Forum
Haiiii!!!!

Sem Lana in rada bi razširila zgodbe ob katerih vsak razmisli kdo al kaj je
objavila bom resnične zgodbe in mogoče še svoje.Samo za resne in ki bodo prebrali na koncu pa napisali v komenar kaj si mislijo o tem.

Pravila:
-nič grdih besed sicer out!
-če boš sodeloval sodeluj naprej!
-ne oglašujte!
-imejte se fajn!
prosim pridružite se

08. februar 2015
prva zgodba:

Bila sem deklica, žena, mati - danes pa sem ničvredna, nemočna starka vsem v napoto in sramoto !Bila sem deklica, živela brezskrbno otroštvo, se kopala v žuborečem potočku z vrstniki. Bilo nam je lepo, brez stresa, brez pohlepa. Uživali smo v naravi z živalmi na kmetiji, ki so nam dajale ljubezen in optimizem. Zrasla sem v dekle, ki se je poročilo, ustvarilo družino. Kmalu so otroci odrasli, šli po svoje. V tem hitrem tempu so pozabili name, na lastno mati, ki jih je rodila, nosila pod srcem, jih vzgojila. Postala sem ostarela vdova.
Sama v hiški, v kateri me je pozimi grelo toplo srce, saj za drva zaradi prenizke pokojnine nisem imela in moje živali, ki so mi z dneva v dan kazale ljubezen in dajale občutek, da nisem sama. Tako zelo sem si želela videti vnuke, a moji otroci so bili prezaposleni, da bi me lahko obiskali, vnukom pa sem bila v sramoto, ker je bila moja hiška skromna, za rojstne dneve pa od mene niso dobili materialnih daril, saj jih nisem imela s čim kupiti. Z veseljem pa sem jim spletla rokavice in šal iz starih puloverjev in jih predala pismonoši, da jih je odnesel v dolino in predal vnukom. Starost in žalost sta počasi naredile svoje. Nemočna sem obležala v postelji, k meni so prišli mucki, psi, me ljubkovali, mi dajali optimizem in voljo. Tako sem si jih želela dotakniti, objeti, a telo tega ni bilo sposobno, s solzami v očeh in mislimi sem jih objemala, stiskala k sebi. Kljub nemoči, obupu, žalosti, je bilo vredno živeti zaradi njih, saj so imele le mene, mi hotele pomagati, a so se le nemočno stiskale k meni. K sreči je prišel k hiši pismonoša, trkal po vratih, me klical, a zaman. Nisem mu mogla odgovoriti, le s solzami v očeh sem prosila angele, da bo prišel v hišo, me našel, nahranil moje živalske prijatelje. Moj kuža Piki ga je s svojim laježem le prepričal, da je vstopil v hišo in me našel nemočno v postelji. Obvestil je moje otroke. Kmalu so bili vsi na kupu. Le opazovali so me, v njihovih očeh je bilo opaziti, da so zaskrbljeni, niso vedeli kaj bi z mano. Kaj bi z mati, ki jih je rodila, vzgojila, da so šli vsi za svojim kruhom, postali samostojni. Kar naenkrat sem jim bila odveč. Težko je bilo slišati glasove iz sosednje sobe, da kaj bodo z mano, saj nihče zaradi hitrega tempa nima časa skrbeti zame, da še sebe in otroke težko preživijo s prenizkimi prihodki. Izgubila sem vse, pred časom moža, družbo otrok, vnukov, iz danes na jutri postala nemočna v postelji, brez glasu, le s svojimi štirinožnimi prijatelji, ki v meni niso videli materialnih dobrin, ampak iskreno ljubezen in srce. Šušljanje otrok v sosednji sobi, je prišel do zaključka, da moje živali predajo v zavetišče, mene pa dajo v dom za ostarele. Ponovna žalost in bolečina v meni in vprašanje, s čim so si moji ljubljenčki zaslužili iti v zavetišče, ali jih ne more kdo od njih posvojiti, jih sprejeti, če že mene ne morejo. Odpeljali so jih isti dan, nemočna sem jokala in se spraševala zakaj.
Preden so jih grobo odvzeli, so me vsi nemočno gledali, cvilil, žalostno zavijali in z očkami kazali, da naj ostanem optimistična, močna. Tudi mene so kar kmalu odpeljali z rešilnim avtomobilom v dom za ostarele. Pristala sem v sobi, kjer nas je bilo 6. Ta soba je bila najcenejša, saj je bilo otrokom že to tako težko plačevati za mojo oskrbo. Na obisk jih ni bilo, saj niso imeli časa. Nazadnje so bili, ko sem morala podpisati papirje odvetniku, da se odrekam zemlji in moji skromni hiški ob žuborečem potočku in vsakodnevnem petju ptic. Podpisala sem se s pomočjo hčere, saj se roki nista odzivali. Tako sem ostala v sobi z nemočnimi ljudmi, ki smo se po kapi lahko le gledali in pogovarjali z očmi. Minevali so dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi dnevi bolj kot ne enaki. Na hitro so mi delavci za zajtrk zbasali v usta čokolino, čeprav ga nikoli nisem marala. Če nisem hotela požirat, so mi na silo z brizgalko brizgali v grlo, da sem vsaj nekaj zaužila.
Ko je prišlo kosilo, sem ga nemočno gledala na nočni omarici in čakala, da so bili nahranjeni ostali, šele za tem sem prišla na vrsto jaz. Seveda je bilo vse mrzlo, pa še to sem morala goltati, čeprav sem vse življenje jedla počasi. Za večerjo sem dobila ponovno neko pasirano čorbo, pojesti sem jo morala na hitro, še vročo, saj sem bila za spremembo na vrsti prva za hranjenje. Prišel je čas hidracije. Tečne sestre so prehitele z vozom vročega čaja in nam tiščale dulčke v grlo, da smo na silo popile 200ml, saj so morale za zdravnika na tablico pri nogah vpisat koliko smo popile. To je bilo 3x na dan. Že je bil čas nege, ko so mi na hitro menjale plenico, me prevračale sem ter tja po postelji, kot da sem predmet. "Prijazen" delavec me je celo pokaral z besedami, "Prokleta prasica, si se spet usrala". Na hitro so mi zamenjali plenico, me namazali s hladilnim mazilom po vneti, rdeči riti, me obrnili na bok, da ne bom imela še več preležanin kot jih imam. Po nekaj urah so le prišli do mene in me obrnili na drug bok, v usta ponovno tiščali dulček vročega čaja. Tako srečna sem bila, ko sem zagledala prijazno sestro, ki mi je podarila svojih 5 minut, lepo besedo, me prijazno negovala, hranila. A kaj, ko ni bila vedno razporejena na moj oddelek, a za tistih 5 minut, tudi, če niso bili vsak dan je bilo vredno živeti. V posteljo mi je prinesla zajčka, ki so ga imeli v avli zaprtega v kletki. Obudila mi je lepe spomine na moje živali, ki niti ne upam pomisliti kje so pristale, če je bilo zame na tak način poskrbljeno. Na nočno omarico mi je večkrat prinesla šopek svežih rož, ker je vedela koliko mi pomenijo.
Čez vikend, ko je imela več prostega časa, si je i vzela čas in nas vse nepokretne dala na voziček, nas peljala pred dom v park, nam postregla s kavico, nas česala, mazala s kremami, nas razvajala z manikuro, masirala roke, noge. Od doma je velikokrat pripeljala svojega kužka, ki me je tako zelo spominjal na mojega Pikija. Kmalu je slišala posmehovanje ostalih sodelavk, zakaj se tako razdaja za svojo službo, da naj raje gleda nase, da ne bo izgorela in raje pride k njim na čik in obrekovanje. S težkim srcem nas je vse zvozila v sobo, nas položila nazaj v posteljo in s solznimi očmi odšla iz sobe. Tako so minevali dnevi. Ko sem nekega dne ponovno doživela infarkt, dobila srčni napad. Zdravnik je postavil diagnozo popuščanje srca. Moje telo je živo propadalo. Pretok na nogah je bil vedno slabši, imela sem polno odprtih ran, prav tako na trtici, do kosti. Tako zelo sem si želela, da mi moja zlata sestra dela preveze, saj jih naredi z občutkom, a vedno nisem imela te sreče. Velikokrat so mi jih naredili na hitro, površno, boleče, saj so na preveze že čakale sosednje sotrpinke. Napočil je dan, ko sem se pričela dušiti, zalivala me je voda. Prišla je urgenca, na pol pri zavesti, sem slišala njihove besede. "Pa saj je že stara, pustimo jo umreti". Ne znam vam povedati, kako sem se počutila, tako rada bi zakričala, da sem živo bitje s srcem in dušo, ki bi še živelo za dneve s prijazno sestro, tudi, če samo 1x na mesec, a žal me ni nihče slišal, saj sem lahko govorila le v duhu, moje glasilke ne delujejo že nekaj let. Pustili so me samo, nafilali z injekcijami, tabletami, brez moje privolitve. Telo je na obroke umiralo od stranskih učinkov, še bolj razpadalo kot prej. Na kisik so me po navadi priklopili popoldan, ko ni bilo vodje, katera je diktirala, komu lahko sestre dajo kisik in komu ne. Velikokrat sem jo slišala, da je sestram ukazovala kdo naj dobi dodatno oskrbo in kdo ne. Po navadi so jo dobili tisti, ki so imeli zatežene svojce, ki so bili večkrat na obisku in pritiskali na vodilne.
Jaz, ki nisem imela svojcev, da bi se brigali zame, sem pač dobila dodatno oskrbo od dobrih sester, ki so bile redke in so si to upale narediti. Nekega dne je prišla k meni sestra, ki sem jo ljubila kot svoj hčerko in povedala, da počasi odhaja na drugo delovno mesto, ker tega ne zmore več opravljati. Na nek način sem bila zelo srečna za njo, da gre na bolje, a moja duša je kljub temu jokala, saj je bilo vredno živeti za trenutke z njo. Čez tri dni sem dobila ponovno dihalno stisko. Nemočna sem ležala v postelji in prosila angele, da mi pomagajo oditi na drug svet, kjer bom zaželena, nikomur v napoto. Pred nekaj dnevi sem bila še tako zelo optimistična, danes pa sem se vdala. V tistem trenutku je v sobo pritekla moja zlata sestra, me prijela za roko in s solzami v očeh prosila, da ostanem. Odleglo mi je, dobila sem moč v roko, katere nisem imela že nekaj let, jo stisnila in z očmi povedala, da jo imam rada in da mi bo na drugi strani lepo. Dvignila sem se nad svoje fizično telo, končno sem lahko letela, imela sem moč. Težko in boleče je bilo opazovati mojo sestro ob mojem umrlem fizičnem telesu, tako zelo me je objemala, jokala, me lepo umila, oblekla v mojo najlepšo obleko in me odpeljala v najlepši posteljnini v vežico, kjer mi je prižgala svečko. Tako zelo sem ji hvaležna za ves njen trud in lepe trenutke, ki mi jih je dala. Ves čas sem ob njej kot angel varuh in jo čuvam na njeni življenjski poti in si želim, da bi bilo na zemlji vse več tako dobrih ljudi - ljudi v pravem pomenu besede, ki jim vse pomeni iskrena ljubezen in dejanja, ki se ne ozirajo na govorico ostalih zlobnih ljudi, ki samo obrekujejo, se pustijo vodit sistemu, so sebični in hlastajo po materialnih dobrinah.
Vsi bodo nekoč zapustili svoje fizično telo in dobrin ne bodo mogli vzeti s sabo. Izza oblakov, v družbi puhastih angelčkov vas pozdravlja starka, ki ji je bilo vredno živeti za trenutke s svojimi živalmi in prijazno sestro v domu upokojencev. Imejte se radi, bodite zdravi in vedno poslušajte svoj notranji glas
08. februar 2015
Nexttt waw dobro pišeš
09. februar 2015
Dobra sam žalostna zgodba
09. februar 2015
hvala
09. februar 2015
ok druga:

Čudežni božič

“Ampak Blaž! Ne moreš me kar tako vreči iz stanovanja! Skupaj sva ga kupila! Skupaj sva živela v njem!

Ne moreš mi narediti tega in me vreči na cesto, ker sem noseča!

Pomisli na otroka, ki ga nosim! Na tvojega otroka Blaž!” je vsa objokana vpila Amanda na svojega fanta. “Ravno zato Amanda! Paglavec, ki ga nosiš ni moj, nisem ga jaz spočel in ne bom skrbel za njega! Lajdra si, da se vlačiš z drugimi, otroka pa podtakneš meni!”

“Otrok je tvoj, pa če se postaviš na trepalnice in narediš salto z njimi! Nisem te prevarala!” “Ne laži mi! Polno glavo imam teh tvojih usranih laži in prevar! Zgini iz mojega življenja!

Pojdi k tistemu, ki ti je naredil otroka in živi pri njem!” “Saj bi živela pri njem, ampak imam srečo, da me meče iz stanovanja, ker je na novico, da bo očka reagiral slabše kot pet let star otrok!” je histerično začela vpiti Amanda.

Blaž, ki je prej praznil njeno omaro in ji metal oblačila na postejo, se je ob zadnjem stavku obrnil proti njej, jo sovražno pogledal in jo močno udaril. Amanda je padla po tleh in se zvila v klobčič, da bi zavarovala majhno nebogljeno piko v svojem trebuhu, pred brco, ki je sledila. “Blaž nehaj!” ga je rotila, ko jo je še nekajkrat brcnil.

“Izgini Amanda in ne vračaj se. Pri bogu in vsemu kar mi je najbolj sveto, ti prisežem, da če te še enkrat vidim v svoji bližini, ti bom uničil življenje! Ko pridem nazaj domov, da ne vidim ne tebe in česarkoli, kar bi bilo povezano s tabo. Jasno?” Amanda je samo plaho prikimala.

Blaž je odšel iz stanovanja, Amanda pa je še vedno ležala na tleh in jokala. Čez nekaj časa se je s težavo vstala, si spakirala svoje stvari in odšla.

Ko je hodila po mestu, so se puhaste snežinke topile na njenih vročih solzah. Ni vedela kam naj gre. Starši so ji umrli pred nekaj leti v hudi prometni nesreči, prijatelji pa so bili na božičnem dopustu.

Sredi parka se je usedla na zasneženo klop in jokala vse dokljer ni začutila čudne bolečine v spodnjem delu trebuha. “O ne! Pikica! Ne, ne smem te izgubiti! Ti si edina moja svetla točka v mojem življenju! Prosim, zdrži!” si je prigovarjala v mislih. Hotela se je vstati, da bi poiskala pomoč, a jo je zaobjela tema. Slišala je le, ko je nekdo od daleč zavpil: “Gospa, je vse vredu z vami?”

Simon je skupaj s svojim zlatim prinašalcem Apollom pritekel proti ženski, ki se je očitno onesvestila. Mislil, je, da gre za kakšno starejšo gospo, a ko je prišel do nje, je ugotovil, da ji ni več kot petindvajset let. Petindvajset letno dekle, zabuhlih oči, v nezavesti in polna podpludb. “Joj punca, tvoj božič pa letos ni nič kaj pravljičen kaj” si je mislil medtem, ko je klical reševalce.

S svojim avtom se je odpeljal v bolnišnico, kamor so peljali nezavestno dekle. “Zdravo. Zanima me, kako je z punco, ki so jo pred kratkim nezavestno pripeljali iz parka?” “Samo trenutek mladenič, da pogledam.” je dejala prijazna sestra srednjih let na informacijah. “Punca je izgubila veliko krvi. Očitno je bila močno pretepena in sedaj skušajo rešiti njenega otroka, ampak ne kaže ravno dobro” je rekla zaskrbljeno. “Noseča je? Pretepena?” je vprašal Simon presenečeno.

“Jo poznate mogoče? Poznate koga od njenih, da jih obvestimo?” je vprašala mirno sestra. “Ne. Ne poznam je. Našel sem jo v parku nezavestno.” “Ah, tako. Upam, da ste jo našli pravočasno, da ne bo izgubila otroka… Če ga že ni.” “Ali lahko počakam tukaj, da vidim kako je z njo?” “Seveda lahko. Pojdite v naslednje nadstropje v čakalnico. Tam je tudi kavomat, da se malce okrepčate.” “Hvala vam” je rekel Simon in se odpravil v naslednje nadstropje.
Hodil je po čakalnici gor in dol. Ni mogel sedeti pri miru. “Noseča. Noseča je. Nekdo jo je hudo pretepel. Gotovo partner. Prekleti prasec! Noseča.” Te fraze si je ponavljal kot mantro, dokljer do njega ni prisopil zdravnik odgovoren za Amando. “Dober večer. Oprostite, ste vi prijatelj od dekleta, ki so ga pripeljali pred dvema urama?” “Ne nisem. Našel sem jo v parku.” je rekel Simon. “Aha. Mislim, da mi gospa ne bo zamerila, če vam povem, da ste jo našli še pravočasno. Na srečo ni izgubila otroka, čeprav je izgubila veliko krvi. Ne morem reči, da ga ne bo, ampak trenutno smo uspeli preprečiti splav. Drugače pa ima nekaj zlomljenih reber in ena se ji je zapičila v pljuča, zato je izgubila zavest.” je mirno govoril zdravnik.

“Jo lahko vidim in govorim z njo?” je vprašal Simon. “Dovolim vam, da ste poleg nje v sobi celo noč, če želite. A mi obljubite, da je ne boste vznemirjali. Saj veste – še vedno obstaja možnost, da izgubi otroka.” “Hvala gospod doktor.”

Simon se je napotil proti Amandini sobi. Na lahno je potrkal, saj ni vedel, ali spi ali bedi. Ker ni bilo odgovora, je vstopil in obstal na mestu. Amanda se je z desno roko gladila po trebuhu in si po tiho govorila: “Prosim pikica, zdrži! Ne zapusti me. Ne vem kako bova preživeli, ampak nekako bova že. Imeli bova ena drugo. Prosim zdrži.” Slap solz je ponovno zalil njen obraz.

“Večer.” je plaho pozdravil Simon. Amanda ga je prestrašeno pogledala a rekla ni nič. “Moje ime je Simon. Našel sem te v parku, nezavestno in sem poklical pomoč. Odkar so te pripeljali sem, čakam v čakalnici in upam, da se rešiš.” “Hvala ti. Ne vem kako naj se ti zahvalim. Če me nebi našel, bi izgubila…” zadržala je ihtljaj. “Ne rabiš se mi zahvaljevati. Vsak človek, ki ima nekaj v glavi bi storil isto kot jaz. Lahko pa mi poveš kako ti je ime.”

“Amanda.” Pristopil je do njene postelje. Z desno roko je segel proti njej, da bi ji obrisal solze, a je roko takoj odmaknil, ko je videl kako je otrpnila. “O, oprosti, nočem te poškodovati. Želel sem ti obrisati solze. Ne jokaj toliko, misli na dojenčka, ki ga boš imela.” “Oprosti ti meni, ampak raje bi videla, da se me nihče ne dotika, ker…” zopet je zajokala. “Ne joči Amanda. Nič ti ne bom storil, razen če mi boš dovolila velja? Ampak nocoj bom ostal tukaj celo noč, pa če ti je prav ali ne. Velja?”

Amanda je rahlo pokimala, nato pa si začela brisati solze. “Zdaj pa prosim zaspi, da se pomiriš in si nabereš novih moči. Nisi več sama. Ti mogoče kaj prinesem, ali ti kako drugače pomagam?” “Ne. Danes ne. Jutri pa te bom res prosila, če bi poklical mojo prijateljico.” “Prav. Zdaj pa zaspi. Zjutraj ko se boš zbudila, bom tamle v tistem zelo udobnem naslonjaču.” Ob zadnjem stavku se je Simonu zazdelo, da ji je ustnica skoraj trznila v nasmeh. To je bil dober znak.

Sredi noči so Simona zbudili Amandini kriki. “Ne! Ne! Blaž nehaj! Nehaj me brcati” Urno je stopil k njeni postelji in jo začel buditi. “Amanda zbudi se. Samo sanja se ti. Amanda.” Rahlo jo je stresal za roko, saj je vedel, da je razbolela. Amanda se je sunkovito zbudila. Roko je nagonsko odmaknila od Simona. “Samo sanjala si Amanda. V redu si. Pomiri se in poskusi zaspati.” “Ne morem! Ne morem spati, če se mi sanja, kako me pretepa!” “Glej, če se boš počutila bolj varno, lahko naslonjač dam bliže postelji in te držim za roko. Če ti to kaj pomaga?” Amanda ga je nekaj trenutkov zbegano gledala, nato pa plaho privolila.

Preostanek noči je prespala mirno in zjutraj ko se je zbudila, je njena dlan še vedno počivala v Simonovi dlani. S palcem ga je nežno božala po členkih tako dolgo, da se je predramil. “Jutro” ga je plaho pozdravila. “Dobro jutro” ji je zaspano odvrnil. “Simon, pojdi domov in se spočij. Gotovo si cel polaman od tega naslonjača.” Nasmehnil se ji je in ji odvrnil: “Punca ne skrbi za mene. Jaz se bolje počutim, ko vidim, da imaš malo manj zabuhle oči kot sinoči. Na splošno izgledaš bolje.” Amanda je svojo roko položila na svoj trebuh. “Veš, sinoči po tistem, ko me je tlačila mora in ko si že zaspal sem še dolgo časa bedela in se sestavljala.”

Simon ji je namenil zbegan izraz, saj ni vedel, kaj mu je želela s tem povedati, ob tem pa opazil, da se še vedno držita za roki. “Imam velik razlog, da se poberem po včerajšnjem dnevu in vsak mesec bo ta razlog večji… To je moja motivacija, ki me bo gnala naprej v življenju. Ne bo mi lahko. Ampak bom se pobrala. In veliko zaslugo za to imaš tudi ti, saj si naju ti rešil in za to ti bom hvaležna do zadnje sekunde svojega življenja.”

“Ko si boš opomogla, me boš povabila na kavo pa bom čisto zadovoljen. Velja?” Vzpodbudno se ji je nasmehnil. “Zdaj pa res grem, ker moram v službo. Med malico te pridem obiskat velja?” “Prav. Hvala ti še enkrat.” Spustila je njegovo dlan, da je lahko vstal iz naslonjača.

Čez nekaj ur se je vrnil z šopom revij in srednje velikim plišastim medvedkom za Amandinega dojenčka. “Zdravo!” je veselo pozdravil, ko je vstopil v sobo. Amanda se mu je nasmejala, a so njen nasmeh pretrgala boleča rebra. “Prinesel sem ti nekaj revij, da ti bo čas hitreje minil, pa medvedka za tvojega otročka. Upam, da nimaš nič proti, ampak bi mi veliko pomenilo, če bi ga imel.”

“Oooo prvi medvedek za pikico… Gotov bo imel posebno mesto pri njej…” “Pikica?” je zmedeno vprašal Simon. “Noseča sem skoraj dva meseca, zdaj je še čisto mala pikica.” “Ahaaa. No upam, da bo medvedek pikici všeč.” Gotovo bo.”

Pomenkovala sta se, dokljer ni v sobo prišel zdravnik. Simon se je odpravil nazaj v službo.

K njej je hodil vsak dan. V štirinajstih dneh sta se Amanda in Simon spoprijateljila. Zaupala mu je svojo zgodbo, ki je privedla do dogodka v parku. Simon, pa ji je ponudil svoje stanovanje dokljer si ne opomore in si bo lahko poiskala svoj raj na zemlji. Amanda je stanovanje zelo težko sprejela, a druge izbire ni imela.

Simon je zavrtel ključ svojega stanovanja in prižgal luč na hodniku. Prestregel je Apolla, ki je planil iz dnevne sobe, da bi pozdravil svojega gospodarja. “To je Apollo. Moj najboljši prijatelj o katrem sem ti govoril.” Amanda je radovednega psa počohala za ušesi nato sledila Simonu v kuhinjo. “Pridi, da ti razkažem stanovanje. Tule je tvoja spalnica. Če ti kaj ne ustreza in bi rada spremenila, povej pa ti bom ustregel ni nobenega problema. Samo ne počni kakšnih neumnosti sama. Velja?” “Velja.” Razkazal ji je še preostanek stanovanja.

Navadila sta se življenja v dvoje. Simon je hodil v službo in ko je prišel popoldne domov, ga je na mizi čakalo kosilo in zmatran Apollo, ki je malo prej prišel iz sprehoda.

“Veš, včeraj sem našla dokaj ugodno stanovanje. In to samo dve ulici naprej. Klicala sem lastnika in se z njim dogovorila za srečanje. Mislim, da bom kmalu lahko šla na svoje.” je načela Amanda pogovor pri kosilu. “Kdo bo mi pa potem skuhal in pospravil po stanovanju? Pa kdo bo Apolla vodil na sprehode? Pa kje bo spal, če sedaj vedno od prvega dne, ko si prišla k meni spi v tvoji spalnici zraven tebe? Pa kdo bo skrbel zate in za dojenčka?” je spraševal Simon.

“Vov, umiri se kavboj. Glej Simon. Strašno sem ti hvaležna za vse kar si storil zame in za pikico. Želim, da si del njenega življenja. Apolla pa lahko vsak dan, ko boš šel v službo pripelješ k meni in ko boš prišel kasneje po njega te bo čakalo kosilo na mizi. To je najmanj kar lahko storim zate.” “Ali res moraš oditi? Amanda dober mesec je do poroda. Če se že moraš preseliti, se preseli po porodu prav?” “Ok. Naj ti bo. Želela, bi te še vprašati, če bi bil boter moji pikici?” Vprašanje je Simona malce presenetilo, a je nanj odgovoril pritrdilno.

Medtem ko je Amanda rojevala je Simon prehodil čakalnico po dolgem in počez. “Gospod Simon?” “Ja? To sem jaz.” “Sem porodničar in prišel sem vam povedati, da je Amanda rodila zdravo punčko po imenu Adelina.” “Lahko grem k njima?” “Lahko, ampak si morate nadeti posebno obleko.”

Adelina je Simonu bila kot hčerka. Zanjo je skrbel, kot da je njegova kri. Nanjo je bil močno navezan. Z njo se je igral, ji prinašal igrače, z njo šel na sprehode in jo pazil, da si je lahko Amanda urejala stanovanje in si poiskala službo. Obe dekleti sta mu prirasli h srcu. Adelina s svojo otroško razposajenostjo, Amanda pa mu je bila vsak dan bolj všeč, a ni zbral poguma, da bi ji to priznal.

Meseci so minevali, Adelina je pridno rastla in kadar je le mogel, ju je obiskal. Njegova ljubezen do Amande, pa se je z vsakim obiskom le večela.

“Pojej do konca, samo Adelino dam spat pa pridem nazaj.” je dejala Amanda. Odšla je proti otroški sobi z Adelino v naročju. Položila jo je v njeno posteljico, ji zapela uspavanko, jo pokrila, zraven nje dala njenega medvedka, ki ji ga je kupil Simon, naslednji dan, ko ju je rešil in se namenila nazaj v kuhinjo, ko se je zaletela v Simona. Simon jo je ulovil še ravno pravi trenutek, preden bi padla po tleh. “Hej punca, pazi kod hodiš, skoraj si me podrla” ji je dejal medtem pa jo še vedno držal v svojem objemu. Nekaj momentov sta si zrla iz oči v oči nato pa se je Simon sklonil in jo poljubil. Srce mu je bilo, da je mislil, da mu bo pobegnilo iz prsnega koša, še posebej, ko mu je Amanda poljub lačno vrnila. “Simon… jaz….” “Šššš, ne govori… Ne morem si pomagati Amanda. Zlezla si mi pod kožo in v srce. Ljubim te. Vem, da je mogoče prehitro zate, ampak ne morem več zadrževati svojih čustev do tebe. Upam lahko, da boš mi kdaj lahko vračala čustva, pa čeprav samo malo.”

“Pridi.” mu je dejala Amanda. Odpeljala ga je iz otroške sobe, da je lahko Adelina zaspala. Ustavila sta se pred spalnico. Eden drugemu sta zrla v oči. Nato ga je Amanda objela okoli pasu in stopila na prste, da ga je lahko poljubila. “Tudi jaz ljubim tebe Simon” mu je dejala.

“Letošnji božič bo nekaj posebnega zame, ker vem da me ljubiš” je dejal Simon. “Letošnji sveti večer mi bo ostal v spominu za vedno. Ne morem si predstavljati lepšega božiča.” mu je odvrnila. “Amanda, bi bila moje dekle? Skrbel bom zate in za tvojo hčerko do konca svojega življenja.” “Ja. Bom tvoje dekle. In Adelina ni samo moja hčerka. Tudi tvoja je odkar si me lani našel v parku.” Simon jo je ljubeče poljubil in ji tako izpovedal svojo ljubezen.

Naslednji božič je bil za Amando in Simona prav poseben, saj sta nekaj dni pred božičem izvedela, da pod Amandinim srcem bijeta še dva majhna srčka. Božični čas je bil za njiju res nekaj posebnega.

Štiri mesece po rojstvu dvojčkov sta se eden drugemu predala tudi pred bogom in pred vsemi, ki sta jih imela rada in tako živela svojo pravljico, ki se je začela ob božiču.
09. februar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg