Forum




♥ SCOTTY ♥
"a res? ti si ju resno vidla?" me je razburjeno vprašala najboljša prijateljica raphina. "popolnoma resno," sem ji odgovorila ter se nakratko, rahlo skrbeče nasmehnila mimoidoči sošolki leah, ki mi je vrnila nasmeh ter mi s tem povedala, da mi je hvaležna, ker sem včeraj našla njena očala. nato sem pogled zopet obrnila k phi ter nadaljevala z najino današnjo temo - geji oziroma homoseksualci. "kako sta izgledala?" phi je seveda hotela vedeti vsako podrobnost. "saj veš, kakšen izgleda addy, ko spi. glavo je mel čisto nazaj po sedežu stegnjeno in kar slinil se je," obe sva se spačili. nič nisva imeli proti gejem, ampak so bili pa redna tema pogovora, vsaj kadar so kaj ušpičili. "kai se je med spanjem prav na addya naslonu pa mal je manjkalo pa bi tok glasno smrčal da bi ga slišala čez MP4," sem še dodala. "scotty, kako ti uspe tako opazovati okoli sebe? odkar imaš felipea, si samo še bolj oprezna," namuznila sem se ter na kratko preletela spomine prejšnjega dne. vračali smo se z izleta v ljubljano in seveda je pol avtobusa takoj zaspalo, pretežno sva bila budna samo še jaz in felipe, ki sva na zadnjih sedežih skušala zaspati. addy je kratkolas rjavolasec z rjavimi očmi, kai, njegov fant, pa kratkolas črnolasec z zelenimi očmi. felipe je moj fant, on ima daljše blond lase, ki mu segajo nekje do ramen, in take azurno zelene oči, da bi se lahko stopila v njih. "saj veš, da felipe takih stvari preprosto ne prezre. saj smo vendar v italiji, dragica. tukaj je toliko vroče krvi, da se tistim iz slovenije zmeša, če nas vidijo," se pošalim in ravno zazvoni zvonec. "se vidiva pri malici," mi reče phi, jaz prikimam in se odpravim v svoj razred za glasbo. pred vrati me že čaka felipe, nerodno me poljubi na lice, potem pa se mora odpraviti, jaz pa sedem na običajno mesto med addya, ki je skorajda moj najboljši prijatelj, in med kaia, ki me malce namrščeno pogleda, toda se mi nasmehne. učiteljica, gospa ebby, vstopi in pozorno poslušam, saj je glasba moje področje.
po dveh urah glasbe počakam na phi v kabinetu gospe ebby, saj imava midve ponavadi med malico in kosilom kratke vaje. phi hitro pride in gospa ebby že začne uglaševati svoj klavir, da bomo zapele najprej na vaje, potem pa na kakšno popularno angleško pesem, ko se z zvočnika oglasi glasba, ki jo takoj prepoznam. one direction. z phi se namrdneva in namrščiva - nobena od naju ravno ne mara one direction, učiteljici pa so očitno všeč. seveda znam celotno besedilo, pri tem mi pomaga izjemen spomin, in učiteljica seveda sili, da zapojeva, kar se mi zdi grozno.
po malici se ločiva in jaz odidem v učilnico matematike, kjer se učenci nenadoma zbirajo okoli sicer treh praznih klopi. malce pokukam čez in zagledam nekoga, za kogar sem upala, da ga nikoli ne bom. "ne, tu bomo ostali samo čez to leto, naš menedžer je hotel, da si pridobimo več vzgoje tu, menda imate čudovito profesorico glasbe," seveda prepoznam ta glas - če si celo življenje prebil z slepo materjo, ki jo moraš voditi, se kmalu naučiš prepoznavati glasove ter jih shranjevati v svoji glavi.


18. januar 2013
u110366
u110366
Neeeeeeeeeeeeeext nova bralka
Btw bi brala mojo zgodbico? http://www.igre123.com/forum/tema/$omething-new-1d/48056/
19. januar 2013




♥ SCOTTY ♥
"shit!" sem čisto tiho sama pri sebi zaklela, ko sem prepoznala glas. to je tisti prekleti harry styles. verjamite, če se moraš za domačo nalogo učiti pesmi od one direction, je to glas, ki ti najbolj ostane v glavi. ko sem sedla le eno majhno klop stran od celotne skupine - kako je to mogoče ! - me niti opazili niso, in tiho sem razprostrla na mizo zvezke za matematiko ter besedilo we are never ever getting back together od taylor swift. seveda sem ga že zdavnaj znala na pamet, ampak javnosti moraš pokazati, da se besedila učiš, ne pa da si ga takoj zapomneš kot jaz. še phi to ne uspe. "scotty," sem nenadoma zaslišala znan glas od zadaj. z nasmeškom sem se obrnila ter mu namenila pogled. bil je felipe, kot vedno v neki srajci in kavbojkah je sedel poleg mene in če ne bi bilo tu celega razreda, bi svoje prste zakopala v njegove svilnate blond laske. nasmehnil se mi je, kot bi bil vedel, o čem razmišljam, in me vprašal, zakaj so klopi polne. "kolikor sem jaz razbrala, imamo one direction v šoli." sem namrščeno odgovorila in si obliznila ustnice. "resno? saj se ne hecaš?" takoj je bil na nogah, po torbi je brskal za lističem papirja. "shit," sem ponovno zaklela. seveda, pozabila sem, da felipe obožuje one direction. "kako so ti teli d - geni lahko všeč?" malce preveč glasno, kakor bi bilo dovoljeno, vprašam. vse potihne in vsi se zazrejo vame. "kaj?" siknem in se naslonim na stol, felipe pa me užaljeno pogleda. nenadoma nekdo tam vstane in vsi učenci se razmaknejo. zagledam nekoga, od kogar glas mi je bil še najbolj prijeten, najbolj prijazen. "kdo je to?" vpraša. leah, ki drugače sedi pred mano, že skuša odgovoriti in začne s črko s, pa jo prekinem. "leah, ni potrebno. če pač nisi slaven, potem slavnim ne pomeniš več kot navaden drekec, zato se ti ni treba truditi," leah me grdo pogleda, prav tako kot louis tomlinson. "to je scotty," me leah vseeno predstavi. "čakaj, scottish ericson?" zavijem z očmi. "scotty," ta čas pa se že približa tisti s skodranimi lasmi, harry styles. "nisem vedel, da bomo stanovali s tako preperljivko," zašepeta louisu užaljeno. pogledam ga, kot da je nor. "kar misli si, d - gen," vstanem, pograbim svoje zvezke ter se odpravim ven iz učilnice, moje kratko krilo mi kar poplesava med koleni. odpravim se v kabinet gospe ebby; ta je že izginila na svojo naslednjo učno uro, zato lahko mile volje hitro uglašim kitaro v kotu, sedem ter začnem igrati. melodija kar izzveni izpod mojih prstov; besedilo je preprosto, sestavljeno iz šestvrstičnega refrena, preprosto je dopolnjevalo melodijo. trajalo je popolne tri minute; potem se je ustavilo, zadnja nota je izzvenela in nastopila je tišina, ki jo je prekinil glas, ki sem ga dobro prepoznala. "to je bilo čudovito," je dejal. "si jo sama napisala?"


19. januar 2013
nextttttttttttt +NOVA BRALKA čeprav si šele začela pisat si ful the best 4 ever res nenna lažm <3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3
19. januar 2013




♥ LOUIS ♥
ko sem se že nadvse zgodaj zbudil, sem bil dobesedno prekrokan. napol gol sem odšel v kuhinjo ter si skušal skuhati kavo, ko je zapiskal zaslon tv - ja in se je na zaslonu pojavil naš menedžer. "louis?" je vprašal. "fantje še spijo." sem pripomnil ter zamežikal. "skratka, začnite pakirati. danes ob enih imate let v italijo." skoraj sem izbuljil oči. let v italijo? "zrihtal sem, da boste živeli pri mojem bratu, njegovi ženi in hčerki." pogoltnil sem. "zakaj?" "v italiji na tem faksu poučuje gospa elizabeth ebby." "tista, ki jo povsod kličejo E.E. ?" "ja, točno ta že zdavnaj zastarela pevka. ima pa stil in veliko izkušenj. in moj brat je povsem pripravljen, da vas sprejme v svojo hišo to šolsko leto." zavzdihnem. "in kaj na to pravita njegova hčerka in žena?" "sancia nima na to nobene pripombe, dokler boste pridni in boste pomagali pri občasnih pravilih. s scottish pa se brat še ni pogovoril, ampak hodi v isto šolo kot boste hodili vi," nenadoma sem skoraj izbruhnil kavo, ki sem si jo zlil v grlo. "scottish?" menedžer je zavzdihnil. "vsi jo kličejo scotty. če pa jo boste zafrkavali, bom uredil, da jih boste pošteno dobili," zavijem z očmi. "bom povedal fantom," "ja, super. ne pozabite, danes ob enih," in je prekinil zvezo. spil sem kavo, šel zbuditi fante, in vsi so se seveda kar razburili, toda na koncu smo skupaj pakirali.
let je minil mirno, na letališče nas je prišel pobrat gospod ericson z ženo sancio, scottish pa naj bi prespala pri prijateljici in zato ni morala niti vedeti, da smo se vselili v hišo. izbruhnil sem v smeh, ko sem videl, kako grozno pospravljeno sobo ima hčerka našega gostitelja, hkrati pa smo jo malce opravljali, kako to, da ima v sobi klavir in kitaro. seveda sem dvomil, da zna kaj peti, mogoče kaj zaigrati, več pa ne. vsi smo dobro vedeli, da naš menedžer nikoli ne poje oz. še takrat zelo fuša, zato smo dvomili, da bo ona kaj boljša. gospod ericson - john - nam je pripravil dokaj prostorno sobo z dvema pogradoma in eno posteljo. harry je seveda takoj zasedel posteljo - kaj pa drugega - zato bom očitno moral spati nad liamom. zayn je zasedel gornji del drugega pograda in niall spodnji del, pa še kopalnico imamo svojo. upam, da se bom lahko izmuznil v skupno kopalnico hiše, ker ko se zayn spravi v kopalnico, ga je skoraj nemogoče spraviti ven.
spali smo malce težje, zaradi časovne razlike, toda budilka je delovala zelo prijetno in tako smo se lahko odpravili kar v šolo. zayn si je pol ure urejal pričesko, jaz sem si zadal, da moram danes v trgovino nakupit korenje, liam se je začel izogibati kuhinje, niall se je odločil, da bo v telefonskem imeniku poiskal številke za dostavo hrane na dom, harry pa je upal, da bomo v šoli nekje ujeli scottish, oziroma, kako jo že kličejo? scotty? skratka, tudi on se je samo smejal njenem imenu.
prvi dve uri smo imeli spoznavanje šole, po malici pa že kar matematiko - kako zelo sovražim matematiko - kjer so se vsi študenti prav prikladno zgrnili okoli nas. potem je v razred prišlo neko dekle, ki je pritegnilo moj pogled, za njo pa je prišel še nek fant z dolgimi svetlimi lasmi ter se ji nasmehnil. zdelo se mi je, da je to scottish. prepoznal sem izraz njene mame, ko nas je videla, ko smo začeli oblačila pospravljati v omare. da, bila je osupljivo lepa, toda kakšen je bil odziv, ko je fant opazil, kdo smo, sem predvideval, da naše skupine ne obožuje ravno. vstanem izza mize ter stopim naprej, vprašam, kdo je ona. odgovori mi dekle, ki se mi zdi nekoliko vsiljivo - mislim, da ji je ime leah. že začne s črko s, ko jo dekle prekine ter izjavi res nekaj sovražnega. grdo jo pogledam, tako kot leah, ki pa lepo nadaljuje, da je to scotty. "čakaj, scottish ericson?" vprašam. "scotty," me takoj prekine. harry se mi približa od zadaj. vem, da se mu zdi enako kot meni; dekle ima okolico pospravljeno, v sebi pa ne pretirano. "nisem vedel, da bomo stanovali s tako preperljivko," mi zašepeta harry. scottish ga užaljeno pogleda in reče: "kar misli si, d - gen," in odvihra. "rekla mi je d - gen?" me harry, zdaj tudi on užaljen, pogleda. skomignem z rameni in se odpravim za njo. ona se ne ozre in tako ji lahko tiho sledim, ko pride do kabineta enega od učiteljev. iz kota vzame kitaro, medtem ko se jaz skrijem med vrata, čeprav me niti ne opazi, jo uglaši in potem začne igrati. in peti. in tako lep glas ima. mogoče pa le zna nekaj. mogoče ni tako slaba. njen petje je... božansko. njena glasba pa še bolj.
ko konča, sem popolnoma miren. "to je bilo čudovito," občudujoče zavzdihnem. "si jo sama napisala?" seveda se me ustraši. verjetno ni navajena, da jo zalazuje nekdo, ki je slaven. "kaj počneš tu?" me grdo pogleda. "peace, sis," me prime, da bi ji rekel, pa ji ne. "čudovito je," ponovim. "nisem osel," mi reče ter se namršči. "kako to misliš?" "samo oslu se dvakrat ponavlja," mi sikne naravnost v obraz, ko vstane in nerodno - nežno prime kitaro ter jo odloži nazaj v kot. "saj se lahko vrneš v razred," mi reče. "če boš ti špricala, bom tudi jaz. te lahko povabim na kavo?" "tudi prav. jaz grem kar domov na kavo," mi odgovori ter nenadoma me presune, da ima lahko lep, nežen glas tudi, ko ne poje. "torej v hišo," ji rečem in tiho se napodiva po hodniku. "pogosto špricaš?" jo vprašam. "pšššš. ne čisto pogosto, redko pa tudi ne. včasih. kadar se mi ne da biti v šoli," mi odgovori in tako se pretihotapiva čez šolo in ven. hiša je nedaleč; kmalu sva tam.
tiho nama skuha kavo in potem se napotiva gor po stopnicah. kar samodejno grem v sobo, kjer stanujemo fantje. "torej res živite tu," pripomni scottish. "naš menedžer obožuje gospo ebby in naš menedžer je tvoj stric. torej je zrihtal da smo prišli v italijo in nas bo tu poučevala gospa ebby." ji razložim. "kako čudno. upam samo, da imate svojo kopalnico. jaz je ne delim, veš," mi reče in nasmehnem se ji. "brez skrbi, se bomo potrudili, da ne bomo nadležni," ona sede na harryevo posteljo, jaz pa na liamov del najinega pograda. "zato je torej moj oče prenavljal to sobo," reče, ko se razgleda. "in nič mi ni povedal. nič. niente." v roki drži skodelico ter se še naprej razgleduje. toda po njenih očeh vem, da je užaljena. saj je lahko. ampak ob takih trenutkih me tako zelo prime, da bi sedel poleg nje ter jo poskušal potolažiti, da bi namesto nje iskal razloge za to, da ji oče ni nič povedal. ampak sem raje tiho.



20. januar 2013
mimogrede, hvala za vse pohvale & komentarje (:
21. januar 2013
next,carsko.

Bi prosim lahko brala mojo novo zgodbo?http://www.igre123.com/forum/tema/change-my-mind-(-one-direction-)/49618/ Hvala,če boš!
27. januar 2013
next
28. januar 2013




♥ SCOTTY ♥
pojma nisem imela, kaj počnem v sobi za goste v svoji hiši z louisom tomlinsonom. srkala sem kavo - pravzaprav je bila v skodelici vroča čokolada. nisem pila kave, vendar sem se pretvarjala, da jo. nisem želela izpasti otročje, toda ko sem prvič pila kavo, še nekaj dni nisem morala peti, in od takrat se kave pritaknem le takrat, ko jo skuham svojima staršema. "kako vas je sprejela moja mama?" sem vprašala. to je moralo biti pretresljivo zanjo - slepi ženski spoznati mlade fante. "no, ko nas je zagledala, je bila rahlo presenečena, potem pa se je nenadoma obrnila k možu, ki je žvižgal, in potem jo je odpeljal ven iz kuhinje, menda je morala k prijateljici. ima tvoja mama kakšne težave z ravnotežjem, da ji mora gospod ves čas pomagati?" skoraj se mi je zaletela vroča čokolada v grlu. "kaj niste izvedeli?" sem tiho vprašala. "vam oče ni povedal?" "kaj?" me je čudno pogledal louis. "oče je moral imeti razlog, da vam ni povedal. torej vam tudi jaz ne bom," sem zavzdihnila. uboga mama. "mislim, da se bom odpravila v svojo sobo," sem še dejala, vstala in se nato odpravila, skupaj z skodelico vroče čokolade, ven in po hodniku do svoje sobe. ko sem vstopila, sem najprej sedla za svojo pisalno mizo in vključila prenosnik. ko se mi je odprl google, sem vtipkala v iskalnik notes for just give me a reason - pink , potem pa prenosnik odnesla do svojega klavirja, sedla ter na hitro preletela note na prenosniku. začela sem igrati - bila je tako lepa melodija, da si nisem morala pomagati, da ne bi vmes še zapela. vsaj petkrat sem jo odigrala, tako za vajo, potem pa sem se odločila, da si pripravim še eno vročo čokolado, potem pa bi morala vaditi še we are never ever ever getting back together. odpravila sem se dol, po stopnicah, bilo mi je jasno, da je louis že izginil iz hiše, verjetno mu je bilo neprijetno, in odpravila sem se do kuhinje. že sem začela greti mleko, ko me je nenadoma nekdo objel čez pas. od strahu sem otrpnila.





--------------------------
kdo je objel scotty?
bo louis uganil, da je njena mama slepa?
28. januar 2013
next
28. januar 2013
louis?
nevem
neeeeeeeeext!
+ nova bralka
30. januar 2013




♥SCOTTY♥
"ljubica, kaj pa počneš tako zgodaj doma? so ti odpadle ure?" sem nenadoma zaslišala mamin glas. "ne," sem skesano priznala. "špricam," zamižala sem, ker sem vedela, da tega ne mora videti, in upala na najboljše. "vsekakor je treba včasih špricati. ne rečem, da te hvalim, ampak včasih sem tudi jaz špricala," zasmejala se je. "kaj pa si ti počela, mami?" "šla se pogledati sobo za goste. saj si izvedela, da so se k nam, khm, preselili fantje?" "seveda je izvedela, gospa," se je od zadaj oglasil louisov glas, ki je prekinil vse. nisem si morala pomagati, da ga nisem grdo pogledala. "tudi ti špricaš, louis?" mama ni imela težav s prepoznavanjem glasov, ki jih je že slišala. "matematika je skrajno dolgočasna. prišel sem z scott," seveda, kaj pa sem si mislila? britanec je, mojega vzdevka že ne bo moral izreči prav. toda moji mami se je očitno zdel ljubek. "in kje so drugi fantje, louis? so prišli s tabo?" louis je odkimal, še vedno ni vedel, da je moja mama slepa. "ostali so v šoli. scott jim ni bila pretirano všeč," je pripomnil. ponovno sem ga grdo pogledala. "že vidim, že vidim. moja scotty je upornica, saj verjetno že veš," nasmehnila se je, jaz pa sem se izvila iz njenega objema ter se naslonila na pult. povohala sem po zraku. "si pekla kolačke, mama? čudovito diši," "mislim celo, da sem pravilne barve izbrala. tiste vrečke so osupljive," seveda se spomnim - jaz sem bila tista, ki jih je kupila, takoj ko so prišle v prodajo. vrečke za take priprave namreč, in to z braillovo pisavo. "saj vem," sem se zasmejala. "jih lahko prineseš iz jedilnice, scotty? nekaj bi se rada pomenila z louisom," seveda sem prikimala ter smuknila v jedilnico. seveda bom prisluškovala, kaj drugega pa ste pričakovali od mene?
"louis, zakaj se mi zdi, da ti je scotty všeč?" je nenadoma vprašala mama. kljub vsemu sem zardela. moja mama je seveda vedela za felipea - čeravno ji ni bil pretirano všeč. "scott je prijetno dekle," je dejal louis. "da, to je res. si jo že slišal igrati?" "da, tudi peti. čudovit glas ima," mama se je zasmejala. "nadarjena je," louis je prikimal. "zelo." "upam, da veš tudi, da je popoln ideal škorpijona," da, moje nebesno znamenje je škorpijon, in res se mi včasih zazdi, da popolnoma ustreza mojemu značaju. louis se je zasmejal in vedela sem, da je njun pogovor zaključen. "scotty, kje si?" je nenadoma zaklicala mama. odhitela sem do mize, vzela pladenj s kolački ter odhitela v kuhinjo. "že grem!" sem sprotoma zaklicala.



03. februar 2013
next
03. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeext!
03. februar 2013
neeeeext
03. februar 2013




♥ LOUIS ♥
bil sem zmeden, ko sem gledal scotty in njeno mamo, način, na kakršnega sta sodelovali, se odzivali druga na drugo, kako sta lahko takoj druga drugi brali misli. nekaj je bilo na njunem odnosu, kar me je zmedlo. in kljub temu, da sem imel družino, sem pomislil, kako osamljen bi moral biti. da, imel sem harrya in nialla in liama in zayna, toda včasih sem bil osamljen. onidve pa sta bili tako zelo... povezani. pomislil sem, kako pogrešam mamo in očima in polsestre. nenadoma sem bil osamljen. potem pa me je scotty pogledala s tistim svojim iskrivim pogledom v očeh ter se mi nasmehnila. nenadoma mi ni bilo več mar. ona je bila tu in jaz sem bil tu, na pravem mestu ob pravem času. samo to je bilo potrebno, da sem spoznal, da brez njenega nasmeška in pogleda ne moram več živeti. spoznal sem čustvo, ki mu pravijo ljubezen - vedno so pravili, da je zapleteno, pa ni bilo. bilo je preprosto - ona je bila vse. zanjo bi naredil vse, zanjo bi bil vse, kar potrebuje - prijatelj, brat, zaščitnik.
počutil se je čisto drugače, pa je minilo le nekaj trenutkov. počutil se je drugačnega, saj je bil drugačen. one ga je še vedno gledala, medtem pa jo je mama poslala po kolačke. ni odvrnila pogleda, ko je odvihrala iz kuhinje v jedilnico. "louis, zakaj se mi zdi, da ti je scotty všeč?" je nenadoma vprašala njena mama. sunkovito sem jo pogledal in sem nasmehnil. "scott je prijetno dekle," sem pripomnil. toda bila je več kot prijetna - pač, bila je vse. ampak verjetno sem samo jaz tako čutil. kdo bi lahko ljubil takega bedaka, kot sem jaz, ki ne pojem niti pol tako dobro kot ona, kdo bi lahko ljubil tako čustvenega bedaka? dvomil sem, da ona lahko. in spomnil sem se na svetlolasca, ki je sedel zraven nje pri pouku - nenadoma sem se počutil čisto drugače, ko sem pomislil na njegove svetle lase in nasmešek, ki mu ga je podarila. je bilo to ljubosumje? nenavadno, kako me je spremenila. v svojem življenju še nikoli nisem čutil podobnega čustva, pa sem starejši od nje. kaj se dogaja z menoj? gospa sancia mi je postavila še nekaj vprašanje, ne spomnim se dobro, potem pa je poklicala scotty, da pride nazaj. takoj ko sem jo zagledal, mi je srce začelo hitreje biti. kaj se dogaja? resno, kaj je narobe z menoj?
"izvoli, mami. mislim, da bom šla malo v svojo sobo počivat. če me boš potrebovala, samo zakliči." njena mama se je zasmejala. "MP4 se ti je napolnil. saj me čez njega ne boš slišala," je odgovorila. scott se ji je nasmehnila ter jo poljubila na lice. pogledala me je. "adijo, louis," mi je dejala, preden je odšla po stopnicah navzgor. gledal sem jo, ko je odhajala. "hitro bo zaspala," je nenadoma dejala njena mama. "nikoli me ne čuti, če sem v njeni sobi, medtem ko posluša glasbo," je še nekako namignila, vsaj tako se mi je zdelo. nasmehnil sem se ji. "hvala," sem šepnil in prikimala je. odpravil sem se po stopnicah, čakal sem pred njenimi vrati, medtem ko je sem slišal, kako je njeno mrmranje neke pesmi počasi utihnilo in sem zaslišal umirjeno dihanje. predstavljal sem si lahko, kako je umirjeno dihala ter ležala na svoji postelji, v naročju pa je držala MP4. počasi sem odprl vrata, ki so se odprla brez škripanja, ter jo opazoval, če je slišala, da sem prišel notri. toda ne. ležala je na svoji postelji kot kakšna trnjulčica, v naročju je res držala MP4, celo med spanjem se je smehljala. tiho sem sedel poleg nje na posteljo in jo opazoval. bila je tako lepa. kar nisem si moral pomagati, da je ne bi gledal. nenadoma je roko stegnila naprej, v trenutku sem se odmaknil, bal sem se, da se je zbudila, toda le za nekaj centimetrov se je prevalila na postelji in zavzdihnila. ne vem, kako se je to zgodilo, toda lahko bi prisegel, da je izrekla moje ime. zopet sem sedel na posteljo in počasi stegnil roko proti njenem obrazu. pobožal sem jo po licu. njena koža je bila tako mehka. počasi, da je ne bi prebudil, sem se sklonil k njejter zadrhtel. počasi sem se s svojimi ustnicami dotaknil njenih - bilo je tako prijetno, toda nenadoma je zajela sapo ter odprla oči. MP4 ji je spolzel iz naročja, pogledala me je, jaz pa sem se še vedno sklanjal nadnjo. "louis?"





-----------------------------
se opravičujem za pozen next (:
09. februar 2013
Next
09. februar 2013
neeeeeeeeext!
09. februar 2013
neeeeeeeeeext
09. februar 2013




♥ SCOTTY ♥
ko me je mama opomnila, da se mi je MP4 napolnil, sem se nasmehnila prav na široko. končno! mami, ki je imela zelo izostren sluh, je šlo vedno na živce, če sem glasbo na računalniku pribijala tako glasno kot glasbo na svojem MP4. mamo sem poljubila na lice ter se ponovno široko nasmehnila. preden sem se povzpela po stopnicah, sem pogledala louisa, ki me je opazoval z čudnim pogledom. "adijo, louis," te besede so bile komaj kaj glasneje od šepetanja, ne vem, kaj mi je bilo, ampak komaj sem se premagala, da se mu nisem nasmehnila, preden sem odšla. ko sem hodila po stopnicah, sem premišljevala - mi je louis slučajno postal všeč? nora sem, kajne? njegov glas, njegov obraz, njegov pogled... "scott, ne vem, kaj se dogaja s tabo," sem si zamrmrala sama pri sebi ter obstala, sredi stopnic, toda le za nekaj sekund. sem se pravkar poklicala scott? sem uporabila njegov vzdevek? odpravila sem se naprej. da, uporabila sem ga. priznam, všeč mi je bil. on in vzdevek. pa kaj. odpravila sem se v svojo sobo, zaprla vrata in stopila do MP4. slušalke sem se namestila v ušesa in ga prižgala. hitro sem si nastavila na pesem saviour od black veil brides. sem njihova večna oboževalka in znam vse njihove pesmi na pamet. saviour mi je posebno všeč. namestila sem se na posteljo, roke sem sklenila na trebuhu ter si MP4 položila mednje. z nasmeškom sem si mrmrala besedilo v ušesih in hitro sem odplavala v svet sanj. bilo je temno - drugače od prijetnih sanj, ki sem jih ponavadi sanjala. v meglici sem zagledala njegov obraz, njegove oči. od louisa, seveda, od koga drugega pa? toda izginjal je. tekla sem naprej, stegovala sem roko proti njemu, skušala sem ga ujeti, želela sem, da bi se ustavil in bi postal in me objel, me potolažil, da to ni bilo resnično, želela sem si, da bi bil moj. ponovno sem zaklicala njegovo ime, potem pa se je le ustavil in se pojavil točno ob meni. njegove ustnice so se dotaknile mojih. sunkovito sem zajela sapo in odprla oči. MP4 mi je padel dol z naročja, slušalke pa ven iz ušes. in on se je sklanjal nadme, njegove ustnice so bile tako kot v sanjah prižete na moje. ko se je odmaknil, sem se počutila bolje kot kadarkoli prej. "louis?" sem previdno, šepetaje vprašala. "scott, jaz..." toda namesto, da bi karkoli dejala, ga obtoževala, mi je po licu spolzela solza. skušala sem zamižati, skušala sem ustaviti solze, pa ni šlo. nenadoma me je objel in oklenila sem se ga, jokala sem mu na ramo. kako so me lahko ene same sanje tako zelo spremenile? "zakaj si to storil?" sem ga vprašala. "scott, jaz... zaljubljen sem vate," in nenadoma, v enem samem trenutku, sem bila bolj srečna kot kadarkoli, odkar sem odkrila sonce.



09. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeext
a bojo drugi tut kej not
09. februar 2013
ja, načrtujem da se bodo kar kmalu pojavili in naredili pravo zmedo (:
vse v naslednjem nextu (:
09. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
09. februar 2013




♥ SCOTTY ♥
nenadoma se mi je v misli prikradel felipe. sunkovito sem odrinila louisa in vprašala sem se, kako bi se počutil felipe, ko bi to izvedel. skupaj s felipeom sva se zaljubila že, ko sem jih imela okoli štirinajst, zdaj pa jih imam že celih, polnih osemnajst in sem v prvem letnikku faksa. prvih nekaj let sva se samo občasno videvala, jaz sem se mu izogibala, bala sem se močnih čustev, ki sem jih čutila v sebi. do svojega šestnajstega leta, ko sem spoznala, da ne moram več tako, ker sem preveč čutila do njega, izpovedala sem se mu, na žalost pa je bil on pretirano sramežljiv, zato je najina zveza prišla v 'javnost' komaj pred nekaj meseci. in nenadoma se mi je zagnusilo to dejanje, ta poljub. " izgini iz moje sobe ! " sem nenadoma napol zašepetala louisu ter ga porinila proti vratom, občutila sem krivdo, ker bi s tem prizadela felipea, če bi izvedel. potisnila sem louisa ven - ni šlo brez težav, skoraj sem mu priprla prste, ko sem ga porinila ven, pa mi je bilo vseeno. zavedala sem se, da bi najraje zakričala. brez da bi se menila za mamino voljo, sem prižgala prenosnik, nabila zvočnike do konca in začela poslušati saviour - spet. tako me je pomirjevalo, sedla sem na posteljo z prenosnikom v naročju ter prižgala gmail. prijavila sem se na klepet in ni minila sekunda, da ni name kliknil felipe. takoj se je prižgal videoklepet. felipe je izgledal nekam... razjarjen. poznala sem ta pogled v njegovih očeh. " kaj si naredila ? ti res tako malo pomenim ? " zmedeno sem ga pogledala. o čem govori ? prepoznal je moj izraz. " ne pretvarjaj se, da si nedolžna ! dokaz imam ! toliko sem storil zate in ti mi tako vrneš ! " v chat je poslal link do neke slike na twitterju. odprla sem jo in kaj zagledam - fotografijo prejšnjega trenutka, ko me je louis poljubil. " ni, kakor izgleda ! " sem se takoj zadrla felipeu. " spala sem ! in on se je pretihotapil v mojo sobo ! odrinila sem ga, ker te nočem prizadeti ! " seveda sem takoj spoznala, da je bil to napačen odgovor. morala bi reči, da sem ga odrinila, ker sem zaljubljena vanj. " ja, pa kaj še ! kakšna prasica znaš biti, scottish ericson ! " mi je dobesedno pljunil v obraz. " ne drzni si govoriti tako z mano ! " sem mu zagrozila takoj in namesto njega zaprla videoklepet. potem sem se odjavila, prenosnik pa razjarjena z odprtim twitterjem odnesla v dnevno sobo. fantje, vseh pet, louis in ostali štirje, ki so gledali televizijo, so bili tam in so se nekaj hihitali. ko sem vstopila, so potihnili. ugasnila sem televizijo in na mizico postavila prenosnik z odprto sliko gor. " kateri od vas je to storil ? " sem naščeperjeno vprašala ter jih gledala. harryu se je zaletelo. takoj sem našla krivca. " ti ! sploh veš, koliko mi pomeni felipe ? skupaj sva že več kot dve leti ! " zdaj sem že napol jokala. " in zaradi vas sem izgubila še njega, skoraj edinega, ki me razume. res najlepša hvala ! " še ena solza mi je spolzela po licu in padla na mizo. vzela sem prenosnik. " hvala ! " sem jokavo ponovila, potem pa tekla v svojo sobo, kjer sem svoje ihtenje zadušila z blazino in z glabo black veil brides.



09. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
10. februar 2013
neeeeeeeeeeeext!
10. februar 2013
next
10. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
nova bralka
10. februar 2013



♥ SCOTTY ♥
še vedno sem hlipala, težko sem dihala, preslišala sem celo klicanje mojega telefona. kako sem lahko izgubila felipea? kako so zmogli to storiti? minevale so ure, zame pa je bilo le nekaj bolečih sekund... in potm sem zaslišala nekoga, ki trmasto, hitro stopa po mojih stopnicah do sobe. "scottish ericson, kaj je s tabo? že dve uri te kličem in..." nenadoma je odprla vrata. nisem je pogledala. samo ležala sem v klobčiču in se zibala. raphina je takoj utihnila, ko me je zagledala, in pokleknila poleg mene. "ubožica," je dejala in me pobožala po laseh. ona me je pač razumela. bila je edina moja najboljša prijateljica. "kaj se je zgodilo?" "jaz... in... felipe..." samo to sem uspela povedati, pa sem že nazaj zahlipala in iz ust nisem morala spraviti nič več. phi je pogledala proti prenosniku. "oni so to storili, kajne? IN NEKATERI PRAVIJO, DA IMAJO ONE DIRECTION SRCE?" je zagrmela, povišala glas, točno sem vedela, kaj bo naredila. "ne, phi, niso vredni..." sem jo skušala ustaviti, toda kot že večkrat prej me ni poslušala. že je odšla iz moje sobe, vedela sem, da se bo drla na njih... takoj sem vstala in čez zamegljeno sobo skozi solze odšla za njo. "phi... phi... phi!" ni me poslušala, odločno je šla do dnevne sobe, kjer so mirno gledali televizijo. toda nič več nisem morala storiti. samo naslonila sem se na poboj vrat in še vedno težko dihala, medtem ko je ona nasilno izklopila televizijo in se razkoračila pred njimi. "STE ME SLIŠALI? VI SPLOH NIMATE SRCA!" je začela kričati na njih. "VI SPLOH NISTE LJUDJE! NISTE NITI TOLIKO, DA BILI SPOSOBNI LJUBITI! UBOGA TAYLOR SWIFT, HARRY, RECIMO! IN UBOGA SCOTTY, RECIMO, LOUIS! VI NISTE SPOSOBNI LJUBITI. VI SAMO SOVRAŽITE. IN, ČE VAM JE V UTEHO, TUDI MEDVE SOVRAŽIVE VAS. VI NIMATE SRCA!!!" jim je vrgla v obraz, in pokazala name, ko me je omenila. lousiova glava se je takoj obrnila proti meni in neuspešno sem zakrila svoj obraz. toda solz je bilo preveč. slane solze so po mojem obrazu vlekle čiste črte prek prej komaj opazne umazanije, ki pa je bila zdaj popolnoma vidna. "VI NIMATE SRCA!" je ponovila phi, potem pa odkorakala do mene, me objela prek ramen in me odpeljala v mojo sobo. "tu počakaj," mi je naročila. vem, da bo šla zdaj po robčke. kakor vedno, ko me je kdo tako prizadel. morda sem bila na zunaj močna, toda znotraj sebe sem bila šibka, še vedno sem bila otrok. popoln otrok.



13. februar 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeext!
13. februar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg