Forum
Hello there!

Tole je moja prva zgodba, ki bo dejansko objavljena in (upam da) tudi dokončana.
Med branjem imejte v mislih, da sem čista amaterka in dejansko je tole prvič, da bodo moje zgodbe bile na voljo, da jih bere še kdo drug, kot pa samo jaz.

Ogromna zahvala gre Senci ~, ki me je spodbudila, da zgodbo dejansko objavim in mi dala nekaj nasvetov glede pisanja, v glavnem, če ne poznate njenih zgodb, go check them out!



//Prolog//

Prisili se, da globoko diha in stiska svoje pesti tako močno, da se njeni nohti zažirajo v kožo, da jo kar boli, a ne odneha, ker se zdi, da če jih sprosti, bo tudi njena jeza planila na dan in bo storila kaj narobe, tega pa si ne sme dovoliti.

Vesela bom vsakršnega komentarja in kritik, nasvetov, karkoli!

Uživajte,
Moonlight girl.
20. avgust 2017
Next to bo še zanimivo!
20. avgust 2017
Neext
Full dobro
20. avgust 2017
Koncno zbrala pogum, kaj?
Kar tako naprej, tole ima se velik potencial ^^
Next
20. avgust 2017
Next
20. avgust 2017
Next
20. avgust 2017
Next
20. avgust 2017
Hey there!
Hvala za nexte, res mi velik pomeni, če boste brale!
Be gentle pri komentarjih Hec, rada bi sam, da so kritike konstruktivne in ja... hvala še enkrat!

~~~~~~~~
*1.*
»Samo še malo, samo še malo, dihaj!« razmišlja, ko se dvigalo ustavi za še eno osebo. Ne more čakati, ne more se nasmehniti, ne more se pomiriti, tako raztresena je. Prisili se, da globoko diha in stiska svoje pesti tako močno, da se njeni nohti zažirajo v kožo, da jo kar boli, a ne odneha, ker se zdi, da če sprosti pesti, bo tudi njena jeza planila na dan in bo storila kaj narobe, tega pa si ne sme dovoliti. Končno se dvigalo ustavi, na njenem nadstropju in odhiti do vrat svojega stanovanja. Ključ potegne iz žepa, odpre vrata in plane noter. Medtem ko hodi do svoje sobe in se sezuva, hlasta za zrakom, joka in pridušeno kriči. Enostavno je vsega preveč, ne more dojeti, da ji je to naredil. »Sovražim ga!« pomisli. Trese se, a svojim čustvom pusti na plan. Tu v svoji sobi, varna pred pogledi, lahko doživi kolikor paničnih napadov hoče oz. noče. Ne ve točno kdaj, a v vsem tem kaosu naenkrat zaspi.
Zbudi se naslednji dan in takoj prične iskati mobilni telefon. Ura je točno enajst in na srečo ji danes pouk odpade. Dvigne se na postelji in si pomane oči. Razmetana soba ji dokaže, da to kar se je zgodilo včeraj niso bile le slabe sanje, ampak resnična nočna mora. Z težkimi in počasnimi koraki, se odpravi v kopalnico. Spere si razmazan make up in stopi pod tuš. Kljub temu, da globoko v sebi ve, da tudi če je voda dovolj vroča in če dovolj dolgo stoji pod tušem, včerajšnji dan ne bo zbledel stran, to vseeno stori. Ko se tega dejansko zave, se obriše, zavije lase v brisačo in odide iz te majhne kopalnice, do omare da se obleče. Zopet odide v sobo in sede na posteljo. Brez pomensko se zazre na svojo podobo v ogledalu na njeni desni strani. Opazi, da je tam listek na katerem piše: »Obišči Lucijo«. Ta listek je tam vse odkar se je srečala z Lucijo – svojo šolsko psihologinjo. Odide v kuhinjo si natrese kosmiče in odhiti v sobo. Skoraj nikoli ne je v kuhinji. Prižge glasbo in pospravi sobo, ker je spomin na prejšnji dan preveč boleč in razmetana soba, k temu neznansko pripomore. Ko je vse kolikor toliko na svojem mestu, poskrbi še za svoje lase. Pograbi svoj telefon in rolko, ter odide skozi vrata. Stanovanje zaklene in se odpravi do dvigala. Ravno pravi čas pride – točno ko se dvigalo ustavi na njenem nadstropju. Ko končno pride do pritličja, stopi na rolko in se zapelje čez vrata. Pelje se vse do svoje šole. Lucija je namreč šolska psihologinja in kljub temu, da Sii pouk odpade, so pogovori z njo verjetno edina dobra stvar v tej stavbi. Pred vhodom si na glavo povezne kapuco, manjka samo še to, da jo kdo vidi, da gre na prost šolski dan do psihologinje. To bi zmanjšalo njen ugled in tega res ni hotela. Saj ne, da je hotela biti ena tistih popularnih otrok, iskreno so se ji vsi zdeli navadni nemogoči in svojeglavi tepci, a raje se je družila z njimi, kot pa bila ena izmed »zgub«.
Hodi po stopnicah in gleda v tla, dokler ne pride do pisarne, ki jo išče. Trikrat narahlo potrka in brez, da bi počakala na odgovor vstopi noter. A tam ne zagleda Lucije temveč nekoga drugega. Ženska srednjih let, z zelo strogimi potezami obraza, dvigne pogled: »Želite?«. Sia vsa presenečena ne ve kaj naj odgovori, ko se končno zbere, izdavi: »Khm, se opravičujem, morda veste kje je Lucija Miller?« Ženska našobi ustnice in odgovori: »Miller so odpustili. Ste vi morda gdč. Walters?« Sia jo začudeno pogleda in namesto odgovora ji samo pokima. »Gdč. Miller je pustila ovojnico za vas« reče ter ji poda ovojnico. Sia jo, še vedno šokirana vzame, se obrne in gre proti vratom, nakar zasliši glas: »Očitno je bila gdč. Miller toliko popustljiva, da vam je dovolila tako nevljudnega vdiranja v pisarno! Naslednjič počakajte, da vas pokličem notri! Je to jasno?«. Sia tiho odgovori: »Da« in že gre skozi vrata. Ovojnico potisne v žep, si na glavo zopet povezne kapuco in steče iz šole. Ko pride ven gre zopet na rolko in se pelje vse do doma, brez da bi natančno gledala kje se pelje, ali če ji sveti zelena ali rdeča luč, kadar prečka cesto. Dejstvo, da so Lucijo odpustili in ona o tem ni imela niti najmanjšega pojma je preveč obremenjujoče Jasno se ji zdi, da se z novo psihologinjo ne bo dobro razumela, zato ne ve kako sploh bo preživela spopadanja s svojimi čustvi. In kaj se skriva v ovojnici? Komaj čaka da pide v svoje stanovanje in preveč živčna je, da bi lahko čakala na dvigalo, zato kar steče po stopnicah do 7 nadstropja. Vsa zadihana odklene vrata in zopet odide v svojo sobo. Vrže se na posteljo in poišče po žepih za pismom. Ko ga končno najde, se vzravna in prične brati.
~~~~~~~~
This is all for now, hope you like it!
22. avgust 2017
Odstavki, prosim! (Dodaj presledek vmes zato, da je forumu jasno, da zelis imeti prazno vrstico.)
Drugace pa nimam vecjih pripomb sam gee, dusevni problemi so res ratal ultra popularni :'D
Y'all need a shrink
Next
22. avgust 2017
Hei there!
Wow od 6 nextov do 1, that is some success right here!
Anyways tuki je nov Next, hopefully someone reads it.
In Senca~ thank you so much for your coment!
--------
*2.*

Ko ga končno najde, se vzravna na postelji in prične brati.

Predraga Sia!
Iskreno upam, da to pismo kdaj najde pot do tebe, saj si ga zaslužiš. To pismo bo precej dolgo, zato hočem, da pred branjem narediš vaje, ki sva jih delali skupaj.
»Resno Lucija? Hočeš, da delam neke vaje za sprostitev po vsem tem!?« zamrmra nekam predse, a se vseeno vzravna na postelji, zapre oči in prične dihati. Počasi in globok. Osredotoča se na pozitiven, mrzel zrak, ki zajema njena pljuča in izdihuje negativen, vroč zrak. Ko se za silo pomiri, se spravi nazaj k branju.
Če še ne veš, so me odpustili. Seveda bi ti to povedala sama, a sem to izvedela šele po koncu dneva. Ravno, ko si odšla iz pisarne, je prišel ravnatelj in mi povedal, da se je starševski in učiteljski svet odločil, da potrebujejo »bolj učinkovito« psihologinjo. Čeprav obe veva, da so to verjetno storili, zaradi mojega bloga. Obe veva kako zaprti vase so ljudje tukaj. Morala sem spakirati stvari in oditi. A še pred tem, sem se odločila napisati tole pismo, samo zate Sia. Takoj ko tole napišem, bom odšla. Če se sprašuješ kam, naj ti zagotovim, da ne domov, ampak nekam daleč. Usedla se bom na letalo in zares odšla. Stran od tega življenja. Čutim, da se je moje poslanstvo, da bi ti pomagala izteklo, da si zdaj dovolj močna, brez moje pomoči. Ravno tako, potrebujem tudi jaz spremembo. Saj veš, nočeva zapasti v rutino, tako kot ljudje okoli naju, oz. od zdaj naprej okoli tebe. A ne skrbi, dovolj si močna, da prodreš stran od njih in želela bi si, da bi te videla. A žal ne morem. Oprosti mi, če se ti zdi, da te puščam na cedilu, a to, da odidem je najboljše zate. Zaupaj mi, bila sem na tvojem mestu. Odraščala sem v majhnem mestecu, s podobnimi zaprtimi ljudmi in edino šolska psihologinja, mi je pomagala skozi težave. Ko sem bila stara toliko kot si ti sedaj, pa je odšla. Brez pojasnila. Še danes ne vem zakaj ali kako. Pustila je le listek v moji šolski omarici na katerem je pisalo le: »Ti to zmoreš!«. In sem zmogla sem. Začela sem pisati blog, objavljala svoje izkušnje, se sama spopadala s svetom, dokler me ni življenje vodilo do tebe, do mesteca kjer živiš. Sedaj je čas zame, da grem naprej in zate, da se spopadeš s svetom in morda v prihodnosti komu pomagaš.
Preden se dokončno poslovim, bom napisala še nekaj nasvetov, v težkih časih se obrni na to pismo.
- Ne pusti, da ti ljudje pridejo do živega. Njihova dejanja so odsev njihovih misli in življenja. Zapomni si, da si ti edina pomembna v svojem življenju. Ne potrebuješ nikogar, niti mene ne. Delaj, kar čutiš, da je prav, ne kar ti drugi rečejo da je. Čisto v redu je, če ne slediš sistemu. Vedno bodi prepričana, da nekaj delaš, ker je prav, ne ker je lažje.
- Zapomni si, da je čutiti dovoljeno. Pusti si čutiti in svoja čustva obrni sebi v prid. Piši pesmi, bloge, spise, riši, ustvarjaj, karkoli želiš, pomembno je da čutiš. Ker čutiti je človeško in ti si človek. Izjemen, edinstven.
- Ne potrebuješ se zlivati z množico, samo zato, ker je množica. Ostani zvesta sebi. S časom boš našla množico, ki bo zares podobna tebi, takrat boš zares srečna. Do takrat pa se razvijaj in delaj na sebi.
- Dihalne, sprostilne vaje delujejo, ne glede na situacijo. Delaj na njih, tako kot sva vadili in si zapomni, da bo na koncu vse v redu. Če ni, to pomeni, da še ni konec.
- Sprehodi pomagajo. Naužij se svežega zraka, dala ti bosta energije, za nov svet.
Verjetno upaš, da ti bom pustila vsaj e-pošto ali telefonsko številko, a tega žal ne morem storiti. Spoznala sem, da si dovolj močna za ta svet. Verjemi mi, zmoreš vse, kar si zaželiš in ti to globoko v sebi veš. V težkih trenutkih se spomni name, na najine pogovore in na moje nasvete. Uspelo ti bo. Verjamem vate.
Tvoja psihologinja,
Lucija xo


Med branjem so ji po licu polzele solze, bila je mirna, zelo žalostna, a mirna. Po navadi žalosti ni pustila proste poti in jo je raje zamenjala z jezo, a med branjem si ni mogla kaj. Odložila je pismo in se zares zjokala. Pustila je vsem solzam prosto pot, pustila je, da so jo zajela čustva in tako prečepela na postelji. Šele čez nekaj ur je opazila, da je zunaj že tema, zato je vstala iz postelje, vzela pismo, ga skrbno zložila in položila v žep svoje jakne. Obula se je in odšla skozi vrata. Stekla je po stopnicah ven in se sredi noči sprehajala po ulicah, jokala, se hudovala in se hkrati smejala sama sebi in dogodkom, ki so se ji zgodili. Imela je občutek, kot da je na drogah in v tem skoraj uživala. V temi, tam nekje je opazila luč, ki ga je odajal napis na vrhu trafike. Odpravila se je proti njej.
--------
Hvala za branje!
27. avgust 2017
Next
27. avgust 2017
Ah, ne skrbi glede nextov. Readers will come. But as long as there's at least one, you can't let him down
Hvala drgac, it is my pleasure :3
Damn, tud jz razmislam zadne case, da bi se sla kksni solski psihologinji zaupat sam raj ne
Next!
27. avgust 2017
Next
27. avgust 2017
nextttt
02. september 2017
Next! mojbog še sama sem se skor zjokala
tole je ena perfekcija, prosim čimprej dej Next!
02. september 2017
Next
18. september 2017
Next!
19. september 2017
oh wow, zares dober začetek! A je možno čimprej dobit novo poglavje? (zelo zelo zanimivo, če rabiš mojo kritiko)
aja, mogoče bi bilo bralcem malo lažje, če bi delala več odstavkov? (ne me ubit zaradi tega prosim)
neext!
19. september 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg