Forum
u175823
u175823
Hej! Odločila sem se, da tudi jaz začnem pisat zgodbico. Do sedaj sem jih pisala na strani od revije Smrklja, ampak jim je tam vse zablokiralo Tam sem imela kar nekaj zvestih bralk, tko da upam, da bo tale všeč tudi vam.
................................................

Počitnice so se končale. Čakal me je prvi dan srednje šole. Oči so se mi kar zarosile, ko sem pomislila, da bodo dnevi popolnoma drugačni, kot so bili tisti, ko sem še hodila v osnovno šolo. Novi učitelji, novi sošolci... Le dve stari sošolki iz osnovne šole, Nina in Maja, sta se vpisali na isto šolo, kot jaz.

Prvi šolski dan smo prišle v šolo skupaj. Takoj, ko smo stopile na šolsko dvorišče, so nas obkrožili fantje iz višjih letnikov. Hecno so nas pozdravili in nam z alkoholnimi flomastri ter šminkami porisali cel obraz. To je nek beden obred, fazaniranje se mu reče, ki ga ima vsaka srednja šola, ko sprejme nove dijake. Tega zares nisem razumela. Zakaj je potrebno za dobrodošlico vse dijake porisati po obrazu in jih poimenovati fazani? Bedarija. Oblečeno sem imela temno kratko srajico z izrezom, moje prsi pa so bile že dosti bolj razvite od mojih vrstnic, kar je fante pritegnilo in zato so me popisali tudi po dekolteju. Bedaki.

Končno smo se prebile skozi vhodna vrata na šolski hodnik. Starejši dijaki so nas usmerili proti telovadnici. Tam bo potekala prireditev za sprejem novih dijakon. Torej fazanov. Krst fazanov. Še ena bedarija. Vsi fazani smo se vsedli na stole, ki so bili pripravljeni prav za nas. Program se je začel.

Pred nas je stopil ravnatelj šole in nas pozdravil ter povedal še nekaj stavkov, katere sem preslišala. Bil je dolgočasen. Nato so na oder stopili starejši dijaki, ki so želeli biti smešni, a jim ni uspelo. En fant od njih je stopil do nas in nekaj povedal. Nisem poslušala, saj sem bila zdolgočasena od utrujajočega programa. Naenkrat je ta fant zagrabil mojo roko in me odvlekel na oder. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Na enkrat sem se znašla na odru pred celo šolo. V prvi vrsti so seseli profesorji. Eden od njih je bil neverjetno prikupen. Njegov smeh je bil prelep. Kratki črni lasje so obdajali njegov obraz, imel je precej svetlo polt, star je bil mogoče okoli 25... Vsaj na videz. Moje sanjarjenje je prekinil fant, ki me je pripeljal na oder. V roko mi je porinil mikrofon in mi rekel, naj se predstavim. Ni me bilo sram, saj sem bila vajena govoriti pred veliko publiko, saj sem v osnovni šoli vodila veliko prireditev. Začela sem s predstavitvijo: "Sem Mateja. Stara sem 15 let in tole fazaniranje, ali kako se že reče, se mi zdi bedno." Vsi so se zasmejali. Fant je bil vidno šokiran, a se je vseeno nasmehnil. Rekel mi je, da prva naloga fazaniranja pripada meni in da naj zapojem pesem po lastni izbiri. Tudi to mi ni bilo težko. Izbrala sem si najnovejšo pesem od Lady Gaga. Med petjem me je občinstvo spodbujalo s ploskanjem. Ves čas sem opazovala tistega profesorja v prvi vrsti. Bil je čudovit. Neverjetno lep. Nikoli v življenju se še v nikogar nisem zagledala v tako kratkem času. Ker sem videla, da me opazuje s tistim seksi izrazom, mi je postalo nerodno. Vendar sem kljub tremi pesem zapela najbolje, kot sem znala. Na koncu me je občinstvo nagradilo z bučnim aplavzom. Tudi on je ploskal.

Sledile so bedne igre in nove naloge fazanov. Ker mi ni bilo do ogleda, sem vstala in odšla na šolski bodnik. Odločila sem se, da si malo ogledam novo šolo. Biti bi morala v telovadnici, kjer se je odvijal program, vendar sem rada kršila pravila. Če me kdo vpraša, kaj počnem, mu bom rekla, da sem morala na stranišče. Prav v tistem trenutku sem na svoji desni rami začutila roko. Obrnila sem se. Zagledala sem tistega profesorja.
11. julij 2014
Next
12. julij 2014
u175616
u175616
next
12. julij 2014
next
13. julij 2014
u151019
u151019
next
13. julij 2014
u173906
u173906
neeeeeeeeeeeeeeext
13. julij 2014
u175823
u175823
Fuul hvala za nexste! Ste me spodbudile, da kar nadaljujem
.........................................................................
"Super si zapela," mi je rekel. "Hvala," sem odvrnila in naredila čuden izraz na obrazu. Še vedno mi je bilo nerodno, ko me je kdo pohvalil. Končno je roko odstranil iz moje rame. "Mateja si, če se ne motim?" me je vprašal. Zapomnil si je! Zapomnil si je! "Tako je," sem odvrnila in se nasmehnila. Nato sem ga pogledala naravnost v oči. Od blizu je bil še bolj privlačen. Dišal je po vanilijevem parfumu. Omamljal me je. "Vi pa ste profesor tule?" Ugotovila sem, da sem to vprašanje izrekla s piskajočim glasom. Šit. "Odlično predvidevaš," se je nasmejal. V tistem sem ugotovila, da sva prišla do konca hodnika. Tam se je poslovil od mene in mi zaželel veliko prijetnega na novi šoli.

Ko sem prišla nazaj v telovadnico, je neka gospa, najverjetneje profesorica, naznanila, da naj se vsi "fazani" zberemo na koncu telovadnice, kjer nam bodo povedali, v katere razrede naj gremo posamezniki.

Nina in Maja sta zakričali in se objeli. Prišli sta namreč v razred A. Jaz sem prišla v B razred. Ampak to me ni preveč skrbelo. Tako ali tako bom spoznala nove prijatelje.
Napotila sem se v učilnico 4, kamor smo morali vsi, ki smo bili B razred. Nekaj dijakov je že sedelo v klopeh. Spomnila sem se maminega nasveta: "Vsedi se na sredino. Naprej vedno sedijo piflarji, zadaj pa nezainteresirani. Zlata sredina je najboljša." Upoštevala sem njen nasvet in vprašala punco, ki je sedela v četrti klopi, če ima prosto. Prikimala mi je. "Lea," se je predstavila in mi segla v roko. "Mateja," sem odvrnila. Zdela se mi je prijazna. Imela je angelski, nenaličen obraz in obdajali so jo svetli, zlikani lasje. Oblečena je bila v kratko belo majico s srčki in rumeno oblekico. Čisto nasprotje od mene. Oboževala sem temne barve in se rada močneje naličila. Ko sva se začeli pogovarjati o izgledu učilnice, ki je bila moderno opremljena, je vstopil profesor, ki sem ga prej občudovala. "Pozdravljeni vsi skupaj, kako se imate?" je povedal s seksi nasmeškom na obrazu. Svojo torbo je postavil na kateder. "Jaz sem Miha, profesor slovenščine, ob tem pa tudi vaš nov razrednik. Upam, da se bomo dobro razumeli." Od navdušenja bi najraje skočila do stropa. Nadaljeval je: "Srečevali se bomo štiri krat na teden. " Razdelil je urnike. "Od ponedeljka do srede pri slovenščini, v četrtek pa pri razredni uri." Za kratek čas so se njegove oči srečale z mojimi. Zazdelo se mi je, da se mi je nasmehnil. "No," je plosknil, "mislim, da bi bil zdaj čas, da se tudi vi predstavite."
13. julij 2014
Next čim prej lahka kr dans
13. julij 2014
u175823
u175823
"Še dobro, da ne sediva naprej," mi je rekla Lea. "Potem bi se morale prve predstavljati," je še dodala. Ugotovila sem, da se obnaša malce otročje. Pa kaj potem, če bi se prvi predstavljali? Pogledala sem po razredu. Na vseh obrazih sem videla strah in vznemirjenje. Dobila sem občutek, da ne spadam mednje. Kakor, da bi prišla v vrtec. Vsi so trdo sedeli in pazili, da je vsak najmanjši las stal prav tako, kot je moral. Mislim, da sem bila edina v razredu, ki sem se sproščeno zleknila na stol. "Sesaj pa prosim, da se predstavi Lady Gaga." Ves razred se je nasmejal. Ugotovila sem, da stem misli mene, zaradi odpete pesmi na.... na... Fazaniramju! Končno sem se spomnila izraza. "To, da sem Mateja, stara petnajst in da se mi zdi fazaniranje bedno, verjetno že veste." Ves razred se je spet zasmejal. Prvi dan je bila vsem vsaka, še najmanjša šala, grozno smešna. Nadaljevala sem: "V prostem času se ukvarjam z glasbo, igram kitaro in klavir, učim se tudi bobnov. Za gimnazijo pa sem se odločila, ker še ne vem natanko, kaj bi rada v prihodnosti in bom imela po končani gimnaziji večjo izbiro za faks. " Profesor me je pogledal s tistim izrazom, ki naznanja 'ponosen sem nate' in povedal: "Super, da že zdaj razmišljaš za prihodnost. Odlično." Na hrbtu sem čutila nekaj zavistnih pogledov. Povedal je še: "Po pouku, prosim, stopi do mene, da se nekaj zmeniva." Prikimala sem. Nadaljevalo se je predstavljanje sošolcev. "Doma mamo kure," se je slišalo in "Ne vem, zakaj sem se vpisal," pa še kar nekaj podobnih stavkov : "Nimam hobijev" in pa "Moj hobi je Facebook." To so bili tisti wanna be smešni in kul odgovori. Uporništvo. Spet sem se počutila za deset let starejšo od vseh. Ko so se vsi predstavili, je profesor povedal še zaključno misel: "Upam, da si boste zapomnili to, kar vam zdaj povem. Učite se. Pa kakor koli se to sliši 'ne kul'. Učite se in si vse zapiske in vso gradivo, ki ga dobite, shranjujte. Rabili jih boste na maturi. Matura bo tukaj en, dva, tri! Ocena pa bo ključna za vpis na študije! Službo je dan danes samo z gimnazijo, skoraj nemogoče dobiti. Želim, da se tega zavedate." Sošolci so obračali z očmi in spraševali, če lahko gredo na čik. Jaz pa sem občudovala njegove besede. Tako prav je imel. Kar smilil se mi je, ker ga niso vsi poslušali. In v očeh se mu je videlo, da vse, kar govori, govori s srcem. "Vaš uspeh je tudi moj uspeh," je zaključil in naznanil konec ure. Spomnila sem se, da moram stopiti do njega. Vsi so se odpravljali iz razreda, jaz pa sem stopicala do njega. Ko sem se postavila ob kateder, se mi je prijazno nasmehnil.
15. julij 2014
Next
15. julij 2014
next hitro
15. julij 2014
u176363
u176363
Hejla! Bla sem na morju, tko da neki časa nisem nadaljevala, zdej pa kr v zagon!
........................................................................
Nasmehnila sem se mu nazaj. Poskušala sem narediti najlepši nasmešek, kot sem ga znala. "Mateja," je začel, "rekla si, da si glasbenica." Prikimala sem. Nadaljeval je: "Torej te lahko porabimo za kakšno spremljavo na šolskih prireditvah?" Še preden je dokončal stavek, sem vskočila: "Ja, seveda, z veseljem bi sodelovala. Že v osnovni šoli sem veliko nastopala in vodila prireditve, tako da ne bo problema." Ves čas me je gledal naravnost v oči. "No, super. Vidim, da si precej samozavestna. In deluješ odraslo. Odlična kombinacija." Zaradi njegovih pohval se mi je ego dvignil v višave. Bila sem presrečna. Ker sem mislila, da je bilo to vse z njegove strani, sem se narahlo zasukala in se želela posloviti. Vendar me je pri tem prekinil: "Samo še nekaj." Obrnila sem se nazsj k njemu. "Čez en teden bo na šoli potekalo glasbeno tekmovanje. Jaz organiziram vse skupaj in sem mislil, da bi lahko bila soorganizatorica." Prikimala sem: "Z veseljem." Spet se je nasmehnil in pri tem izgledal neverjetno seksi. "Vse, kar je potrebno postoriti, ti bom povedal jutri. Časa več ni na pretek, tako da bo treba stvari postoriti čim hitreje, čim bolj učinkovito." Ko je to povedal, se je nagnil nazaj in naredil zaskrbljen izraz na obrazu. Občudovala sem vsak košček njegovega telesa. Oblečen je bil v kavbojke, segajoče do kolen in v sivo kratko majico z nekim napisom. Obute je imel modne teniske. Nič kaj uradno, v primerjavi z ostalimi profesorji, ki so se oblačili, kakor da so namenjeni k maši. Njegovi črni lasje pa so bili razmršeni in so kar vabili, da skoznje zarineš prste. Najraje bi se usedla nanj in mu na ustnice pritisnila dolg poljub. Ugotovila sem, da sem z mislimi odšla predaleč. "Nekaj stvari bi bilo potrebno urediti tudi pri meni doma, tako da se mi lahko jutri pridružiš, tukaj v bližini sem doma, tako da ne bo problema. Če želiš, seveda" Zastrmela sem se vanj. Takoj za tem sem se spomnila, da moram izgledati normalno. Spet sem se postavila v pozo, v kateri sem izgledala najbolj privlačno in obenem sproščeno in z zaigrano mirnim glasom dejala: "Seveda, z veseljem bom pomagala." Nasmehnil se je in mi načmignil. To je izgledalo tako seksi, da sem komaj zadrževala svoje občutke. Poslovila sva se in odkorakala sem iz učilnice. Za seboj sem zaprla vrata, se naslovila nanje ter zaprla oči. Še enkrat sem si v mislih predvajala, kako se mi je na koncu nasmejal in načmignil. Sem tudi jaz njemu... vsaj malo všeč?
.......................................................
Konec tega dela;p Slik "nastopajočih" pa ne bom dodala, saj želim, da si jih naj vsak predstavlja po svoje.
24. julij 2014
u176363
u176363
Ja in spremenila sem si ime, da ne bo pomote
24. julij 2014
Next
24. julij 2014
next
24. julij 2014
Next
24. julij 2014
u175616
u175616
next
25. julij 2014
Next
25. julij 2014
u176691
u176691
nexttttt
25. julij 2014
u176363
u176363
Naslednji dan smo s poukom začeli že ob sedmih. To me je motilo, ker sem bila bolj nočna ptica, med počitnicami pa sem se zbujala okoli desete ure zjutraj. Še dobro, da je bil petek. "Hej!"mi je pomahala Lea. Nasmehnila sem se ji. Spet sva se usedli za isto klop. "Tako sovražim hitro vstajanje," sem ji rekla. Zavila je z očmi in prikimala: "Jaz tudi. Grozno je."

"Lahko prisedem?" Sem slišala za sabo. Rjavolasi fant se je oprijel za stol ob meni in me pretirano prijazno pogledal. "Seveda," sem takoj rekla. "Jernej," je naznanil in mi segel v roko. Tudi jaz sem se predstavila. Pogledal je stran, nato pa spet k meni in mi sramežljivo povedal: "v telovadnici si zelo lepo zapela. Mislim, odličen glas imaš."
"Hvala," sem rekla in mu namenila prijazen smehljaj. Na rami sem začutila rahel prijem. Sunkovito sem se obrnila. Zagledala sem profesorja Miho. "Živjo," je pozdravil. "Kdaj danes končate s poukom?" Iz žepa sem hitro potegnila telefon in pogledala urnik, ki sem ga doma poslikala. "Ob treh," sem naznanila. "Ok," je povedal, "Po pouku se prosim oglasi v mojem kabinetu, št 3." "V redu,"sem rekla in že se je poslovil in se takooo lepo nasmejal. "Kaj pa on želi?" je z zdolgočasenim glasom rekel Jernej. Ni se mi dalo razlagati, zato sem samo skomignila z rameni. Cel dan se je vlekel. Pri vseh predmetih smo se morali predstavljati, po tem pa poslušali uvodne besede profesorjev. Pri nekaterih predmetih smo morali porisati prvo stran zvezka. Kot v vrtcu. Komaj sem čakala na konec zadnje ure. Ko je zazvonilo, sem dobesedno stekla iz razreda. Poiskala sem kabinet št. 3. Potrkala sem. Zaslišala sem Mihov "Naprej." Vstopila sem. Miha je stal ob mizi in spravljal prenosnik v torbo."Jaz sem že tukaj" sem povedala. "Si pa točna!" Pokazal je na uro, ki je kazala točno tri. Nasmehnila sem sr mu. Vrnil mi je nasmeh. Pogledal me je naravnost v oči: "Si pripravljena?" Prikimala sem. "Potem pa kar do mojega avta."

Usedla sva se v avto. Pritisnil je gumb na sedežu in ta se je premaknil nazaj. Na zadnji sedež postavil nekaj vrečk in torbo. Nato je spet pritisnil na gumb in sedež se je postavil v prvotni položaj. Pogledal me je in s smešnim glasom povedal: "Tehnolođi!" Nasmejala sem se na ves glas. Res je bil smešen. Nato je vžgal motor. "In kako je bilo danes?" me je vprašal. "Mah... Tako... Malo brezveze," sem po pravici povedala. Nasmejal se je: "Tako je ponavadi prve dni. Bo postalo zanimivo, verjemi" "Upajmo," sem z nasmeškom povedala. "Mmm," je zamomljal, "dober parfum." V trebuhu sem začutila metuljčke. "Hvala," sem rekla zaigrano samozavestno. V sebi pa sem se počutila, kakor sramežljiva deklica, ki ji je moški, profesor, zmešal glavo.
25. julij 2014
neeext
25. julij 2014
Next
25. julij 2014
Next
25. julij 2014
u176073
u176073
next
25. julij 2014
u176691
u176691
next <333
25. julij 2014
next
25. julij 2014
Next
26. julij 2014
u172777
u172777
next
26. julij 2014
u170819
u170819
Next
26. julij 2014
u176976
u176976
Vožnja je trajala manj kot pet minut. Avto je odpeljal v garažo in tam parkiral. "Skozi garažo greva noter," je rekel in pokazal, naj vstopim. Notranjost hiše je bila zelo moderna. Vso pohištvo je imelo novodoben pridih. Profesor mi je pokazal, naj grem po stopnicah v sobo z zelenimi vrati in mi podal vrečke, ki jih je prej vzel iz avtomobila. "Samo po sok grem in se ti pridružim," je rekel in že odkorakal. Najverjetneje ni slišal mojega: "Ni treba." Odšla sem v prvo nadstropje. Takoj sem zagledala zelena vrata. Vstopila sem in vrečke položila na mizo. Prostor je bil neke vrste računalniška soba. Ob strani je stala računalniška mizica z domačim računalnikom in in nekimi velikimi očali. Vzela sem jih v roke. Spredaj so bila ravna, znotraj pa so imela neke leče. Profesor je vstopil. "Veš, kaj je to?" me je vprašal. Odkimala sem. Vzel jih je v roke. "Oculus rift," je povedal. "To so očala, ki si jih nadeneš med igranjem računalniških igric in tako vidiš precej realno dogajanje." Nasmehnila sem se: "A računalniške igre igrate?" Vrnil mi je nasmeh: "No, to pa je moja največja obsedenost." Zazrla sem se mu v oči. Tako lep je bil, ko se je smejal. Zagledala sem se v njegove ustnice in zobe. Bili so perfektni. Ko je govoril, so se ustnice tako lepo premikale. Opazila sem, da je opazil, da strmim v njega. Takoj sem pogledala stran. Hotela sem prekriti neprijetno situacijo, zato sem mu rekla: "Torej, kje bova začela?" Profesor se je še enkrat sumljivo nasmehnil in povedal: "Kar takoj na delo, tako je treba!" Ponudil mi je sok, po tem pa prižgal računalnik. "Treba bo narediti reklamni pano, kjer bodo pisale vse pomembne informacije o tem glasbenem tekmovanju. Pomembno je, da dijaki vidijo, kje se lahko prijavijo." Nagrbala sem čelo: "Jaz nimam kaj dosti izkušenj s tem." Roko mi je položil na ramo in rekel: "Prav zaradi tega pa si danes tukaj." Pomislila sem, da je bil tale njegov prijem rame popolnoma odveč. Mogoče pa se me je dotaknil zato, ker si je to želel. 'Nehaj sanjati,' sem si rekla. Računalnik se je že prižgal in profesor je kliknil na nek program. "V bistvu je zelo lahko, samo naučiti se moraš. Za naslednje projekte boš panoje lahko naredila ti sama." Počutila sem se ponosno. "Začneš tako, da klikneš tole. Po tem izbereš ozadje..." Medtem, ko mi je razlagal, sem opazovala njegove roke. Bile so možate, a so kljub temu imele nežne poteze. Kako bi bilo, če bi me z njimi božal po telesu... Svojih misli več nisem ustavljala. Uživala sem ob sanjarjenju. Miha je bil grozno privlačen profesor. Njegove ustnice so kar klicale po poljubih. "Torej, naslov bo tak, kot vedno, 'Glasbeno tekmovanje'," je rekel in začel pisati. To se mi je zdelo malce zastarelo. Ime prireditve bi moralo biti 'Zvezde gimnazije', ali kaj podobnega. "Kaj pa, če bi bil drugačen naslov?" sem rekla in se v tistem trenutku zavedala, da tega nisem hotela reči. Obrnil se je k meni in me pogledal. Ta njegov pogled je name deloval, kot udarec strele. Sedela sva zelo blizu drug drugemu. Ko me je pogledal, sem lahko začutila vonj vodice po britju. V trebuhu pa so mi poplesovali metuljčki. "Kakšen naslov pa predlagaš?" je vprašal z zanimanjem. "Recimo 'Zvezde gimnazije'," sem rekla samozavestno, čeprav sem bila vse drugo, kot to. "Dober predlog," je rekel in izbrisal star naslov ter napisal novega: 'Zvezde gimnazije'. Počutila sem se čudovito. "Zelo rad imam tako samozavestne punce, kot si ti," je rekel in začel vpisovati ostale podatke. Je rekel, da me ima rad? "V bistvu nisem tako samozavestna," sem rekla, saj nisem želela izpasti preveč samovšečno. Vsaj zlagala se nisem. Rahlo se je nasmehnil in še vedno gledal v zaslon: "V primerjavi s tvojimi vrstnicami deluješ dosti bolj odraslo in samozavestno. To je vse, kar je pomembno." Premikanje njegovih ustnic je v mene pošiljalo vročinske valove. Imela sem občutek, da se bom zaradi vseh občutkov zgrudila na tla.

"Tako, to je to," je rekel, ko je končal. "Ni tako težko, ane?" "Niti ne," sem rekla. Res ni izgledalo težko. Nato je rekel: "Tvoja naloga pa bo, da iz tvojega razreda najdeš nekaj prostovoljcev, ki bi želeli pomagati pri pripravi. Bo ok?" "Seveda, sem odgovorila. "Bom." Pomislila sem na Leo in Jerneja. Ona dva bi sigurno pomagala. Samo še nekaj sošolcev povprašam in sigurno se bodo nabrali. V roke vzela očala oziroma oculus rift in jih še enkrat začela proučevati. "A bi poskusila eno igro?" Kliknil je na ikonico. "Pri tej igri boš videla, kako realistično vidiš svet igre s temi očali. Ravnotežje z njimi popolnoma odpove." Slišalo se je zanimivo. "Pri tej igri moraš stati. Peljala se boš po vlaku smrti. Pa da vidimo, kakšno ravnotežje imaš, se je nasmejal in roke zvil, kakor kakšna hudoželjna čarovnica. Morala sem se mu nasmejati. "Tako, igra se je že začela, nadeni si očala." Vstala sem in si nadela očala. "Uau, sem rekla, ko sem zagledala, kako se peljem z vlakom smrti. bilo je, kot da se vse dogaja v resnici. Profesor mi je ponudil še očala. Zdaj je bilo noro resnično. Vlak se je še vzpenjal. Komaj sem čakala, da se spusti in se začne vrteti. In buuum! Vlak se je spustil in se zavrtel v krogu. Pri tem sem skoraj izgubila ravnotežje. Profesor me je prijel za hrbet, da nisem padla. Nato je prišel še večji obrat. Pri tem pa je ravnotežje popolnoma odpovedalo. Padla sem na stran. Profesor me je ujel. Snela sem si očala in slušalke. Smejal se je. Še vedno me je držal v objemu. Tudi sama sem se nasmejala: "omg, kakšna tehnologija! Čisto resnično je!" Od igre sem se počutila popolnoma vznemirjeno, od njegovega objema pa v oblakih.




28. julij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg