Forum
Tole je moja tretja zgodba in res upam, da vam bo všeč! Je fantazijska in nekaj navdiha sem dobila iz knjige Talent za milijon dolarjev, knjiga je odlična in jo priporočam v branje!

ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

☬ We are the Gifted ☬ Fantasy story| Prologue

Dar. Večina ob tej besedi pomisli na srečo in prijetno stvar, ki se ji lahko zgodi. Dar govora, pisanja, ustvarjana, branja ljudi…
Jaz pa ne. Ob tej besedi pomislim na prekletstvo, ki me je doletelo. Prekletstvo, ki mi je življenje obrnilo na glavo. Ne pokaži jim. Skrivaj. Ne pusti, da izvejo. Te besede sem slišala tolikokrat v življenju, da so postale del mene. V filmih in risankah to prikažejo kot stvar, ki jo ljudje lahko sprejmejo, a v resničnem svetu to ni mogoče.
Drugačna je. Ne spada sem. To bodo njihove prve misli. Hoteli te bodo odstraniti ali pa izvedeti tvoje skrivnosti. Izogibali se te bodo in ti boš ostal čisto sam na vsem svetu. Jaz sem se temu za las izognila, a to še ne pomeni, da je moje življenje lahko. Je vse prej kot to. Mislila sem, da bo moje življenje osamljeno, enolično in polno strahu pred vlado. Nisem vedela, da se bliža rešitev. Nevarna, a še zmeraj je bila rešitev. Nisem vedela, da prihaja ON, ki me bo rešil.

ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

Tole je to za zdaj!
Upam, da vam je všeč in vesela bom vsake teorije, kritike ali pohvale!

Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. julij 2017
Summer_Girl
Summer_Girl
Next
15. julij 2017
ze prolog je super in sm sigurna da bo tud zgodba!
Next!
15. julij 2017
Next
15. julij 2017
Next
15. julij 2017
Next!!
15. julij 2017
pusheen***
pusheen***
Next
15. julij 2017
﴾͡๏̯͡๏﴿ O'RLY?
﴾͡๏̯͡๏﴿ O'RLY?
Next
15. julij 2017
Next odličen začetek
15. julij 2017
wow odlično.
Next
15. julij 2017
Next
15. julij 2017
Next
15. julij 2017
Wow tokrat si me pa res navdušla z prologom
Komi čakam da nadaljuješ
Next
15. julij 2017
•*
•*
Next
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
Wow! 0.0
Ne morem verjeti, da se je na tole odzvalo toliko ljudi! Wow RES hwala!

Aella hvala za tole odlično naslovnico!
ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

☬ We are the Gifted ☬ Fantasy story |1.Poglavje- Začetek (The beginning)

Počasi sem odprla oči in se zagledala v dolgočasen bel strop. Zavzdihnila sem.
»Še en dan trpljenja.« Odgrnila sem odejo in vstala. Počasi sem nase navlekla popolnoma izprane jeans hlače in bel pulover. Zdolgočaseno sem se odvlekla v kopalnico in si sprala obraz. Mrzla voda mi je pljusknila v obraz in v trenutku sem se zbudila. Iz omarice sem potegnila make up torbico ter iz nje povlekla puder. Veliko količino sem si ga nanesla na obraz, da sem zakrila prav vse nepravilnosti. Oči sem obrobila z črnim eyeliner-jem in nanesla še debeli sloj maskare. Svoje rahlo nakodrane rjave lase sem si spela v visoki čop. Ko sem bila prepričana, da vse popolno stoji, ter da sem zakrila prav vse ogrce in mozolje sem se odpravila iz kopalnice. Torbico z make up-om sem potisnila v šolsko torbo, ter jo zavihtela na hrbet. Po sivem hodniku sem prišla do našega stopnišča, bilo je iz belega marmorja, ograja pa je bila iz »finega« borovega lesa. Vsaj tako je pravil moj oče. Počasi sem se odpravila v kuhinjo, da bi pograbila zajtrk. Tam pa sta sedela oba hudiča. Rdečelasa manekenka in črnolasi podjetnik. Zavila sem z očmi zaradi svoje nesreče. Čim hitreje sem se hotela pobrati iz istega prostora kot sta bila onadva. Pograbila sem sem toast in brez pozdrava že hotela oditi, ko me je ustavil mamin raskavi glas. Večina ljudi pravi, da je njen glas meden in melodičen, a ni. Enostavno grozen je, kdaj si predstavljam da je Cruella De Vil.
»Kaya kaj delaš? Bel toast za zajtrk, saj se boš še zredila!«
»Samo en toast bom pojedla. Stavim, da se ne bom zredila niti za 0.1 kilograma. Poleg tega pa… Zakaj ga imamo v hiši, če ga ne smemo jesti?« Sem ji nesramno odgovorila in že držala kljuko črnih vhodnih vrat.
»Pusti toast in pojej kos črnega kruha. Veliko bolj zdravo je.« Močno sem zavila z očmi.
»Ne, grem. Adijo, se mogoče vidimo potem.«
»Kaya! Takoj vrni toast in pojej kos črnega kruha!« Bog! Obrnila sem se in odkorakala nazaj do mize, toast sem zabrisala na mizo in pograbila kos črnega kruha, ki je zdolgočaseno ležal na deski.
»Tako, srečna? Zdaj pa adijo!« Ugriznila sem v suh in pust kruh ter spet odkorakala iz kuhinje.
»Kaya nisva še končali! Danes te bom peljala v šolo, saj tvoj oče rabi tvoj avto.« Zakaj? Zakaj? Zakaj? Kaj sem ti naredila vesolje, da mi sreča ni naklonjena?! Zavzdihnila sem.
»Ja, prav. Je avto odklenjen?«
»Ja.«
»V njem te počakam.« Končno sem stopila iz tistega zadušljivega prostora ter se po zelenici odpravila do belega BMW-ja i8. Odprla sem vrata ter se usedla na sovoznikov sedež.
»Zakaj se zmeraj slabe stvari dogajajo meni?« Iz torbe sem potegnila žepno ogledalo ter preverila svoj make up. Še je stal, vseeno pa sem si nanesla še eno plast pudra in eyeliner-ja. Vmes se je ženski hudič začel približevati avtu. Zaprla sem ogledalo, ter ga potisnila v torbo. Mami se je usedla v avto ter takoj speljala. Nisva se pogovarjale, v avtu je vladala napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Niti radia nisva prižgali. Počasi sva se bližali gimnaziji, ko se je kar od nikoder oglasila.
»Saj veš kaj moraš?« Pokimala sem brez, da bi jo pogledala.
»Ne pokaži nikomur. Skrij in nikoli ne pokaži.« Sem ji odgovorila. Te besede so bile že avtomatske. V ustih so se mi pojavile vsakič, ko me je vprašala eno in isto vprašanje.
»Pravilno. Nikoli in nikdar. Nikomur.« Žalostno sem gledala pokrajino, ki je hitro letela mimo mene. Mesto je kar vršalo od vsega življenja, ki je bilo v njem. Ljudje so hiteli domov, v službo, na počitnice ali pa kamor koli drugam. Zakaj se jim tako mudi? Kaj bodo s tem dosegli? Zmeraj bodo morali hiteti, nikoli se ne bodo znali umiriti in spoznati koliko jih je življenje dalo, ter koliko je življenje nekaterim vzelo…
Končno sva pripeljali do gimnazije, prijela sem vrata avta in izstopila.
»Ne, poza…« Prekinila sem jo še preden je lahko izrekla do konca.
»Ja, vem. Skrij in nikoli ne pokaži.« Sem ji odvrnila in se odpravila po tlakovani poti do šole. Glavo sem stisnila med ramena in se poskusila narediti kar se da nevidno. Na srečo zunaj šole ni bilo veliko dijakov, ki bi me lahko videli. V zraku je bilo lahko čutiti vlago od včerajšnjega dežja, prav tako pa so na potki ležale luže. Kar se, da na veliko sem se jih izognila.
V glavo me je zadel majhen kamenček, a ravno prav velik, da me je pošteno zabolelo. Prijela sem se za mesto na katero mi je priletel ter se obrnila. Tam so stali Erik, William in Gabriel. Smejali so se in Erik je v roki držal še en bel kamenček. Zalučal ga je proti meni in zadnji trenutek sem se mu ognila. Glavo sem potisnila še globje med ramena ter se odpravila naprej do kamenčka. Pristal je le nekaj centimetrov stran od luže. Premerila sem ga in ugotovila, da je na njem privezan listek. Počasi sem ga odvezala in razprla. Na njem je pisala samo ena beseda, ki me je zadela v srce. Povzročila mi je novo bolečo rana znotraj mene, ki bo še leta krvavela in me počasi ubijala.
Spaka.
Ena sama beseda je bila dovolj, da mi je solza stekla po licu. Kamenček sem zabrisala v lužo in to prepozno opazila. Poskusila sem odskočiti, a me je nekaj kapljic že zadelo. Na rami sem v enakem trenutku začutila pekočo bolečino spiralaste oblike. Ne že spet. Prijela sem ramo in zasopla. Počasi sem jo odmaknila in preverila, če se je že nehala svetlikati. Nekaj blede svetlobe je še oddajala. Dlan sem položila nazaj ter z vso hitrostjo stekla v učilnico.

Kaya
ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

To je to za tale Next in oprostite ker je beden, kmalu bo postalo bolj zanimivo!
Vesela bom vseh kritik in teorij, če že imate kakšno!
16. julij 2017
Summer_Girl
Summer_Girl
Next
16. julij 2017
Next ful dobr
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
Ali so nexti predolgi?
16. julij 2017
nexr
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
napiši nadaljevanje
16. julij 2017
Next meni je dolžina ok + super je nič me ne moti
16. julij 2017
pusheen***
pusheen***
Next
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
Next
js bi rada se daljse nexte haha
super je
upamda v naslednjem nextu razkrijes kaj naj bi pomenil: "Skrij in nikolime pokazi"??
16. julij 2017
Next
16. julij 2017
Res hvala za vse nexte! Zdaj bom dajala krajše nexte, ker se mi je prejšni zdel kar malo predolg!

ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

We are the GiftedFantasy story |Začetek (The beginning)
Usedla sem se v zadnjo vrsto pri oknu ter še enkrat pogledala če je svetloba izginila. Na srečo je. Moje srce se je počasi začelo umirjati, prav tako pa jaz. V učilnico so začeli prihajati moji sošolci, potuhnila sem se in gledala v popisano sivo klop. Na koncu pa se je prikazal še učitelj matematike. Bil je smešen možak, majhne postave, debelušen in napol gluh. Njegova očala so mu bila veliko prevelika in so mu ves čas pada z nosa. Njegove rjave lasje so bili ne glede na uro ali dan mastni in neurejeni. Jaz sem sovražila njega in on je sovražil mene, ko je bilo treba vrteti jezik pri starejših bi mi lahko podelili oskarja, a ko ga je bilo treba pri vrstnikih je moj sarkazem splahnel. Pogled sem usmerjala stran od obrazov saj sem lahko čutila njihove sovražne poglede.
»Torej, začnimo. Nazadnje smo ostali pri lekciji kosinusov. Odprite učbenike na strani 109.« Nasmehnila sem se, kdaj je zvenel kot Snape in Harrya Potterja. Iz torbe sem potegnila zelen učbenik, ter ga odprla na želeni strani. Kakšne pol ure v šolsko uro je skozi vrata pridrvel temnolasi fant. Vsi smo ga zmedeno pogledali.
»Gospodič, McFadden. Vidim, da radi zamujate.« Se mu je posmehnil učitelj.
»Oprostite, avto se mi je pokvaril in sem ga moral potiskati do sem.« Mu je odvrnil z veliko mero sarkazma. Učitelj se je namrščil in vstal.
»Torej učenci, tole je Eft McFadden vaš novi sošolec. Usedi se kamorkoli hočeš« Eft? Tole je pa presenetljivo čudno ime. Eft je premeril celotno učilnico in pogled se mu je prikoval na meni ali pa naj raje rečem na moji mizi. Upala sem, da bo nadaljeval z izbiranjem sedeža, a kolikor je izgledalo je izbral tega zraven mene. Zakorakal je čez učilnico in se vrgel na sedež zraven mene. Nisem si ga upala pogledati, glavo sem zakopala v učbenik in plitko dihala.
»Šment.« Sem ga kar naenkrat zaslišala reči. Nisem odmaknila pogleda z učbenika, brigalo me je za to kar se mu je zgodilo. On je le še en Erik v drugačni obliki. »Oprosti, ampak bil sem tako neumen, da sem pozabil učbenik. Bi ga lahko imela skupaj?« Na začetku nisem dojela, da govori meni. Bila sem presenečena, da me je sploh ogovoril. Pogledala sem ga. Imel je ravne peščeno rjave lase in izrazite poteze obraza. Njegove oči so bile rjave, vendar pa so nekako vlekle na oranžno barvo. Lahko bi rekla, da je bil nadpovprečno čeden.
»Ja, seveda.« Sem mu odgovorila in učbenik postavila na sredino mize.

Eft
ღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღღ

Upam da vam je všeč! Imate kakšna mnenja, teorije ali pa kritike?
17. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg