Forum
u170256
u170256
Aadrika Morgan






Louis Tomlinson






Harry Styles






I: Pesek in sanje

Hodila sem po plaži, noge so se mi udirale v mehko mivko, ko sem zasanjano gledala proti morju, ki je nežno valoval ob plažo in nesel pesek s sabo.
Sinje modro nebo na sebi ni nosilo nobenega oblaka, sonce je prodiral skozi mojo kožo.
Sedla sem, gležnje sem zakopala v pesek. Kričeči galebi so krožili nad mano, se pogovarjali sami s sabo v svojem ptičjem jeziku.
Na svoj način sem jim zavidala. Bili so svobodni, lahko so leteli po Zemlji kjer koli so hoteli, sama pa sem bila ujeta tukaj, v tem majhnem, neznanem mestecu ter mi niso pustili oditi od tukaj.
Nimam nobenega prijatelja, s katerim bi se družila, s katerim bi se lahko pogovarjala, zaupala skrivnosti, objemala, smejala.
Iz zamišljenosti me je prebudil razposajen smeh. Obrnila sem se v sedečem položaju.
V daljavi sem zagledala dva fanta, enega z rjavimi kodri, ki so gosto ležali na glavi in drugega, ki je imel tudi rjave lase, ki so bli razmršeni od vetra. Nezavedno sem se nasmehnila.
Luškana sta. Ne vidim veliko fantov tukaj, še posebej takih. In zgledata prijetna. V naslednji sekundi sem izbrisala nasmeh s svojega obraza.
Kaj si bosta mislila o meni? Da sem osamljena čudakinja, ki tukaj leži na pesku in se smehlja sama sebi?
Hitro sem vstala, moje noge so skoraj spodrsnile v pesku in začela počasi teči stran.
Čim prej stran, čim prej stran.
Veter je bičal moj obraz in moji gosti, pšenično rumeni lasje so mi prekrili pogled, padla sem kakor sem bila dolga in široka.
Čeprav sem padla v pesek, sem z močnim sunkom priletela v tla in začutila, da mi je kri začela liti iz nosa po obrazu.
Hitro sem sedla in se prijela za nos, da mi mi nehalo teči, a je udiralo ven in se ni hotelo ustaviti.
Za sabo sem zaslišala rahlo udiranje korakov. O, ne. To ni dobro.
Prihajata sem. Smejala se mi bosta, vsem razbobnala, kaj se mi je zgodilo, kakšna neroda sem.
"Hej, a si v redu?"
Glas je bil globok in zaskrbljen. Previdno sem se obrnila. Še vedno sem se držala za nos in kri mi tekla po bradi in kapljala na obleko.
Kodralasec se mi je približal in prebodel moj obraz z svojimi čudovitimi, zelenimi očmi.
Imel je zaskrbljen pogled.
"Si v redu?"
Odkimala sem, kaj pa naj bi naredila.
Z rokami se je dotaknil mojega obraza, trznila sem. Nikoli se še ni nobeden fant dotaknil mojega obraza.
Obrnil se je in zaklical:
"Louis, mislim, da potrebuje pomoč. Mogoče si je zlomila nos."
Še sama sem presenečeno pogledala, saj vem, da ni se nič skrhalo v mojem nosu, vsaj kosti ne.
Podal mi je roko in rekel:
"Pridi, greva do avta. Tam imava nekaj pripomočkov."
Prikimala sem in se čudila sama sebi, da tako zaupam nezancu. A na pogled je bil vreden zaupanja.
Potegnil me je gor in šla za njim kot račka za svojo mamo. Drugi fant, Louis, je že izginil nekje v daljavi plaže.
Fant, ki mi je prej podal roko, se je obrnil in z nasmeškom rekel:
"Mimogrede, moje ime je Harry."
Njegov nasmešek je privabil na moj obraz tudi mojega. Bil je popolen.
Nato se je spet obrnil nazaj in njegovi kodri so pri tem zaplapolali po zraku.
V lica mi je švignila vročina. Kaj se mi dogaja?
Prišla sva na rob plaže in odšla do ceste, kjer je bil parkiran velik, rdeč poltovornjak, ki je bil že malce spraskan in obdelan.
Tam je že stal Louis, ki je v rokah imel majhno modro škatlo, verjetno prvo pomoč za avtomobiliste.
Harry me je prijel za komolec in me povlekel za sabo.
Zdaj me je Louis pogledal zaskrbljeno.
"Ugh, to pa je grdo." Namrščil se je, luškano in smešno hkrati.
To mi je privablo majhen nasmešek na obrazu.
Tudi on se je nasmehnil.
"Kaj je smešno?" Zdaj sem se zahahljala.
"Nič, samo vesela sem, da mi pomagata." Moj glas je bil malce hripav.
"Ni problema." Je odvrnil z prijaznim glasom. V roke je prijel vato, katera je bila pomočena v alkohol.
"Bodi zdaj pri miru." Z eno roko je prijel moj obraz, z drugo pa brisati mojo kri, ki je bila že malce strjena, dol z obraza.
Njegova dlan je bila prijetno topla in mi poslala še eno rdečico na lica.
Nežno je obrisal kri z mojega obraza. Takrat pa je močno prijel za moj nos. Presenečeno sem ga pogledala.
"Au!"
Louis se ni zmenil za moj krik in se obrnil k Harryju.
"Vidiš, nima zlomljenega nosu."
Zdaj sem si podrgnila po nosu in zamomljala:
"Vseeno je bolelo kot vrag."
Nasmehnil se je, opravičujoče.
"Oprosti, nisem hotel tako močno. Samo preverjal sem, da nimaš zlomljenega nosu."
Takoj sem mu oprostila.
"Torej, kako ti je ime?"
Vprašanje je prišlo od Harryja.
"Aadrika. Aadrika Morgan."
"Zanimivo ime. Ali kaj pomeni?" Pripomba je prišla od strani Louisa. Obrnila sem se proti njemu in se kislo nasmehnila.
"Pomeni 'Mountain' (Gora)."
"Luškano. Če smo že pri tem, rada hodiš v gore?"
Nisem vedela, kaj odgovoriti. Po resnici ali laži? Mogoče se mi bosta posmehovala, če bosta izvedela resnico.
Vseeno sem se odločila zanjo.
"Zelo rada hodim v gore in hribe. Tam je mir in ptice lepo prepevajo."
Louis se je nasmehnil in rekel:
"Kako lepo."
Rdečica mi je spet pritekla v lica.
"Živiš tukaj?" Obrnila sem se k Harryju.
Oklevala sem. Kaj, če me hočeta ugrabiti in posiliti? Slišala sem, da so pedofili najbolj prijazni ljudje na svetu.
Harry se je nasmehnil in kot bi bral moje misli, je rekel:
"Brez skrbi, ne bova te ugrabila. Sploh pa ti ni treba natančno povedati, kje živiš."
"Da, tukaj živim." sem potrdila.
"Je med vikendi kaj gneče na plaži?"
"Ne, vedno je mirno. Nikoli ni nobenega, razen mene in mogoče kakšnega pijanca, ki sem zavijejo vsake toliko časa."
"Torej praviš, da bi tukaj lahko dali šotore in prižali ogenj ter se zabavali?"
Presnečeno sem zamežikala z očmi.
"Mogoče..."
"Torej, da." Izjava je bila od Louisa.
"Kakšno zabavo pa boste imeli?"
Nisem mogla brzdati svoje radovednosti, kakor je ne morem brzdati pred raziskovanjem v gorah.
Očitno nista mislila, da sem nesramna.
"Malce bomo kampirali. Midva in najini prijatelji bomo tukaj malce uživali v okusu angleškega poletja."
"Koliko časa boste tukaj?" Spet to nebrzdanje.
"V načrtu je samo vikend, a mislim, da bomo tukaj dlje časa."
"Zanimivo." sem bolj sama sebi rekla, kakor njima.
Pogledala sem na svojo ročno uro. Čas je, da grem domov.
"No, jaz zdaj grem." Obrnila sem se proti Louisu.
"Hvala za... Popravljanje nosu. In... Se vidimo, mogoče. Adijo."
Že sem stekla stran, ko je za mano stekel Harry.
"Hej, Aadrika. Bi se nam mogoče... Pridružila? Naslednji teden. Zgledaš kot super in prijazna oseba, a tako osamljena. Kaj praviš?"
Po pravici me je vprašanje presenetilo. Nekaj časa sem razmišljala, nato pa previdno odvrnila:
"Bom videla."
Nasmehnil se je.
"Če prideš, bomo čez dva dni tukaj postavili šotore, približno ob petih popoldne. Adijo, za sedaj."
Obrnil se je in odšel nazaj proti svoejmu poltovornjaku, sama
pa sem s hitro hojo odšla proč.

*
*
*

Eno uro sem hodila nazaj do svojega doma, razmišljujoč, ali naj pridem tja če dva dni.
Dobro bi bilo, če bi šla, saj nimam prijateljev. Mogoče pa je to možnost? Možnost, da spoznam ljudi?
Vedno sem se bolj razumela z gorami, hribi, rožami, živalmi in knjigami.
V nekem trenutku sem se odločila, da bom sprejela ponudbo.
A kaj pa moji starši?
Stara sem sedemnajst let in mi verjetno ne bi pustili. Lahko bi vsako noč prišla nazaj domov, ne da bi tam spala in se prepustila neznancem.
A kaj naj rečem? Zvenelo bi neumno.
'Hej, mami. Danes sem spoznala dva fanta, ki ju ne poznam in sta me povabila, da bi z njima in njihovima prijatelji kampirala. Mogoče bodo imeli alkohol, lahko me kakšen zavede, da spim z njim. Lahko kampiram z njimi par dni.?'
In mami bi seveda rekla:
'Seveda, uživaj in se lepo.'
Samo v sanjah.
Ampak bom že našla pot do tega.
Nekako.
10. junij 2014
u120926
u120926
že berem, všeč mi je, piši dalje. rada te mam
10. junij 2014
u170256
u170256
tenkss že pišem dalje. ))
10. junij 2014
u142585
u142585
Next
dobr začetk
10. junij 2014
u170256
u170256
tennnksssss
10. junij 2014
u173338
u173338
Nextttt se tako naprej
10. junij 2014
u170256
u170256
ooooh tenks
10. junij 2014
u173338
u173338
Kdaj bo nextttt cim prej plissss
10. junij 2014
u170256
u170256
bom probala že jutri ) čim prej, tem bolje, kajne?
10. junij 2014
u173338
u173338
Jaaaaa bi lahk ze dans plissss ce se ti da
10. junij 2014
u173338
u173338
Res je najbl zanjimiv zacetk
10. junij 2014
u170256
u170256
uuuuf bom po mojih najboljših močeh napisala tako hitro kakor se da.
10. junij 2014
u173338
u173338
Okej hvalaaaaaaaaaa
10. junij 2014
u160233
u160233
Neeext! Sorry, ker sem tolk rabla, da sem prebrala, ful mam dela na compu, heheheh. Res ful dobr začetek, nisem še slišala za takšno ime, ful mi je všeč, ker je izvirno. V katerem jeziku je to ime? Ful sem radovedna, hja vem. Res dobr začetek, i love it! <3
10. junij 2014
u170256
u170256
teenks. glede imenaa, slučajno sem ga našla in nimam pojma, iz katerga jezika je. hahahah
10. junij 2014
u173338
u173338
Kdaj priblizno bo next?
10. junij 2014
u160233
u160233
Hehee, oky.
10. junij 2014
u170256
u170256
hmmm, next? čez uro, dve? nevem.
10. junij 2014
u160233
u160233
Ti tko hitr objavljaš? A maš že za vnaprej napisan? Ker jaz za mojo rabim vsaj dva dni.
10. junij 2014
u173338
u173338
Ok upam da cim prej ker jes sploh nemorm vec cakat tok mi je usec ceprov je sele zacetrk je res izvirno
10. junij 2014
u170256
u170256
dost hitr pišm, Tjašyy, tak da... )
10. junij 2014
u170256
u170256
NEXT:

II: Uresničitev

Vstopila sem čez lesena vrata in z njimi rahlo zaloputnila. Še vedno nevem, kaj naj rečem mami. Mogoče pa bom najprej rekla očetu.
"Hej, očka." sem rekla, ko je prikorakal izza vogala v predsobo, kjer sem si sezuvala čevlje.
"Živijo. Kaj počneš?"
Pogledal me je s svojimi zelenimi, prijaznimi očmi.
"Em..." Naj zdaj rečem?
"Kaj želiš?" je vprašal potrpežljivo.
"Samo... Ah, nič."
Mogoče kasneje.
"Kaj želiš?" je še enkrat ponovil vprašanje, še vedno potrpežljivo. Moj očka je verjetno najbolj potrpežljiv in prijazen ter neverjeten oče na svetu.
"Ah, samo spoznala sem dva fanta, lahko bi rekla, nova prijatelja in..."
"Fanta? Kakšna sta?"
"Prosim, oči, poslušaj me do konca. Samo prijatelja sta."
Pokimal je, s pogledom mi je sporočal, da mi verjame.
"Povabila sta me, da bi z njima in njegovimi prijatelji kampirala eno uro stran od tukaj, na plaži. Samo, nevem če dovoliš."
Oči je zamišljeno pogledal.
"To ni prav dobra ideja, da greš kar sama naokrog k neznancem. Ampak..."
"Ampak, kaj?"
"Zmeni se z mami. Ona je boljša v odločitvah kot jaz."
Prav tega sem se bala.
"Prav." sem končno izdavila. In odšel je stran od mene.
Malce živčno sem se sprehodila čez jedilnico do mamične in očetove spalnice.
Mami je ležerno, kakor krava, če se lepo izrazim, ležala na postelji in v rokah držala knjigo, ki jo je z zanimanjem brala.
Zaznala me je in v trenutku odložila knjigo.
"Kaj hočeš?" Z zanimanjem je s svojimi sinje modrimi očmi vrtala v moje.
"Em..."
"Izpljuni." je rekla direktno.
Povedala sem ji isto kot očetu.
Takoj je začela odkimavati.
"Ni govora."
"Ampak, mami..."
"Šele spoznala si ju. Kaj pa misliš, da si? Vse ved?"
"Ne, ampak, pač, zaupam svojim občutkom. In moj občutek mi pravi, da se mi ne bo nič zgodilo. Še nasprotno. Pravi mi, da bo prav dobro."
"Kaj bo dobro? Alkohol, mamila, seks? Ni govora, draga moja."
"A sem rekla kaj od tega? Če bodo hoteli kaj takega, bom odšla stran. In s sabo bom vzela svojo pijačo, trdno zaprto in vedno pri sebi. Še celo hrano lahko sama vzamem s sabo. In ni mi treba tam ostati. Še vedno se lahko vrnem domov. In sploh bi imela svoj šotor. Kaj vendar razmišljaš, da bom naredila? Saj vendar nisem tako neumna."
Mami me je presenečeno gledala, ko sem ji tako ugovarjala. Nekaj časa je premlevala moje besede, nato pa rekla:
"Bom še premislila."
Zmagovalno sem se obrnila na svojih petah in stekla gor po stopnicah v svojo sobo.

*
**

V slušalkah mi je glasno nabijala metal glasba in skakala po sobi kot nora. Res je, da ti dubstep in metal poženeta energijo na 'ful'.
Po nekaj časa so me ušesa začela boleti in sem odložila slušalke na mizo, ob mojega belega, Toshiba, prenosnega računalnika.
Nato sem se pognala na mojo posteljo in zarila svoje telo v mehki jogi in si dala blazino tako, da sem ležala zraven svojega okna in pustila, da mi medlo, toplo sonce leži na obrazu in mi ga greje.
Moje misli so počasi začele tavati stran, nekam tja, v svet sanj. Vedno lažje zaspim na soncu, kakor v temi. Na soncu se počutim varno in veselo, v temi pa zaprto, grozno.
Moje misli so že začele risati podobe, ko je nekdo glasno vstopil v mojo sobo.
"Aadrika, ne lenari in pomagaj svoji mami pri kosilu!"
"Presneto." sem zamrmrala in se zavrtela na postelji.
Bila sem že v nekakšnem otopelem stanju in se postala malce že lenobna in tečna.
"Ne misli, da te nisem slišala. In če ne boš zdaj dvignila svoje riti pokonci, ne boš smela kampirati."
Moje misli so naenkrat bile čisto budne. Sem pravkar slišala to, da bom šla kampirati?
Poskočila sem iz postelje in se ji dobesedno vrgla v objem.
"Hvala, hvala, hvala, najboljša mami si na svetu. Karkoli bom naredila, zvečer bom pešačila domov, če hočeš, tam bom samo eno uro, kar hočeš! Hvala, hvala, hvala!"
"Nehaj blebetati in se raje zahvali svojemu očetu. On me je prepričal v to, da ti dovolim. Sploh pa boš ostala tam. Ni govora, da me po polnoči zbujaš in hodiš po hiši."
Moj obraz se mi je razjasnil.
"Kaj res me boš pustila tam? O, hvala, hvala, hvala!"
Od veselja sem poskakovala okoli nje.
Trdno me je prijela za mojo desno roko in rekla:
"Zdaj pa v kuhinjo in utihni!"
V trenutku sem zaprla usta in se pritajeno nasmehnila.
10. junij 2014
u142585
u142585
Next
10. junij 2014
u160233
u160233
Hehee, se vidi, da je tale Aadrika še čist nedolžna. Neext, pa sorry, ker nisem že prej prebrala, včeri je bla ura polnoč, pa nisem več smela bedeti. -.-" Whatever, tole je res fucking cool story! :* I love it.
11. junij 2014
u173338
u173338
NEXTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT......BO LAHKA CIMPREJ PLISSSSSSS RES SI CIST ZADELAAAAA SORI DA NISM PREBRALA ZE UCERI SAM MI JE FON CRKNU.....KDAJ BO NEXT DA VEM DA BOM GOR
11. junij 2014
u170256
u170256
dons bo naslednja
11. junij 2014
u173338
u173338
Kdaj pa?cimprej plisss
11. junij 2014
u170256
u170256
NEXT:

III: Priprava

Ko smo pojedli kosilo, sem planila v očetovo delovno sobo in ga močno objela.
"Hvala, ker si mi priskrbel, da lahko grem kampirati."
"Seveda, draga moja. Vse zate. Vem, da si pametna in ne bi nikoli naredila kar koli neumnega. Čisto ti zaupam in tvojim neverjetnim občutkom."
Nasmehnila sem se in ga še tesneje objela.
"Še enkrat hvala." Nato sem se odpravila iz sobe.

*
*
*

En dan kasneje sem šla izkopavat šotor iz kupa krame. Po dveh urah sem ga našla.
Nazadje, ko sem bila v tem šotoru, je bilo pet let nazaj, ko sem jaz pa moj starejši brat, ki živi zdaj par ulic stran, kampirala na vrtu. Ta večer je bil prav zabaven.
Šotor je bil poln prahu, zato sem dobila napad kašlja. Hitro sem ga očistila in končno je bil pripravljen.
Nekje na robu spomina imam še načrt, kako postaviti šotor, zato mi ni bilo treba še enkrat gledati navodil.
Razmišljala sem, kaj bi vzela. Ta šotor, spalno vrečo, blazino, steklenico za vodo, MP3, slušalke in toaletne pripomočke. Da, to bo to.
Vse sem natrpala v nahrbtnik in ga vrgla ob posteljo. Saj pridejo vendar šele jutri. Zdaj se lahko še psihično pripravim in naspim.
11. junij 2014
u170256
u170256
Oki, vem da fuul kratko, ampak bo naslednje poglavje daljše.
11. junij 2014
u173338
u173338
iiiiiiiiii hvala ti naslednje bo zvecer?
11. junij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg