnimals za prvi komentarček : ) sedaj bom pisala samo to : ) mi je pa res žal da sem ostale zaključila prehitro...
tu pa je že prvi del : )

__________________________________________________________________________________________________
1. DEL

Petek zvečer

Petek zvečer
Sedim na udobnem stolu na vrtni terasi in berem zanimiv zgodovinski roman moje najbolj priljubljene pisateljice Amande Quick. Čeprav poskušam ostati osredotočena na zanimivo zgodbo mi črke poplesujejo pred očmi. Bila sem utrujena od dopoldanskega dela v gostilni. Bil je petek zato je bila gneča večja kot ostale dni, toda prednost vikenda mi je zmeraj bila všeč. Večja napitnina. Čez ustnice se mi razleže nasmeh, ko se spomnim na postavnega fanta, ki je na mizo položil dodatnih 5 € in dodal da sem skuhala najboljšo kavo. Iz razmišljanja me zbudi zvonjenje telefona, Samsung Galaxy A5. Ozrem se proti njemu, na ekranu se izpiše neznana telefonska številka. »Ja prosim« se javim na klic in zaprem knjigo. »Dober večer sem dobila gospodično Eliso Rihard« na drugi strani slišim globok ženski glas, ki ga nisem poznala. »Ja. Želite?« odvrnem mirno. »Sem Glorija, direktorica Casinoja Manija. Zgodilo se je nekaj groznega...« V njenem glasu zaznam paniko. »Takoj pridem tja. Je babica zopet spila preveč« vprašam razdraženo in se rahlo ugriznem v ustnico. Večkrat so me že klicali natakarji iz, da babica ne more voziti sama in naj pridem po njo. Vedno mi je bilo tako nerodno. »Gospe Hani nismo morali pomagati, kar naenkrat se je zgrudila na tla« pojasnjuje neznanka na drugi strani. »Kje je moja babica« komaj spravim iz sebe. »Rešilec jo je odpeljal pred petim minutami v bolnišnico. Zdravnik nam je povedal da jo je zadela srčna kap. Možnost da bo preživela je zelo majhna. Zelo mi je žal.« »Hvala, ker ste me poklicali« komaj spravim iz sebe in prekinem. Na hitro se preoblečem v kavbojke in majico s kratkimi rokavi, poiščem ključe mojega poceni jeklenega konjička in se odpeljem proti bolnišnici. Poskušam umiriti svoje podivjane misli, čeprav me je grozno strah. Strah da bom na tem svetu ostala popolnoma sama.

HIŠA v kateri živiva z babico



»Dober večer iščem gospo Hano Adams. Z rešilcem jo je pripeljal v bolnišnico zaradi srčne kapi…« »Samo malo, da preverim« me prijazno prekine receptorka in dvigne telefon. »Pojdite v drugo nadstropje, poiščite zdravnika Leona« še doda, ko odloži slušalko in se zopet zatopi v liste papirjev. »Hvala« odvrnem in stečem po stopnicah v drugo nadstropje. Starejši zdravnik me je čakal že na hodniku, v rokah je držal skodelico čaja. »Žal mi je, gospa Hana je umrla na poti v bolnišnico.« Presenečeno se zastrmim v njegove rjave oči, babica skoraj nikoli ni bila bolna. Solza mi zdrsne po licu, bila sem v šoku. »Doživela je res hitro srčno kap. Ničesar nismo morali narediti. Če se želite posloviti od njej pridite z mano« doda. »O moj bog babica, zakaj si me že zapustila? Sedaj bom se morala navaditi živeti čisto sama. Prosim pozdravi mami in atija. Vedno vas bom nosila v srcu« govorim, ko jo opazujem kako leži negibno na postelji. Želela sem si da bi se prebudila in me stisnila v svoj objem. Da bi zopet ozrla njen nasmeh… Toda to se ne bo nikoli več zgodilo. Zaspala je za vedno!



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
23. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next, omg res prfektno!
23. september 2017
omg prfekt Next
23. september 2017
punci hvala za komentar : ) Jutri pride Next ...
24. september 2017
Next
24. september 2017
Next top pises
25. september 2017
Zdravo punce : )
Kot sem obljubila danes nadaljevanje...
★Aυтυми★ BooksGirl hvala za komentarčka, hvala za spodbudo : )
LoveAnimals : ) hvala ***
NirvanaBlack hvala za Next in spodbudo : )
evo novi del...

__________________________________________________________________________________________________
2.DEL

Pet dni kasneje

Dnevi brez babice so bili dolgi in pusti. Odkar sem jo včeraj pospremila na zadnji poti imam občutek da se je zlomil del mene. Občutek, da sem ostala čisto sama me je spremljal vsak trenutek. Danes imam še dopust, jutri zjutraj pa morem delat. Čeprav sem bila še čisto brez energije sem gostilno in ves rompompom v njej pogrešala. Po zajtrku odidem v babičino sobo saj sem imela namen pospraviti njena oblačila iz omar in jih podariti domu upokojencev. Babica pri oblekah nikoli ni varčevala zato je bila njena omara res polna. Krila, hlače majice, srajce… sem skrbno pospravila v veliko vrečko. Pogled se mi ustavi na majhni leseni škatli. Nasmehnem se sama pri sebi, sigurno so bile v njej slike, njeni spomini. Odprem jo, zagledam bel list papirja, zraven je ležala verižica s kovinskim obeskom. Vzamem jo iz škatle, skrbno si ogledam obesek. Opazim da je na zadnji strani vgraviran datum 15.8.1993.

OBESEK



Požrem slino, to je bil moj rojstni datum. Na hitro razgrnem list, babičina pisava je bila kot zmeraj lepo oblikovana. Na hitro ošvrknem besede na papirju, nato pa od presenečanja razprem usta. Še enkrat začnem brati.

Draga Elisa,
na žalost ti nikoli nisem morala povedati resnice v oči zato sem jo napisala na ta list papirja. Ne vem če boš kdaj našla to pismo in obesek čeprav vem da si resnico zaslužiš.
Dve leti preden si se rodila je tvoja mama zanosila z drugim moškim. Ko mu je povedala resnico jo je brezsrčno zapustil in odšel v vojsko. Nikoli več se nista srečala. Rodila je fantka, katerega je dala v posvojitev saj jo je neuslišana ljubezen prizadela. Potem je spoznala tvojega očeta, ki ji je povrnil upanje v ljubezen. Razumel je njeno zgodbo, ni je prepričeval da naj ga poišče. Ko je dobila tebe se ji je sestavil svet. Prosim ne obsojaj jo. Ta verižica s obeskom je zate, vedno jo imej ob sebi. Saj tako bosta s polbratom vedno povezana. Tvoja mama mu je podarila isto verižico, v njegovem obesku je vgraviran rojstni datum 9.5.1991.

Z ljubeznijo, babica Hana


»O moj bog, polbrata imam. Star je 26 let« rečem na glas in komaj požrem slino. Nisem morala verjeti da mi sta starša kaj takšnega prikrivala! Vedno sta bila tako navezana name. Zanju sem bila edina na svetu. Kako sta mi lahko pogledala v oči ne da bi pomislila da bi mi povedala resnico? Tega nikoli ne bom razumela. S pogledom še enkrat zdrsnem po obesku nato pa si verižico obesim okoli vratu. Ne vem kje je, kdo je? Toda ga bom našla. Imam ga pravico spoznati.

BABIČINA SOBA



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik : )
25. september 2017
perfekt Next
25. september 2017
Next
super perfect je
25. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next
zelo napettoo
25. september 2017
Zdravo punce : )
hvalaa za komentarčke : )
BooksGirl, Love Animals : ) hvala lepa za spodbuden komentarček vedno sem jih vesela : )
★Aυтυми★ hvala *** upam da bom uspela še pisat toliko zanimivo...
evo novi del...

________________________________________________________________________________________________
3. DEL

Zvečer v postelji berem pismo, ki sem ga prebrala že saj desetkrat. Znala sem ga že skoraj na pamet toda vseeno je manjkalo toliko podatkov. Niti sanjalo se mi ni, kako se naj lotim iskanja polbrata? V babičini sobi ni bilo več nobene sledi, čeprav sem vse preiskala. Pogledala sem celo pod posteljo, kjer se je nabiral samo prah. Vse skupaj se mi je zdelo preveč skrivnostno. Morda lahko poiščem moškega, ki naj bi bil mamin ljubimec. Najraje bi mu premazala klofuto, sigurno je bil zelo brezčuten. Mama je zaradi njega trpela. Sigurno je bila odpovedati se otroku zanjo ena izmed najtežjih odločitev v življenju. Če je pred 26 leti odšel v vojsko je sigurno katera stara vaška čenča kaj vedela. Spomnim se, da se lahko obrnem na starejšo žensko Heleno. Bila je že vrsto let v pokoju. Z babico sta bili dobri prijateljici, mogoče pa je kaj vedela. Prepričana sem da ji nobena stvar ni pobegnila iz pod njenega bujnega očesa.



Iz razmišljanja me zbudi zvonjenje telefona. »Halo« se ne voljno javim. »Elisa« zaslišim na drugi strani Andrejin glas. Andreja je bila šefica gostilne v kateri sem delala. Privzdignem pogled, njenega klica nisem pričakovala. »Je kaj narobe? Jutri zjutraj ob šestih bom na delovnem mestu.« »Zgodilo se je nekaj groznega.« Zadrhtim, sovražim besedo grozno. »Lahko kako pomagam?« »Gostilna gori. Nekdo je zanetil požar« mi razloži brez ovinkarjenja. »O moj bog, ste našli krivca?« »Ne še, policija dela vse kar je v njihovi moči.« »Kaj pa boš sedaj?« »Ne vem, škoda je ogromna. Obnova bi stala celo premoženje, toliko denarja pri zavarovalnici ne bom dobila. Na žalost si moreš čimprej poiskati novo službo. Če bo možnost te priporočim pri znancih. To je edina pomoč, ki ti jo lahko ponudim.« Požrem slino, že drugič v današnjem dnevu sem doživela šok. Niti sanjalo se mi ni kje bom iskala novo službo? Zmrazi me, ko se spomnim da sem zadnje prihranke porabila za plačilo babičinega pogreba. Denarja nisem imela niti za hrano. »Pridem tja« odvrnem in prekinem. Na hitro se uredim in kar peš tečem do gostilne, ki je bila le nekaj ulic stran. S pogledom tavam sem in tja med avtomobili in množico ljudi. Končno zagledam Andrejo in njenega moža, pogovarjala sta se z gasilcem. »Andreja« rečem in se dotaknem njenega ramena. Obrne se k meni. Brez pomisleka se mi vrže v objem. Vem, da jo bo težko pomiriti saj je bila lastnica gostilne že 10 let. »Tako zelo sem besna. Niti sanja se mi ne kdo bi storil kaj takšnega. Nikoli nisem imela sovražnikov« govori hitro. »Vse bo v redu, nekomu je šel v nos tvoj posel« jo tolažim. »Ubila ga bom ko ga najdemo.« »Pomiri se« odvrnem in globoko vdihnem. Opazim ostale natakarice: Nino, Anjo in Majo, ki se nam približajo. Po obrazih so jim polzele solze. »Žal mi je dekleta. Vse je zgorelo« reče Andreja žalostno. »Tudi meni, vedno sem rada delala tukaj« odvrne Nina. Ozrem se proti gostilni, v njej bo vedno toliko spominov na naše delo. Andreja me je zaposlila kot zadnjo natakarico. Punce so se med seboj že poznale prej zato se nekako nisem spoprijateljila z njimi in se vmešavala med njih. Z njimi sem se pogovarjala samo o delu. Čeprav poskušamo Andrejo pozitivno spodbujati ničesar ne pomaga, bila je besna in odločena da bo požigalca našla. Čez eno uro se poslovim od njih. Dogovorile smo se da bomo ostale na vezi. Počasi odidem proti domu. Kaj se še lahko zgodi groznega? Niti sanjalo se mi ni da me najhujše še čaka!

ANDREJA



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
27. september 2017
Next
o le kaj se ji bo še zgodilo ?
27. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next, jp, kaj se ji bo še zgodilo..
Top story!
27. september 2017
top zgodba!
Next
27. september 2017
Zdravo
kako ste : )
LoveAnimals hvala za komentarček izveš že v tem delu : )
★Aυтυми★ hvala lepa za super komentarček, vedno dajo spodbudo : )
BooksGirl hvala tudi tebi ***
upam da se zgodba ne odvija prehitro : )
evo novi del...

___________________________________________________________________________________________________
4.DEL

Naslednjo jutro

Iz globokega spanca me zbudi zvonjenje budilke na telefonu. Ozrem se okoli sebe, nato pa se spomnim da sem jo včeraj zvečer pozabila ugasniti. Pogledam na uro, pol šest zjutraj. Vem, da ne bom morala več zaspati zato se spravim iz postelje. Hitro nase potegnem oblačila nato pa odidem v kuhinjo. Potrebovala sem močno črno poživilo. Medtem ko čakam da zavre voda za kavo listam po najnovejšem časopisu nato pa ga zaprem. Pogled se mi ustavi na naslovnici. Na glas preberem naslov: Nogometni klub Grazar si je priboril najslajšo zmago te sezone… Globoko zavzdihnem, sovražim nogomet. Ta neumna igra, ki je nikoli ne bom razumela. Naenkrat zaslišim močno brnenje avtomobila. Stečem proti oknu. Na dvorišču ustavi nov črni audi. Iz njega stopi mlajši moški, oblečen v črne hlače in belo srajco, v desni roki drži poslovni kovček. Zavijem z očmi, kolikor videti nekaj prodaja. Odločim se da ga bom odslovila z prijaznimi besedami. Obujem teniske in odidem na dvorišče. »Dober dan, vam lahko kako pomagam« rečem in se zastrmim v njegove temno rjave oči. »Dobro jutro ste vi Elisa Rihard« vpraša in se rahlo nasmehne. »Ja« odvrnem in globoko vdihnem. Kolikor videti ni samo navaden prodajalec saj je vedel moje ime. »Sem Chris Smith, direktor banke« mi poda roko. Vrnem mu stisk roke. »Kako vam lahko pomagam?« »Rad bi z vami govoril o kreditu, ki ga je pri nas vzela Hana Adams« pojasni svoj prihod. »Nič ne vem o kreditu« odvrnem prepričana da se šali. »Podedovali boste njeno premoženje in prav tako velik kredit, ki ga boste morali odplačati.« »Kako prosim« zašepetam po tihem, čutim kako mi začne srce divje razbijati. Niti sanjalo se mi ni o čem je govoril. »Tukaj je pogodba o kreditu 50.000 €. Gospa Hana je pogodbo z nami sklenila pred letom dni.« Namenim mu resen pogled, na papirju opazim babičin lastnoročni podpis. »Babica je dobivala samo pokojnino. Kako to da ste ji odobrili tako velik kredit?« »Tisti dan, ko je podpisala te liste je delovala na smrt prestrašeno. Skoraj na kolenih me je prosila za ta kredit zato sem ji ga sam odobril.« »Koliko ga je vrnila?« »1000 €.« »O moj bog. Kje naj dobim 49.000 €? Ničesar nimam, ostala sem brez službe.« Nameni mi resen pogled. »Gospodična Elisa, Hana Adams se je z mano dogovorila da ji lahko v primeru da kredita ne bo več morala odplačevati zaradi bolezenskega stanja ali smrti zarubimo hišo. To je bil edini predlog na katerega sem prestal.« O moj bog, babica se je v Casinoju dan za dnem igrala z ognjem. »To ni pošteno. Kaj pa jaz« besno zavpijem. »Žal mi je Elisa, tukaj je pogodba« mi jo poda. Berem pogoj za pogojem. Vse je bilo črno na belem. Hiša je pripadala banki. »Babica je bila hinavka. Niti pomislila ni name. Kje naj živim? Ničesar nimam« govorim hitro. »Žal mi je. V Avstriji pride do veliko takih primerov. Ljudi igre v Casinoju zasvojijo. Po pravilih imate do večera časa da se izselite iz hiše.« Presenečeno se zastrmim v njegove oči. »In kje je teh 50.000 €? Sigurno še na njenem računu. Sigurno še ni porabila vsega denarja.« »Preden sem vas prišel obvestiti o neljubem dogodku sem preveril njen račun. Prazen je.« »Hočete reči da je zapravila v tistem bednem Casinoju ves denar?« Sesedem se na trda tla. Počutim se nemočno. Kot da bi mi nekdo polil z ledenim tušem. Tega res nisem pričakovala.

CHRIS



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
29. september 2017
Next
o to pa res ni dobro sam pomojem se bo že kk znašla
29. september 2017
se strinjam
neeext
29. september 2017
neeeexttt
30. september 2017
Zdravo punce
LoveAnimals, BooksGirl, Slytherin hvala lepa za komentarčke : )
evo novi del ***

____________________________________________________________________________________________________
5.DEL

Ostanek dneva preživim kot v nekem transu. Moje življenje je naenkrat postalo brez smisla. Hiša v kateri sem živela pet let in mi je zmeraj pomenila kot dom mi je banka izpulila iz rok. Kaj zaboga je razmišljala babica, da vzela ta kredit? Bila je res neumna da je verjela da ga bo lahko vrnila. Vedno sem vedela da je zasvojena z pokrom čeprav tega ni priznala. Vedno je govorila da je dovolj previdna, da točno ve kaj dela… zmrazi me po telesu ko se spomnim njenih besed, katerim sem slepo verjela. V majhno potovalko zmečem nekaj svojih oblačil, telefon in denarnico. Zaklenem vrata in počasi odidem po ulici. Potrebovala sem svež zrak saj v v rokavu nisem imela niti ene rešitve kam naj grem. Slepo tavam po temnih ulicah, sploh se ne zavedam okolice in ljudi okoli sebe. Bilo me je strah spati v parku na klopci. Usedem se na betonski most, potovalko položim zraven sebe. Zastrmim se v daljavo nato pa pogled preusmerim navzdol v reko. Naenkrat dobim občutek da bi me lahko ta ledena voda pogoltnila. Ničesar ne bi čutila. Ne bi mi bilo potrebno več razmišljati, kaj naj zdaj naredim z svojim življenjem? Itak nimam ničesar, noben me ne bi pogrešal. Še preden si premislim zaprem oči. Uporabim vso silo v sebi da se odrinem v ledeno vodo. Nekje v daljavi zaslišim vpitje. »Hej ti!«



__________________________________________________________________________________________________
KEVIN

Za mano je bil naporen dan. Ne, ni bil naporen triurni nogometni trening ampak pogovor z trenerjem Erikom. Njegove besede so nad mano obvisele kot zlo katerega nisem moral pregnati iz misli. Naslonim se na betonski most in zagledam v črne oblake, ki so prinašale deževen večer. Reko je obsijala le nežna mesečina. Po navadi sem v večernem času sedel doma na zofi, gledal nogometno tekmo na televiziji in jo analiziral. »Naj vrag vzame nogomet« rečem po tihem in globoko vdihnem. Ne, nič ni pomagala moja jeza. Mogel bom poiskati hitro rešitev. Iz razmišljanja me zbudi početje punce, ki je sedela na betonu. Naenkrat se je pognala iz mostu. »Hej ti« zavpijem, ljudje se obračajo proti meni. Še preden se zavem skočim na beton in se zazrem dol. Punca je že padla v ledeno vodo. »Pokličite rešilce« še rečem glasno preden se poženem za njo. Zaradi teme nisem dobro videl okoli sebe, toda so se moje oči hitro navadile teme. Nisem imel veliko časa zato sem začel hitro plavati in tipati okoli sebe. Morala je biti nekje tukaj. Naenkrat se dotaknem njenih dolgih las. Na hitro jo potegnem nad gladino. Z zadnjimi močmi plavam proti bregu, na srečo reka ni bila široka. Neznani moški mi pomaga dekle spraviti iz ledene vode. Poda mi jopico v katero jo ovijem. »Me slišiš« rečem in se dotaknem njenega obraza. Bil je ledeno mrzel, njeno telo pa negibno. Čeprav po telesu čutim mrzlico to sekundo nisem imel časa misliti nase. Na hitro jo začnem oživljati. Oči je imela zaprte, prste pritisnem na njen srčni utrip. Utrujeno globoko vdihnem in izdihnem, bila je živa.

KEVIN



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
01. oktober 2017
neeext
01. oktober 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Neext, top zgodba!
Pomojem se bo ta Kevin zaljubil vanjo
01. oktober 2017
Next
zdaj jo bo pa Kevin vzel k sebi
01. oktober 2017
Zdravo punce
hvala lepa za nexte in komentarčke
BooksGirl hvala
★Aυтυми★ hvala za komentarček... še veliko se bo dogajalo : )
LoveAnimals hvala Misliš da bo toliko prijazen : )

___________________________________________________________________________________________________
6.DEL

Odprem oči, s pogledom zdrsnem po majhnem prostoru. Bele stene, nočna omarica, bela omara. Ves prostor je obdajal hlad. Požrem slino. Kje sem? Spomnim se da sem nazadnje skočila v globoko ledeno vodo. Poskušam se spomniti kako sem se znašla tukaj? Toda se ne. Verjela bi da mi je samomor uspel, toda svetloba ki je obsijala sobo je bila močna. Ozrem se proti oknu nato pa zaslišim odpiranje vrat. V sobo stopi mlada punca oblečena v modro srajco in modre hlače. Njeni rjavi lasje so bili skrbno počesani in speti z gumico, obrazu pa je nežen make up dodajal samo piko na i. Najina pogleda se ujameta. »Gospodična Elisa, kako se počutite« me prijazno vpraša. »Zmedeno. Ne vem kako sem se znašla tukaj?« »V bolnišnici ste. Imeli ste srečo. Kevin Cartner vas je rešil iz reke. Skoraj ste se utopili« odvrne popolnoma mirno in se mi rahlo nasmehne. »O moj bog« zamrmram po tihem. Neznanec je skočil za mano in me rešil. Bila sem besna. To ni bila nobena sreča! »Koliko dni sem že tukaj« vprašam. »Včeraj zvečer vas so pripeljali v bolnišnico. Danes je ura devet zjutraj. Zdravniku Leonu bom šla povedati da ste se končno zbudili. Na srečo ni nič hujšega, zaradi ledene vode ste imeli le vročino. Kevin vas je takoj ovil v toplo jopico in poklical rešilca. Drugih poškodb zagotovo nimate, naredili smo veliko preiskav.« Zastrmim se v njene oči. Niti sanjalo se mi ni kdo je ta moški ona pa mi ga je ves čas omenjala kot da ga poznam. »Kdo je Kevin Cartner« rečem in globoko vdihnem. Z prstmi leve roke si zdrsnem po laseh. »Ga ne poznate?« »Ne, prvič slišim zanj« odvrnem razdraženo. »Kevin Cartner je najboljši nogometaš v Avstriji« pojasni navdušeno. Za sekundo zaprem oči. Upam, da ga nikoli ne bom srečala saj mu nikoli ne bom morala izkazati hvaležnosti da me je rešil iz reke!

MEDICINSKA SESTRA



»Gospodična Elisa, veseli me da si se končno zbudila« zaslišim zdravnikov glas. Zazrem se v njegove oči. »Dober dan gospod Leon« odvrnem prijazno in globoko vdihnem. Dotakne se mojega čela »vročina upada, to je dober znak.« »Res je« se zlažem. »Malo čuden pripetljaj ti je zgodil? Kako si padla v reko?« »Razmišljala sem o veliko stvareh nato pa mi je nekako zdrsnilo. Še sama točno ne vem kako je do tega prišlo« nadaljujem z lažmi. »Imela si srečo da je Kevin tako hitro reagiral« dotakne se moje roke in mi nameni sočuten pogled. »Seveda« odvrnem in si obrišem solzo, ki mi zdrsne po licu. »Verjamem da še vedno žaluješ za babico.« »Zelo jo pogrešam« zamrmram po tihem. Čeprav sem v resnici globoko v sebi besna nanjo. Zaradi njej se mi je življenje postavilo na glavo. »Spočij se, da boš čimprej zdrava.« Odide iz sobe in za sabo zapre vrata. K sebi stisnem toplo odejo. Solze mi zdrsnejo po obrazu. Kolikor videti mi ni še namenjeno umreti. Morala se bom drugače znajti.

LEON


se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
03. oktober 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Neeext, pol ne bo več probala, ker ko bo videla Kevina, bo postala zaljubljena
03. oktober 2017
Next
03. oktober 2017
Zdravo družba kako ste : )
★Aυтυми★ hvala za komentarček, kaj se bo zgodilo med Eliso in Kevinom izveš v naslednjih delih : )
LoveAnimals hvala **
evo novi del...

___________________________________________________________________________________________________
7.DEL

Ob štirih popoldan zaslišim odločno trkanje po vratih. Ozrem se proti njim. Brez mojega privoljenja skozi njih stopi fant oblečen v športna oblačila, rjavolasih las in mišičaste postave. Spomnim se ga iz naslovnice, to je on. To je Kevin Cartner. Samski nogometaš za katerim so norele vse ženske. Zastrmi se naravnost v moje oči. »Sem Kevin« zaslišim njegov glas nato pa čisto tišino prekine zapiranje cvilečih vrat. Ustnice stisnem v tanko črto. Nisem hotela govoriti z njim. Počasi hodi proti postelji, opazim da ga moja tišina ne bo odgnala. Odločim sem da bom z njim spregovorila nekaj vljudnih besed, mogoče pa bo potem odšel. »Si zmešana? Zakaj si skočila iz mostu?« »Bila je nesreča, zdrsnilo mi je« komaj spravim iz sebe. »Ne laži, videl sem kako si se odrinila.« »Niti sanjalo se mi ni da se bo kakšen kreten pognal za mano« zavpijem nanj. Nasmehne se in mi pokaže vrsto belih zob. Občutek imam kot da ga vse skupaj zabava. »V dobri kondiciji sem zato te ni bilo težko rešiti« odvrne mirno. »Seveda. Sedaj, sedaj vse skupaj razumem…« »Kaj razumeš« me prekine. »Sigurno komaj čakaš da bodo novinarji pisali o tebi. Kevin Cartner iz reke rešil dekle, ki je obupala nad življenjem. Zopet boš izpadel kot junak« odvrnem. Še preden se zavem se dotakne mojega čela z levo dlanjo. »Spočij se, še vedno imaš vročino ki slabo vpliva nate.« »Čisto v redu sem« zasikam besno. K postelji potegne stol in sede nanj. Nekaj minut strmi naravnost v moje oči, čutim kako mojo telo obliva vročica. »Na mostu sem našel tvojo potovalko, črne barve« »Bi mi jo prosim prinesel sem« odvrnem in globoko vdihnem. V njej so bila še edina moja oblačila, ki sem jih še imela. Opazujem ga kako iz žepa potegne denarnico nato pa mi v dlan položi vizitko. »Kaj je to« vprašam. »Tukaj imaš moj naslov. Hočem da prideš sama po potovalko.« Ošvrknem naslov, ulica mi je bila znana. Solza mi ne vede zdrsne po licu. »Govoril sem z zdravnikom, jutri boš že odpuščena iz bolnišnice. Na srečo nimaš nobenih zlomov ali drugih poškodb. Tudi vročina upada« doda. »Prosim pojdi. Hočem biti sama« komaj spravim iz sebe. »Prav Elisa. Se vidiva jutri« odvrne. Slišim tresk vrat, nato pa prostor zajame strašljiva tišina.

KEVIN



Nad mesto se je spuščala tema, stala sem ob oknu in žalostno strmela skozi njega. Iskala sem hitro rešitev, kaj naj storim z svojim življenjem. Od jutri naprej bo moj dom klopca v parku ali trd beton pod mostom. Vedno so se mi smilili brezdomci, ki jih je bilo v mestu veliko. Večkrat sem jim v dlan potisnila kakšen evro, oni pa so mi podarili hvaležen nasmeh. Nikoli pa nisem mislila da bom kdaj izkusila njihove trpljenje. »Gospodična Elisa, večerja« zaslišim glas medicinske sestre. Obrnem se proti njej, s pogledom zdrsnem do krožnika. Spreleti me boleč občutek, ko se spomnim da od jutri naprej bo kakršnikoli košček hrane zame luksuz. »Hvala« komaj spravim iz sebe. Po večerji se uležem nazaj na posteljo. Bila sem utrujena, oči sem komaj držala odprte. Še preden jih zaprem zagledam na tleh vizitko. Vstanem se in jo poberem. Na glas preberem njegovo ime, Kevin Cartner. Odločim se da mu bo jutri povedala kaj si mislim o njem. Samozavesten nogometaš mi niti malo ni bil všeč!

SOBA V BOLNIŠNICI



se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
05. oktober 2017
Next
05. oktober 2017
neext
05. oktober 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg