Forum
Življenje in ljubezen - za večno.

Ever v prometni nesreči izgubi starše in mlajšo sestrico ter sama le za las ubeži smrti. Zdaj lahko vidi avre in sliši misli ljudi. Če se dotakne kateregakoli človeka, se ji razkrije njegova življenjska zgodba. Zato se dotikom izogiba, nosi kapuco, posluša glasno glasbo in v novi šoli velja za čudakinjo. Potem pa se pojavi Damen. Prekrasen mladenič, ob katerem svet umolkne, Ever pa se zazdi, da ji vidi v dušo. A z njegovim prihodom se začnejo dogajati nenavadne stvari in Ever si zastavlja vse več vprašanj, na katere ne najde odgovorov. Ve le, da postaja vse bolj zaljubljena v skrivnostnega Damena...

Te zanima vsebina ?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

14. maj 2011
''Ugani kdo je''
Haven mi močno pritiska svoji topli, vlažni dlani na lica in potemnel rob njenega srebrnega prstana z lobanjo pušča madež na moji koži. In čeprav imam oči pokrite in zaprte, vem, da njene črne pobarvane lase ločuje prečka sredi glave, da ima čez puli (ki ga nosi v skladu z zapovedmi na naši šoli) zapet črn steznik iz umetnega usnja, da ima njeno čisto novo, do tal segajočo črno satenasto krilo že luknjo na robu, kjer se ji je ujelo pod konico škornja Dr. Martens, in da so njene oči videti zlate, ker nosi rumene kontaktne leče.
Prav tako vem, da njen očka v resnici ni na ''službenem'' potovanju, kot je rekel, da je osebni trener njene mame veliko bolj ''oseben'' kot ''trener'' in da ji je bratec zlomil zgoščenko skupine Evanescence, ampak ga je preveč strah, da bi ji to povedal.
Toda vsega tega ne vem zato, ker bi vohunila ali oprezala za njo ali celo zato, ker bi mi kdo povedal. Vse to vem, ker sem jasnovidna.
''Pohiti! Ugani! Zazvonilo bo!'' reče s hripavim, raskavim glasom, kot da bi pokadila škatlo na dan, čeprav je poskusila kaditi samo enkrat.
Zavlačujem in razmišljam, katero je zadnje ime, ki bi si ga želela slišati namesto svojega. ''Hilary Duff?''
14. maj 2011
next
14. maj 2011
''Uf. Poskusi znova!'' Še močneje me pritisne čez oči in ne sanja se ji, da mi ni treba videti, da bi videla.
''Soproga Marlyna Mansona?''
Zakrohota se in me spusti, si oblizne palec in ga usmeri proti tetovaži, ki jo je na mojem licu pustil potemneli prstan, venar dvignem roko in jo prehitim. Ne zato, ker bi se mi obrnil želodec ob misli na njeno slino (mislim, vem, da je zdrava), ampak zato, ker nočem, da bi se me še enkrat dotaknila. Dotiki mi preveč razkrivajo, preveč me izčrpavajo, zato se jih poskušam za vsako ceno izogibati.
Prime me za kapuco puloverja in mi jo sname z glave, po tem poškili proti mojim slušalkam in vpraša: ''Kaj poslušaš?''
Sežem v žep za iPod, kakršnega sem si našila v vse kapucnike, da zakriva tiste nepogrešljive bele žičke pred pogledi učiteljev, potem ji ga podam in gledam, kako izbulji oči in reče : ''Mater! Mislim - ga lahko sploh nastaviš še glasneje? In kdo je to?'' Z iPodom binglja med nama, da lahko obe slišiva Johnnyja Rottena, kako tuli o anarhiji v Združenem kraljestvu. In če sem poštena, ne vem, ali jo Johnny hoče ali je proti njej. Vem le to, da je skoraj dovolj glasen in mu za silo uspe otopiti moje preveč izostrene čute.
''Sex Pistols'' rečem, izključim iPod in ga spravim nazaj v svoj skrivni žep.
''Čudno, da si me sploh lahko slišala'' Nasmehne se, prav tedaj pa zazvoni.
Samo skomignem. Ni mi treba poslušati, da slišim. Vendar ji tega seveda ne omenim. Rečem ji samo, da se bova videli na malici, in se napotim proti učilnici; zakorakam čez šolski park in trznem, ko začutim, da se ji za hrbet prikradeta dva tipa in ji stopita na rob krila, da skoraj pade.
14. maj 2011
next
14. maj 2011
A ko se obrne, naredi znamenje zla (v redu, ni pravo znamenje zla, ampak same nekaj, kar si je izmislila) in ju srepo pogleda s svojimi rumenimi očmi, da se takoj umakneta in jo pustita pri miru. Olajšano zavzdihnem in se prerinem v učilnico; vem, da se bo pojemajoča energija Haveninega dotika prav kmalu izgubila.
Stopim proti svoji klopi v zadnjem delu učilnice, se izognem torbici, s katero mi je Stacia Miller namerno zaprla pot, in preslišim, ko mi vsak dan potihem zategne v pozdrav: ''Zguba!'' Potem se spustim na stol, vzamem iz torbe knjigo, zvezek in kuli, si vstavim slušalke, potegnem kapuco nazaj na glavo, spustim nahrbtnik na prazen sosednji sedež in čakam, da se bo prikazal gospod Robinson.
Gospod Robinson vedno zamuja. V glavnem zato, ker v odmorih rad srkne nekaj požirkov iz svoje srebrne stekleničke. Ampak to počne samo zato, ker ga njegova žena nenehno nadira, njegova hčerka misli, da je nesposobnež, medtem ko on bolj ali manj sovraži svoje življenje. Vse to sem izvedela prvi dan na tej šoli, ko sem mu prinesla potrdilo o prešolanju in se je moja roka po naključju dotaknila njegove. Zato zdaj vedno, kadar moram kaj oddati, to pustim na robu njegove mize.
Zaprem oči in čakam, moji prsti tipajo pod puloverjem in preklapljajo na drugo pesem, od kričečega Sida Viciousa na nekaj nežnejšega, mehkejšega. Zdaj, ko sem v učilnici, ves tisti hrup ni več potreben. Na naši šoli na enega učitelja ne pride preveč učencev in najbrž je zato miselna energija bolj umirjena.
Taka čudakinja nisem od nekdaj. Včasih sem bila običajna najstnica. Hodila sem na šolske plese, zaljubljala sem se v slavne fante in bila sem tako nečimrna, da svojih svetlih las ne bi stiskala v rep in se ne bi skrivala pod velikim puloverjem s kapuco. Imela sem mamo, očka, sestrico, ki ji je bilo ime Riley, in ljubkega rumenega labradorca Zlatka. Živela sem v lepi hiši in dobri soseski v Eugenu, v Oregonu. Bila sem priljubljena, srečna, komaj sem čakala, da se bo začel tretji letnik, saj sem bila pravkar sprejeta med šolske navijačice. Moje življenje je bilo popolno in pred mano je bilo neskončno poti. In čeprav je to zadnje čisti kliše, je, ironično, čista resnica.
Toda, kar se mene tiče, so vse to samo govorice. Kajti od kar se je zgodila prometna nesreča, se jasno spominjam samo še umiranja.
14. maj 2011
next
14. maj 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg