Forum
1.Poglavje: Dobrodošla doma!

Ravno se je začela šola in res komaj čakam,da pišemo prvi test. Le kaj bomo pisali?Joj,resno komaj čakam!Hec hec,sovražim šolo!Tam me noben nemara!
Ah ja,zdravo!Jaz sem Keyra. Noja,nisem si čisto sigurna,če to sploh lahko imenuješ ime. Moje pravo,celotno ime je Melina Keyra Kagome. Ja,vem da se sliši čudno. Moj oče je Japonec,zato imam tak priimek. Živim s ljubečim očetom,skrbno mamo in groznim mlajšim bratcem (v smislu 'se ne zna obnašati') na robu mesta Tokija,blizu gozdu,kjer naj bi pred leti živeli volčji demoni. No,tako mi je pripovedoval oče. Ampak nobeden mu nebi verjel,kajne?Jaz sem. Vsak dan,če je bilo mrzlo,toplo,ali je snežilo ali deževalo,vsako prosto uro sem na našem malem dvorišču gledala okrog sebe,pod mojo gugalnico,pod toboganom,povsod,le da bi jih našla. Volčje demone. Tako elegantnih demonov ni nikjer,razen v našem gozdu. Vedno pridejo le v temi,le malokrat pa celo podnevi. Njihove zlato rumene oči odbivajo svetlobo od zimskega pravljičnega snega,poleti pa od luž poletnega dežja.Jaz resno obožujem te demone. Prav mika me,da bi vedela vse o njih. Ko bi le bilo kaj več virov o njih,razen te tradicionalne, ljudske, japonske zgodbice in zgodbe prednikov mojega očeta. Oh,nekatere želje se pač ne bodo prav gotovo uresničile. To je to kar sem mislila. A ugotovila sem,da nimam prav. Niti najmanj.
Opisala se še nisem. Oprostite. Sem približno 170 cm velika,sem lev po horoskopu,moja koža je bolj belega odtenka,moji lasje kratki (do ramen) in so svetlo srebrni,imam zlato rumene oči,imam pa tudi še rahle pegice. Od rojstva sem že bolj šibkega zdravja in telesa,zaradi tega me moji sošolci zmerjajo z 'duhom' in 'demonom'.Pravzaprav…ta vzdevka sta mi tako všeč,da ju že sprejmem kot pohvalo,ne pa kot zlobni vzdevek. Jaz se zmeraj oblečem v tesna oblačila,ker rada ne kažem svoje kože. Ne razumite me narobe… jaz nikoli ne kažem svoje kože (razen obraza),ker mene zmeraj grozno zebe. To je še ena posledica mojega slabega zdravja. Imam pa še eno posebnost,ki jo bom povedala le tebi,ve zanjo pa le moja družina. Jaz imam na hrbtu veliko znamenje volka. Ne,ni tatoo (tatoo – fuj!),jaz jih res sovražim. Tudi to znamenje imam že od rojstva. Bila sem na mnogih pregledih,ampak nikoli niso ugotovili,kaj točno je moje znamenje. Nekateri so celo rekli,da je nadnaravno znamenje.
No,zdaj pa zares k zgodbi. To je moja življenjska zgodba,ki je spremenila moje življenje za zmeraj.
Z dreves so padali rdeči,oranžni in rumeni listje. Jaz jih imenujem otroci jeseni. Sonce je še vzhajalo izza gore Fuji ,ptički so peli svojo melodijo in hladni veter je pihal z vzhoda. Ura je bila šest zjutraj in ravno sem se po svoji osamljeni poti odpravila v šolo. Ker živimo na hribu,sem lahko videla Tokijo,kako žari v jesenskem vzhajajočem soncu. Zrak je na robu Tokija zmeraj zelo čist,zato sem doma najbolj vesela in zdrava.Globoko sem vdihnila in si rekla:
»Pa gremo novim dogodivščinam naproti!«
In stekla po hribu navzdol.
Nekaj časa sem se mirno sprehajala na poti ob gozdu,ko sem naenkrat zaslišala nekoga,ki je rahlo zašepetal moje ime:
»Keyra,Keyra!Tukaj sem!Keyra!Keyra!«
Pojma nisem imela,od kje točno je prišel ta glas,ampak nekaj sem vedela. Klicala me je sorodna duša. Moje srce me je začelo špikati,komaj sem še dihala. Kar odvrgla sem torbo in se zapodila v gozd. Glas je postajal vedno močnejši:
»Keyra,Keyra,Keyra!«
»Kje si?KDO si?«
»Keyra,pridi sem!«Me je vabil nežni glas. Srce me je vedno bolj začelo špikati. Kar naenkrat pa sem se ustavila. Ustavila sem se pod nenavadnim drevesom,ki ga še nikoli nisem videla. Moje srce je še vedno malo špikalo,a sem se le malo umerila. Dotaknila sem se drevesa in moje srce je preskočilo srčni udarec. Zgrudila sem se na tla in se prijela za glavo. Začela sem jo tresti sem ter tja in ponavljala:
»Nehaj!Nehaj!NEHAJ!«
A nisem obupala. Prijela sem se drevesa in se vzdignila. Nekaj mi je postalo jasno. To sploh ni navedeno drevo. To je drevo iz knjige o demonih iz srednjega veka. To je torej demonsko drevo,drevo večnega življenja. Spomnila sem se,kaj je pisalo v tej legendi:
»Drevo demonov je simbol večnega življenja demonov znan že več let. Drevo demonov bo odprlo portal v kraljestvo in zlati čas demonov le legendarni princesi demonov,ki se skriva v telesu navadnega smrtnika. Kot simbol ima na hrbtu znamenje njenega pravega doma,kraljestva!«
O.MOJ.BOG!Je mogoče,da sem JAZ TA PRINCESA?Jaz?Ne ne ne ne ne,nikakor! Ne more biti!Ampak,kaj pa če je res?No,poskusa je vreden!
Spomnila sem se gibov,ki naj bi jih naredila legendarna princesa,da bi odprla portal.
Z pomočjo svojih rok sem skrivila svoje prste na nekak čuden način,da je moja roka nato zgedala kot kakšna pištola. Zaprla sem oči in se poglobila v besedilo. Začela sem moliti molitev demonov,nato pa z obema dlanima pritisnila ob drevo. Drevo se je zasvetilo v svetlo neon modri barvi,manjkala je le še zadnja poteza. Urok:
»ウルフ氏族心臓ロケット、オープン!«
Urufu shizoku shinzō roketto, ōpun – Wolf clan's hearth locket,open!
In kar naenkrat se je pred drevesom odprl portal,ki me je z veliko močjo potegnil vase. Ko sem potovala v portalu,sem imela zaprte oči,saj me je bilo na smrt strah,ko pa sem jih odpla,sem ugotovila,da sem približno več kot sto metrov nad neko srednjeveško,a vseeno lepo vasjo.
25. maj 2013
u63177
u63177
Next
25. maj 2013
To je komaj začetek.Tok sem že napisala na word.Pa mal dolg bo trajalo,da ga sploh dokončam.Sorry.
25. maj 2013
u126608
u126608
Next
26. maj 2013
u166346
u166346
Next!
03. april 2014
Neext
21. maj 2014
"O LJUBI BOG POMAGAJ MI!" Sem zakričala. Bila sem prestrašena, čeprav sem počasi padala. Kmalu sem se nato dotaknila tal s prsti, a mi je spodrsnilo in sem padla. Malo je bolelo, a sem preživela. Pogledala sem okrog sebe, če morda ta kraj poznam.
"Bravo Keyra, v kaj si pa zdaj zašla?" Sem si mislila. Včasih sem res grozna in se hitro znajdem v težavah. Niti ne vem zakaj, trudim se, da ne bi, a včasih res ne gre.

Počasi sem vstala in še enkrat pogledala okoli sebe. Res sem bila v srednjeveškem kraju, saj je vse izgledalo tako zelo resnično. Okoli mene so bile visoke, lesene hiše, pokrite s slamo, široka polja z zlatim žitom in velikanske, živahne ulice, na katerih so prodajalci prodajali različne izdelke. To mesto je bilo nenavadno. Ne le, da je bilo srednjeveško, ampak hiše, templji in grad so bili zgrajeni v stilu srednjeveške japonske. Še najbolj mi je bilo všeč jezero pred velikim, kamnenim gradom, ki je stal pred mano.

Nato sem pogledala še sebe. Nekako sem se znašla v belem kimonu, poslikanim z rdečimi rožicami in rumenim ognjem. Na glavi, na mojih srebrnih laseh pa je bila pripreta rdeča pentlja. Bilo je nenavadno, saj se nisem imela časa preoblečti, sploh pa ne v tole. Saj ne, da ne maram kimonov, samo... čudno se počutim...

V majhnem strahu sem stisnila pesti, saj se tako največkrat pomerim. Stisnila sem pesti, a opazila, da je nekaj čudno. Pogledala sem v svojo desno pest. V njej je bil majhen, svetlo moder obesek v obliki srca. Ob strani je bil pripet na črno vrvico, ki je spominjala na črn pramen dolgih las. Poskušala sem ga odpreti, a ga nisem mogla. Trudila sem se n moč, a nič.... niti za milimeter se ni odprl.
"Čudno, prej niti nisem ugotovila, da to 'stvar' držim v rokah, zdaj ga pa še odpreti ne moremo. Bravo. Odlično" sem sama sebi zamrmrala. Čez nekaj minut sem nato obupala in se zamislila.
"Sem v srednjeveški japonski, kjer naj bi po moji knjigi sodeč, ki sem jo prebrala, živeli demoni. In ker naj bi jaz bila volčja princesa, morem k svojim 'ljudem' (volkom, bolj natančno) .... in potem.... in potem....
Pozabila sem. Kaj potem? Kaj se bo zgodilo z mano, če ne ugotovim, kaj moram nato storiti. Saj je tukaj lepo, ampak... moja družina. Gotovo me že čaka, in rada bi se čim prej vrnila. Zato sem zbrala vse pogum in vdihnila svež zrak. Obesek sem si obesila okoli vratu in se nato pognala v tek. Vedela sem, da se moram čim prej skriti in najti volke, saj če me prej najdejo ljudje, bodo gotovi mislili, da sem demon in me ubili. "Zato nimam veliko časa" sem si še rekla in stekla proti gozdu, kjer se najverjetneje skrivajo moji volčji demoni. Dogodivščina se je uradno začela!

~~~~~~~~~
Prosila bi za kak komentar, pa za nexte seveda. Upam, da vam je zgodbica všeč.
08. junij 2014
Next
16. junij 2014
Pa ušeč mi je k pišeš zlo dolge nexte.
16. junij 2014
Neeeeeeeeeeeeeeext
18. junij 2014
Next
11. december 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg