Forum
u84374
u84374
Haii ljudje! ewo ena moiia nova zgodbica. Pač zdej mam full dobro idejo&zgodba je že skor cela ofc bom nextala tut druge zgodbice tko da ne se bat. :'D no upam da bo tut vm ideja ušeč tko kt je men, tk oda velik nextajte!
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Stala sem tam, na sredi ceste, torba mi je mehedravo visela z ramena a je nisem videla, niti čutila. Tako kot nisem videla sivih oblakov, ki so prekrivali nebo. Tako kot nisem zdaj že prazne srednje šole za umetnost in njegovih prijateljev ki so stali za njim in se smejali ter s prsti kazali name. Nisem videla niti listov, ki so se v znak pozne jeseni trgali z vej in se prepuščali toku vedno močnejšega vetra. In kljub svojim svetlim lasem, ki so mi zaradi vetra padali na obraz sem ga videla. Njega. Še bolj pa sem slišala njegove besede. Najhujše besede, ki sem jih slišala v vsem svojem življenju:
»Nikoli mi nisi nič pomenila trapa. Nikoli mi nisi in mi nikoli ne boš.«
Ne, to so gotovo sanje. Nočna mora nič drugega. Tega ne more reči. Ne more! Ne on, Nathaniel Jones. Moj fant. Fant ki sem ga zares ljubila! Najbolj od vseh svojih fantov. Ki je bil vedno tako prijazen do mene! Za katerega sem mislila da me zares ljubi.
Moja usta so se v presenečenju razprla in želela sem nekaj reči. Mu zabrusiti nekaj nazaj, da bi ustavila bolečino, ki je začela napolnjevati moje telo, mojo dušo. Toda moje grlo je bilo suho. Tako kot je bila suha asfaltna podlaga pod mojimi nogami. Tako kot razpokana zemlja v puščavi. In celo iz teh razpok je začela liti bolečina in se srečala z ostalo, ter potovala više, proti mojim očem, kjer se je začela izlivati v solzah. V solzah, ki so tiho polzele po mojih licih, ko sem presenečeno sopla.
»Kot riba na suhem je!«
Sem megleno zaslišala in enih od ust njegovih prijateljev. In takoj zatem gromek smeh. Zakaj me ne brani? Sem se spraševala. Vedno me je branil, pa tudi če mi je kdo izrekel še tako najmanjšo žaljivko ki me sploh ni prizadela. Upala sem, da bom takoj zaslišala njegov jezen a topel glas, ki vpije na tistega ki je to izrekel. Toda vsi moji upi so se razblinili v neznano. Kot milni mehurčki. In moje telo je kot velik val, ki nenadoma trešči na obalo, skrit v temnih globinah morja, nenadoma prestrelilo spoznanje: Zanj sem nič, nič mu ne pomenim.
Glasno sem zaihtela in kolena so se mi zašibila, kot puding. Spet smeh. In med njimi sem ujela tudi njegov smeh. Tako nežen in magičen. Uro prej bi mi na obraz zvabil širok nasmešek, poln veselja in sreče, zdaj pa je prinesel le nov val bolečine. Skozi megleno zaveso solz, sem opazila kako se oddaljujejo. Skozi zaveso, ki me je ločevala od njega. Slabotno sem iztegnila roko za njim, kot bi se ga lahko oklenila in ga zadržala ob sebi. Hotela sem steči za njim, se ga oprijeti, se stisniti k njemu in ga prositi naj ne odide, saj mi pomeni največ na svetu. On je bil moj smisel. Moja duša. Moj kisik, moje sonce. Vse brez česar ne bi mogla živeti. Zdaj pa je ugasnil sonce, odstranil kisik in me s tem dušil. Izgubila sem smisel in tavala v temi. Nisem mogla teči, saj so me njegove besede prikovale na mesto kot težke verige. In vsaka posamezna črka, vsak glas, je bil nov obroček, težek najmanj eno tono. In to me je potegnilo na tla. Hropla sem in ihtela, klečeč na kolenih kot sužnja, ki prosi gospodarja odpuščanja. Z neba se je ulil več kot le pričakovani dež. Toda jaz tega nisem opazila, saj sem bila z njim. Vsak še tako turoben dan je bil z njim poln sonca in veselja. Zdaj pa je odšel in po dolgem času sem spet čutila veter, ki mi je ostro pihal okrog lic, kot bi mi z njih hotel posneti kožo. Spet sem čutila dežne kaplje ki so mi močile obraz in se pomešale s solzami. Upala sem da bodo odplaknile bolečino, a so jo le še stopnjevale. Ležala sem sredi ceste pred šolo a ni mi bilo mar. Nisem več poznala upanja...

next? v tem delu ime dekleta še ni omenjeno, pride pa v naslendjih dleih, tko da tut slikce pridejo pol.
11. avgust 2012
u101840
u101840
brala skooos *_* super je!
pa me zanima, ker dobr pišeš če bii se prjaula:?
http://www.igre123.com/forum/tema/best-writer-ever-tekmovanje/39746/
11. avgust 2012
Omg kak žalostno boga.....
Next nujno! Super je!
11. avgust 2012
u84724
u84724
next!!!!!!!!!!!!!!
11. avgust 2012
Sem Malo oglaševala, ker se mi zdi super
11. avgust 2012
next.! :3
11. avgust 2012
Next!!
11. avgust 2012
neeeeeext!!
Zahvali se Niki, ki je oglaševala in pritegnila mojo pozornost!!! res mi je fhool ušeč in jokam se! dober oz, najbolši začetek izmed useh zgodbic, ki sm jih brala tut izmed tistih k jih donim u knižnici
11. avgust 2012
u84374
u84374
ooo hwala :') js bom nextala sam verjetno šele ju3 kr mamo obiske. drgač pa hwala moj Nikii-pikii ♥
11. avgust 2012
Nzk! < 33333 Res je dobra zgodba
11. avgust 2012
u84374
u84374
hvala, hvala. no nexti mogoče ne bodo prihajali tkao na hitro kot pri nekaterih drugih zgodbicah, ker bi si res rada vzela čas da napišem eno rees dobro zgodbo :')
11. avgust 2012
u84374
u84374
No ewo. Lahko vam dam še en next za lahko noč :') res vam 1000x hvala ker berete!
____________________________________________________________________________
Nisem več čutila mraza, ko sem nekaj časa ležala tam. Ni mi bilo mar za premočeno torbo poleg mene, niti za zvezke polne marljivo napisane snovi, ki je bila v resnici zelo pomembna. Premočeni prameni las so se mi lepili na obraz, a se nisem potrudila da bi jih odstranila. Samo jokala sem, ležala tam in s pestmi tolkla po vedno bolj razmočenem asfaltu in si s tem nakopala številne praske in modrice. Pa mi ni bilo mar. Hotela sem da bi ta bolečina odnesla tisto, ki me je zbadala od znotraj. Kot razbeljeno železo. Da bi čutila samo še kako mi kri polzi po rokah in me vse peče ter boli, ne pa tiste, ki me je kot kislina razjedala od znotraj. Ter mi povzročala bolečine. Na ves glas sem kričala v nebo, kot bi hotela pojasnitev:
»Zakaj si mi to naredil, zakaj?! Kaj sem storila?!«
Toda pojasnitev ni prišla, bilo je le sivo nebo in kaplje, ki so padale name. Kaplje, ki niso odplaknile bolečine , temveč so me z vsakim trkom na moje telo, ko so pristale opomnile. Kot da bi se dotaknile razbolelih bušk ali krast na mojem telesu.
Solz mi kar ni zmanjkalo in že sem mislila da se bom utopila v njih. Kričečega glasu nisem več premogla. Lahko sem samo še slabotno hripala njegovo ime in z razbolelimi rokami slabotno tolkla po tleh. Nič več ni imelo smisla. Hotela sem umreti. Upala sem da bom. Čutila sem namreč, kako sem dregetala po telesu in ko se je to zmešalo z mojo notranjo bolečino je bilo še huje.
Nenadoma je temo in sivino današnjega dneva razsvetlila močna luč. Z roko sem si hotela zakriti oči, a je nisem mogla vzdigniti. Teža njegovih besed in premočenih oblačil sta me držali pri tleh. Zaslišala sem množico glasov in skozi megleno zaveso solz, ki so kar še drle po mojih licih, sem zagledala senčnate obrise. Se je vrnil? Me bo odnesel na varno? V moje življenje je nenadoma posijal žarek upanja. Je spoznal, da se je zmotil? Šepetaje sem začela ponavljati njegovo ime. Saj bi ga glasneje pa nisem mogla. Nihče s eni odzval. Poskušala sem reči glasneje, da bi me slišal skozi množico senc. Toda spet s eni nihče odzval, le glasovi so razburjeno brbljali naprej. Ne sliši me! Sem se na tihem pritoževala. Zaradi vas! Izginite! Je odzvanjalo v moji glavi in upala sem da bodo res odšli. Da me bo on lahko slišal. Pa niso. Glasneje moram! Sem si zabičala in zbrala vso moč, ki je še ostala v meni. Ni je bilo veliko ampak vedenje da me potem lahko sliši mi je dajalo novo. Na vso moč sem zakričala:
»NATHANIEL!«
Glasovi okrog mene so potihnili in vse glave senc so se obrnile k meni. Z očmi polnimi solz, ki so še kar tekle sem begala po okolici, da bi videla kdaj bo prišel. Pa ni. In v tistem trenutku sem zares spoznala: ne mara me več. Zanj sem nič. Ne bo prišel.
Na vso moč se zakričala in glasovi so spet začeli razburjeno vzklikati in brbljati. Naj me pustijo samo! Ne potrebujem še njih! Nenadoma so me močne roke vzdginile in slabotno sme protestirala naj me pustijo tu. Ležati na mrazu in umreti. Smrt se je nenadoma zazdela najlepša stvar na svetu. Toda roke me niso ubogale. Solze so mi neusmiljeno tekle po umazanih licih in lezle v moja usta, kjer so kot kislina začele razjedati mojo ustno votlino. Spet sem kričala. Otepala sem se in roke so me še močneje oprijele. Nenadoma ni bilo ničesar več. Ne mraza, ne vetra, ne sivine in ne dežja. Bilo je toplo in bile so samo še solze. Ampak to me ni pomirilo. Želela sem da bi bolečino pustila na tistem mrzlem kraju kjer sem bila prej. Pa me je zvesto spremljala.
Čutila sem utrujenost. Nisem imela več moči. Niti za jok, čeprav so solze še vedno tekle po moji h licih in se izgubljale nekje v brezno bolečine. Nisem mogla več. Niti premakniti prsta, niti slabotno trzniti. Nič več. Kdaj bo smrt tu? Sem se spraševala in nenadoma se je nad moje oči res zgrnila tema. Toda vedela sem. Solze še vedno tečejo.
11. avgust 2012
Neeeeext!!!
11. avgust 2012
u30718
u30718
nexti
12. avgust 2012
u30718
u30718
kak žalostno
omg svetovno pišeš...čimprej nexti
12. avgust 2012
Next!!
12. avgust 2012
u84724
u84724
next!!!!!!!!!!
12. avgust 2012
next!!!
12. avgust 2012
Jočeeem
Neeeeeeext!
13. avgust 2012
u84374
u84374
next:
__________________________________________________________________
Videla sem ga. Kako stoji in mi reče da mu nič ne pomenim. Njegovi prijatelji se smejijo, veter piha, nad nebo se zgrinjajo črni oblaki. Toda jaz jih ne vidim. Solze neusmiljeno tečejo po licih, nato pa..puf!
Sunkovito sem odprla oči in se dvignila. Kaj je bilo to? Sem se spraševala v mislih. Pred očmi so mi še vedno plesale podobe iz sanj. Tako ja, sanje so bile. Zadihano sem sopla in spet legla. Tako je, bile so samo sanje. Nathaniel bo vsak trenutek pozvonil pri nas,me poljubil za dobro jutro in skupaj bova odšla do šole. Nič kaj takega se ni zgodilo. Olajšano sem zadihala in spet zaprla oči. Gotovo lahko pred šolo še malo zaspim. Preden sem jih zaprla sem videla bel strop, z oranžnimi in rdečimi pikicami.
Čakaj malo. Moj strop nima rdečih in oranžnih pikic. Moj strop je samo bel! Spet sem sunkovito odprla oči in z njimi zaokrožila po prostoru, kjer sem se nahajala. Postelja je bila trda in škripala je. Na njej je bila ograjica. Poleg nje je stalo stojalo iz katerega so vsi mogoče cevke vodile v mojo roko ter se končevale v njej. Inekcija?! Pogled sem premaknila nase in na meni ni bila moja razvlečena Nike majica ter vijolične kratke hlače. Bila je zelena spalna srajca, ki je bila skoraj kot papir. Sem v…BOLNIŠNICI?! Javknila sem. Kaj se mi je zgodilo?! Razburjeno sme preletavala zadnje dogodke in med vsemi slikami se je kot na fotoaparatu prikazala podoba iz sanj. Ne, to ni mogoče! Saj me ni zares pustil kajne?! Toda bolj ko sem bližala tisto sliko, več sme se spominjala. Niso bile sanje. Bila je kruta resničnost. Sunkovito sem, ne da bi se sploh zavedala kaj počnem sem si iz roke izpulila inekcijo in rahlo me je zaskelelo toda nisem se menila za to. Kar bosa sem stopila na tla in začela razburjeno korakati po ledeno mrzlih tleh. Kaj se je zgodilo? Ne, ni mogoče da me je pustil! Mi je odmevalo v glavi, toda tanek, piskav, nadležen glasek v moji glavi mi je prigovarjal da je vse to res. Vedno bolj živčna sem postajala in zaradi nenehnega seganja v svoje svetle lase karamelne barve sem bila že čisto skuštrana. Tla so bila ledeno mrzla in ko sem tako hodila med štirimi dolgimi belimi stenami v pravokotnem prostoru sem vedno bolj spoznavala da s eje vse to res zgodilo in po licih so spet začele dreti pekoče solze.
»Ne, ne, ne!«
Sem ihte ponavljala in iskala kakršen koli izhod iz moje krize. Kakršno koli stvar ki bi zanikala to grozno reč. V obupu sem prijela stojalo in ga jezno vrgla po tleh, da se je vse skupaj razsulo. Vrečke so počile in tekočina se je razlila po tleh. Igle so padle. Zakorakala sem proti nastali zmedi in nalašč stopila na iglo. Zapeklo me je in na stopalu je zazevala rana. Prijela sem že okrvavljeno iglo in jo začela širiti. Bolelo je ampak ni bilo nič v primerjavi s tem kar je gorelo v notranjosti. Upala sme da bom z zunanjimi ranami lahko pozabila na notranje. Lahko pogasila požar. Toda bolečina je bila le še hujša. V obupu sem kričala in še naprej širila rano, ki je bila zdaj velika dobra 2 cm in kri je kar lila iz nje. Če ne drugega bom vsaj izkrvavela in umrla. Smrt. Tako vabljivo je zvenelo. Brez njega življenje tako ali tako ni imelo smisla. Ne bi mogla vsak dan hladnokrvno hoditi mimo njega v šoli, sploh če bi si našel novo dekle...
29. september 2012
ooo si pa hitro napisala........
joj kak žalostno drugač
Neext!!!!!!!!
29. september 2012
u84374
u84374
hah mam že use napisan tk da sam kopiram
29. september 2012
OMG! Vse si mela napisano, pa en mesec nisi nextala!!!!! Špela, Špela! A maš do konca napisano celo?
29. september 2012
Next!!!
29. september 2012
Jeeeeej drugi next
29. september 2012
u84374
u84374
Nika: ahah mogla sm mau pr seb napisat. in ne nimam še cele.
30. september 2012
Neeeeeeeeext! Hiiiiiiter!
30. september 2012
Vseen pa maš neki nextov napisanih! zahtevam 2 nexta na teden!
30. september 2012
vsaj 2
30. september 2012
u84724
u84724
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
01. oktober 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg