Forum
Okaay, okay I know, da ni minilo še dosti časa odkar sem začela svoj prvi ff (which you can find here and i'd love nothing more if you'd go check it out - http://www.igre123.com/forum/tema/perfect-t-o-~-ft.-harry-sty-e/74753/ - thanks^^) BUT i would really love to start writing this one, because i think it's exciting:3 anyhow, pravila že poznate, spodaj vas čaka nekaj osnovnih stvari ki vam bodo povedale o čem pravzaprav govori and mostly i really hope you'll like it!

xx,
Špela
____________________________________________________________________________

- Cast -

Emma Roberts / Emmeline Johannesson | Arizona Havens
Niall Horan / Niall Horan
Zayn Malik / Zayn Malik
Louis Tomlinson / Louis Tomlinson
Liam Payne / Liam Payne
Harry Styles / Harry Styles
Simon Cowell / Simon Cowell
Austin Butler / Wes O'brien
Nina Dobrev / officer Hazel Walker
____________________________________________________________________________

- Trailer -


____________________________________________________________________________

- Prologue -

Skoraj boleče je bilo, kako mirno se je ta noč začela. Mama me je seveda vestno pričakala po tem ko sem se vrnila iz ponočevanja s Kelsey. Nikoli mi ni zares težila s tem, me je pa vedno počakala, da bi sama sebi zagotovila, da sem na varnem. In tudi sama nikoli nisem bila preveč pozna. In potem sem odšla v posteljo. Čisto mirno, brez kakršnekoli slutnje, da bi lahko karkoli šlo narobe. Čisto nasprotno od tega, kar sem čutila v tem trenutku. Slane solze so neustavljivo drle po mojih licih, naravnost v usta, ki sem jih močno prekrivala z roko, da bi se zadržala pred glasnim hlipanjem in vpitjem. Nenadoma se mi je ozračje v naši hiši zazdelo nekaj stopinj hladnejše in ni bilo delčka moje kože, ki ga ne bi prekrivala kurja polt. Čeprav sem si vneto želela, da bi to kar sem videla lahko za vedno izbrisala iz svojega spomina, sem še naprej prestrašeno strmela v podplate njegovih črnih škornjev, ki so počasi podrsavale po tleh spalnice mojih staršev, ki je bila kot nalašč ravno nasproti moje sobe. Videla sem ga, kako je vstopil vanjo. In kako je nož hladnokrvno zabodel naravnost mojim staršem v srce. Nič v meni ni moglo docela dojeti, da sta mrtva. Vse kar mi je v tem trenutku tičalo v mislih, je bilo to, da sem lahko naslednja jaz. In potem ne bom več Emmeline Johannesson. Potem bom samo še neživo truplo, ki ga bodo morda naslednje jutro našli na tleh, s široko v strahu odprtimi očmi in velikim madežem krvi na sivi majici.
_____________________________________________________________________________

'kay guys, hope you're excited about this as much as i am hah^^ anyways hvala vsem, ki boste napisali next in prebrali!
28. avgust 2014
u100166
u100166
NEEEXT! <3
28. avgust 2014
okaay, chapter 1's here:3
____________________________________________________________________

- CHAPTER NO.1 -
____________________________________________________________________






____________________________________________________________________

"Emmeline, me sploh poslušaš?" Svoj pogled sem počasi osredotočila na temnolasko pred sabo in nekaj trenutkov samo zrla vanjo. Potrebovala sem nekaj časa da sem se sploh spomnila kdo je. V mojih mislih namreč ni bilo prostora za nič drugega, kot pa za grozne spomine na prizore prejšnje noči. Vse odkar sem zagledala trupli svojih staršev v luži krvi, nisem bila popolnoma prisebna. Vem, da so me policisti takoj po tem ko sem jih poklicala odvedli stran in veliko ljudi se je z mano pogovarjalo. Nisem imela pojma kaj. Vseskozi so se mi pred očmi vrteli njegovi črni škornji in nož, ki s katerim ju je zabodel. Nisem čisto vedela, zakaj natančno me je pustil preživeti. Moje skrivališče pod posteljo ni bilo preveč dobro. In hitro bi lahko končala kot njegova naslednja žrtev. A je iz neznanega razloga takoj zapustil našo hišo, jaz pa sem se komaj odvlekla do telefona in poklicala policijo. Od takrat se mi je kar naprej vrtelo in nisem bila pri stvari. Vso svojo moč sem usmerila v to, da bi zadržala solze, ki so se z vsakim spominom želele neustavljivo vsuti navzdol po mojih licih. Predstavljala sem si samo sebe, vso zabuhlo od joka in z razmršenimi lasmi, ki so verjetno štrleli v vse smeri. In vse kar sem se lahko vprašala je bilo - zakaj? Zakaj jaz? "Emmeline, vem da ti je zelo težko. Ampak žal so tu stvari mnogo večje in pomembnejše od žalovanja." Zmedeno sem zrla v žensko nasproti sebe. Precej mlado žensko. Ni mogla biti več kot tri leta starejša od mene. "Kako ste že rekli, da vam je ime?" Sem ji odgovorila s čisto neumestnim vprašanjem. Ampak ne glede na to kako sem se trudila, njenega obraza nisem mogla povezati z imenom. Videla sem kako se je z globokim vzdihom naslonila nazaj v svoj sedež in se obupano zazrla vame. Kot da bi jo nekako razočarala. Ampak ali mi lahko zamerite? 19-letno dekle, ki je samo čez noč ostalo brez svojih staršev in tako praktično brez svojega življenja. Razen babice v Phoenixu nisem imela nikogar. Resda sem bila polnoletna, ampak vseeno! Družina mi je pomenila veliko. In nisem imela pojma kaj naj sama s sabo. "Hazel. Hazel Walker." Je moje misli prekinil njen glas in spet sem porabila nekaj trenutkov, da sem dojela, da mi je odgovorila na vprašanje. "Oh." Sem pokimala in spustila pogled proti znački, ki je bila pripeta na njene prsi. Jasno sem lahko razločila znak policije San Diega. Torej je policistka. Zakaj govori z mano? "Mar vam nisem že vsega povedala? Nisem videla njegovega obraza, samo škornje in četudi bi ga, ga najverjetneje ne bi prepoznala!" Povzdignila sem glas in se vanjo zazrlo nekoliko namrščeno. Samo prijazno se mi je nasmehnila in se z rokami naslonila na mizo pred sabo. "Emmeline, ljubica, vse vemo in nihče več te ne bo spraševal o tem." Mi ja zatrdila in nekoliko sem se sprostila. Zadnja stvar, ki sem jo v tem trenutku potrebovala, je bilo obujanje spominov. Ampak če ne zato, zakaj sem bila torej tu? "Kaj pa zdaj? Me boste poslali v Phoenix?" Morda je bila ona iz kakšnega oddelka za socialne stvari? Njen nasmeh je počasi zbledel in pogled je odmaknila stran od mojega. "Emmeline, zelo radi bi te poslali k nekomu, ki ga poznaš ampak v teh okoliščinah to žal ni mogoče." Spet sem se namrščila. Zakaj ni mogoče? "Zakaj?" Sem takoj ubesedila svoje misli in jo videla zavzdihniti. "Kot sem ti že povedala, a se zaradi svoje zmedenosti verjetno ne spomniš, sem policistka Hazel Walker. Prihajam iz programa za zaščito prič." Ni mi bilo všeč kam to pelje. "In kot priča umoru, si postala naša varovanka." Besede so zvenele kot bi bila to kakšna čast, čeprav jih je izrekla v grenkem tonu. Počakaj, za to sem že slišala. Ta program naj bi zaščitil vse, ki so v nevarnosti, zaradi tega kar so videli, mar ne? Ob spoznanju so se moje oči razširile v strahu. "Ali to pomeni, da sem v nevarnosti?!" Sem zapaničarila. Oh bog, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?! Mar ni dovolj, da sem izgubila starše?! Zdaj pa naj se še vse življenje skrivam pred njunim morilcem?! Policistka Walker je svojo dlan pomirjujoče položila na mojo, a sem jo v paniki takoj umaknila. Njen izraz se ni spremenil. Verjetno me je skušala pomiriti. "Pomiri se Emmeline. Ne vemo kdo ali zakaj je ubil tvoje starše in dokler ne izvemo si ti potencialna naslednja žrtev. Zato ni varno, da se še naprej pojavljaš kot Emmeline Johannesson, sploh pa je Phoenix prvi kraj kjer te bodo iskali, če te ne bodo našli v San Diegu." Moje srce je bilo kot za stavo in imela sem občutek da bo vsak čas nekdo planil name iz nekega kota in mi zasadil nož v prsi, pa čeprav se je pisarna v kateri sem sedela zdela popolnoma varna. Ampak ženska je od mene zahtevala, da se odpovem svojemu življenju! Svojim prijateljem, imenu, podobi, vsemu! Ne morem storiti tega! "Poslušajte, cenim vaš trud ampak tega mi ne morete storiti. Ne morete me prisiliti, da se odpovem svojemu življenju!" Hazel me je žalostno pogledala in lahko sem zatrdila, da tudi njej ni bilo prijetno. "Vem, da je tole res slaba situacija zate, a moraš razumeti da ti ponujamo edino priložnost za preživetje Emmeline." Vraga, kako je bila lahko še vedno tako mirna, medtem ko sem bila jaz že nevarno blizu kome! Ampak saj ona ni bila tista, ki je preživela napad na svoje starše in se mora zdaj odpovedati vsemu kar je poznala! Oh bog! Slišala sem samo sebe nekontrolirano zahlipati. "Ne morete...prosim..." Sem jo šibko želela prepričati, čeprav sem globoko v sebi vedela, da nimam izhoda. "Naša naloga je, da te zaščitimo Emmeline. Obljubim, da se bomo potrudili in ti ustvarili čim lepše novo življenje." Mi je odvrnila v odgovor in se mi materinsko nasmehnila. A se kljub temu nisem počutila nič bolje. Nehala sem se truditi in pustila solzam prosto pot. Ne more verjeti, da se mi to dogaja. In to vse v zgolj enem dnevu. Bilo je preveč zame. Smrt staršev, neznan morilec, program za zaščito prič. Veliko preveč. Pustila sem policistki da me je pospremila do neke zofe v kotu pisarne in me posedla nanjo, nato pa me pokrila z udobno odejo. Kljub temu, da mi je dobesedno uničila življenje, sem ji bila hvaležna, da me je pustila pri miru in mi ni želela vseh informacij vbiti v glavo kar naenkrat. Telo me je bolelo od neprestanega jokanja in rob odeje sem že čisto zmočila s solzami. In spet je bila edina samcata beseda v mojih mislih - zakaj?
_____________________________________________________________________

i promise it'll get more interesting ampak saj veste da so začetki vedno malo bedni (vsaj moji). so please read.! in hvala moji prvi bralki za next:3
28. avgust 2014
u100166
u100166
OMG TO JE POPOLLNO!!!!!
NEEEEXT! <3
29. avgust 2014
little*monster
little*monster
Vem da si verjetno končala s pianjem samo še vseeno
Neeeeext
30. november 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg