Forum
Ja tukaj gledate še en blog! Zakaj? Ker se mi je v življenju zgodilo toliko lepih a hkrati groznih stvari in mislim, če bom vse zlila v črke in besede, se bom bolje počutila glede slabih. Mislim, da lahko pobegnem v neskončnih besedah pa čeprav le za minuto ali dve. To je zame kot terapija, le da je zastonj. Da berem, pišem, ustvarjam, mojo glavo kar odnese stran, prav zares se znajdem v knjigi, kot, da bi me požrla in me ne bi pustila ven, dokler tega ne prede glas iz resničnega, krutega sveta. Ne pišem tega za vas ampak zame, če nočete ni treba komentirati lahko samo berete in mogoče se boste našli v teh besedah in stavkih, mogoče pa ne in se vam bom zdela le depresivna najstnica. Ampak, uganite kaj… Briga me! Imam ljudi ki me imajo še zmeraj radi, tako na forumu kot v resničnem življenju in mi pomagajo naprej in zmeraj mi bodo! Kaj bi zdaj radi vedeli moj najlepši dan mojega življenja? Najhujši? Kaj pa če bi začeli z mojo prvo travmo v življenju?


-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko sem se rodila, je bila druga oseba, ki me je prijela, ne moj oče ampak moja prababica Micka, dala mi je blagoslov, kar je mojim staršem izjemno veliko pomenilo. V zameno je moje tretje ime Micka. Sprašujete se koliko imen imam? Imam štiri imena Lana Nina Micka Ajda. Lana je moje krstno ime. Nina je po moji mami, Micka že veste, Ajda… Ah to ime mi še največ pomeni, vam bom naslednjič razložila zakaj! Torej imela me je neizmerno rada, vsak dan je bil pri nas in pomagala mami, da me je uspavala, a nikoli nisem bila tečen otrok, če sem jokala si mi dal žlico in naslednji teden si imel mir pred mano. Rada se je igrala z mano in me uspavala. Mami mi je pripovedovala, kako mi je pela pesem Čiri čiri belle, ki sem jo kot otrok naravnost oboževala. Ko sem bila stara 3 leta, smo dobili mlade mucke in z veseljem sem jih nosila v babičino naročije, malo so jo opraskale, a se je še zmeraj smejala in mi dajala poljubček na moje komaj ukročene kodraste lasje. Avgusta sem dopolnila 6 let in na ta dan mi je prababica obljubila, da me bo počakala na avtobusni postaji za moj prvi šolski dan. Držala sem jo za obljubo in se še bolj veselila prvega dne šole. En teden pred »velikim dnem«, sem se zbudila zaradi hrupa, ki se je dogajal pred mojo hišo. Takrat sem še spala z mami, saj še nisem sprejela moje velike domišljije. Pogledala sem kje je mami, a je ni bilo. Vstala sem ter, jo poskušala najti pred televizijo. A vhodna vrata naše hiše so bila odprta in premamilo me je, da bi šla pogledati kaj se dogaja. Hodila sem po stopnicah in kriki ljudi so bili vse bolj jasni. Edini stavek, ki se ga popolnoma spomnim je. »Pripeljite vozilo bližje!« Premlada sem bila, da bi dojela kaj se dogaja. Počasi sem prišla do kraja akcije. Tukaj je bilo rumeno utripajoče vozilo, spomnim se prababice, ki je bila privezana na eno tistih premikajočih se miz. Na sebi je imela toliko naprav, eno levo ,eno desno, eno nad sabo... Za vozičkom so ven prišli mami, oči, ata in mama (Tako kličem babi in dedka po mamičini strani). Hitro sem stekla k mami.
»Mami kaj se dogaja? Kam peljejo nono?« Oh, spomnim se njenega šokiranega obraza, ko me je opazila. Zadnje kar se spomnim tistega večera je to, da se zaspala med mami in očijem, ko sta mi govorila, da bo z nono vse v redu. Zjutraj sem se zbudila in vprašala mami če je nona že doma, hotela sem se igrati pri njej. Odgovorila mi je, da je še nekaj časa ne bo. To sem sprejela z mislijo, da je šla na morje. Sama sem se igrala do mislim, da četrtka, na ta dan pa me je mami peljala k sestrični. Seveda sem bila navdušena, to je bil še čas, ko sem se še razumela z njo. Oba moja starša, sta bila oblečena v črno, ko sta me odložila tam, se nista usedla in popila kavo z stricem in teto. Vse bolj nenavadno se mi je zdelo. Mami je prišla k meni in mi rekla, da me bosta zvečer prišla iskat.
»Kam, pa gresta?« Sem seveda vprašala, že od rojstva sem sila radovedna.
»Pospremit greva nekoga, nekam.« To je bilo zame dovolj ustvarjala sem si slike vil, ki grejo v čarobno deželo. Naslednji dan je bil tisti »veliki dan«, šla sem v šolo. V telesu mi je raslo navdušenje, saj se bom domov vrnila z avtobusom in na postaji me bo čakala nona. Ko sem se pripeljala pred mojo postajo sem zagledala mami in mamo in ne none. Stekla sem k njima. »Kje je nona?« Sem vprašala še zmerja navdušena. Mama se je počasi sklonila k meni.
»None, ne bo nikoli več nazaj, Lana.« Takrat sem se počutila izdano, a še zmerja sem vztrajala.
»Rekla je, da me bo čakala, ali je skrita?«
»Ne, Lana. Umrla je, Bog se jo je odločil vzeti.« To me je zadelo kot puščica, direktno v srce. Po licih so se mi zlile solze. Obljubila mi je, da me bo čakala, obljube ne smeš prelomiti. Obljubila mi je da me bo čakala. Usedla sem se na tla in prekrižala roke na prsih. Nisem verjela, to ne more biti mogoče. Razočaranje je napolnilo moje telo, počutila sem se tako kot, da bi na testu pričakovala petko a sem dobila enko. Tam sem sedela vsa žalostna in zlomljena ter čakala, da me Micka pride iskati. Obljubila mi je, da me pride iskati. Sem si ponavljala in ponavljala. Mami me je hotela prepričati, da bi odšla v hišo, a se nisem premaknila, žalost je prevzela moje telo. Solze so mi tekle in se niso hotele ustaviti, enostavno se niso hotele ustaviti. Od izčrpanosti sem zaspala. Teh sanj se še zdaj po 9 letih popolno spominjam. Sanjala sem prizor, ki sem ga hotela, mene, ko pridem iz avtobusa in Micka, ki me objame. To me je pomirilo, obljubo mi je dala in je ni prelomila, bila je tam, le da je nisem mogla videti. Takrat sem začela verjeti v nadnaravno. Še zdaj se mi ulijejo solze, ko se spomnim njene obljube, tudi ravno v tem trenutku.

Zapomnite si, če vam nekdo, ki vam je blizu da obljubo jo bo izpolnil ne glede na to, kar se zgodi in tudi vi morate, to narediti za njih pa tudi če to pomeni, da morate, še nekaj časa ostati na Zemlji. Mogoče je bila res moja prva travma v življenju, a me je tudi naučila veliko in me pomagala izoblikovati v tako kot sem danes.

Ste se kdaj počutili enako?
29. junij 2017
Next ful je dobr
29. junij 2017
To se mi je res zgodilo.... to ni zgodbica.... -.-
29. junij 2017
Ubožica
Next
29. junij 2017
zalostno.... ampak obljubo je drzala... wow... je pa res zalostno pa se rok si bla stara....
Next
29. junij 2017
rok-tok*
29. junij 2017
ojoj
si pa zlo lepo napisala svojo~hmm kak nej to poimenujem~izkusnjo

kko mas pa to z imeni? kr nerazumem cist.
29. junij 2017
Lana- krstno
Nina- po moji mami
Micka - po moji prababici
Ajda - zveste naslednič
29. junij 2017
ja sam kko te to klicejo? mislim na osebni mas napisano sam Lana?
29. junij 2017
Ja urano sem samo Lana
po navadi me samo mama (babi) kliče Micka, drugače pa sem večino časa samo Lana
29. junij 2017
ahaa razumem
29. junij 2017
Sploh nimam besed nad tem.... samo WOW.
Also, tvoje writing skills so odlične
Next
29. junij 2017
Next žalostno drugac pa super napisano
29. junij 2017
wow tak si dobro napisala da je šlo še meni na jok ...Next
29. junij 2017
Hvala....
29. junij 2017
kdaj bo pa Next ?
29. junij 2017
Next .. moje sožalje za prababico
29. junij 2017
Lahko kar zdaj če hočete...
29. junij 2017
ja!!
29. junij 2017
ja plis!! js vaju cis mesam z polno luno k mata cis skor enaki profilki...
29. junij 2017
Povedala sem vam za moja imena… Lana Nina Micka Ajda P******** Š*****. Ja imam 4 imena in 2 priimka. A uradno sem samo Lana P*******.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Svoje krstno ime sem dobila od babice po očijevi strani, prav tako pa od mojih staršev. Na izbiro sta imela imena Brina, Ajda in Lana. Zakaj sta se odločila za Ajda in Lana in ne samo Lana? Ker sem imela sestro dvojčico po imenu Ajda. Ajda in jaz sva se odlično razvijali do tretjega meseca starosti, takrat so se začele težave. Ajdin srčni utrip je izginil. Zdravniki so takoj zagnali paniko in začeli obračati mene, da sem se jim odmaknila s poti, da so videli mojo sestro. Na srečo so jo rešili. Tokrat. Popkovnica se ji je ovila okoli vratu. Spet so se začeli zapleti v petem mesecu nosečnosti, zgledalo je kot, da se Ajdi ne razvijajo pluča v redu in popkovnica se ji je vse pogosteje zavezovala za vrat. Posumili so mene, da se toliko premikam in brcam, da ponesreči ovijam svojo sestro v popkovnico. Mami so od zdaj naprej oziroma bolj naju opazovali 24 ur na dan. Ugotovili so, da sem res živahna, a nikoli nisem s tem ogrozila sestre. Ajda se je sama, zavezovala v popkovnico. Mami so predlagali carski rez za obe in bi naju poskušali rešiti z inkubatorjem. Rekli so, da imam velike možnosti za preživetje, Ajda pa manjše, ampak še zmeraj večje kot pa v maternici. Odločila se je, da ne saj tako mogoče nobena od naju ne bo preživela. Še zmeraj je hodila, k zdravniku na redne preglede in zgledalo je, da se je vse popravilo. 22.8.2002 sva prijokali na svet, Ajda nato pa še jaz. Vse je potekalo odlično in vsi so bili veseli, da je potekalo v redu. Kmalu pa so se okoli Ajdinih ust pojavili modri fleki, mami tega ni opazila ker je spala na srečo pa ena od drugih mamic je. Poklicala je sestre in obe so naju peljali pod rentgen. Preverili so vse najine kosti in organe in odkrili, da imava obe luknjico v srcu, ki je nevarno blizu glavne žile, ki dovaja tako kri kot kisik, celotnemu telesu. Moja je že na rentgenu izgledala bolje in nisem bila modra. Ajdi so predlagali operacijo, ki bi ji rešila življenje, a je bila izredno tvegana. Mami se je seveda odločila rešiti svojo hčerko. Ni šlo. Ni preživela. Moja dvojčica je umrla ob 1:24 zjutraj. Živela je samo eno uro in pol, jaz pa sem preživela, moja luknjica se je zarasla in še zdaj sem živa in živahna. Še zdaj se sprašujem kako bi bilo, če bi zraven mene sedel moj odsev, če bi se lahko pogovarjala z nekom, ki ima enak prstni odtis kot jaz. In velikokrat se vprašam sem jaz Ajda? Kaj če sva se pred porodom zamenjali in sem pravzaprav izgubila Lano in ne Ajde? Mogoče je in to se bom spraševala do konca mojega življenja. Še zdaj, če me vprašajo kako mi je ime z ponosom povem Lana Ajda. Imam ime svoje dvojčice ne glede kako obrneš moje ime. To je mojo mami zlomilo, a se ni vdala, je najmočnejša oseba, ki jo poznam. Čez štiri leta in pol je zanosila z dvojčkoma. Mojima bratoma, na srečo sta oba v redu in mami sta dala moč, da gre naprej in se ne ozira na slabe trenutke življenja.

Poznate koga, ki se mu je to zgodilo, če se ni ravno vam?
In ni mi treba izreči sožalja, ker se je to zgodilo že davno, če pa že hočete pa že zdaj hvala.
29. junij 2017
Next
29. junij 2017
me je prav sokirala tale zgodba
Next
29. junij 2017
u225419
u225419
Neext
30. junij 2017
Next res žalostno za tvojo dvojčico
30. junij 2017
Neeext
30. junij 2017
Saj veš, da se je meni nekaj podobnega zgodilo
Žalostno za tvojo dvojčico ampak menim da se je mama prav odločila, pač ni šlo ampak dali ste ji vsaj možnost oz. poskusili ste da bi preživela žal ji ni bilo namenjeno,ker sem sama nekaj takšnega doživela se me je to zelo dotaknilo
Saj je prav da poveš s ponosom oba imena tako jo počastiš z spominom
Next
30. junij 2017
Next
30. junij 2017
Zdaj pa bi rada malo govorila o prijateljstvu, ki je zame sveta stvar, nihče ga ne sme zavreči, in hkrati o rasizmu, ki sem ga doživela sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Z mojo BFF sva se srečali že v vrtcu, a le bežno. Le kakšen pogled in nasmeh. Nato, pa sva ugotovili, da sva v enakem razredu. Takoj sva se zbližali in začeli igrati. Počasi je najino prijateljstvo raslo, do stopnje, ko nisva preživeli niti dne brez druga druge. Večina ljudi je mislila, da je najino prijateljstvo čudno saj sva kot dan in noč. Ona je visoka in jaz sem nizka. Ona ima blond lase in jaz imam rjave. Ona ima ravne, jaz pa kodraste. Ona obožuje šport in jaz ga večino časa sovražim. Jaz imam rada make up ona pa še maskare ne zna uporabiti. Vendar pa sva si toliko podobne, da bi bili lahko sestri. Obe imava rjave oči, obe razumeva neumne šale, zaljubljava se v enake fante, obe obožujeva plavanje in lokostrelstvo. Obe imava mlajše brate oziroma sestre. Obožujeva kolesarjenje in obe se ne znava orientirati, če sva skupaj. Vendar pa je največ ljudi začudilo to, da je Nika velika kristjanka in jaz nisem. Ona hodi v cerkev vsako nedeljo ali pa še večkrat. Opravila je birmo in obhajilo. Jaz pa ne hodim v cerkev, sem krščena in sem naredila obhajilo, a mi to ne pomeni veliko. Ja verjamem, da je nekaj nad nami, ampak ali je res Bog? Nika pa verjame v nebesa, pekel, angele in ostale stvari. Ne obsojam je, tudi jaz poleg vsega drugega verjamem tudi v to. Ko sva končale osmi razred, me je prepričala, da grem za en teden z njo na oratorij. Obljubila sem ji, da pridem in res sem prišla. Edini problem tukaj je bil ta, da sem pozabila skoraj vsako molitev. Upala sem, da tega ne bo nihče opazil in razumel narobe. Čas je hitro minil in naredila sem veliko novih prijateljstev, vsi so se mi zdeli nadvse prijazni. Od 12.00 je bil čas za molitev. Na srečo sem se spomnila večino molitev le eno ali dveh ne. Niti opazila nisem, da so me nune in nekaj učencev opazovalo. Ko je bilo konec, je k meni pristopilo pet ali šest fantov in punc okoli 16 ali 17 let. Vprašali so me zakaj nisem znala molitve. Celo obtožili so me da sem nekristjanka in muslimanka. Odvrnila sem jim.
»Ja, nisem znala molitve. In nisem muslimanka, sem krščena in sem naredila obhajilo, pač sem ju pozabila, to se lahko zgodi tudi tebi. Zdaj pa mi oprostite, ker imam pomembnejše zadeve za početi!« Odšla sem k Niki in seveda kot se spodobi sem ji razložila vse kar se je zgodilo. Odvrnila mi je naj jih samo ignoriram saj so njihove mentorice, nune, ki mislijo, da bi morali vsi živeti v samostanu in spati 8 ur, delati 8 ur in moliti 8 ur. To se mi je zdelo logično, res so se mu zdele take. Kmalu po tem sem zaslišala nune kako so me obrekovale in govorile, da tako ljudje kot sem jaz ne bi smeli stopiti na »posvečena« tla. Takrat sem prvič doživela rasizem na svoji koži, ampak se nisem zmenila za to, vedela sem da sem kristjanka, vendar ne tako velika kot one. Za povrh pa so mi spet začeli težiti tisti najstniki. Spet so me spraševali zakaj sem tukaj? Zakaj ne verjamem v Boga? In da tako nikoli ne bom sprejeta v Božje kraljestvo. Da je Bog vsemogočen in bo kaznoval nekristjane. Spet sem jim odvrnila. Tokrat veliko bolj razdraženo.
»Verjamem v Boga, verjamem, da je nekje, ampak ali je nad nami? Ali je res vsemogočen? Če bi bil pri preprečil vso to lahkoto v Afriki in drugih državah. Svojo avtoriteto pokaže z tem, da Marijini kipi jokajo kri, da z njegovih slik teče kri, ter, da Terezijino truplo ne razpade… Ampak zakaj res ne pomaga? Zakaj pomaga samo preko papeža, če se te dotakne? Zakaj ne pokaže svoje avtoritete s tem, da pomaga, tistim, ki res potrebujejo pomoč. Ne nisem kristjanka, muslimanka ali pravoslavka in budistka. Jaz sem vse to. Jaz verjamem v vse njihove bogove, verjamem, da verujejo prav. Jaz imam svojo vero, ki vključuje stvari, ki za večino ljudi niso resnične, so za njih zgodbice. Upam, da zdaj končno razumete in nehajte mi težiti, raje pojdite v samostan in boste rešeni takih ljudi kot sem jaz.« Za mojim hrbtom so me še bolj opravljali tako nune kot njihovi učenci, ko jih je Nika slišala, hotela sem jo ustaviti vendar se ni pustila. Prikorakala je do njih in jih malo manj kot nadrla.
»Torej vi žalite mojo najboljšo prijateljico? No naj vam nekaj povem. Ti.« Pokazala je na enega od fantov. »Tvoj oče ni kristjan kajne?« Pokimal je. O njem mi je pripovedovala, njegov oči ni bil kristjan, zato ga je žena zapustila in ga vrgla na cesto kot psa. »Torej te to naredi pol kristjana?« Osramočeno je pokimal. »Ne, te ne. Ti si kristjan tako kot Lana, pa čeprav ne zna molitve ali dveh! Spoštuje našo vero in je ne žali, vi pa žalite njeno! Ali verjame v Boga? Ja, verjame in prav tako verjame v druge stvari! Spoštuje vas in vi ne spoštujete nje? Malo razmislite ali bi Bog to hotel? Povedala vam je svoje mnenje in vi njej vaše. Mislim, da je to dovolj.« Po tistem dnevu, je najina vez postala še močnejša, če si jo že prej zelo težko zlomil, je zdaj ne moreš več tudi, če uporabiš buldožerja.
Na tisti dan sem spoznala dve stvari. Prva je bila ta, da se nisem niti malo uštela z izbiro Nike za BFF in ji res lahko zaupam z čemerkoli. In druga je bila ta, da je lahko vsak rasist, četudi ne zgleda tako. Vse njih nisem imela za rasiste, dokler se mi ni zgodilo to. Naučila sem se, da je vsak lahko rasist tudi jaz in ti v določenem trenutku.

Ste bili kdaj vi podobni tem nunam in učencem? Ali sta bili bolj v moji vlogi?
Kaj je za vas prijateljstvo?
30. junij 2017
* Če bi bil bi preprečil...
30. junij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg