Forum
u27744
u27744
no tuki pač prlepte zgodbe od vsepovsot. sam morjo bit v enem okvirčku! celo zgodbo morš prlept!!

se greš? razumeš?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

03. december 2010
u27744
u27744
POLETNA LJUBEZEN!
Z Vanesso, mojo najboljšo prijateljico, sva sedeli ob plaži in se sončili. Bil je zadnji dan počitnic in odločili sva se, da ta dan izkoristili za sproščanje, pred začetkom zadnjega letnika.

»Ash, jaz grem malo v vodo,« mi je rekla. »Ja, ti kar pojdi, meni trenutno ni.« »Oh. Sem mislila, da bi tekmovale do tistega pomola,« mi je rekla vsa razočarana. Vanessa je zelo rada tekmovala, v čemerkoli. Bila je zelo športen tip človeka, a sama sem bila bolj umirjena od nje. »Van, saj veš, da te jaz sploh ne bi prehitela, ali kakorkoli premagala. Ti kar pojdi.« Odšla je, a takoj ko je prispela do vode, se je njena razočaranost ohladila in zaplavala je. Nekaj časa sem jo opazovala, nato pa se zleknila in si prek oči poveznila slamnik. Naenkrat je k meni preletelo nekaj. Hitro sem se sedla in opazila žogo. Z koncem očesa sem opazila gibanje in k meni je prišel fant. Ampak kakšen fant. Bil je tako velik in močan, z vsakim gibom, ko je šel proti meni, so se mu napele vse mišice. Srce mi je začelo noreti kot zmešano. Ashley zberi se, saj je samo prišel po žogo.

»Zdravo! Oprosti za žogo, ampak s prijatelji igramo odbojko in jo je Jack po pomoti preveč udaril in je zletela do tebe,« me je sproščeno ogovoril, jaz pa sem ga gledala kot tele v nova vrata. Na mojo srečo se je iz plavanja vrnila Van in naju zmotila. Hvala bogu, da je prišla, saj bi si se tako osramotila, da si ne bi upala več govoriti z nobenim fantom. »Oh, kdo pa je to Ash?« me je vprašala vsa nasmejana. Vanessa je bila takšno nasprotje mene. Ona je bila družabna, zgovorna, z dečki je govorila kot, da so prijatelji od malih nog. Sama pa sem hudo zardela že, ko me je ogovoril. Ker sama nisem mogla izgovoriti niti besedice, se je predstavil kar sam.

»Moje ime je Charlie. Vidve pa sta?« »Jaz sem Vanessa, Van za prijatelje, to pa je moja najboljša prijateljica Ashley, za prijatelje Ash.« Van naju je predstavila in mi na hitro pomežiknila, saj je opazila, da me Charlie opazuje. Hitro se je rokoval z obema, a mojo roko je podržal par sekund več kot Vanessino. Ali pa se mi je samo zdelo, ker je bil tako lep in se nisem mogla sprostit v njegovi družbi. »S prijatelji igramo odbojko. Bi se nama pridružile?« Še preden bi lahko karkoli namignila Vanessi je vsa navdušena privolila. Druga si nisem niti zamišljala. Hitro je pograbila svoje stvari in odšla proti igrišču. Sama sem si dala veliko več opravka s pospravljenjem. Ko sem si hitro oblekla majčko čez kopalke, sem opazila, da Charlie čaka name. »Daj da ti pomagam,« je rekel in pograbil mojo torbo. »Hvala,« sem po tihem zamomljala in nisem prepričana, če me je slišal. Samo pogledal me je in se nasmehnil. Počasi sva se odpravila proti igrišču.

»Sta le prišla,« je vsa neučakana pripomnila Van. Zardela sem in se odpravila k ograji, da bi se usedla, saj nisem imela namena igrati. »Charlie pridi igrati no!« so zavpili njegovi prijatelji. »Eh, ne da se mi več. Saj bo Vanessa namesto mene. Mimogrede, to je Vanessa ja, to pa je njena prijateljica Ashley.« Njegovi prijatelji so se ob omembi mojega imena namuznili in postalo mi še je bolj neprijetno. Hitro sem pograbila svojo torbo iz njegove roke in vsa njena vsebina se je raztreščila na tla. Hitro sem začela pobarati stvari, ko se je k meni sklonil Charlie. »Pusti moje kolege. Niso še dorasli, ker so jih mame prepozno nehale dojiti,« mi je rekel in spogledala sva se. Njegove oči so bile čokoladne, takšne v katere bi šel in zaplaval v njih. Pobrala sva vse moje stvari in sama sem se usedla na tla ob ograji. Charlie je prisedel k meni čez par minut. Sedela sva tam, čisto blizu drug drugega in gledala tekmo. Na vsake toliko časa, sva si izmenjala pogled, sama sem zardevala, on pa se je smejal. Čez čas sem začutila njegov stisk roke na svoji in srce mi je tako ponorelo, da sem stavila sama pri sebi, da je moj utrip zaslišal in začutil tudi on. Tako sva sedela, dokler se ni zvečerilo in z Van sva odšle domov. Poslovila sva se in vedela sem, da se ne bova več videla. Bilo mi je hudo in ob prvem trenutku moje zmedenosti me je poljubil.
Nisem mogla verjeti kako je možno, da sem se tako hitro zaljubila. Saj sva se komaj prvič videla in skupaj sva preživela komaj eno popoldne, pa še zraven so bili njegovi trije prijatelji in Van. Van mi je med potjo govorila, kako je skupaj s Robbiejem premagal druga Charlijeva prijatelja, Jacka in Willa. Poslušala sem jo napol, saj sem razmišljala o Charlieju , o njegovih prelepih očeh in najinem prvem poljubu. Upam, da nisem izpadla plehko, saj po navadi sem rabila kar nekaj časa, da sem k sebi spustila ljudi, sploh fante. Do sedaj nisem bila resno zaljubljena, samo v prvem letniku mi je bil en fant všeč, pa še za tega se je ugotovilo, da je največji kreten na šoli, ki izkorišča dekleta, verjetno naivne kakršna sem sama. Van me je pripeljala domov. »Se vidiva Van.« »Jap, čau, zaljubljenka.« Fino, sedaj pa me še bo izzivala. Ampak taka je ona, sem se že navadila na to. Odšla sem v hišo. Pozdravila sem starša, ki sta sedela na kavču in gledala film, in odšla v sobo. Odvrgla sem torbo v kot in se šla stuširat. Mlačna voda mi je dobro dela. Po prhanju sem se pogledala v obraz in ugotovila, da imam nekakšno slabo kožo. Verjetno od te solne vode in sonca. Namazala sem se s svojo kremo in odšla v posteljo. Na telefonu sem si nastavila budilko, da ne bi zamudila šole. Pokrila sem se do glave in zaprla oči. Začela sem razmišljati o današnjem dnevu in, ko sem z mislili prišla do Charlieja, mi je zapiskal telefon. Sporočilo. Sigurno je Van pozabila, ob kolikih more priti jutri po mene, da ne bova zamudili prvega dne šole. A sporočila mi ni poslala Van. Pisalo je: Sladko sanjaj, lepotica. Ni bilo podpisa, a sem vedela kdo mi ga je poslal. Charlie.

Zjutraj sem se zbudila pol ure prej kot sem nameravala. Izklopila sem budilko in še enkrat pogledala sporočilo. Bilo je tam, torej nisem samo sanjala. Iz postelje sem skočila vsa nasmejana in odšla v kopalnico. Na hitro sem se oprhala, si umila zobe in si skrtačila svoje neukrotljive lase. Odšla sem v sobo k omari. Grozno, če ne veš kaj naj oblečeš. Zato sem nase hitro povlekla črne kavbojke in čipkasto majčko. Pravkar sem se ličila, ko mi je zazvonil telefon. Van me kliče. »Ja, prosim.« »Dobro jutro,« mi je zazehala Van v telefon. »Sedaj si se komaj zbudila?« sem jo začudena vprašala. »Eh, ne nisem se. Pred eno uro, ampak sem še malo dremala.

Daj prosim, prosim, prosim, povej mi kaj si si oblekla.« »Em, …, črne kavbojke in mojo čipkasto majčko. Kaj pa si boš ti?« »Ashley! Ne moreš hodit tako oblečena po šoli, pa še prvi dan je. Kaj si bodo fanti mislili? Sploh en?« me je začela nadirati. »Ej, ej, umiri se in kaj za vraga si mislila s tistim kaj si bo en fant mislil?« sem se razburila. »Eh, nič. No pa bodi tako oblečena. Pote pridem čez 15 minut,« še mi je nazadnje rekla in mi prekinila. Kaj je spet naredila. Upam, da mi ne išče spet kakšnega fanta, ker prisežem, da se ne pogovarjam z njo do konca življenja. Van je prišla pome čez natanko 10 min. Vau! Nekaj novega zanjo. Hitro sem pograbila torbico in odšla do avta. Med potjo sem se poslovila od staršev in zaprla vrata za seboj. Kakor hitro sem se usedla na stol mi je začela težit. Kako sem lahko vseeno prišla tako oblečena, kako ne mislim na nič drugega. Poslušala sem jo samo z enim ušesom. Težit mi ni nehala vse do šole in do učilnice. Usedla sem se v svojo klop, ona pa za menoj. Preden je v učilnico vstopila naša razredničarka, sem jo slišala dejati, da mi bo vsak trenutek zelo žal in takrat me bo prosila, da še jo kdaj opomnim kaj si naj oblečem. Hotela sem se obrniti, ko je razredničarka zahtevala mir. Še vedno mi je v glavi vrelo, a takrat je v razred vstopil on.

O moj bog! Obrnila sem se za 180 stopinj in se zazrla v Vanesso. »Sem ti rekla, pa me nisi poslušala,« mi je vsa zadovoljna rekla. Kolikor se našo profesorico razumela, bo zadnji letnik obiskoval z menoj. Mislim z našim razredom. Kako, da tega ni omenil že včeraj. No, saj se sploh nisva pogovarjala kako dosti. Profesorica ga je posadila v klop pred menoj. Ko je šel do klopi nisem mogla odmakniti oči z njega, saj je bil še bolj lepi kakor včeraj. Srce mi je razbijalo in ko se je usedel in se zasukal k meni, mi je srce za trenutek nehalo biti. Kakor hitro je začelo spet neprestano tolči, sem zardela kot kuhan rak in se naslonila na roke, da me niso mogli videti sošolci. Čez pet minut pa so v razred planili še njegovi trije prijatelji, in očitno je bilo, da se bodo tudi oni prepisali sem. Charlie je jim je smejal, ko jih je profesorica nadirala, nato pa jih posedla v klopi. Robbie je dobil klop za Vanesso, Will poleg moje klopi in Jack za njim. Sedaj so bile vse mize zasedene v razredu. Skupaj z njimi nas je bilo 25. Prfoksa nam je razlagala eno uro o poteku pouka in o maturi, ko smo končno lahko šli. Skupaj z Charliejem sva odšla iz razreda in razlagala sem mu, kje so kakšne učilnice. Ampak to ga ni skrbelo, saj je vedel, da sem ob njem jaz. Bilo mi še je bolj vroče kot prej v učilnici in nasmehnil se mi je. Ko sva prišla ven na šolsko ploščad, pa je iz žepa potegnil cigarete in si eno prižgal. »Kaj si normalen? Saj ne moreš kar tukaj kaditi, noben ne kadi tukaj,« sem mu rekla jezna, ker mi sploh ni povedal da kadi. Sama sem poskusila samo enkrat, in še takrat sem se skoraj zadušila. »Aja. Zakaj pa potem lahko tudi oni in profesorice tam?« mi je rekel. »Zato, ker … ker …,« sem začela in ker nisem več vedela kaj naj rečem, sem se obrnila in odšla proti domu. Van sem napisala sms, da grem domov in mi sploh ni odpisala. Verjetno je bila z Charliejevi kolegi.

Ko sem hodila že pet minut, se je ob meni ustavil avto. Bil je Charlie. Odprl je okno in mi prigovarjal, da naj prisedem. Prisedla sem. »Bi šla mogoče na kavo z menoj?« me je vprašal. »Amm, ja lahko. No prav. Tukaj je ena zelo dobra kavarna, in imajo zelo dobre sladice.« To sem mu rekla tako zadovoljna, da se je nasmejal tudi on. Odšla sva v kavarno in si naročila kavo, sama sem si vzela tudi eno tortico, saj sem bila že zelo lačna. Sedela sva v oddaljeni mizici. Tiho sva bila vse dokler ni natakarica prišla do naju, z najinima kavama in tortico. »Veš Ash, zelo si mi všeč. Že od samega dne, ko sem te videl in je Jack nabil žogo do tebe, saj drugače te ne bi nikoli spoznal. Oziroma bi te, ampak bi to še trajalo dolgo časa, ampak sedaj se mi zdi, kot da sva par že zelo dolgo časa,« mi je začel razlagat. Bila sem šokirana, saj je bilo to sploh prvič, da mi je kdo izpovedal ljubezen. »Saj meni si tudi všeč. In to zelo, ampak trenutno še nisem pripravljena …« sem mu hitela odgovarjat, ko se je sklonil prek mize in me nežno poljubil. Poljubljal se je tako dobro, da se zatrepetala na stolu.
»Oprosti za to, ampak sploh si nisem mogel pomagati. Tako zelo si lepa, da je že škoda, da si sama.« Zardela sem in k sebi potegnila tortico. »Amm, hvala za ta komentar. Bi mogoče tortico?« sem ga vprašala. »Lahko,« in narahlo odprl usta. Druga mi ni preostalo kot, da mu na žlički košček torte ponesem v usta. Za zunanjega gledalca sva verjetno bila kot največja zaljubljenca na svetu, ampak prvič v življenju mi ni bilo mar. Sedela sem skupaj z najlepšim fantom in počutila sem se neverjetno. Čez čas sva se odpravila in Charlie me je peljal do doma. Za trenutek sem še sedela v avto, nato pa sem se nagnila do njega in ga na rahlo poljubila na lice. Hitro sem se nagnila nazaj, a on je hotel več in se strastno zalepil na moje ustnice. Poljubljal me je z tako vnemo, da se mu nisem mogla upreti. Bila sem tako noro zaljubljena v njega, da nisem razmišljala trezno. Po napetih minutah mi je zazvonil telefon in prenehala sva se poljubljati. Bilo mi je malo žal, saj se je poljubljal tako dobro in njegove ustnice so bile tako mehke. Poslovila sva se in odpeljal se je šele, ko sem vstopila v hišo.

Pogledala sem na telefon in klicala me je Vanessa. Oglasila sem se ji in pričela mi je razlagati, kako jo je Robbie povabil na zmenek in takoj mu je rekla, da gre. Zmenjena sta bila ta vikend. Sama je hotela vedeti, če je kaj novega med nama z Charliejem, ampak iz nekakšnega razloga sem se ji zlagala in rekla da ne. Poslovile sva se in odšla sem v sobo. Sanjarila sem o najinem poljubu v kavarni, ki je bil čisto nasprotje od te nepotešene sile pred nekaj minutami v avto. Oba sva izgubila nadzor nad seboj, ampak ni mi bilo žal. Bila sem srečna. Telefon mi je spet zapiskal. Sporočilo. Pisalo je: Hvala za ta najlepši trenutek. Charlie. Sem vedela, da je on. Najverjetneje je številko dobil od Vanessa, ampak ji ne bom težila zaradi tega. Najverjetneje se ji bom zahvalila. Pravkar sem mu nameravala odpisati, ko me je mami poklicala češ, da je zame prišla pošta. Čudno nikoli je ne dobivam. Odšla sem dol in v veži je stala mami s šopkom rož v roki. »Izvoli. To je prišlo zate,« je rekla in se nasmejala. »Hvala,« sem še ji rekla in odšla nazaj v sobo. Pogledala sem, če je kje kakšna vizitka in bila je skrita med cvetovi rdečih vrtnic. Rože sem postavila v vazo in odprla vizitko. »Kaj?« sem vsa začudena rekla in gledala tisto vizitko. Teh rož mi ni poslal Charlie, ampak njegov prijatelj Will. Napisal pa mi je: Želim si, da bi ti poljubljal tvojo mehko kožo. Will. Kaj mogoče še ne ve, da sem jaz všeč Charlieju. Saj naju je ja videl včeraj na plaži. Vizitko sem raztrgala, pograbila rože in vse odvrgla v koš za smeti.

Naslednji teden je minil brez kakršnih sprememb. S Charliejem sva se dogovorila za najin prvi pravi zmenek. Še zadnjič pred ohladitvijo naslednji teden, se bova odpravila na plažo. Tja kjer sva se prvič spoznala. Romantično ni kaj. Nisva še uradno hodila, a sem vedela, da me bo vsak čas vprašal. Mogoče še ta vikend. Ampak nisem si hotela delati utvar, zato sem te misli pospravila iz svoje glave. Glede tistih poslanih rož od Willa se tudi nisem obremenjevala, saj sem bila prepričana, da je šlo za pomoti. On tega tudi ni omenil, zato sem bila pomirjena. Napočil je vikend in v soboto zjutraj je prišel Charlie pome. Usedla sem se v avto, ga na hitro poljubila in odpeljal je. Prišla sva do plaže in si poiskala miren kotiček. Charlie me je opazoval, ko sem si slekla majčko in še hlačke. Sploh ni odmaknil pogleda z mene, malo mi je bilo seveda neprijetno.

On sam se ni preoblekel oz. slekel v kopalke, kar je bilo malo čudno. »Se ne misliš preobleči v kopalke?« sem ga vprašala medtem, ko sem brskala po torbi, da bi našla kremo za sončenje. »Saj sem že oblečen v njih,« mi je rekel. Dobro sem ga pogledala in videla, da je pravzaprav imel oblečene te kratke hlače, ki so bile kot kopalke. »No, prav,« sem mu še rekla in se začela mazati z kremo. »Daj, da te jaz namažem,« mi je rekel in pograbil kremo iz moje roke. »Ne, saj je že v redu. Saj se zmorem tudi sama,« sem se začela upirati. »Ampak na hrbtu se boš težko sama namazala. No, daj. obrni se,« še mi je rekel. No prav, sem si mislila in se obrnila proti njemu. Počasi in nežno mi je začel vtirati kremo v moj hrbet. Bil je tako nežen, in njegove roke so bile tako mehke. Z njimi je delal počasne kroge na mojem hrbtu in bil je tako dober občutek, da ga ne znam opisati. Tega še nisem začutila pri nobenem fantu. Nato je počasi zdrsnil na moje noge, ko sem se ulegla na trebuh, in mi še tja vtrl kremo. Ko mi je nežno vtiral kremo v noge, se mi je ta neverjetni občutek še okrepil in počasi sem začela sopsti. Zaprla sem oči, ko je nehal. Pogledala sem ga, in presenečeno me je gledal nazaj. Preobrnila sem se na hrbet, in brez kakšnega razloga se je nagnil nad mene in me poljubil.

»Kako ti uspe, da me spraviš v tako zmedenost?« sem ga vprašala. Zasmejal se je in me spet poljubil. »Kako uspe tebi, da znorim poleg tebe. No hotel sem te nekaj vprašati.« »A ja? In kak se glasi to vprašanje?« sem mu rekla. »No, mislim sem še malo počakati, ampak res ne želim več. No zanimalo me je samo, ..« je začel blebetati, »bi želela biti moja punca?« je nato končno izdavil. Srce mi je ob tem vprašanju poskočilo in stavila bi, da je začelo delat prevale. »Ooh, a to te je zanimalo,« sem zanalašč začela delati, da morem na to vprašanje premisliti. »Seveda da bi, ti tepček,« in ga poljubila še preden se je zavedal odgovora.

Nič mi ni odgovor, samo poljubil me je nazaj, in počasi se je ulegel name. Na začetku mi je vzela njegova teža dih, a kasneje je svojo težo prenesel na svoje komolce. Poljubljala sva se in noben izmed naju si ni želel, da bi nehala. Kasneje sem začutila kako njegova desna roka počasi polzi po mojem obrazu, po mojem vratu in kasneje se je počasi dotaknil mojih prsi. Zatrepetala sem po njim, a ni odnehal. Njegov poljub se je nadaljeval do mojega vrata in nazaj do ustnic, njegova roka pa je sedaj začela polzeti vse niže. Od mojih prsi na bok, na stegna, meča, katera je privzdignil in mi začel gneti moj zadnji del stegna. Občutek je bil fenomenalen, a počasi kljub temu, da nisem hotela odnehati, sem ga narahlo odrinila od sebe. »Charlie, zelo si mi všeč, a rajši ne bi prehitevala dogodkov. Kljub vsemu sva par šele por ure,« sem mu rekla in ga poljubila. »Saj te razumem, in tudi sam ne želim česa takega, ki bi te spravilo na slab položaj,« mi je odvrnil in me poljubil nazaj. Prevalil se je in potegnil nase mene, sedaj se jaz bila na njem. Usedla sem se nanj, se sklonila in ga spet poljubila, nato pa se odmaknila iz njega, saj mi je bilo malce neprijetno sedeti na njem. Zasmejal se je, a nič ni rekel. Kar naenkrat pa se je vstal, me vzel v naročje in odšel proti morju. »Da si ne drzneš narediti tega, Charlie,« sem skoraj zavpila na njega. A on se je samo začel smejati, in z menoj vred se je vrgel v morje.

Po najinem zmenku me je odpeljal domov. Pred hišo sva se še malce časa mečkala, saj si noben ni želel domov, a sama sem morala iti. Poslovila sva se in odšla sem v hišo. »Ashley v sobi sem ti pustila tudi današnjo pošto,« mi je rekla mami, ko sem si šla v kuhinjo iskat nekaj za jest. »Aha, ok. Hvala,« sem ji odvrnila in si začela pripravljat sendvič s sirom. Nalila sem si še kozarec pomarančnega soka in odšla v sobo. Saj ne morem verjeti. Spet rože. Ampak kako za vraga mi je Charlie poslal rože, če pa sva bila ves dan skupaj. Pogledala sem za vizitko. Najprej sem pogledala kdo mi je poslal, vsebina vizitke še me ni zanimala. Will? Spet. Torej ne gre za pomoto. Ampak na postelji sta bila dva šopka. En z rdečimi vrtnicami, drugi z belimi. Pogledala sem še drugo vizitko, in podpisan je bil Will. Saj ne morem verjeti. Temu morem narediti konec. Pograbila sem telefon in poklicala Van. Oglasila se je, ko sem že nameravala prekiniti. »Prosim,« se je javila vsa zadihana. »Živjo Van, jaz sem. Kaj bi slučajno lahko vprašala Robbieja, kje živi Will?« sem jo vprašala. »Ja seveda. Zakaj pa te zanima?« je hotela vedeti. »Nekaj mu morem povedati, ker ga nekaj zanima,« sem blebetala. »Ok. Ti pošlem sms,« še je rekla in prekinila. Čez minuto sem dobila sporočilo. Samo eno ulico vstran od mene. Čudno. Pograbila sem rože in zakorakala iz hiše. Čez deset minut sem že stala pred Willovo hišo. Umirila sem se in pozvonila.

Vrata mi je odprl prav Will. Hvala bogu. »Ashley?« me je začudeno pogledal. »Kaj pa ti tukaj?« Pogled mu je šinil k moji roki, kjer sem stiskala rože. Vrgla sem mu jih v naročje. »Kaj je to, Will?« sem hotela vedeti. »Zakaj si mi poslal te rože? In še en šopek prejšnji teden?« sem hotela vedeti. Celo minuto je gledal rože, nato pa le dvignil pogled. »Želim si te, Ashley. Od tistega dne, ko si prišla z Charliejem na igrišče,« mi je rekel in se zlobno nasmehnil. »Kaj??« sem se začudila. Za menoj se je ustavil avto, a nisem pogledala kdo se je ustavil, a Will je pogledal. Ko so se vrata avtomobila zaprla, sem se hotela obrniti, a v tistem me je Will potegnil k sebi in me poljubil. Bila sem tako šokirana, da nisem mogla reagirati. Iz šoka me je zbudil glas. »Ashley?« me je poklical. Iztrgala sem se iz Willovega objema in se obrnila. Oh, ne. Charlie. »Kaj počneš, Ashley?« me je vprašal Charlie.

Nisem mu mogla odgovoriti. »In ti baraba? Kako si drzneš?« je zakričal na Willa. »Charlie, saj ni to kar misliš, da se je zgodilo,« sem mu začela razlagati. »Kako? Videl sem vaju, Ash, videl. In sedaj mi praviš da ni to to. Ljubil sem te Ashley!« je kričeče dejal. Njegove besede so mi vzele dah. »Will, prosim povej mu, kaj se je sploh zgodilo,« sem prosila Willa. Odprl je usta in sem mislila, da mu bo povedal resnico, a .. »Ashley je prišla k meni, da bi se mi zahvalila za rože, in v navalu strasti sva se poljubila,« je rekel Will z zlobnim nasmeškom na obrazu. Pogledala sem ga, oči so mi skoraj padle iz jamic. »Kaj?? Ne, ne, ne! Charlie, ne poslušaj ga!« sem zakričala. A Charlie me sploh ni več poslušal. Samo obrnil se je in se odpeljal z avtom. Hotela sem leteti za njim, a je tako pritisnil na plin, da ga po dveh sekundah nisem več videla. »Se sploh zavedaš kaj si naredil, bednik?!« sem zakričala na Willa iz ceste. Samo smejal se je. »Sedaj te lahko imam samo zase. Charlieja sem se že znebil,« mi je rekel, ko je hodil proti mene. »Saj nisi resen. Nikoli ne mislim biti s teboj! Nikoli!« sem mu zakričala v obraz in ga udarila. A, ga nič ni ganilo. Jezna sem se obrnila in stekla. Tekla sem tako dolgo, da se zapustila Willovo ulico. Nato sem se ustavila in se usedla na robnik ceste, glavo pa položila v naročje in zajokala sem.

Kaj mi res ni usojeno, da bi lahko živela srečno z fantom? Niti dan ni minil, pa se mi že dogajajo samo čudne stvari. Kako sovražim svoje življenje. Med mojim globokim razmišljanjem o življenju, mi je zazvonil telefon. Nisem pogledala kdo kliče, saj sem hotela slišati samo en glas. »Charlie?« sem se oglasila. »Ne, Van tukaj, Vanessa tvoja najboljša prijateljica,« mi je rekla užaljeno. »Ah, ti si,« sem rekla. »Ne razumem zakaj sediš pred mojo hišo in ne prideš k meni. Saj si ga skoraj že tukaj doma,« mi je rekla in prekinila. Ozrla sem se in res sem sedela pred njeno hišo, tega se sploh nisem zavedala. Čez minuto je bila pri meni in se usedla poleg mene. Objela me je, sama pa sem se ji naslonila na ramo in zajokala. »Pridi greva v hišo. Na kavo,« mi je rekla in počasi sem vstala. Posedla me je na kavč in prinesla mi je kavo. »Hvala,« sem ji rekla in naredila požirek. »Povej mi vse,« je rekla ukazovalno. Sama tudi nisem hotela tega zadržati v sebi, zato sem ji vse obnovila.
Povedala sem ji, kako mi je prejšnji teden Will poslal rože in sem mislila, da se je zmotil, opisala sem najin današnji zmenek z Charliejem in jo povedla kaj se je zgodilo sedaj. »In on se je kar odpeljal, Will pa se je smejal in mi rekel, da se ga je končno znebil, ker sem lahko sedaj cela njegova,« sem še na koncu izdavila iz sebe in planila v jok. Vanessa me je objela. Nisem in nisem se mogla umiriti, jokala sem in jokala, nato pa sem počasi zdrsnila v sen. Spala sem vse do naslednjega jutra, in ta dan sem ostala pri Van. Celodnevni pogovor z najboljšo prijateljico mi je dobro del, in tako sem se zamotila, da nisem razmišljala o Charlieju in Willu. Zvečer sva se poslovili in odšla sem proti domu. Doma sem se hitro stuširala in se spravila v posteljo.

Naslednji dan sem se na hitro umila in oblekla ter stekla do avta. Danes sem se lahko sama peljala v šolo, saj mi je mami posodila avto, ker ne gre v službo. Zato sem bila tudi tako pozna. Prižgala sem ga in se odpeljala. Sranje, vsa parkirna mesta so bila zasedena, razen enega. Hitro sem parkirala in, ko sem spravljala ključe v torbo, sem bila nepazljiva in se zaletela v nekoga. Trčenje je bilo tako silovito, da naju je oba vrglo po tleh. Imela sem to srečo, da nisem zletela po asfaltu, ampak sem padla na fanta, ki se je znašel pod menoj. Bil je lep in imel je temno modre oči. »No, bi lahko sedaj šla dol iz mene,« me je vprašal. »Oh, oh, seveda. Oprosti, res mi je zelo žal, nisem bila pazljiva in še mudilo se mi je v razred, da nisem gledala kod hodim,« sem se mu začela opravičevat in hkrati razlagat kako je do tega prišlo. Zasmejal se je in me pogledal. Res je imel lepe oči, ampak ga vseeno še nisem videla na naši šoli. »Saj ni nič. Mene ni prav nič motilo, da si padla name,« je rekel. »No, dobro te, ampak res morem iti v razred. Adijo,« sem še mu rekla in odhitela. Dohitel me je. »Te bom pospremil,« je rekel. »Na kateri oddelek hodiš. Nisem še te videla na naši šoli.« »Ja verjetno me res nisi. Na strojno hodim, v pritličju imamo pouk. Ti si sigurno gimnazija, kaj?« me je vprašal. »Ja, res sem gimnazija,« sem se nasmehnila, »verjetno te zaradi tega res še nisem videla. No tukaj sva,« sem rekla, ko sva prišla do mojega razreda. »No se vidiva. Jaz sem Theo mimogrede,« mi je rekel. »Ashley,« sem se mu predstavila. Nasmehnila sem se in vstopila v razred. Profesor seveda ni bil zadovoljen z mojim zamujanjem, a se preveč spuščal v podrobnosti. Hitro sem se napotila proti svojemu mestu. Willa nisem niti ošinila s pogledom, pogled se usmerjala v samo enega človeka v učilnici, a ta ni niti dvignil pogleda. Žalostna sem se usedla za njim. Nisem se mogla osredotočiti na snov. Ko je zazvonilo sem ga hotela zaustaviti, a on je hitro odšel od svoje mize. Pri vratih pa je počakal na Lano in skupaj sta z roko v roki odšla iz učilnice. Začudena sem obsedela za svojo mizo in iz šoka me je prebudila Van. »Si videla?« sem jo vprašala. »Na žalost ja. Skupaj sta prišla tudi v šolo. Robbie je rekel, da mu to ni podobno,« mi je rekla. »Adijo Van,« sem ji rekla in odtekla iz učilnice. »Ash, počakaj vendar,…« je zaklicala za menoj, a je nisem poslušala. Stekla sem mimo sošolcev na dvorišče. Tam sem videla Charlieja, ki je sedel na klopci z Lano. Nekaj sta se pogovarjala, Will in Robbie pa sta jima stala nasproti. Nisem več mogla gledati tega, ne Charlieja z drugo in ne Willa. Objokana sem stekla mimo vseh in verjetno se mi je samo zdelo, da me je nekdo klical. Stekla sem do avta, ga na hitro prižgala in odpeljala. Vozila sem se kakšnih pet minut in jokala zraven, ko mi je vzel en avto prednost. Imela sem tako solzne oči, da nisem ga niti opazila. Zaletela sem se.

Nisem se mogla premakniti. Noge sem imela ukleščene med pločevino, ki jo je od trka potisnilo nazaj. Bila sem rahlo omotična. Hotela sem iz avta, a se nisem nikakor mogla rešiti. Začela me je grabiti panika. Saj me bo vendar moral nekdo najti. Minilo je pet minut, ko nobenega ni bilo od nikogar. Pogledala sem skozi zlomljeno vetrobransko steklo, da bi videla kako je z drugim avtom. Avto je bil tam, a nikogar v njem. A je mogoče umrl? Ne, prosim ne. Nočem postati morilka. Čez čas sem zaslišala sirene. Torej je le nekdo poklical reševalce. Odleglo mi je. A še preden so prispeli reševalci do mene, je nekdo silovito odprl vrata. Počasi sem se obrnila, saj me je tako bolel vrat, da nisem se mogla prav premikati. Bil je Theo. »Kaj pa ti tukaj?« sem ga vprašala. »Sledil sem ti, ko si cela objokana odvihrala prek parkirišča. Stekla si mimo mene,« mi je rekel in me počasi poskusil izvleči iz avta. »Auuu!« sem se zadrla, »moje noge. Ne morem jih … niti … premakniti …,« sem iztisnila skozi zobe. »Oprosti, oprosti! Saj pride sedaj cela intervencija in te bodo rešili,« mi je rekel zaskrbljeno. »V redu. Mislim, da bom do takrat malo zadremala. Ti pa poglej kako je z voznikom drugega avta,« sem mu rekla zaspano. »Ashley! Poglej me! Ne zaspi prosim. Ne še,« mi je rekel. »Ampak, če sem tako utrujena,« sem se začela upirati, a ob njegovem pogledu sem mu rajši pokimala. Razumel je in hitro odšel pogledat kako je z drugim voznikom. Prišel je nazaj. Imel je čuden izraz na obrazu, ki ga nikakor nisem mogla definirati. »Je mrtev?« sem rekla. »Ne. Sploh ga ni v avtu. Pobegnil je,« mi je rekel še vedno vidno zaskrbljujoč. Reševalci so prispeli. Bila sem tako ukleščena med pločevino, da bi še reševalci niso mogli pomagati, a stvar se je hitro uredila, saj so prišli gasilci, ki so me dobesedno izrezali iz avtomobila. Občutila sem takšno olajšanje, a v naslednjem trenutku sem omahnila v nezavest.

»Kdaj misliš, da se bo zbudila?« sem zaslišala neki glas. »Ne vem. Upam, da kmalu,« je rekel drug glas. Počasi sem se prebujala iz svojega spanca. Oči so mi zatrepetale in oglasil se je prvi glas. »Oh Ashley! Hvala bogu, da si se zbudila. Tako me je bilo strah.« Ko sem končno odprla oči, sem opazila ob sebi mamo, na drugi strani pa Vanesso. »Dobro sem. Res sem dobro,« sem jima začela razlagati, saj sem ju toliko že poznala, da bi me obsuli s svojimi vprašanji. Z mamino pomočjo sem se namestila v napol sedeči položaj. Ležala sem v bolnišniški postelji. Torej so me le obdržali tukaj. »Kaj se je pravzaprav zgodilo?« me je vprašala Van. »En bedak mi je vzel prednost in ga nisem videla. Theo je rekel, da je pobegnil. So ga že našli?« sem vprašala.

»Kdo je Theo?« je prvo hotela vedeti mami. Iz meni neznanega razloga sem zardela in odmaknila pogled od njenega. »Prijatelj. Oziroma še to ne. Danes sem ga srečala komaj,« sem ji zamomljala in upala sem, da me ni razumela. Van me je samo gledala, in obe z mamo nista rekli ničesar. Upam vsaj, da ji Van ni ničesar govorila, saj jo bom v takšnem primeru zavila vrat. »Ne. Policija pravi, da ni bilo nobenega v avtu. Ko so te odpeljali v bolnišnico so lih preverjali od koga je avtomobil,« je rekla Van. »Ampak te nisem mogla pustiti samo, da te odpeljejo v bolnišnico, torej potem nisem več videla in slišala kaj se je zgodilo. Theo pa je ostal z njimi, saj je podal izjavo,« in njegovo ime poudarila. »No, ljubica, jaz ne morem več ostati, ker morem iti v službo. Ampak hvala bogu, da si pri zavesti. Adijo,« se je poslovila in me poljubila na čelo. »Adijo, mami!« »Sedaj pa ti meni povej, kdo za vraga je ta Theo?« me je napadla Van takoj, ko je mami zaprla vrata sobe. »En fant, katerega sem srečala danes zjutraj, ko se mi je mudilo v šolo. Zaletela sva se, če že moreš vedeti,« sem ji zabrusila. »Aha, in zakaj si odvihrala iz šole in se zaletela?« »Saj se nisem zanalašč zaletela.

Prednost mi je vzel.« »Ja, saj vem,« mi je rekla, »in zakaj si šla iz šole?« Ni me pustila na miru. »Ker sem se počutila zelo slabo in sem hotela iti domov,« sem se ji na hitro zlagala. »Ash!« me je grdo pogledala, »vem kdaj lažeš in poznam te že celo svoje življenje. Charlie je bil kriv, kaj?« Nima ji smisla lagati. »Ja Charlie in njegova nova punca Lana. Joj, kako jo sovražim!« sem se zadrla. »No, saj sploh ne veš, če je njegova punca,« je začela Van, a tokrat se ji nisem pustila. »Ne! Ne prepričuj me, ker sem videla na svoje lastne oči, kaj se dogaja med njima. Z menoj ni nikoli sedel na klopci, da so ju videli vsi na šoli z profesorji vred. In njega sovražim tudi. On je kriv, da sem tukaj sedaj,« sem še bolj zakričala. »Saj pa nisem ti hotel nič hudega,« je rekel glas od vrat. Nisem ga videla, ker ga je zakrivala Van. »Samo hotel sem te rešiti,« je rekel. A ni bil on, katerega sem pričakovala. Sploh verjetno še ne ve za nesrečo. Ne, bil je Theo. Moj rešitelj!

»Kaj pa ti tukaj?« sem ga vprašala zadirčno. »No, samo pogledat sem prišel kako si. Ampak vidim, da me kriviš za nekaj kar sploh nisem naredil oziroma bi naj,« je začel blebetati. »Saj sploh nisem jezna na tebe. Pridi bliže,« sem ga pozvala. »To je Vanessa. Vanessa to je Theo,« sem ju predstavila. Rokovala sta se in Van ga je premerila od glave do pete. Ko je ocenila, da ni nevaren se je poslovila. »Izvoli. To je za tebe,« je rekel in mi podal marjetice. »Oh, najlepša hvala. Ne bi rabil,« sem rekla. Ko sem ga pogledala v oči, sem narahlo zardela, saj me je opazoval neprestano. »Kako se počutiš, Ash?« »V redu, v redu,« sem se mu zlagala. Nisem mu hotela reči, da me pravzaprav zelo bolita obe nogi in, da mi tako bobni v glavi kot, da sem na kakšnem koncertu. Theo mi je verjetno verjel, saj ni nič namignil. »Veš, ko sem videl, da si se zaletela v tisti avto mi je za trenutek zastalo srce. Kako, da nisi videla tistega avtomobila? Lahko bi se mu umaknila,« me je Theo ogovoril spet po trenutku tišine. Vedele sem, da bi se mu lahko umaknila, a ga nisem videla zaradi svojih prekletih solz, ki so bile namenjene Charlieju. Kako mi je lahko naredil to, da je šel takoj z Lano. Theo pa je bil tako zaskrbljen zaradi mene. Zakaj ga nisem prej srečala? Ali bi mi on tudi to naredil kaj mi je naredil Charlie? Ne. On ni tak. Ampak saj ga sploh ne poznam. Po eni strani pa se mi zdi, da ga poznam že zelo dolgo. »Vem, da bi sem mu lahko umaknila, a ga nisem videla. Res ne,« sem mu rekla brez, da bi mu pogledala v oči. »Ne verjamem ti, veš,« mi je rekel. »Kaj je kriv tisti fant, kateri te je tako gledal, ko se stekla mimo njega?« »Kaj? Kateri fant?« sem hotela vedeti. »Visok, črne lase in sedel je poleg neke blondinke na klopci.

« Opisal mi je prav Charlieja. »Kako to misliš, da me gledal?« »Ko si stekla mimo njega proti avtu. Mislim, da je videl kako si se jokala,« mi je namignil. »Videl si me, da sem se jokala?« »Ja, in mislim, da ne samo jaz. Verjetno vsi, ki so bili zunaj. Zakaj si se jokala? Nočem biti radoveden, a mi je bilo hudo, ko sem te videl,« je mi rekel. Videla sem, da ga res skrbi za mene. Odločila sem se, da mu povem vso zgodbo. »Kakšen norec je ta. Sploh ne vidi, kakšen zaklad ima,« je rekel ogorčen po pripovedovanju. »Če je videl, da si se ga otepala, bi mu mogla logika delati, da nočeš nič z Willom.« »Ampak sedaj je kaj je. Sedaj me je že pozabil in je začel znova,« sem mu rekla. Theo se je pomaknil bliže k meni. Sklonil se je tako, da je bil deset centimetrov oddaljen od mojega obraza. »Kakšen kreten je. Jaz tega ne bi nikoli naredil, da bi šel z drugo, ko pa ljubim tebe,« je dahnil in me narahlo poljubil.

Nisem vedela kako naj reagiram. Theo mi je bil všeč, a še vedno sem ljubila Charlieja. Odmaknil se je od mene in me pogledal. »Ashley oprosti za to, ampak res si mi zelo všeč. Vem, da sva se komaj danes srečala, ampak zaljubil sem se vate na prvi pogled,« se mi je izpovedal. »Theo,…« sem hotela začeti, a me je ustavilo nepričakovano odprtje vrat. V sobo je vstopil Charlie. »Kaj pa ti tukaj?« sem rekla presenečeno. Na obrazu se mu je videlo, da je zaskrbljen, a ko mu je pogled zdrsnil na Theota, ki je sedel poleg mene na postelji in je bil sklonjen k meni, je takoj postal resen. Theo se je hitro zravnal in se vstal iz postelje. »Robbie me je klical in rekel, da si imela danes zjutraj prometno nesrečo. Kako se počutiš?« je rekel. »V redu sem mu rekla,« vsa zmedena. Nisem mogla verjeti, da je tukaj. Neopazno sem se uščipnila v roko. Ne sanjam, res je tukaj. Hotela sem mu odgovoriti, a me je nekdo prehitel. »Zakaj te to sploh zanima? Na hitro se je znebiš, potem pa se delaš, da te skrbi za njo,« je s povzdignjenim glasom rekel Theo. »Kdo sploh si ti?« je hotel vedeti Charlie. »To te niti malo ne briga. Ampak rekel bom tako. Sem nekdo, ki mu Ashley nekaj pomeni in se je ne bi nikoli odpovedal za nekaj česar ni naredila,« je razburjeno govoril Theo. »Theo nehaj, prosim,« sem ga prosila. Pogledal me je, nato pa Charlieja. »Dobro. Pustil vaju bom sama. Zakriči, če me boš rabila,« mi je zaskrbljeno rekel in me poljubil na čelo. Ne, Theo, sem hotela zakričati. Ko se je odmaknil od mene, sem na hitro pogledala k Charlieju. Bil je nestrpen in na rahlo se je tresel. Bil je zelo razburjen. Theo je odšel mimo Charlieja proti vratom. Med potjo je Charlieja pogledal jezno v obraz in se zaletel v njega. Odprl je vrata in zapustil vrata. Charlie je globoko vdihnil in stopil proti meni. »Kaj se je zgodilo?« me je vprašal. »Avto mi je vzel prednost in sem se zaletela,« sem na hitro odgovorila. »Si se poškodovala?« »Po pravici povedano ne vem,« sem rekla in se zamislila. Čudno, da ne vem kaj je sploh narobe. »Lahko pogledaš kaj piše na tistem listu?« sem ga vprašala. Pogledal je na list in presenečeno povzdignil obrvi. »Kaj? Kaj piše?« sem hotela vedeti. »Tukaj piše, da imaš zlomljeno desno nogo na treh mestih, levo imaš zatečeno in zvito.« Nisem mogla verjeti. Hitro sem se odkrila, da bi pogledala noge.

Šok! Obe nogi sem imela nabrekli in modri, a na prvi pogled je bilo vidno, da je desna noga v hujšem stanju kot leva. Od presenečenja nisem opazila, da na sebi nisem imela ničesar, razen spodnjic in majice. Upajoč, da Charlie ni opazil sem se pokrila nazaj. »Ojoj! To se lahko zgodi samo meni,« sem zmajala z glavo in si pokrila obraz s rokami. Charlie mi je odmaknil roke z obraza. »Saj bo vse v redu. Boš videla,« mi je rekel zaskrbljen. Hotel mi je še nekaj reči, a ga je prekinil telefon. Oglasil se je. »V bolnici sem. Ja, pri Ashley, Lana. V redu, pridem do tebe. Adijo.« Kakor hitro je rekel Lana so se mi nabrale solze v očeh. »Odidi Charlie. Nikoli več te nočem videti,« sem rekla in tiste solze, katere sem hotela skriti pred njim, so mi stekle prek obraza. »Ash, oprosti. Nisem te hotel prizadeti.« »Odidi Charlie. Theo!!« sem zakričala. V sekundi dvajset je bil Theo pri meni. Charlie je videl, da nima smisla in je odšel. »Theo najboljše bo, da greš ti tudi. Rada bi si odpočila in malo zaspala.« »Dobro. Se vidiva, Ashley,« se je poslovil in še on zapustil sobo. Bolečina v prsih se je okrepila in preplavila me je žalost. Jokala sem in jokala. Na koncu sem zaplavala v spanec.
V bolnici sem preživela skoraj cel mesec, saj nisem mogla prav hoditi, ker sem imela eno zlomljeno nogo in eno zvito. Zdravnik me je obdržal v bolnici toliko časa, da sem lahko dokaj normalno hodila na zvito nogo. Vsak dan mi je na obisk hodil Theo in s časoma sva postala dobra prijatelja. Nisem pa mogla prezreti njegove zaljubljenega pogleda, ki ga je namenjal meni. Sama sem bila še vedno zaljubljena v Charlieja, a on me ni obiskal vse od takrat, ko sem ga prvi dan vrgla iz sobe. Theo je bil v marsičem podoben Charlieju, zato mi je bil po eni strani tudi zelo všeč. Imel je lepe oči, bil je velik in močan ter bil je zelo prijazen do mene. Imela sem ga rada. Lahko bi se zgodilo, da bi se celo zaljubila vanj, a še vedno sem na vsakih pet minut pomislila na Charlieja. Zadnji dan odhoda pa me je prišel obiskat nekdo, katerega sem hotela najmanj videti okrog sebe. Bil je Will. »Kaj pa ti tukaj?« sem zalajala na njega. »Prišel sem pogledat kako je s teboj,« se je zlobno nasmehnil, a je hotel izpasti tako, da mu ni vseeno za mene. Imel je povito levo roko in na obrazu je imel podplute. »Kako si sploh izvedel, da sem v bolnici?« sem hotela vedeti. Bila sem zelo nesproščena v njegovi družbi. »Kako ne bi vedel, če pa se Charlie tako kislo drži v šoli. Sprva sem mislil, da je kaj narobe z Lano, a potem sem ga slišal z Robbijem kaj se ti je zgodilo. Bil sem zelo zaskrbljen za tebe.« »Ne laži, Will. Prav nič ti ne verjamem.« Privzdignil je obrvi in izdihnil. »Veš Ashley. Zelo mi je žal za tisto, mislim, da sem te poljubil, čeprav sem vedel, da si skupaj z Charliejem.« Naredil je pokorni obraz, a nekaj mi je pravilo, da mu naj ne verjamem. Odločila sem se, da glas prezrem in se odločila, da mu bom oprostila. »Je že v redu, Will. Samo ugibam, da si Charlieju že povedal, kaj se je v resnici zgodilo, kajne?« »Ja, ja, ja.
Seveda sem mu povedal. Kako mu ne bi, če pa sem videl kako trpi poleg Lane.« Kaj? Ne, ne. Sedaj pa me že prav res zafrkava. »Will. Prosim, ne laži mi. Vem, da je z Lano in da niti malo ne trpi. Sama sem ga videla in priznal mi je.« Zlagala sem se mu. V resnici mi ni ničesar priznal ali pa karkoli povedal. »Aha. Res? No, torej pa je vse v najlepšem redu, kaj?« »Seveda je. No, adijo.« Ni pričakoval, da se ga bom tako na hitro znebila, a je vseeno odšel. Pri vratih se je še poslovil in odšel. Čez približno pol ure je prišel po mene Theo. Z mamo sem se dogovorila, da me bo on pripeljal domov, saj je komaj prišla iz službe in je mogla skuhati kosilo. Srce mi je poskočilo, ko je Theo prišel v sobo. »Hej. Kako se počutiš, princesa?« me je vprašal in se priklonil. Zasmejala sem se. »Dobro, moj gospod. Pripravljena sem, da odjezdiva v nov svet.« Na hitro sem se odločila, da bom igrala njegovo igro. Zelo dobro sem se počutila v njegovi družbi. Prijel me je pod roko tako, da sem se lahko naslonila nanj, saj me je še vedno malo bolela noga. Počasi me je posedel v voziček. V naročje mi je potisnil mojo torbo in me odpeljal iz bolnice. Prišla sva do njegovega avta. Torbo je vrgel na zadnji sedež, mene pa je previdno vzel v naročje in me posedel v avto. Za trenutek sva si bila z obrazoma zelo blizu in za sekundo se mi je srce ustavilo. Videl je, da sem obnemela in se nasmehnil. Tudi on je postal nervozen. Zapel mi je pas in takrat se je opogumil in me poljubil.

Pozabila sem na vse kaj se dogaja okoli mene. Nisem zaznala več ničesar. Bilo mi je vseeno, da sem komaj prišla iz bolnice. Za kratek hip sem celo pozabila na Charlieja, na Willa in na Lano. Sedaj je obstajal samo Theo. Imel je tako mehke ustnice in bile so takšne kakršne ima Charlie. Ne, ne! Ustavila sem se. Ne smem misliti na njega. Theo je opazil, da sem obmirovala in se odmaknil od mene. »Oprosti Ash! Vem, ne bi smel.« »Ne, ne. Nikar se ne opravičuj. Je že v redu. Greva domov?« sem ga vprašala. »Ja, ja, seveda greva.« Zaprl je vrata na moji strani in stekel na drugo stran avta. Vse se je zgodilo tako hitro, da sem postala zelo zmedena. Še preden je Theo prišel do druge strani avta, ga je nekdo tako močno udaril za hrbtom, da je padel po tleh. Moški mu je vzel avtomobilske ključe iz rok in hitro skočil na voznikov sedež ter zdrvel po cesti. »Kaj? Ne! Ustavi! Ustavi avto!« sem se mu zadrla in ga začela tepsti. Nisem imela veliko moči v rokah, a sem vseeno tolkla po njem.

Nisem vedela kdo je ta moški, ker je imel kapo poveznjeno čez obraz. Moški ni mogel hkrati voziti in se boriti z mojimi udarci, zato me je udaril. Za trenutek se mi je zvrtelo, a se nisem hotela nehati boriti. Moški je sprevidel, da ne bo zlahka opravil z menoj in je ustavil avto. Nisem vedela kje sem bila, nisem poznala tega območja. »Nehaj!« mi je rekel z grozljivim glasom. »Ne, ne bom nehala. Izpusti me!« sem zakričala. »Na tvojem mestu bi utihnil. Nočem te poškodovati, zato te lepo prosim, da nehaj.« »Ne, ne. Na pomoč!« sem kričala in kričala. Moškemu je bilo zadosti in me je prijel za desno nogo. Ta noga me je še vedno bolela, saj je bila zlomljena. Zaslišala sem zverinski krik in nisem mogla verjeti, da ta krik pripada meni. Noga mi je začela utripati od bolečine. Nisem več prenesla tega zbadanja. Počasi sem začela zapirati oči. »Končno sem te umiril, Ash. Tako je že boljše,« je še rekel neznanec in si odkril obraz.

Nisem mogla videti njegovega obraza, saj sem imela zelo zamegljen vid. Čez minuto sem zdrsnila v spanec. Zbudila sem se, ko me je neznanec nesel iz avta v neko kolibo. Nisem še bila čisto pri zavesti, ampak sem vseeno čutila kako me je položil na blazino in odšel v neko drugo sobo.

Čez nekaj trenutkov sem se začela zavedati kaj se je pravzaprav zgodilo. Pogledala sem okoli sebe. Bila sem v neki leseni kolibi, ki je imela poleg sobe, v kateri sem bila sama, še najmanj dve sobici. V eni se je zadrževal neznanec, v drugi pa je bila najverjetneje kopalnica. Odločila sem se, da bom poskusila pobegniti, dokler moškega ni bilo tukaj. Neslišno sem vstala iz postelje in po prstih odšla do vrat. Poskusila sem odpreti vrata, a so bila zaklenjena. »Ne boš mi tako zlahka pobegnila, Ashley,« je dejal glas za menoj. Zelo počasi sem se obrnila in ga pogledala v obraz. Saj ne morem verjeti. »Will??« sem zazevala. »Kaj za vraga …« sem začela, a se me je trdno oklenil okoli roke in me potisnil nazaj na posteljo. »Prvo te morem zvezati, saj ne morem tvegati, da bi mi pobegnila.« Iz žepa je vzel vrv in se sklonil nad mene ter mi zvezal roke nad posteljo. »Tako. Sedaj si nared in, če mi bo ti bom odgovoril na kakšno vprašanje, ampak samo, če se boš lepo vedla,« mi je rekel tiho še vedno sklonjen nad menoj. Nisem odmaknila pogleda od njega, saj nisem mu hotela dati vedeti, da me je strah. Odločno sem strmela vanj. »Zakaj si to naredil, Will?« sem ga vprašala. »Zato, ker te hočem imeti za sebe. Ne morem verjeti, da tega še nisi ugotovila,« mi je rekel in začel krožiti z obrazom okoli mojih ustnic. Umaknila sem obraz. »Saj si nor Will. Se sploh zavedaš kaj si naredil?« sem mu rekla. »Oh, seveda vem. Za tebe bom tvegal vse, me slišiš Ashley. Vse!!« Zadnjo besedo je izgovoril zelo glasno. Bil je besen. Kar naenkrat je spremenil počutje in se začel ves tresti po telesu. »Samo moja si lahko, Ashley. Ne od Charlieja in še manj od tistega bedaka Theota.« Te besede je izgovoril zlobno in jezno. V navalu teh čustev se me je oprijel glave in jo pridržal k njegovemu obrazu. Nisem se mogla nikakor braniti, saj sem imela zvezane roke. Na hitro sem ga hotela brcniti, a me je v nogi zarezala globoka bolečina. Ni opazil mojega giba. Glava me je že bolela od njegovega stiska. Začela sem izvijati glavo iz njegovega prijema, a brez uspeha. Sklonil je glavo še bolj k meni in me poljubil. Poljubil je bil tako silovit in boleč. Nekaj je bilo narobe v njegovem poljubu. Bil je zloben, a hkrati bolan.

Nisem se mogla rešiti njegovega prijema. Poljubljal me je in poljubljal. Hotela sem kričati, a so njegove ustnice zadušile moje krike. Borila sem se in se hotela na vsak način osvoboditi njegovega prijema. Bilo me je zelo strah kaj bo naredil. Bil je zmešan! Začela sem momljati naj me izpusti, a me najverjetneje ni razumel. Kljub mojemu upiranju me ni nehal poljubljati, postal še je pogumnejši. Z jezikom mi je začel razpirati moje trdno stisnjene ustnice, a sem kljub temu rahlo odprla ustnice. Ko je njegova konica jezika zdrsnila vame, sem ga močno kolikor sem lahko ugriznila. »Auuuuua!!« se je zadrl. »Prekleta prasica!« Nisem vedela kdaj je priletelo, a zadelo me je tako močno, da se mi je zvrtelo v glavi. Will me je udaril in odkorakal iz koče. Iz šoka nisem mogla narediti ničesar. Nisem vedela kam je odšel, a nisem mogla niti pobegniti, saj sem bila zvezana. Čez minuto, ko sem se zavedala kaj se pravzaprav dogaja, sem planila v krčevit jok. Jokala sem in jokala ter upala, da je Theo že obvestil policijo in da me le-ti že iščejo. Kako je Will lahko naredil kaj takega. Zaradi tega bo odšel v zapor. Če me bodo seveda našli. Noga me je še vedno bolela. Mogoče zaradi Willovega stiska ali pa zaradi moje poskusne brce. V vsej tej zmešnjavi čustev sem zaspala. Nisem še prav spala, ko sem slišala da so se odprla vrata. Najverjetneje je bil Will, saj sva bila nekje bogu za hrbtom. Nisem hotela odpreti oči niti takrat, ko me je poklical. Navsezadnje sem vendarle zaspala.

Imela sem zelo čudne in hkrati grozljive sanje. Sanjala sem kako me je namesto Willa ugrabil Charlie in me zaprl v isto kolibo v kateri sem bila sama. Imel je zloben in nevaren pogled. Poljubljal me je zverinsko in me naposled posilil. Ko pa je opravil svojo potrebo, pa je vzel nož in me zabodel naravnost v srce. Bila sem prepričana, da sem v resnici umrla, a me je iz groznih sanj zbudil moj krik. Zbudila sem se vsa premražena in potna. Ob meni je bil Will. Brisal mi je potno čelo. »Zdi se, da si sanjala zelo grozne sanje.« »Se ti zdi? Naj sanjam lepe, sladke sanje, ker si me ugrabil?« sem ga vprašala sarkastično. Spala sem zelo v slabem položaju. Roke sem imela tako trde in hrbet me je tako bolel. »Kaj bi me lahko prosim odvezal? Roke me že tako bolijo.« Lepo sem ga prosila. Upala sem lahko, da mi bo ugodil. Nič mi ni odgovoril. Odšel je v drugo sobo in se čez nekaj trenutkov prikazal z pladnjem polno hrane. »Najprej se boš najedla, saj nočem, da mi umreš. Hočem imeti krepostno in zdravo punco,« mi je rekel in mi zraven mežikal z zdravim očesom. Moram ga vprašati kaj se mu je zgodilo sem si rekla. Pladenj je postavil na svoje naročje, ko se je usedel. Saj ne morem verjeti. Me bo res hranil kot malega otroka?

»Kaj res ni možno, da bi me odvezal in bi jedla normalno kot človek? Ali pa me res misliš hraniti kot malega dojenčka?« sem ugovarjala, ko sem videla kako je začel na žlico nabirati juho. Pogledal me je. Nekaj časa me je opazoval in verjetno razmišljal ali mu bom pobegnila ali pa poskušala kaj drugega. Odločila sem se, da bom ostala zbrana in mirna, saj bom najverjetneje ostala odvezana, če mu bom dala vedeti, da ne mislim pobegniti. Odločila sem se igrati na to karto. »Mislim, da res ni potrebe, da bi te tako hranil,« se je naposled le odločil. Pladenj je odložil na prost del postelje in me odvezal. Kakšno olajšanje sem začutila, ko sem imela proste roke. »Hvala,« sem mu rekla in se lepo namestila v sedeči položaj. Podal mi je pladenj in namestila sem si ga na kolena. Medtem, ko sem jedla, me je ves čas budno spremljal iz svojega naslonjača, ki je bil postavljen kakšna dva mesta stran od postelje. Odločila sem se, da mu bom zastavila nekaj vprašanj. »Will,« sem začela in mešala juho, da bi se shladila. »Te lahko nekaj vprašam?« Privzdignil je obrvi, saj ni pričakoval, da ga bom ogovorila. »Ja, seveda me lahko.« »Kako si staknil te poškodbe? Kaj nisi imel pri mojem obisku še povito roko?« Globoko je zavzdihnil in mislila sem, da mi bo odgovoril. »Juha bo preveč hladna, če jo boš toliko mešala,« mi je rekel namesto odgovora. Čisto sem pozabila na juho. Pojedla sem jo in odrinila prazen krožnik. »Še vedno imam povito roko,« mi je rekel, ko je videl, da sem se lotila piščanca in riža. »Veš, Ashley. Jaz sem ta, ki si se zaletela v njega.«

Pogledala sem ga kot, da je padel z lune. »Kaj??« »Ja, jaz sem se zaletel vate. Videl sem te kako si odvihrala iz šole, ko si zagledala Charlieja z Lano. Hotel sem, da bi zaradi mene tako trpela. Ampak nikoli ne bi na ta način. Zato sem se odločil, da ti prizadenem drugačno bolečino. Vedel sem za bližnjico, ki je vodila iz šole in na tistem križišču sem te čakal. Če ne bi za teboj prišel tisti bedak, bi te odpeljal tako kot sem te sedaj in bi bila s menoj. Nisem se hotel zaleteti vate, ampak moral sem se. Žrtvoval sem delček svoje ljubezni do tebe.

To pa vse zaradi tistega bedaka.« Gledala sem ga in gledala. Vilice so mi iz presenečenosti padle iz rok. Izgubila sem apetit in nisem mogla verjeti kaj mi je pravzaprav sedaj povedal. »Reči, da je to laž. Da tega nisi naredil zaradi ljubosumja.« Moj glas je zvenel kot rotenje, čeprav nisem hotela, da tako zveni. »Žal mi je, Ash. Res nisem hotel povzročiti takšne nesreče, da si bila mesec dni v bolnici. Ampak tako te ljubim, da bom umrl, če te nimam blizu. Ti si moja duša dvojčica, ljubezen mojega življenja.«
03. december 2010
u27744
u27744
UČITELJ!

stala sem na sredi hodnika. stara sem sedemnajst let in imam dolge, kodraste, blond lase. kot barbika, pa ni čisto tako. imam dve prijateljici, Natasho in Jane. jaz pa sem Natalie. danes sem imela slab dan, o ja, zares slab. dež je lil in lil in ni se hotel ustaviti. bila sem neprespana in danes smo izvedeli, da učitelja zgodovine ne bo več k nam in da ga je povozil avto. ko smo pri prvi uri zgodovine sedeli sva z Natasho veselo klepetali, Jane pa se je zasukala k nama in se pridružila pogovoru. nenadoma pa je vstopil čeden, mlad fant krasne postave. zdelo se mi je, da so vsa dekleta v razredu zajela sapo. odložil je dnevnik na kateder in vsakega od nas premeril s pogledom. uau, kako je bil čeden. ” torej, ker smo v učilnici zgodovine, vas bom učil zgodovino. sem namreč vaš nov učitelj in moje ime je Robert. danes bomo pisali test, da vidim, koliko vas je učitelj naučil,” je razložil in razdelil teste. ko je test dal meni sta se najina pogleda srečala in vljudno se mi je nasmehnil. zardela sem in se tako osramotila. hitro sem začela reševati test. ” em… gospod? tega se nismo učili letos. to ni letošnja snov,” je zmedeno pripomnila Jane. ” seveda ne. to je lanska snov,” se je zasmejal učitelj. zahihitala sem se, Jane pa me je prestrelila z grozljivim pogledom. po koncu pouka sem se odpravila v gozd, v moj kotiček, kjer je bila majhna jasa. legla sem na travo in opazovala oblake. ” zanimivo,” sem zaslišala za seboj. planila sem pokonci in opazila Roberta, novega učitelja, ki se je lenobno naslanjal na drevo in se smehljal. ” kaj je tako zanimivo?” sem vprašala. ” to, da hodiš sem. na to jaso sem tudi sam hodil, ko sem še bival v tej šoli,” je zamišljeno pripomnil. hej, on je hodil na to šolo? ” oh,” sem presenečeno rekla, in se potem hitro zbrala. ” nekam mladi ste za učitelja,” sem se nasmehnila. prasnil je v smeh. ” hvala. drugi mesec jih bo triindvajset. prosim, ne vikaj me. vsaj ne tu,” se je pošalil in pomignil proti drevesu. nasmehnila sem se. ” ne delaj se, da me ne poznaš, Robert. kaj počneš tu?” sem nenadoma resno vprašala. ” prišel sem k tebi,” je priznal. ” k meni?” sem se posmehnila. približal se mi je in me objel okoli pasu. ” ja. k tebi. žal mi je, ker sem odšel. moral sem. navsezadnje sem učitelj, lepo te prosim. ne bi smela biti skupaj,” se je opravičeval. ” kaj torej počneš tu?” mi ni bilo jasno. v očeh so se mi začele nabirati solze. ko je odšel zaradi položaja, ker sva bila jaz učenka on pa učitelj, bi skoraj naredila samomor. bila sem v vseh časopisih. ” prosim, ne joči. če… če me še ljubiš, prisežem, da ne bom odšel. lahko bi bila skupaj, kljub razliki med leti,” je mirno rekel. ” enkrat si že odšel,” sem mu vrgla v obraz. “prosim, Natalie, ne morem več brez tebe,” je priznal. nisem se mogla več zadržati. dlani sem položila na njegov obraz in ga potegnila k sebi. poljubila sem ga. čutila sem, kako so se njegove ustnice med poljubom oblikovale v nasmeh.
03. december 2010
u27744
u27744
STAVA LJUBEZNI!

Bil je lep sobotni dan z bratom Nejcem sva bila doma sama. Starša sta odšla na morje, spet sta
praznovala eno tistih obletnic, ko sta se pred več kot dvajsetimi leti spoznala. Z Nejcem sva
bila že oba polnoletna bila sem stara točno osemnajst medtem ko je bil Nejc le eno leto
starejši od mene.
Letos sva si izborila pravico, da ostaneva doma. »A res ne moreta vzeti
zraven Špele? Jaz nimam namena paziti nanjo« reče Nejc pogleda starša. »Utihni drugače boš
šel ti z nama« mu jezno reče oče in zapre vrata prtljažnika. Z Nejcem sva se v resnici dobro
razumela. »Dobro da sta šla« mu rečem in stopim v kuhinjo. »Ja super končno malo miru«
reče in odpre hladilnik. Iz njega si vzame hladno mleko in si ga nalije v kozarec. »Kako lahko
piješ kar hladnega« ga vpraša in se skremžim. Nič mi ne reče le nasmeji se mi »greš kam
danes zvečer« »Ne« odkimam toda mu nimam namena razlagati da hočem imeti en petek
zase. »Ti greš?« ga vprašam.

»Ne tukaj bomo imeli danes žurko s kolegi« »Kaj boš imel« ga
še enkrat vprašam, kot da ne bi slišala. »Greš zraven v trgovino, saj veš da kolegam ne morem
ponuditi soka« reče in še enkrat odpre hladilnik. Pa to je super… pomislim… nikoli v
življenju nimam mira. Odidem zraven njega v trgovino in v voziček padajo same stvari
katerih nikoli ni jedel in pil če je bil sam: čips, kokice, pivo, coca cola, vodka… Nejc je bil
zagrizen košarkaš in kolikor ga sem poznala ni nikoli pil. »Ti pa imaš danes res imeti žurko«
mu rečem, ko greva iz trgovine s polnimi vrečkami. »Seveda sestrica zapolni si le enkrat še
živi« »Ja ja« prikimam saj nimam namena poslušati njegovih modrih misli. Ko prideva
domov sobo pripraviva prostor za žur in Nejc iz sobe privleče vso opremo in stolp. »Super
bo« reče in zadovoljno gleda po dnevni sobi. »Brez punc…no saj ne boš delala panike«
vpraša in me zaskrbljeno pogleda »Okej ti sam uživaj« rečem ko zaprem vrata sobe. Ura je že
bila sedem zvečer, ko je vklopil si Musko na glas in v jezi sem zaprla knjigo. Vstanem se iz
postelje in se zagledam skozi okno. Na zvonec se že obesijo njegovi kolegi. Vse sem že
poznala saj so velikokrat bili že tukaj saj so skupaj igrali košarko. Ne morem več poslušati
glasbe zato vtipkam številko svoje naj frendice »halo Monika kako si?« jo vprašam in slišim

glasbo v ozadju. Tudi ona je na nekem žuru »hej Špela te lahko potem pokličem« zavpije v
slušalko in odloži. »Super pa sem ostala sama« rečem in telefon vržem v kot. Prižgem si
računalnik in se vpišem na msn in po netu iščem razne zanimivosti. Postanem žejna in odidem
v kuhinjo si po pijačo. Stečem po stopnicah in skoraj se spotaknem, da padem.

»Opa sestrica
si v redu« mi reče Nejc in se mi na široko nasmehne. Vsi utihnejo in se zagledajo vame…
zardim saj ne prenesem, da sem v središču pozornosti. »Ja okej sem« rečem in hitro stečem do
kuhinje. Nočem nazaj v sobo saj sem vedela, da me bodo drugi čudno gledali zato sem šla na
vrt. Sedim na klopi in opazujem nebo. Še bolj dolgčas kot v sobi… pomislim. Slišim hišni
zvonec…kdo je še prišel se sprašujem in stečem pred hišo. Na vhodnih vratih je stal temnolasi
fant in z vso silo je pritiskal na zvonec. »Želiš?« ga vprašam in ga opazujem. Zdel se mi je
znan. »Zdravo iščem Nejca« reče in se mi na široko nasmehne. Občutek imam da me pozna.
»Se poznava« ga vprašam. »Nejc je moj sošolec, dolžen sem mu neke cedeje, bil sem blizu in
sem se oglasil« reče.

»A hodiš na isto šolo?« vpraša ,»Ja« prikimam. »Takoj ga bom poiskala« rečem in mu odprem vhodna vrata. Skupaj stopiva v hišo in gledam po dnevni sobi
toda ga ne vidim »kje je Nejc« vprašam fanta, ki sem ga najbolj poznala. »Zunaj pred hišo«
mi zavpije in naredi požirek piva. Grem pred hišo »Nejc sošolec te išče« mu rečem, ko ga
najdem. Vidim, da se poljublja z neko blondinko, ki je nisem poznala. »Se opravičujem ker
motim« se ji opravičim, ko me jezno pogleda. »Sem njegova sestra« rečem in namignem nanj.
Pogleda me bolj veselo in se mi nasmehne. »Zdravo stari boš pivo« slišim Nejčev glas. »Tole
je moja sestra Špela« reče in me objame preko vrata. »Me veseli Jure« reče in se mi
nasmehne. »Prinesel sem ti tele cedeje« »Super« prikima in si ogleduje cedeje kot da jih prvič
vidi. Zardim saj mi drugega ne preostane Nejc me kot vedno spravi v zadrego.»A boš kaj pil«
ga še sama vprašam in se mu nasmehnem. Nejc je že šel nazaj svoji punci in je čisto pozabil,
da je Jure tukaj. »Am lahko ja« reče in se mi lepo nasmehne. Stopim v kuhinjo in odprem
hladilnik. Jure pride za mano »tvojega brata pa res nisem navajen pijanega« reče in podam mu
pivo. »Jaz tudi ne« odkimam in odidem v dnevno sobo. Glasbo dam na tišje in pograbim
priložnost, da stečem v svojo sobo. Dovolj imam tega vpitja in glasne glasbe, ki odmeva po
hiši. Odločim se da bom gledala film na računalniku. Vžgem ga in zatopim se v film… po pol
urah slišim grozen hrup »tipi nam še bodo podrli hišo« si rečem in stečem po stopnicah.
Nejčev glasbeni stolp je ležal na tleh. »Pa kaj ste vsi utrgani« zavpijem. V sobo še stopi Nejc
»evo ostanke tvojega stolpa« rečem.
»Oh ne moj najljubši stolp« zastoka in mi ga pomaga
pobrati. Drugi pa naju gledajo čudno »kje je pa Jure? Je že šel « ga vprašam in gledam po
sobi, kjer so bili vsi drugi samo njega ne. » Rekel je da gre na stranišče, povedal sem mu da je
na vrhu« reče in poišče majhno radio. Stečem po stopnicah »nočem, da še ostanemo brez
česa, stara naju bo ubila« zavpijem in se spomnim koliko mami pomeni čistoča. Še preden sta
šla na počitnice je morala vse očistit.Odidem do stranišča »Jure si noter?« vprašam in potrkam
na vrata. Nobenega odgovora. Odidem do svoje sobe in onemim Jure sedi za mojim
računalnikom in gleda film. »Kaj delaš?« ga vprašam in čudno gledam. »Ej tole je moj
najljubši film« reče in še vedno strmi v ekran. »Aha« samo pokimam in se usedem na
posteljo. »A ti je všeč?« vpraša in me navdušeno gleda. »Ja« pokimam. »Meni tudi« reče in se
mi nasmehne. Hitri in drzni so spadali med najbolj gledan film tistega meseca. Slišim glasno
glasbo »koliko videt je Nejc popravil stolp« rečem in zavijem z očmi. »Ne maraš žurov«
vpraša. »Seveda jih toda tale mi je odveč« odvrnem. »Mislila sem da bom imela končno en
večer zase toda Nejc kot ponavadi vedno vse pokvari…namesto, da bi šel ven si doma naredi
žur sam in potem si privleče punco katera bi me s pogledom ubila če ji ne bi pojasnila da sem
njegova sestra« rečem in zaprem okno. Naenkrat se glasba spremeni v počasno »vav to še
bodo plesali« rečem in se začnem smejati. Tudi Jure se mi nasmehne. »Si za ples« me vpraša.
Zmedeno ga gledam »danes ne grem več dol in nimam namena plesati pred vsemi tistimi, ki
me vidijo skoraj vsak dan« odkimam. »Saj lahko pleševa tukaj. Tu je več prostora« reče in mi
podari najlepši nasmešek. Zardim…in ne vem kaj mu naj odgovorim. V bistvu mi ni treba saj
me prime za roko in me potegne k sebi. Prime me za pas in počasi se premikava po prostoru.
Gleda me naravnost v oči medtem, ko sama iščem neko točko kamor bi gledala, saj mi je
preveč nerodno …. Glasba se že konča toda Jure me še vedno drži za pas. »Nisem vedel, da
ima Nejc tako simpatično sestro« reče in mi zopet pokloni enega od svojih lepih nasmehov.
Nič mu ne rečem zato nadaljuje.. »večkrat sem te že videl na šoli toda tam si drugačna«
»Sem« prikimam. »Spadam v najbolj beden razred, kjer se z nobenim ne razumem« dodam,
vsi mislijo da se imam za nekaj več. Moje prijateljice pa postanejo ko hočejo dobiti Nejca«
rečem in se mu nasmehnem. »Ne morem verjeti kaki so en folk« reče in pogleda proti ekranu
kjer se še vedno vrtijo hitri in drzni. Spomnim se na svojo vljudnost »boš še kaj pil« ga
vprašam. »Ne hvala« odkima. Pogleda na uro »av polnoč bo že« reče. »Počasi bom mogel iti«
reče in vzame jakno… spremim ga do vrat. »Okej se vidiva« se poslovim in hočem zapreti
vrata, ko me ustavi »Ej Špelca« »Ja« rečem in se mu nasmehnem. »Hvala za ples« reče in
steče do svojega avta. Gledam za njim, ko se odpelje. Kako je lep pomislim… to moram
nujno povedati Moniki. Naslednjo jutro me zbudi glasna glasba, ki odmeva po hiši.
»Proklemanski Nejc nikoli ne da mira« rečem in se obrnem na drugo stran. Zaprem oči toda
ne morem več zaspati. »Sestrica zajtrk je« zavpije, ko stopi v sobo. Slišim da je prav dobre
volje. »Lahko imam v tej hiši vsaj pet minut mira« rečem in se obrnem na drugo stran.
»Poglej sonce sije kaj boš spala« reče in me potegne za lase. »Hej nehaj« zavpijem in se
skobacam iz postelje. »Vidim da ti sonce škoduje… zdaj pa se poberi z moje sobe« zavpijem
in ga porinem na hodnik za sabo zaprem vrata. Pomanem si oči in nase potegnem kratko
majčko in krilo. Odidem v kuhinjo in kar onemim Nejc se je res potrudil…. Pripravil je
pečene jajce in sir, kar je bil moj najljubši zajtrk. »A slučajno ti ona blonda škoduje« ga
vprašam in se usedem za mizo. »Ne kliči je tako ker ji je ime Suzana« reče in me ožaljeno
pogleda. »Sory no toda včeraj me je gledala tako grdo da sem mislila da me bo od jeze
požrla« rečem in se začnem smejati, ko se spomnim njenega grdega pogleda. Nalijem si kavo
»super kava« ga pohvalim in pogledam na uro, ki kaže že enajst. Usede se na stol nasproti
mene in se zagleda vame. »Kaj pa sem ti zdaj naredila« ga vprašam. »Nič« odkima. »Zanima
me kaj si včeraj imela z Juretom« reče in naredi požirek kave. »Jaz z njim, nič« odkimam. »ja
ja Špelca misliš da te tako slabo poznam« reče in si odreže kos kruha. »Ja res me ne poznaš«
rečem besno in gledam skozi okno. »Čakal sem ga da pride iz stranišča pa ga ni in ni blo. Niti
poslovil se ni od mene.« »Ja saj pa je našel stranišče….« ugovarjam. »Jure je bil vedno miren
fant le kaj si mu naredila« me vpraša in me z zanimanjem pogleda. V obraz mi udarja rdečica.
Vidim, da mu res ne morem lagati. »Samo…« začnem in gledam skozi okno. »Ko sem ga
iskala je gledal v moji sobi film« rečem in se hitro odločim, da Nejcu ne bom povedala vseh
podrobnosti. »In skupaj sva gledala film« mu povem…. Popoldan le končno dobim na telefon
Moniko »oprosti mala ampak res je bil tako dober žur in enega tipa sem morala osvojiti na
vsak način« začne razlagati kaj se je včeraj dogajalo. Poslušam jo do konca »veš včeraj je ime
Nejc žur doma in sošolec mu je prinesel cedeje…« začnem in ji razložim vse do konca. »Kaj
plesala si z njim, kako lepo« je popolnoma navdušena. »Veš kak je simpatičen, okej se vidiva
v ponedeljek se posloviva.« Z Moniko sva bili prijateljici iz osnovne šole in tudi v srednji sva
se non stop družili. Nikoli se nisva kregali čeprav sva si bili različni kot dan in noč. Ona je
oboževala žure, fantje bila je vedno zrihtana v nulo .Fante je osvajala z polno samozavestjo.
Medtem ko sem jaz raje imela ličila, kupovanje v trgovsih centrih in vse kar je bilo povezano
z modo. Velikokrat sva žurali skupaj toda ne vedno… vsaj včeraj ne, ko sem mislila da bom
imela lep večer z knjigo v roki…. V moje misli prodre Nejčev glas »sestrica greš zvečer
zraven mene na žur« vpraša in se smeji. Nič mu ne rečem…»daj no nočem da te kdo ugrabi«
se pošali. »Okej« zavzdihnem saj nočem, da mi še bolj teži. »Bodi pripravljena do desetih«
reče in tresne z vrati. Dobro da ni doma staršev…pomislim saj dobro vem, da ne marata
treskanja. Petnajst do desetih se usedeva v avto in se odpeljeva pred najbolj znano diskoteko v
centru mesta. »Kdo pa bo peljal nazaj« vprašam, ko se spomnim kako je bil včeraj pijan. »Ne
skrbi ne bom pil« reče in zaklene avto. Odideva pred diskoteko, kjer ga že čaka tista blonda.
Super… spet bom sama pomislim, ko skupaj stopimo v diskoteko. Eno uro sem se zelo
dolgočasila… večkrat sem pogledal proti Nejcu in preverjala če pije kaj alkoholnega. Vidim,
da se kar dobro za ve da vozi. »Nejc kdaj greva domov« mu zavpijem na uho, ko pridem do
njega. »Am bi že rada šla domov« reče in se mi v zadregi nasmehne. »Ne malo grem po
mestu in te nočem zgrešit« rečem. »Saj veš da te ne bom pustil tukaj« reče in mi pomežikne.
»Okej pridem čez uro nazaj« mu še zavpijem na uho in odidem proti mestu. Uživam v popolni
tišini in pridem do reke kjer sva se z Nejcem vedno igrala ko sva bila majhna. Nasmehne se
ko se spomnim kako sva se enkrat skregala in Nejc me je v jezi porinil v reko. Usedem se na
tla in opazujem reko ki mirno drvi mimo. Naenkrat slišim za sabo glasove. V strahu se
obrnem saj vem, da je včasih ponoči v mesto polno nevarnežev. »Ej včeraj sem bil pri Nejcu
in imel je neko žurko…« slišim glas, ker je tema obrazov ne prepoznam. Usedejo se na drugi
strani reki in obsije jih luč. »Jure je« ga takoj prepoznam. Tudi on pogleda stran od skupine in
me opazi. Slišim, da jim nekaj ne reče… toda ne razumem kaj… vsi obrnejo glavo k meni.
Pride do mene »zdravo kaj pa ti tu sama« me vpraša in se usede k meni. »hej, zraven Nejca
sem šla na neki žur sedaj pa sem ostala sama. Raje sem tule, ko pa se dolgočasim tam « mu
razložim. Ozrem se proti njegovim kolegam »sošolci so« reče in se nasmehne. »Ja saj večina
jih poznam« pokimam saj se jih večina tudi druži z Nejcem. Začne mi razlagati nekaj glede
filmov in smejim se njegovim pripombam. »Prideš v našo družbo« me vpraša. »Ne hvala«
odkimam saj se mi niti ne sanja kaj bi počela med njimi in bilo mi bilo zelo nerodno.
»Počasi bom morala iti« rečem, ko mi zazvoni telefon. »Nejc je« rečem in se javim »takoj
pridem« rečem in odkinem. »Lepo te je bilo videti« rečem in mu podarim nasmešek. »Tebe
tudi se vidiva v ponedeljek prideš v telovadnico med glavnim odmorom« me povabi. »Okej se
vidiva« rečem in s hitrimi korakami grem proti diskoteku. V meni je kar kipelo od sreče. »A
res se ne moreš nikoli držati časa« reče Nejc in mi pokaže na uro. »Sory no« odvrnem in
zavijem z očmi.

Na živce mi gre ko igra starejšega brata, ki ga skrbi zame… Usedeva se v avto in prižgem radio »Tale klub je super« reče in obrne na parkirišču. »Je ja« odvrnem in zavijem z očmi. »Čudno da danes ni bilo Jureta tukaj« reče in ustavi pri semaforju kjer gori rdeča luč. »Kaj ima zvezo to z Juretom« ga vprašam. »Vedno je v tem disku« reče in se mi nasmehne. »Nejc fanta si znam najti sama« rečem besno. »Pa daj no sestrica samo pomagal bi ti rad« reče pokroviteljsko. »Mislim, da imaš ti dovolj dela s tisto blondo in ti ni treba razmišljat o meni« rečem. »Pa saj sem ti povedal da ji je ime Suzana« povzdigne glas. »Okej okej pa tako sem ga danes srečala v mestu« mu povem, ko se ustaviva pred hišo. »Res je bil sam« vpraša. »Ne« odkimam. »Z sošolcami« rečem in odklenem hišo. Stuširam se in preoblečem »lahko noč« rečem Nejcu, ki v dnevni sobi še gleda televizijo. Pritisnem mu poljub na lice. »Tebi tudi a te še pridem pokrit« reče in mi vrne poljub. Nagajivo se začne smejati in tudi sama padem v smeh. Z Nejcem sva že imela od malega navado da sva se poljubila na lice preden sva šla spati. Zjutraj se zbudim enajstih, Nejc gre v mesto s svojo punco in me pusti samo doma. »Super končno malo mira« rečem sama sebi in se vržem na posteljo. V roke vzamem knjigo… berem in bolj ko obračam strani manj me zanima… razmišljam o Juretu, njegovih očeh, plesu, nasmešku… vse na njem je popolno. Zvečer se odločim, da si bom poiskala oblačila za šolo. Mora biti nekaj lepega, moram mu ugajat si rečem in odprem omaro. »Sestrica kaj delaš« stopi v sobo Nejc in se nasmehne. Pogledam ga in mu nič ne odgovorim. »a se ti je popolnoma utrgalo« reče in se usede na stol. »Saj bom vse pospravila« »Zakaj nimam nobenih pametnih cunj« rečem in še vedno strmim v omaro, ki je že skoraj prazna. Skoraj vse obleke ležijo na postelji. »Če misliš očarati Jureta imaš dovolj tole« reče in mi pokaže svetlo modre kavbojke in roza majčko. »Nejc ne delaj se norca« rečem in ga jezno pogledam, ko zaloputne z vrati… zavedam se da ima prav. Naslednjo jutro se vstanem celo uro bolj zgodaj kot ponavadi. Hitro grem pod tuš in si operem lase, nanesem še make up in nase potegnem kavbojke in roza majčko, ki mi jo je predlagal Nejc. Na hitro si še pripravim torbo in stečem v kuhinjo »dobro jutro« pozdravim Nejca, ki že je zajtrk. »Jutro tudi tebi« reče in se mi nasmehne. Hitro vzamem jabolko »grem na busa« rečem in hočem oditi, ko me ustavi »ne greš z mano z avtom« me vpraša. Presenečeno ga pogledam, čeprav sva z Nejcem hodila na isto šolo sem še vedno hodila z busom on pa se je vozil z avtom. Le kaj mu je stopilo v glavo razmišljam, ko se usedem v avto. »Klicala sta že starša jutri prideta domov« reče preden izstopim. »Aha super« rečem in mu podarim velik nasmešek. Hočem izstopiti, ko še reče »Lepa si« Presenečeno ga pogledam kajti Nejc nikoli ni bil navajen dajati lepih poklonov. »Adijo se vidiva« rečem in stečem do razreda. Bilo je še pet minut do pouka. Stopim v razred in se usedem v klop zraven Monike. Ona je bila moja najboljša prijateljica in edina sošolka kateri sem zaupala popolnoma vse. »Hej kako si« jo vprašam.

Presenečeno me pogleda »super« odvrne in se mi nasmehne. »Hej lepotička« slišim glas iz klopi za mano. »kaj bi rad« rečem osorno in zavijem z očmi. Tega sošolca nisem nikoli marala saj se že od lani nisva prinesla. »Sory no kaj te ne smem pozdraviti« reče in se mi nasmehne. »Ja ja« prikimam in se obrnem k Moniki. Pogledam po razredu… in punce si nekaj šepetajo »ne skrbi samo ljubosumne se ko si tako lepa« reče. Hvala bogu da imam njo pomislim, saj bi brez njej v takem razredu enostavno ponorela. Ure do glavnega odmora so se neskončno vlekle. »Komaj že čakam glavni odmor« napišem Moniki na list. »Verjamem ja. Po pouku ti povem o onem tipu« odpiše. Nasmehnem se ji in ji pokimam. Pogledam proti profesorici, ki me strogo gleda… bila je ena tistih profesoric ki je rada pri pouku imela mir… In končno je napočil glavni odmor. Monika me pospremi do telovadnice »o je že tam« rečem in globoko vdihnem. Srce mi bije tako močno da sem že 100% da mi bo padlo ven. »Okej umiri se vse bo okej« mi še reče preden grem do njega. »Hej pa si hiter« rečem in se usedem na klop poleg njega. »Malo prej smo končali« reče in mi zopet podari enega najlepših nasmeškov. »Nič nimamo pametnega na urniku« doda. »Mi tudi ne« odkimam in se spomnim da je naslednjo uro slovenščino. Slovenščina nisem nikoli marala pa tudi profesorica je bil živ hudič. Začela sva se pogovarjati razne stvari. Smejala sem se njegovim domislicami in ko sva skupaj zbijala šale. »Danes gremo s kolegami v kino« reče in se mi zopet nasmehne. »Aha« samo pokimam saj se mi niti ne sanja kaj mi s tem hoče povedati. »Greš zraven« vpraša. Zmedeno ga pogledam »ne vem« skomignem z rameni. »Saj bova sedela nekaj vrst narazen« doda in me tako lepo pogleda da ga ne morem zavrniti. »Okej« se strinjam in zazvoni zvonec. »Se vidiva« rečem in stečem do razreda. V razred sem skoraj preplesala, ker nisem imela časa vse poročati Moniki sem ji napisala na listek »popoldan greva v kino« »o to pa je dobra novica« odpiše in se mi široko nasmehne…. Po pouku greva do najine najljubšega lokala »pomisli… vsak vikend bova skupaj« zaključi svojo pripoved Monika. Obe sva bile dobre volje. Stopiva v lokal in onemim. Usedeva se za najino najljubšo mizo »glej tam je Jure« rečem Moniki in obe pogledava v isto smer. Tudi Jure gleda v najino smer in se nama nasmehne. Naročiva si pijačo, ko v lokal stopi Nejc »o Špelca« reče in se mi nasmehne.

»Zdravo« prva odzdravi Monika, jaz pa samo dvignem roko v pozdrav. Odide k Juretu in njegovi družbi. »Samo na stranišče grem« rečem Moniki in skoraj stečem do stranišča…. Pogledam se v ogledalo in si umijem roke. Stopim ven in se na hitro obrnem… zaletim se… »oprosti nisem mislila« se na hitro opravičim in pogledam fanta, ki je bil malo večji od mene. »Jure kaj pa ti tukaj«. »Čakal sem te« reče in se nasmehne. »A še velja za zvečer« vpraša. »Itak« pokimam in čutim, da zardevam. »Lepa si« še doda in me poboža po laseh. »Tudi ti« pokimam in odidem. Usedem se za najino mizo Monika mi nekaj razlaga toda je na poslušam »Špelca a me sploh poslušaš« vpraša. »Seveda« prikimam čeprav nimam pojma kaj mi pravi. »In kako se ti zdi moja ideja?« vpraša in čaka na moj odgovor. »Dobra« prikimam in pogledam proti Juretu. Nasmehnem se mu… »Sestrica te zapeljem do doma« reče Nejc in stopi k nama. »Lahko ja« pokimam. »Okej se vidiva jutri« se poslovim od Monike. »Okej se vidiva jutri« reče in vsaka vzame svojo torbo. Tudi ona odide proti domu. »Sovražim šolo« rečem Nejcu in torbo vržem na zadnji sedež. »Tudi jaz jo« samo pokima saj ima še samo zadnji mesec šole (jaz dva ker nimam mature)in vsi ocene pridobivajo kot nori. »Danes grem v kino« mi pove Nejc. »Vem tudi jaz grem« rečem in si popravim lase. Pogleda me »kam greš ti« reče kot da me ni slišal. »V kino z Juretom« rečem in se mu zmagoslavno nasmehnem. »Čaki malo mi gremo gledati grozljivko« nadaljuje. »No pa saj bova sedela nekaj vrst stran« odvrnem in zavijem z očmi. »Za tebe niso grozljivke« me spomni, da sem vedno bila prestrašena, ko sem jo gledala. »Ja ja ne boš se me znebil« rečem, ko stopiva v hišo. Nejc mi nič več ne reče zato odidem v svojo sobo. Zopet iščem po omari nekaj za obleč… spomnim se… »Nejc nujno te rabim« zavpijem in zaprem vrata, da ne bom slišala kako bo jamral, ko bo šel po stopnicah. »Kaj je« vpraša ko odpre vrata. Grem do njega in ga primem za roko… zvlečem ga do moje omare »sedaj pa mi povej kaj naj oblečem« rečem in mu podarim nasmešek. »Ej ej misliš da sem ti stilist« reče, ko brska po moji omari. »Mislim da ja« prikimam in padem v smeh. Nejc je bil vedno tiste vrste fant, ki se je rad šalil…. »povej mi kaj naj oblečem« rečem in skoraj od veselja zaplešem po sobi. »Tole majčka je super« reče in iz omare potegne majčko ki je še nisem nikoli oblekla, čeprav je že skoraj eno leto ležala v omari. »Jo posodiš Suzani sigurni bi bila sexy v njej « reče, ko jo še enkrat obrne okoli. »Ne danes jo bom imela« rečem in jo vržem na posteljo. »No sedaj pa še hlače« reče in zopet gleda po omari. »Te pa bom sama našla« rečem in ga naženem iz sobe. »Hvala« še zavpijem in se hitro oblečem. Pogledam se v ogledalo in ne morem verjeti mikica je bila res super. Čez pol ure sva bila oba pripravljena, do kina sva šla kar peš saj je bil le deset minut oddaljen od hiše. Stojiva pred kinom in čakava druge… malo sem vznemirjena kar opazi tudi Nejc »sama si se odločila da greš zraven tako da ne jamraj« reče. »Ne ne saj ne bom« odvrnem in se mu nasmehnem. Približajo se nama še drugi »o zdravo stari« pozdravi eden izmed kolegov Nejca in pogleda proti meni »o nisi sam« reče in mi pomežikne. »Daj nehaj saj veš, da je to moja sestra« reče in zavije z očmi. Zardim saj ne maram, da sem v središču pozornosti. »Gremo noter« reče drugi »ja« se takoj vsi strinjajo. Jureta še ni bilo zato sem ga počakala zunaj »oprosti za zamudo« reče in si popravi lase, ki ga jezijo. »Ni panike kolegi so že šli noter« rečem in pogledam proti vratam. »Ni panike, pusti jih« »Zakaj« zmedeno ga gledam… »Rad bi bil sam s tabo« doda in mi zopet podari najlepši nasmešek. Stopiva v dvorano, ki je že bila kar polna »a je to premiera« sem presenečena. »Ne ne film je že nekaj časa v kinu« reče in skupaj poiščeva deveto vrsto. Film se prečne in oba jeva kokice in pijeva coca colo. Že začetek je zelo grozen zato zatisnem oči. Jure me presenečeno pogleda »je vse okej« vpraša. »Je ja« prikimam in še mam vedno zaprte oči. »Nekaj sem ti pozabila povedati« rečem in ga pogledam v oči. »Kaj pa« presenečeno vpraša. »Ne maram najbolj grozljivk« rečem in zopet zaprem oči. »Špelca zakaj mi nisi povedala bi šla gledat kaj drugega«

»Saj bom preživela« odvrnem in mu pomežiknem. »Okej te bom držal za roko da te ne bo strah« reče »Okej« prikimam in svojo dlan položim v njegovo. »Si okej« mi šepne čez pet minut. »Sem« prikimam. »Boš kokice« vpraša kot da bi se hotel rešiti iz zadrege. »Lahko ja« prikimam in Jure mi jih poda, vsa živčna jih začnem jesti. »Bolje bo da zapreš oči« mi šepne na uho. »Zakaj« ga vprašam in še vedno gledam v platno. »Tale prizor ti sigurno ne bo všeč« reče in me še bolj stisne za roko. »Ni panike« odvrnem in si zaželim, da me nikoli ne bi spustil moje roke…. Ustrašim se ko iz gozda skoči pošast in od strahu razsipam kokice po tleh. »Joj kako sem nerodna« zardim, dobro da je tema in me Jure ne vidi najbolje… Filma je kar naenkrat konec jaz pa konca nisem niti razumela… no če priznam nisem nič razumela kaj se je dogajalo. Pogledam na tla in zopet zardim Jure pa se mi nasmehne »saj nisem mislila« mu rečem. »Vem ja« prikima in spusti mojo roko. Greva ven kjer so že bili zbrani vsi njegovi kolegi. Ob njih se počutim tako čudno… vsi so bili že starejši… »Hej sestrica ti je bilo všeč« vpraša Nejc in me pokroviteljsko objame preko ramena. »Itak« prikimam in se mu nasmehnem. »Veste Špelca ne mara grozljivk…« začne Nejc »A ti si kdaj lahko tiho« ga lopnem po rami in zopet zardim. »Okej okej« sem že reče in posloviva se od Jureta in ostalih… skupaj se odpraviva proti domu. Pogovarjava se in v meni kar kipi od veselja »torej ti je res všeč« reče Nejc in me z zanimanjem pogleda. »Je« prikimam. »Torej kaj čakaš Jure lahko dobi katerokoli toda čudno je da za nobeno več ne gleda« reče in se mi nasmehne. »Mislim da si ga zadela v srce« reče in se mi nasmehne. Nič več ne rečem saj razmišljam o njegovih besedah. Naslednji dan sem dopoldan preživela v šoli popoldan pa sem imela pomembno opravilo že ko sem prišla domov sem v roke vzela krpo in čistila celo stanovanje. »Spet bo kaos v hiši« rečem Nejcu, ko pride domov malo pozneje, ker je imel trening košarke. »Res bo« zavpijem in mu v roke vržem krpo. »Ajde bratec na delo« mu rečem in se mu sladko nasmejem. »Se delaš norca se lahko v miru najem« reče in že odpre hladilnik. »Ni časa spravi se počistit kuhinjo če nočeš da kdo izve za sobotno zabavo« rečem in ga grdo pogledam. »Ti mala da si ne bi kje upala« zavpije in začne brisati kuhinjo. Oddahnila sem se saj sem ga še znala kar dobro izkoristiti. Čez več kot eno uro sva imela hišo čisto. »Vav mami bo navdušena« rečem in se nasmehnem Nejcu. »Ja ja končno lahko jem« reče in se usede za mizo in zagrize v velik sendvič. Zazvoni zvonec. Z Nejcem se spogledava saj nikogar nisva pričakovala »bom jaz« rečem Nejcu in stečem pred vrata. Pri vratih je stala punca, katero sem jaz klicala blonda čeprav ji je bilo v resnici ime Suzana. »Zdravo je Nejc« doma vpraša »Seveda« prikimam in vidim da ima solzne oči. »Lahko pride samo malo ven« reče in me resno pogleda. »Nejc punca te išče« zavpijem in stopim v kuhinjo. »Suzana« vpraša in steče do vrata. Slišim njun pogovor »punčka kaj je narobe« vpraša in vidim da jo močno objame. »Zopet me je pretepel« reče in vidim da še enkrat bolj joka. »Pridi noter« reče in jo odpelje v dnevno sobo. »A ti lahko kako pomagam« vprašam in ponudim robček. »Hvala« reče in še enkrat močneje zajoka. Pogledam Nejca in iz obrazu mu preberem, da mi je hvaležen da sem tukaj. »Povej nama kaj je bilo« vpraša Nejc in jo boža po laseh. »Ati me tepe že od malega tako dolgo sem to prenašala« reče in solze ji polzijo po licu. »Morala sem zbežati oprosti morala sem k tebi« reče in se oklene Nejca. »Rad te imam« ji šepne na uho. »Boš kaj pila« ji ponudim. »Hvala ni treba« odkima. Avto se prepelje pred hišo in Suzana naju prestrašeno pogleda »ne skrbi samo starša sta« rečem in stopim k oknu. »Sva že doma« slišim vesel mamin glas. Stopim iz dnevne sobe »ne skrbita vse ji bom razložila« rečem in stečem na hodnik. »Zdravo mami« rečem in se ji vesela vržem v objem. »Vidim da je še hiša cela« reče ati, ko stopi v hišo s dvema velikima potovalkama. »Nekaj vama morem povedati« rečem in skupaj gremo v kuhinjo.

»Tukaj je Nejčeva punca v dnevni sobi sta« rečem in zrem skozi okno. »Kaj Nejc ima punco« skoraj vpije mami. »Ne morem verjeti« reče oče in me prijazno pogleda. »Doma ima probleme pa je prišla sem malo preden sta prišla« jima razložim. »Okej ne bova delala panike« mi zagotovita. »Hvala vama« se oddahnem in odidem v dnevno sobo. »Si kaj bolje« jo vprašam in ji ponudim kozarec soka. »Sem, hvala ti« prikima in se mi nasmehne. Prvič mi je delovala prijazno. »Vse bo okej toda res ne vem kaj bi lahko naredila« reče Nejc in naju resno gleda. »Tako zelo pogrešam mamo, če bi še bila tukaj mi ne bi nič naredil« reče in zopet se ji vlijejo solze. »Kje pa je mama« jo vprašam. »Umrla je« reče in me žalostno gleda… Prvič mi ni delovala kot razvajena blondinka. »Zdravo Nejc kako si« stopi v dnevno sobo mami. Suzana si obriše solze »zdravo sem Lara« reče mami prijazno in ji da roko. »Dober dan sem Suzana« reče in sprejme njeno roko. »Špelca mi je že vse povedala, ne skrbi če želiš lahko ostaneš tukaj nocoj« reče in se ji nasmehne. »Oh hvala samo ne vem oče bo zelo jezen in zopet bom tepena« reče in zopet plane v jok. »Ne skrbi daj mi številko od očeta in bom govorila z njim« reče. »Veš mami je po poklicu psihologinja in ti bo znala pomagati« reče Nejc in si napiše številko od očeta iz telefona. Mami takoj pokliče »predlagam vam, da jo nekaj dni sploh ne kličete ali imate z njo stika ker bo šla takoj na policijo« reče in odloži slušalko. »Hvala vam« reče Suzana in se ji nasmehne. »Ne skrbi popoldan ko sem doma bova imele brezplačne ure pogovorov« reče in jo poboža po laseh. »Povedala mi boš vse o sebi in kako ti je uspelo osvojiti Nejca« doda in se ji nasmehne. Mami zna vedno ljudi spraviti v dobro voljo in delati z njimi. Zaspi komaj ob enajstih zvečer, ko me zbudijo kriki iz Nejčeve sobe. Stečem v sobo »Nejc kaj je narobe« vprašam in vžgem luč. »Sanjalo se ji je« reče potiho. »Si v redu« jo vprašam in sedem na posteljo. Dobro, da imata starša spalnico v spodnjem nadstropju in da nista slišala.. »Sanjala sem da me je tepel« reče in solze ji polzijo po licu. »Hej nič se ne boj midva sva tukaj« rečem in jo objamem. »Vse bo okej« se strinja Nejc in jo tudi sam objame. »Lahko noč« še zašepetam in zaprem vrata. Vedela sem, da jo zna Nejc dobro potolažiti. Naslednjo jutro se zbudim že ob šestih saj imam prvo uro ob sedmih. »Dobro jutro« pozdravim Jureta, ko ga srečam na hodniku. »Hej si sanjala kaj groznega« vpraša in se mi nasmehne. »Niti ne toda nisem spala najbolje« odvrnem in zaspano zazeham. »Danes pridem k tebi domov« »Kaj k meni?« vprašam in ga zmedeno gledam. »Nejc mi bo razložil matko« »o super« pokimam »okej se vidiva« odvrne in steče v razred saj je zazvonil zvonec. Tako lep je pomislim in počasi grem proti razredu… ni me skrbelo da bi zamudila… saj smo imeli na urniki biologijo in profesorica je vedno zamujala. »Kako si« vprašam Moniko in se usedem v klop. »Dober ti?« vpraša. »Super« odvrnem in začnem ji razlagati vse kar se je zgodilo včeraj o Nejcu in Suzani. »Boga je« reče in se poglobi vase. »Je ja« prikimam in se tudi sama zamislim. Ko pridem domov je bila doma le Suzana, gledala je televizijo v dnevni sobi »Nejc bo doma čez eno uro in pol ima trening« ji povem. »Ja mi je povedal« reče in pogleda nazaj proti zaslonu. »Danes smo že končali prej pa sem prišla kar domov. Bojim se da bi v mesto srečala očeta.« mi razloži. »Upam da nisi jezna ker sem tu« še doda. »Nisem« odkimam in se ji nasmehnem. »Grem pogledat če je kaj v hladilniku dobrega« rečem in hočem oditi v kuhinjo. Suzana pride za mano »skuhala sem testenine z omako« reče in se mi nasmehne. »O hvala saj ne bi bilo treba« rečem in si nadevam poln krožnik testenin in jih polijem z omako.

»Tako zelo sem lačna« »A ti si že jedla« jo vprašam. »Sem a je v redu«« vpraša. »Seveda« prikimam. Najem se in odideva v dnevno sobo. Bolj ko se pogovarjava bolj mi je všeč. »Hej kje sta vidve iskal sem vaju« reče Nejc in stopi v dnevno sobo. »Pa ne reči, da je že mimo toliko časa« rečem in pogledam na uro. » danes pride k meni sošolec se bova učila matko bosta gledali tale film« reče in na kavč vrže dvd. »Kaj pa je to« vprašam in si ga ogledujem. »Rožnati panter« reče in se usede k nama. Poljubi Suzano »kako si« jo vpraša. »Okej bova« prikimam in odidem iz dnevne sobe. »Suzana ti je skuhala kosilo« še rečem preden zaprem vrata. Čez pol ure zopet pozvoni pri vhodnih vratih… »bom jaz« zavpije Nejc in odide odpreti. »Zdravo stari«reče Juretu. »Kje se bova učila kar v moji sobi« vpraša in zapreta vrata Nejčeve sobe. Odidem v dnevno sobo in z Suzano se zatopiva v film… smejiva se raznim smešnim prizorom »tale je nor« reče Suzana in skupaj zopet padeva v smeh. V sobo stopi mami »zdravo punci kaj je tako smešno« vpraša. »Film« rečeva obe v en glas in zopet padeva v smeh. »Okej vidve kar glejta ste že kaj jedli« vpraša. »V bistvu nam je Suzana skuhalo kosilo tako da si samo pogrej rečem. »O hvala ti saj ne bi bilo treba« reče mami in odide v kuhinjo. »Nekaj moram narediti za vas če ste me tako lepo sprejeli« reče in se mi nasmehne. »Mami ti bo pomagala ne skrbi« rečem in zopet se zagledava v film. »Špelca a slišiš Nejc te kliče« reče Suzana, ko sem popolnoma zagledana v film. Odidem v njegovo sobo »Kaj je Nejc« vprašam in pogledam Jureta, ki me tudi sam gleda. »Nama prineseš nekaj za pit« reče in se skloni na zvezek. »Pa kaj nimaš nog« zamrmram in odidem v kuhinjo. Odprem sok in ga nalijem v kozarca. »evo« rečem, ko pridem do sobe. »Hvala ti« reče Jure in se mi nasmehne. »Ni problema« odvrnem in mu pomežiknem. Odidem iz sobe in stečem do dnevne sobe »moraš spoznati Jureta« rečem zasanjano Suzani. »Kdo je to« vpraša in pogled odmakne od televizije. »On sošolec, ko ga Nejc uči matko« ji razložim. »A ti je všeč« reče in se nasmehne. »Ja« samo prikimam. V sobo stopi mami »super kosilo« pohvali Suzano in nama poda čips. Vidim, da jo prestrašeno pogleda »vse bo okej« ji reče mami.

»Vem da bom pomagali ti bomo« reče in jo resno pogleda. »Vem, da me ne poznate in zelo mi je nerodno toda res nisem imela druge izbire« ji reče Suzana. »Ne skrbi se bomo že česa domislili do takrat pa si lahko tukaj. In če bomo vedno jedli tako dobro kosilo te ne dam več« reče in se obema nasmehne. Suzano pa jo hvaležno pogleda… »Špelca Jure bi rad govoril s tabo« reče Nejc, ko stopi v sobo. Mami je šla počivat in z Suzano sva ostali sami pred televiziji. »Hej kaj pa je« rečem, ko ga najdem na hodniku. Usedeva se zunaj pred hišo in se pogovarjava »znaš sedaj matko?« ga vprašam. »Ja mislim, da bo« prikima in odloži zvezek na stopnico. »Jaz jo sovražim« zavijem z očmi. »Jaz tudi vedno mi je delala probleme, dobro da lahko grem z angleščine na maturo« doda. »Ja sedaj imaš že vse zaključeno« vprašam. »Ja jutri še matematika pa bo« prikima. »Bom držala pesti« rečem in mu pokažem fige. »Hvala« reče in se mi nasmehne. Po nesreči se dotakne moje roke in me zopet poboža po laseh. »Res si lepa, sploh ne vem kako te nisem opazil že prej« reče in se usede bližje k meni. Zopet zardim… kako je lahko tako samozavesten, pomislim. Še preden najdem odgovor me objame prek ramen in me nežno poljubi na lice. »Se vidiva jutri« reče in odide. Zmedeno gledam za njim. »Kaj je hotel Jure« me vpraša Nejc. »Nič« odkimam in se zasanjana usedem na kavč v dnevni sobi. »Špelca a si okej« me vpraša Suzana. »Sem« samo rečem. »Babe babe kdo vas bi razumel« reče Nejc in odide iz dnevne sobe. »Poljubil me je na lice« ji rečem in jo veselo pogledam. »Si vesela« me vpraša saj ne ve kaj bi mi rekla. »Jaa« skoraj zavpijem in se ji vržem v objem…. Naslednji dan v šoli »zdravo« pozdravim Moniko in kot vedno sedem k njej. »Hej kako si« me vpraša in se mi nasmehne. Na moji mizi leži listek »hej kaj pa je to« vprašam in se nasmehnem. »Ne vem« skomigne z rameni. »Zdravo ne pusti se izkoristiti Juretu. Vem, da mi boš težko verjela, ker se nisem podpisala toda on je že stavil za veliko punc in jih izkoristil« zmedena strmim v listek natipkan na računalnik. »Hej kaj je narobe« me vpraša Monika. Nič ji ne rečem in ji dam listek. »Kaj kdo se dela norca iz tebe« reče in me besno gleda. »Nihče kdorkoli je že mu verjamem« rečem in pogledam po razredu. Vsi so med seboj brezskrbno pogovarjali. »Verjameš si nora« reče Monika in me zmedeno gleda. »Ja verjamem a ni čudno da sem mu kar naenkrat postala všeč« rečem in se zagledam skozi okno. V mojih očeh so se nabirale solze. »Hej Špelca kako si« me Jure ujame med enim odmorom čeprav sem se mu spretno izogibala. »Okej« rečem in gledam stran. »Hej kaj je narobe« vpraša. »Nič« odkimam in stečem stran. Na urniku smo imeli zgodovino toda težko sem se skoncentrirala razmišljala sem le o tistem listku. »Odločila sem se da bom vpraša Nejca« načečkam na papir in ga dam Moniki. »Najboljša rešitev« mi takoj odpiše. Pridem domov… Nejc in Suzana sta bila v sobo in se skupaj učila matematiko. Čeprav ni bila na isti šoli so imeli podobno snov. »Nejc te lahko nekaj vprašam« rečem in stopim v sobo. »Itak« reče in pogleda stran od zvezka.

»Hej kaj je narobe« vpraša ko vidi da sem slabe volje. »Prosim reči da to ni res« mu rečem in mu pokažem list ki je ležal v šoli na moji mizi. Nejc me zmedeno gleda toda ne reče ničesar. Vzame telefon in slišim pogovor »Jure pridi k meni nekaj te moram nujno vprašati« reče in vrže dol. »Če je tole res mu bo proklemansko žal« reče in naju žalostno gleda. Jure čez pol ure pozvoni pri vratah »bom jaz govorila z njim« rečem in stečem po stopnicah odpret vrata. »Hej kako si« me veselo pozdravi. »Prišel sem k Nejcu« reče in stopi naprej. »No saj je vseeno če govoriš z mano ali z njim« rečem in gledam v vrata. »Hej kaj je narobe?« vpraša in mi se približa. »Povej mi če je to res« rečem in mu pokažem listek. Jure me resno gleda toda ničesar ne reče. »No ali je« še enkrat vprašam. »Je« samo pokima. »Kako si mogel« zavpijem in solze se mi vlijejo po licah. »Nikoli več me ne poglej a razumeš« vpijem. »Špelca pomiri se no. Res sem stavil toda res si mi všeč. Te dni so bili prelepi in sem se res zaljubil« reče in me žalostno gleda. »Oprosti toda ti ne verjamem« rečem in si obrišem solze. »Lagal si mi me hotel izkoristit, dobro da še na tem svetu obstajajo dobri ljudje« rečem in gledam v listek. »Hvaležna sem temu« dodam in stečem v svojo sobo. Zaprem se v sobo in se uležem na posteljo solze mi polzijo po licu. V sobo stopi Suzana »hej si v redu Nejc govori z Juretom« reče in se usede k meni na posteljo. »Res je stavil je zame« rečem in se naslonim nanjo. »Kaj je res?« vpraša. »Ja« prikimam in solze mi še enkrat bolj močno polzijo po licu. »Hej Špelca« reče Nejc in tudi on stopi v mojo sobo. »Oprosti nisem vedel da je taki bebec« reče in me stisne k sebi. »Rada te imam Nejc« odvrnem. »Nikoli več ne bom govoril z njim ne morem verjeti, da te je hotel izkoristiti za eno stavo« reče. »Ah saj bom prebolela« rečem in si obrišem solze. »Jutri ti ni treba v šolo« reče Nejc. »Moram« prikimam. »Pišemo test iz slovke« dodam. »Saj bom preživela ne skrbi ne bom se skrivala pred njim« odkimam in se kislo nasmehnem. »Sestrica moja« reče Nejc in mi vrne nasmešek. Naslednjo jutro sem si ponavljala še slovenščino, ko stopim v šolo. »Špelca poslušaj me« reče Jure in stopi k meni. »Ne bom« odkimam. »Res si mi všeč« reče in hodi za mano. »Utihni« rečem jezno. »Ne bom le ena od tvojih trofej« dodam. »Vem da sem ravnal narobe…« »Ne hodi za mano ker bo še danes iz vedela cela šola če se mi približaš« rečem in stečem stran. »Hej kako si« me vpraša Monika. »Srečala sem Jureta…« ji povem. »Samo pomojem si mu res všeč misliš da bi drugače priznal« reče in se zamisli. »A zdaj pa ga boš še zagovarjala« pobesnim in gledam po razredu. »Hvaležna sem tistemu, ki mi je napisal tale listek« rečem…. Po pouku sem se odpravila domov in po čudežu je bila mami že doma »o danes pa si hitra« rečem in se usedem za mizo. »Ja« prikima. »A zdaj pa si ne smem več vzet več nekaj ur prostih« reče in se nasmehe. »Seveda« prikimam. »Sem skuhala kosilo da ne bo treba Suzani« reče in na krožnik mi nadeva meso in pečen krompir. »Hvala« »Ljubica kaj je narobe?« me vpraša ko se tudi sama usede za mizo. »Nič« odkimam. »Misliš da te poznam samo en dan« reče in se mi nasmehne. »No povej mi…« reče. »Madonca kako veš da imam probleme« rečem. »Psihologi prepoznamo po obrazih in obnašanju ljudi njegovo voljo« mi razloži. »Ja res sem slabe volje« prikimam. »Veš zaljubljena sem v napačnega…« ji razložim vso zgodbo. »Ah Špelca saj bo bolje, mogoče se pa je fant res zaljubil « reče in me močno objame. »Ja dokler ga ne vidim, skoraj verjemem da se je « odkimam. »Veš razmišljala sem o Suzani« reče in na vilice nabode krompir. »Ja in?« prikimam. »Najbolje bi bilo da bi svojega očeta tožila« reče. »Tožila« jo presenečeno pogledam. »Toda ona ne bo nikogar imela sama bo…« jo spomnim. »Vem, z očetom sva govorila in noben nima nič proti če ostane nekaj časa tukaj« reče. Nasmehnem se ji moja mama je res najboljša. »Zdravo ste že doma« v kuhinjo stopi Suzana. »Ja danes sem skuhala jaz kosilo« reče mami. »Se opravičujem toda imela sem še opravke v šoli« reče in se usede za mizo. »Ne skrbi danes sem prišla prej« reče mami in jo prime za roko. »Si preživela v šoli« me vpraša in se mi nasmehne. »Ja« prikimam »rekla sem mu naj mi da mir« rečem in se ji nasmehnem. »Dobro, da se še nisem čist zatrapala vanj« dodam in v roke vzamem kozarec z vodo. »Nejc je na treningu in potem še ima neke stvari za zrihtati v mesto zato bo bolj pozen« nama pove Suzana. »Aha« prikimam. »Razmišljala sem o tebi« reče mama in pogleda Suzano. Nič ji ne reče ampak jo je z zanimanjem pogleda »ne vem kako boš sprejela toda me zanima če je oče še ti kaj drugega storil kot tepel« vpraša in jo pogleda. »Ne« odkima in se zamisli. »Ko sem bila majhna me je porinil po stopnicah, da sem imela zlamano nogo« doda. Mami jo z zanimanjem pogleda »kako dolgo se to dogaja« jo vpraša. »Že deset let, toda zadnjo leto je bilo vse bolj pogosto« reče in solza ji spolzi po licu. »Razmišljala sem, da bi tvojega očeta tožila« reče mama. »Kaj tožila?« »Mislim, da si tvoj oče zasluži več kot samo, da te ne bo več videl«doda. »Ampak kaj naj jaz? Nočem biti sama« reče. »Saj nisi imaš nas Nejca ki te ima res rad« reče in se ji nasmehne. »Vem ampak…« »Ampak kaj?« jo vprašam. »Vi ste popolnoma druga zgodba druga družina« reče.

»Dobro vem kako ti je toda razmisli. Enkrat v življenju misli nase ne pa na očeta« reče mama in odide iz kuhinje. »Prav ima« reče. »Toda to bi bil moj najhujši dan« doda. »Verjamem toda dobro razmisli to je težko odločitev« odvrnem. »Bom« prikima in se zamisli. »tako sedaj pa se grem jaz učit« rečem in pospravim krožnik. »Okej tudi mene čaka delo« reče in skupaj odideva po stopnicah vsaka v svojo sobo. Gledam v knjigo toda ne morem se učit mislim na Jureta. Solze mi polzijo po licu in gledam skozi okno. Tako zelo rada ga imam… si priznam. Naslednji dan grem pol ure prej v šolo, ko srečam sošolko Klavdijo. »Ej Špelca me počakaš« zavpije in po hodniku priteče do mene. »Veš jaz sem ti napisala tisto sporočilo« reče in gleda v tla. »Upam da nisi jezna« »Nisem« odkimam »pomagala si mi, res je Jure je navadni bebec« rečem in komaj zadržim jok. »nisem vedela če ti naj povem« odkima. »Hvala ti da si mi« rečem. »Danes zjutraj sem slišala, da so si punce v jedilnici šepetale da Jure stavi za punce« Zmedeno jo gledam »nič nisem rekla, prisežem« »Vem, da nisi« odvrne in se mi nasmehne. Skupaj odideva v razred in se pogovarjava še o biologiji. »Ne vem če kaj znam« odkimam in se zopet zastrmim v učbenik. Vse odmore sem se skrivala pred njim. Dobro da niso imeli nikjer blizu pouka, ko naenkrat da pride Nejc po stopnicah. Nasmehne se mi »Oh pa ne, spet ga bom videla« rečem Moniki in se zastrmim v tla. »Vse bo okej« reče in me prime za roko. Naenkrat pride gor… vidim, da je slabe volje…»verjamem da tudi meni ne bi bilo prijetno hoditi po šoli če bi govoril da fante osvajam za stavo« mi reče Klavdija. Nič ne rečem samo prikimam…. Bil je lep nedeljski dan, ki sem ga komaj čakala. Nedelja je bil vedno dan, ko sem imela veliko miru. Nejc se je kot že cel teden učil za maturo medtem, ko sta mami in Suzana skupaj kuhali kosilo, oče je bral časopis jaz pa v svoji sobi se učila angleščino. Z vso hitrostjo se bližale počitnice in sem imela že večino predmetov zaključenih. »Špelca kosilo je« reče Suzana in stopi v mojo sobo. »Takoj bom« prikimam in umaknem pogled od knjige. »Kaj se učiš vpraša. »Jutri sem vprašana anglo« rečem in skupaj odideva v kuhinjo. Jemo kosilo in noben nič ne reče… zatopljeni smo v svoje misli… »razmišljala sem…« se prva oglasi Suzana. Vsi jo z zanimanjem pogledamo »tožila bom očeta« reče in pogleda Nejca naravnost v oči. »Suzana če nočeš ti ni treba« začne mama. »Pa hočem« jo prekine »to bo najbolje kar lahko naredim« reče in se nam nasmehne. »Prvič sem res pomislila nase« reče in pogleda v tla. Solze ji padajo na krožnik. »Hej saj imaš nas« reče Nejc in jo objame. »Nikoli nas ne boš izgubila« rečem še sama. »Hvala vam« reče in se nam nasmehne. »Okej torej bom rekla odvetnici naj poda prošnjo, torej si 100%« vpraša. »Sem« prikima »dovolj imam tega da me je vedno strah da ga bom srečala v mesto in kaj se bo zgodilo« doda. V miru pojemo kosilo in mama pokliče odvetnico za sestanek. »Saj še ni treba kar zdaj« jo prepričuje Suzana. »Ne skrbi vsi hočemo da je to čimprej za nami« reče in jo prime za roko…. Mami čez eno dve uri pride domov »v petek bo tožba« pove ponosno. »Tako hitro« reče Suzana in jo zmedeno gleda. »Lahko prestavimo če ti ni prav« reče mami in ji podari spodbuden nasmeh. »Ne ne samo zmedena sem bila« reče. »Vsi ti bomo stali ob strani« rečem in jo močno objamem. V teh dneh, ko je stanovala Suzana tu sem se je zelo navadila. Bila mi je kot starejša sestra…. In končno je prišel pričakovan petek… nisem morala zraven na sodišče saj sem bila vprašana še kemijo, čeprav sem si zelo želela. Stopim v šolo in prvo zagledam Jureta. Hitro pogledam v tla nočem, da misli da ga opazujem. »Hej kaj Nejca ne bo danes v šolo« pride k meni njegov sošolec, ki sem ga poznala le bežno. »Ne« samo odkimam in odidem v razred. Nimam mu namena pojasniti zakaj. »Upam da bo vse okej z Suzano« rečem Moniki in se ji nasmehnem. »Jaz tudi« prikima in mi pokaže fige…
***************************************************************************

Na sodišču:
Posedejo se v dvorani… oče jezno gleda Suzano »danes smo se zbrali da bomo zopet izbrali pravico katera bo pravično zmagala« reče sodnica in pogleda po obrazih. »Najprej bo nekaj besed povedala odvetnica« reče in utihne. »Pozdravljeni, zastopam Suzano Žagar. Ona je žrtev očetovega nasilja, ki ga pijan izvaja nad njo « reče in pogleda po obrazih. »Že kot mlada je izgubila mamo in ostala sama z očetom….« pove vso zgodbo. »Suzana prosim usedi se za klop« reče sodnica. Preden odide ji mami reče »ne skrbi vse bo dobro«. »Povej mi vse kar se ti je zgodilo v mladosti, vse kar se spomniš da ti je očka storil slabega in dobrega« ji reče sodnica prijazno. Suzana govori in govori vse kar se je zgodilo vse kar ji je oče storil slabega. « »In česa se kot otrok najbolj spomniš?« jo vpraša tožilka. »Ko sem bila stara deset let in ga nisem ubogala me je potisnil po stopnicah« reče in solze ji polzijo po licu. Pričanje se po eni uri konča na vrsti je bila le še izjava katere smo se vsi najbolj bali. Sodnica sede na sodniški stol »Tudi sama imam otroke« začne in pogleda proti Suzani. »Verjamem ti vse kar si povedala toda nimamo žal nobenega dokaza.« »Kaj dokler ni dokazov ne morete narediti ničesar« vpraša Suzanina odvetnica. »Lahko damo le pripoved približevanja« reče. Suzana se vstane »jaz imam dokaz toda ne vem koliko vam bo v pomoč« reče in iz sebe sleče jopico. Sodnici pokaže velik moder madež, na nogi ki ga je naredil oče iz enih med svojih udarcev »Ali je to res?« vpraša očeta. »Seveda ne udarila se je« zanika. »Nekaj časa bomo še morali počakati toda bom spremljala ta primer« reče sodnica in pogleda Suzano. Solze ji polzijo po licu »nimam namena zašiti očeta toda imam še nekaj kar ne vem če je kot dokaz« reče in pogleda po dvorani z zadnjim upanjem. »Kaj?« jo je z zanimanjem vpraša sodnico. »Svoj dnevnik v njem mam točno napisano kaj se je zgodilo vsaki dan« reče in iz torbe položi majhen zvezek. Da ji ga na mizo. Sodnica ga odpre in prebere prvo stran na glas »bila sem pri prijateljici in prišla sem domov bolj pozno zato sem bila zopet kregana… očka je rekel da večerja ni dovolj dobra zato sem bila tepena…zopet imam polno modric. Kmalu bo poletje toda še vedno imam dolge hlače in dolgo majico… bojim se da bi prijateljice opazile kaj se dogaja… ne vem kaj naj storim…« bere Suzani polzijo po licu solze in Nejc jo močno stisne k sebi
***************************************************************************

Pridem domov in nobenega še ni doma. Koliko videt so še na sodišču… pomislim in pogledam v hladilnik. Naredim si velik sendvič in v roke vzamem revijo. Začnem listati po njej »nič pametnega« rečem na glas in pogledam na uro, ki je kazala tri. Naenkrat zazvoni zvonec »le kdo je« pomislim in stečem pred vrata »takoj bom« zavpijem in odprem vrata. Onemim od presenečenja »Jure kaj delaš tukaj« vprašam in ga pogledam naravnost v oči. »Špelca poslušaj me…« začne. Nič mu ne rečem čakam da bo nadaljeval »res si mi všeč« reče. »Ne verjamem ti« odkimam. »Veš res mi žal kaj sem naredil …« »Aha« rečem. » ti si nekaj posebnega nisem hotel te prizadeti« reče in me potegne k sebi. Kot okamnela ga gledam v oči »oprosti« reče in me potegne v objem. Nežno me poljubi na ustnice potem pa mi jih razpre in me zalizne. Ne vem zakaj toda prepustim se… »ne smeva« rečem on pa mi položi prst na usta in nadaljuje s poljubom. »Nehaj prosim ne soli mi pameti« rečem in solze se mi vsujejo po licu. »Špelca res si mi všeč« »Ne verjamem ti« ga prekinem. »Nikoli ti ne bom verjela« rečem in ga porinem ven. Solze se mi vsujejo po licu. Hočem jih zapret toda Jure mi podstavi noga da jih ne morem »rad te imam« reče in me prime za roko. »Se slišiva ko boš to dojela sama« reče in steče do avta. Gledam za njim. Ne morem dojeti koliko ima samozavesti medtem, ko ga je bilo v šolo grozno sram pomislim in zaprem vrata. Odidem v dnevno sobo in solze se mi vsujejo po licu.

Na sodišču:
»Mislim, da je to velik dokaz« reče sodnica. »Čeprav takšnih dokazov ne sprejemamo bomo v tem primeru naredili izjemo« reče in se nasmehne Nejcu in Suzani. »Verjemite da smo že sprejeli slabše dokaze toda tale je zelo dober proti tistim« reče in zamišljeno pogleda po dvorani. »Povejte mi kaj si želite od življenja in kdo bo skrbel za vas če ne bo oče« reče. »Želim si da bi imela nekaj od življenja… hočem imeti svoje otroke, družino, nekoga ki bo me imel rad. In tudi sama hočem spoštovati te ljudi« reče in pogleda Nejca. »Živela pa ne vem še kje bom poiskala si bom svoje stanovanje, nekaj denarja sem si že prihranila, ko sem bila majhna sem vedno sanjala da bom zbežala nekaj pa še ga bom zaslužila« reče samozavestno. »Všeč mi je tvoja samozavest tvoje mišljenje« reče sodnica. »Potrebujem še samo deset minut za posvet z tožilko, nato bomo razsodili reče in se vstane. »Mislim da bo v tvojo dobro« ji šepne mama in jo močno objame. »Hvala vam« zašepeta in si obriše solze. »Radi te imamo in vedno te bomo imeli« reče. Deset minut se je vleklo kot neskončnost …

**************************************************************************

Sedim v sobi in si prižgem televizijo bila sem zmedena od Juretovega poljuba in nisem vedela kaj naj storim. Odločim se, da bom poklicala Moniko »hej Špelca kaj se dogaja« reče z veselim glasom. »Upam da te ne motim« rečem. »Ne ne pripravljam se veš ven grem z onim fantom, ko sem bila z njim tisti vikend« reče. »Monika Jure je bil tu« ji rečem. »A si še sama doma« vpraša. »Ja« samo odvrnem. »A sta se pogovarjala« vpraša. »Sva, poljubil me je in jaz sem mu dovolila« rečem. »Kaj te je?« vpraša. »Poljubil« rečem še enkrat. »Sem ti rekla, da se je fant zatreskal vate« reče. »Toda jaz mu ne verjamem« odvrnem… Deset minut se še pogovarjava druge stvari… nato se je morala Monika iti pripravljati dalje…
Na sodišču:
»Prosim zasedite svoja mesta« reče sodnica in se usede na svojo mesto. »Z tožilko sva imela posvet« reče in pogleda po njihovih obrazih. »Verjamem, da je tale tvoj dnevnik tvoj, toda hočeva še en dokaz« reče. Suzana pogleda odvetnico z presenečenjem. »Ne skrbi vse bo okej« ji reče strogo. Mami je res izbrala najboljšo in najbolj strogo odvetnico. »Verjameva da je tole tvoja pisava in da si nisi kaj takšnega sama domislila, ko si bila majhna.« »Primer bo ostal odprt še vsaj en dan… tale dnevnik bomo odnesli do grafologa« reče. »Okej« prikima odvetnica saj dobro ve, da takšen dokaz sploh ni najboljši in ga sodišče vsak dan ne sprejme. »Mir v dvorani prosim« reče, ko ljudje postanejo nemirni. »Jutri ob desetih se zopet zberemo tukaj toda do takrat Tadej Žagar« reče in pogleda njenega očeta… »imate pripoved približevanja hčerki na 50 metrov« reče in s kladivcem udari po mizi.

Vsa živčna gledam na uro. Komaj sem že čakala da pridejo domov. Na dvorišče se pripelje mamin avto… »Suzana kako si« rečem in se ji vržem v objem. »Dobro« prikima in solze ji zopet zalijejo lica. »Ni še končano jutri bo« reče mami in se sesede na stol v kuhinji. »Dobro da si pisala dnevnik« ji reče jaz pa jo le zmedeno gledam. Skupaj gremo v dnevno sobo in pojasnijo mi vse kar se je dogajalo »vesela sem že tega da se mi ne sme približati« reče in se mi nasmehne. »Ne skrbi vse bo okej« ji rečem in jo močno objamem. »Nič grem jaz še malo pogledati v zvezke« reče Nejc in odide v svojo sobo. Mami gre kuhati kosilo in z Suzano same ostaneva v dnevni sobi »kako je šla kemija« me vpraša. »Super 4 sem dobila« ji povem. »Suzana zmedena sem« rečem in jo pogledam. »Povej kaj se je zgodilo« vpraša z zanimanjem. »Jure je bil tu« odvrnem in si začnem navijati lase. »Kaj pa je hotel« reče jezno. Čeprav ga ne pozna je vseeno jezna nanj. »Poljubil me je« rečem »in jaz budala sem mu pustila« rečem in se lopnem po glavi. »Poslušaj nisi ti kriva« reče. »Prosim ne povej Nejcu« ji rečem. »Kaj mi ne sme povedati« reče in stopi v sobo. »Ah nič« rečem in pogledam v tla. »Špelca kaj je bilo« vpraša. »Nič« odkimam. »Saj veš da mi ne moreš lagati« reče in se usede na kavč. »Jure je bil tu« mu povem. »Kaj je delal tu« reče besno. »Nič iskal te je« se zlažem. »Kaj pa je hotel« vpraša. »Neko knjigo za slovko« si na hitro zmislim. »Ti je težil« vpraša in prižge televizijo. »Ne« odkimam. »Špelca ni mi treba lagati sam dotakne se te naj pa mu bo za vedno žal« reče jezno. »Poljubil me je« rečem. »Kaj te je?« vpraša in me zmedeno gleda. »Nejc ne spominjaj je« reče Suzana in se stisne k njemu. »Ta tip bi bil rad tepen« reče in jezno gleda. »pusti ga« rečem in zavijem z očmi. Nejc se brez besed vstane in odide iz sobe. »Kaj mu je« jo vprašam in jo zmedeno gledam. Slišim, da se pogovarja po telefonu »pridi sem če upaš« vpije v telefon »kaj ti ni jasno da si jo prizadel…« z Suzano se zmedeno gledava. Čez pol ure pozvoni pri vratah… pogledam skozi okno »Suzana kje je Nejc« rečem ko stopim v njuno sobo. »Zunaj zakaj« vpraša in me pogleda. »Jure je prišel« ji povem na hitro in stečem ven. »Nejc pusti ga« mu rečem, ko pridem ven. »Špelca tebe se to ne tiče mislim, da se morava pogovoriti« reče ostro. »Nejc ne delaj tega, raje misli na Suzano« dodam in ga zgrabim za rokav. »Skoz mislim nanjo toda ščititi moram tudi svojo sestro« reče in odide k Juretu. »Kaj pa misliš da si« reče in ga zgrabi za majico »mislim, da je to najina stvar z Špelco« reče Jure in ga hoče odriniti. »Samo enkrat se je dotakni pa ti bo žal« reče in ga udari po obrazu. Zmedeno gledam Nejca nisem ga še videla tako jeznega… »pridi Špelca« reče in me zgrabi za roko. »Ne ne grem« odkimam in pogledam Jureta, ki mu kri lije iz nosa. »Hočem ti pomagati…« »Toda tako mi ne pomagaš« odkimam z glavo. »Hej si v redu« vprašam Jureta in gledam Nejca, ki besen odhaja v hišo. »Ja« prikima »maš kakšen robček« vpraša ko se mu kri zopet vlije. »Okej takoj bom« rečem in stečem v svojo sobo po robček. »Špelca pridi sem« slišim mamin glas. »Nimam časa« zavpijem in stečem ven. »Evo« mu podam robček. »Hvala sploh ne vem zakaj sem prišel« reče in me pogleda. »Oprosti sploh ne vem zakaj sem mu povedala« rečem. »Nič ni sam sem kriv ker sem taki bedak« reče in me resno gleda. »Špelca res si mi všeč…« »Nič ne reči« rečem in mu položim prst na usta. »Ko ti bom zaupala ti povem« rečem in se mu nasmehnem… Stopim v kuhinjo »mami a lahko grem jutri zraven na sodišče« jo vprašam. Nič mi ne odgovori »Kdo je tisti fant« vpraša in gleda ko se odpelje. »Jure saj sem ti že govorila o njem« povem mami in odidem v svojo sobo. »Špelca si huda name« reče Nejc in stopi v mojo sobo. »Ne toda moraš razumeti, rada ga imam« rečem in se mu nasmehnem.

»Ne maram da se drugi delajo norca s tebe« reče in se usede k meni na posteljo. »Tudi jaz ne toda srce mi pravi, da me ima res rad um pa drugače…« mu povem. »Upam da bo jutri vse v redu« rečem. »Jaz tudi, danes sem še enkrat bolj zaljubil vanjo« reče in se mi nasmehne. »Srečo imaš« rečem. »Vem« prikima in se nasmehne. »A že spi« ga vprašam. »Ja utrujena je in jutri jo čaka še en grozen dan« reče in se mi nasmehne. »Okej tudi jaz grem spati« rečem in ga močno objamem. »Hej pogrešam tvoj objem« reče in me poljubi na lice. »Jaz tudi« rečem in se spomnim, da ga zadnja dva tedna še nisem dobro objela in poljubila kot prej vsak dan pred spanjem. Nejc mi ugasne luč in zapre vrata. »Pravi brat je« rečem in se obrnem na stran. Naslednjo jutro me prebudijo sončni žarki, ki posijejo v mojo sobo. Pogledam na uro, devet je že pomislim in se preoblečem v kratko majčko in kratko krilo. »Dobro jutro me niste mogli zbuditi« rečem in stopim v kuhinjo. »Ti bodi samo doma« reče oče ukazovalno. »Zakaj?« vprašam in jih zmedeno gledam. »Ne skrbi vse ti bom povedala« reče Suzana. »Okej« prikimam. »Gremo zdaj« reče oče in vzame ključe od avta. » Adijo držim pesti« zavpijem, ko se že zaprejo vrata. Na hitro si naredim zajtrk in v roke vzamem knjigo, ki sem jo že imela na sposojo iz knjižnice. »Te velike zelene oči« preberem naslov na glas in odprem knjigo. Preberem deset strani in ura je komaj deset »zdaj se je komaj začelo« pomislim….

Na sodišču:
»Vesela sem, da bomo danes rešili tale primer« reče odvetnica, ko se posedajo po dvorani. »Tudi jaz« reče sodnica in se nam nasmehne. »Dobili smo pismo grafologa« reče in ga odpre. »Izjavljam, da je ta pisava od Suzane Žagar« bere. »Torej iz njene pisave sem razbral da je bila punca v tistem času pretresena zmedena in so njene besede resnične kar se spozna « bere dalje. Sodnica odloži pismo »torej Suzana verjamem ti, da se je vse to zgodilo in da so modrice resnično od tvojega očeta« reče in ga jezno pogleda. »Tadej Žagar vzamem vam vse pravice do vaše hčerke in prestajali boste 3 letno zaporno kazen in nato boste se zdravili na psihiatrični kliniki« reče strogo in pogleda Suzano, na obrazu se ji riše nasmeh čeprav ji po licah polzijo solze. »Rad te imam« ji šepne Nejc na uho in jo objame.

»Končno je konec« reče Suzana, ko stopijo v hišo. Močno jo objamem »rada te mam« rečem in ji obrišem solze, ki ji polzijo po licu. »Dobil je 3 leta zaporne kazni in zdravljenje na psihiatriji« reče ponosno mami. »Danes se mi ne da kuhati« reče mama. »Bom jaz« reče Suzana. »Ni treba najbolje je da gremo jesti ven« reče oče… »okej samo zrihrtam se« rečem in stečem se preobleči. »A smo gremo« reče oče in v roke vzame ključe. »Obožujem to mesto« reče Suzana. »Prvič deluje svobodno« doda. »Res je« prikima Nejc in jo stisne k sebi. Vsi smo dobro vedeli, da se je Suzana ga bala »a si lahko grem potem po stvari« vpraša, ko sedimo v restavraciji. »Seveda bom šla s tabo« reče mami in jo prime za roko. »Res sem srečna in nerodno mi je da sem se kar tako vselila v vaše stanovanje« reče in zardi. »Ena punca ni nič odveč« reče oče in se nasmehne. »Več jih kuha boljše je« doda. Pademo v smeh. Oče je bil vedno bolj tih toda danes je bil prav dobre volje. Pogovarjamo se še različne stvari in se smejimo. V miru se najemo »obljubim, da vam bom en dan ko bom imela svojo službo vse povrnila« reče in pogleda mami. »A se res hočeš kregati« reče mama in se ji nasmehne. »Ne skrbi si mi že vse povrnila« reče in pogleda Nejca. Ko pridemo domov greva z Suzano v dnevno sobo gledati televizijo in se pogovarjava. Nejc se uči za maturo, oče in mama pa se zapreta v svojo sobo. Po tihem se pogovarjava »kaj naj storim, da bom oprostila Juretu« vprašam in jo z zanimanjem pogledam. »Verjemi, da si vsak na tem svetu zasluži še eno priložnost« reče in se nasmehne.

»Toda res se bojim kako mu naj oprostim« rečem in si začnem navijati lase na prst. »Vse bo, tako mu boš nekoč oprostila kot jaz svojemu očetu« odvrne in se nasmehne. »Če tebi to uspe lahko tudi meni« prikimam…. Ponedeljek zjutraj »Dobro jutro« rečem in se usedem za mizo. »Špelca a prideš« reče Nejc, ki stoji pri vratah. »Ja že grem« odvrnem in na hitro potisnem vase zadnji košček kruha. Na hodniku srečam Jureta… nasmehnem se mu in pomaham. Zmedeno me pogleda in tudi sam dvigne roko v pozdrav. Stopim v razred »hej« pozdravim Moniko in se usedem na stol. »Kako si?« me vpraša. »Super vse je šlo po načrtih« ji na kratko povem kaj se je zgodilo na sodišču. »Super« prikima in v roke vzame knjigo. Pogledam po razredu in večina se še jih uči »sreča da imava vse ocene zaključene« rečem Moniki. »Ja to pa ja« prikima in se mi nasmehne. V razred stopi razredničarka, ki nas je imela geografijo. »Dobro jutro« reče in zapre vrata. »Pri meni imate večinoma že zaključene ocene vi se kar učite« reče in se nam nasmehne. »Samo za minutko vas bom zmotla« reče in v roke vzame list. »Tisti ki imate zaključene vse ocene imate pravico biti v četrtek odsotni od pouka« reče in nas pogleda. »To ja« šepnem Moniki. »Toda greste na izlet« reče. »Izlet?« vprašam in jo zmedeno gledam. »Tako je« prikima. »Z zadnjimi letniki, ki delajo letos maturo« razloži. »Oh ne to ni fer« se pritožujejo sošolci, ki še imajo za dobit ocene. »Žal je tako« reče profesorica. »Torej bom cel dan gledala Jureta in Nejca« rečem in se mi zasvetijo oči »to je super šansa da ga dobim nazaj« rečem in se nasmehnem. »Aha to pa je res« odvrne Monika in me tudi sama veselo pogleda. Pridem domov in še nobenega ni bilo doma. Nejc je imel kot vsaki dan trening, Suzana je bila v mestu mami in ati pa sta delala. Odločim se da bom poklicala Jureta… zavrtim številko in čakam, da se oglasi »ja halo« se javi. »Hej kako
03. december 2010
u27744
u27744
no sedaj pa ste na vsti vi!!
03. december 2010
1. DEL ZAČETEK
KLARA SI MISLI DA JE NAJLEPŠA IN NAJBOLJ PRILJUBLJENA NA ŠOLI ZATO NOSI VEDNNO OBLEKE ZELO LEPE SAJ IMA TUDI BOGATE STARŠE. MENI PA GRE NA ŽIVCE KER MI HOČE IZPELJATI ŽANA NA VSAK NAČIN
ŽAN :
http://t2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTUxATR56jvpeinq_f_YbV0LlLGlQEGaKrRf6d2ByRj9krLBIAi
ŽAN ŠE NA SREČO NIMA PUNCE . IMA RAJE MENE KOT KLARO. JAS SEM ZELO PREPROSTA PUNCA IN NORMALA PUNCA. KLARA PA HOČE BITI VEDNO NAJLEPŠA IN NAJBOLJŠA.
NEKEGA DNE SMO V ŠOLI IMELI ZA OCENO PLES, IN VSAK FANT SI JE MORAL IZBRATI ENO DEKLE ZA SOPLESALKO. JAS SEM SI ŽE MISLILA DA SE NEBOM TRUDILA SAJ SO VSI RAZEN ŽANA GRDI. POTEM PA JE NASTOPILO PRESENČENJE ZAME. BILA SEM ŠOKIRANA KO JE STOPIL ŽAN DO MENE IN ME VPRAŠALL, ČE BI PELSALA Z NJIM,. SEVEDA SEM REKLA JA . KLARA JE BILA ZELO LJUBOSUMNA. MED PLESOM SMA LAHKO CEL ČAS FLIRTALA... DRUGI DAN SEM GA VIDELA Z PRIJATELJI KAKO JIM GOVORI , DA SE JE ZALJUBIL VAME PA GA JE SRAM VPRAŠATI. NATO JE SKLENIL , DA ME VPRAŠA. SKOČILA SEM OD VESELJA .. TAKRAT PA ME ZAGLEDA TISTA CIPA KLARA, KAJ PA TI JASMYN IMAŠ GIMNASTIKO ? HAHA DA TAKO SKAČEŠ. NE.. SAMO VESELIM SE ,, .. ZAKAJ SE VESELIM BOŠ PA LAHKO IZVEDELA DANES. IN RES PRIŠEL JE DO MENE IN NE LE DA ME JE VPRAŠAL , ČE BI BILA NJEGOVA PPUNCA.. DAL MI JE ŠE PRSTAN !
KOMENTIRAJTE IN DALA BOM ŠE SLIKCO PRSTANA
PRSTAN :http://t0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQt_M83IHZYf6J3k6P1LwDaxqOqf2_p3fytyYylNUVDtLOkU0Mjfw 2.DEL

VIDELI SO VSI IN NAMA ZAPLOSKALI. ZDAJ SMA POSTALA URADNO PAR.

REKEL MI JE DA LJUBI SAMO MENE IN DDA KLARE NE PRENESE. VSI SMO SE
NAGLAS SMEJALI. KLARA JE BILA JEZNA. NATO SMO ODŠLI K MALICI. MOJIDVE BFF
ŠE NISTA IZVEDELI TE SUPER NOVIDE ZATO SEM JIMA MORALA SEVEDA TAKOJ
POVEDATI . ČUDNO STA ME GLEDALI KO SEM NA MALICI SEDELA Z ŽANOM IN SE
MU SMEHLJALA. REKLI STA DA SMA PAR IN TUDI UGOTOVILI.. NASLEDNJI DAN
SMO ... 3.DEL

NASLEDNJI DAN SMO VSI ZJUTRAJ ZAČUDENO POGLEDALI KO STA V RAZRED STOPILI 2
NOVI UČENKI. ENI JE BILO IME NUŠA IN DRUGI VANESA. NUŠA JE BILA PRIJAZNA VANESA PA PODOBNA KOT KLARA ZATO SE Z NJO NISEM SPOPRIJATELJILA LE Z NUŠO SEM SE UJELA.
ZA NALOGO SMO DOBILI DA SMO MORALI NAREDITI NALOGO PO 2 SKUPAJ IN..DOLOČILI SO ME DA SEM JO MORALA NAREDITI S KLARO ! KLARA MI JE UKAZOVALA NAJ PIŠEM IN MENI JE POSTALO DOVOOLJ NJENEGA UKAZOVANJA ZATO SEM ŠLA PO UČITELJA IN REKLA DA NIČ NE DELA. NASLEDNJI DAN PRI LIKOVNI SEM IMELA NOVO BELO OBLEKO ! TO JE BIL ŠE PRAVI CIRKUS.POPACKALA ME JE Z TEMPARO ! - NALAŠČ IN ŠE Z ČRNO !
KAKŠNA SRAMOTA VSI SO SE MI SMEJALI ONA PA JE TO PREDSTAVILA KOT DA SEM SE SAMA POPACKALA VSI SO MISLILI DDA SEM SE RES AMPAK SE NISEM. ZA MAŠČEVANJE KLARI SEM JI PRI MALICI V JAGODNI SOK VLILA LIMONO.. ZELO KISLO ! VSI SO SE SMEJALI KO JE PILA SOK Z TAKŠNIM IZRAZOM NA OBRAZU.. TO BI MORALI VIDETI ! POTEM SE JI JE SOK OD SILE ŠE POLIL IN PADLA JE PO NJEM ! ZDRSNILA JE PO MOKREM NA NOGO IN TEKLA JI JE KRI. JOKALA JE. VEDELA SEM DA SE TO NEBO DOBRO KONČALO IN DA SEM NAREDILA NAPAKO. VELIKO NAPAKO ! ČE ME ODKRIJEJO ME LAHKO CELO IZKLJUČIJO IZ ŠOLE ! PREVEČ SEM BILA ZMEDENA DA BI ŠE SPLOH LAHKO KARKOLI MISLILA.. NASLEDNJI DAN SO REKLI , DA MISLIJO DA SO NAŠLI TISTO KI JE VZROK ZA KLARINO KRVAVO NOGO. ŠE DOBRO DA NISO POSUMILI MENE.. TEMVEČ.. NJENO BFF VANESO ! KLARA JO JE TAKO POGLEDALA Z OGROMNIMI OČMI.. DOLGO TEGA NISTA BILI VEČ PRIJATELJICI.. NEKEGA DNE KO PA SMO SE JI DELALE NORCA ZARADI RANE NA NOGI ZA KATERO SEM ITAK JAS KRIVA PA JE UČITELJ REKEL VSI V VRSTO ZBOR (ONA JE KAZALA NOGO IN OD SILE PADLA SPET NA RANO TAKO DA JE IMELA ŠE BOLJ KRVAVO NOGO IN PELJALI SO JO V BOLNIŠNICO ) SMEJALI SMO SE, UČITELJ PA SE JE OPRAVIČEVAL. UČENKA JE OD TAKRAT BILA ZELO JEZNA NA UČITLA ŠPORTNE VZGOJE. NAJLEPŠE SPOMINE PA IMAM NA ŠOLO V NARAVI. BILA SEM V 1. LETNIKU SEDAJ .. IN SMO ŠLI NA ZAKČJUČNI IZLET V ŠOLO V NARAVI V KOPER NA BAZENE IN NA MORJE. VSE SMO SI OBLEKLE KOPALKE. ONA PA SE NI MOGLA KOPATI ZATO KER JE DOBILA RAVNO TAM MENSTRUACIJO. NO IN NEKEGA DNE SMO MORALI PO 2 ITI V LADJE IN SE PELATI NEKAM PO MORJU. JAS SEM ŠLA Z MOJIM FANTOM SEVEDA IN IZGUBILA SMA SE NA MORJU ! TAKRAT NAJU PA PRIPELJE NA NEK OTOK KJER SI NAREDIMA LESENE HIŠICE IZ PALMINIH KROŠENJ IN LISTOV PA STREHE. NAENKRAT ZAGLEDAMA GROZNO ŽIVAL ŽAN ME BRANI. JAS HITRO GREM V HIŠICO OD STRAHA ŽAN PA ŠE KAR GLEDA . NAZADNJE GRE TUDI ON V HIŠICO. ZZVEČER PA REČE TAKO LJUBA ZDAJ GREMA SPAT.. PA DRUGO JUTRO ZAGLEDAMA MALO VKRAJ OD TUKAJ ENO MESTO KJER JE TUDI ŠOLA IN OD SLEJ ŽIVIVA TU.. IMAVA SVOJO HIŠO IN LEPO NAMA JE. 5.DEL

NO IN V TEJ HIŠI JE ZELO BEDNO. NIČ NI VEČ TAKO KOT JE BILO PREJ Z PRIJATELJI. LJUBŠE NAMA JE BILO NA OTOKU ZATO SMA ŠLA NA OTOK NAZAJ . NAŠLA SMA NAJNO KOLIBO VENDAR KER SMA V TISTEM MESTU ŽIVELA ŽE ENO LETO JE BILA NAJNA HIŠA OZ. KOLIBA ŽE MALO UNIČENA MORALA SMA JO OBNOVITI. KMALU ZATEM JE ZAPADEL DEŽ. ŠLA SMA V KOLIBO IN SE POGOVRAJALA. HRANO IN PIJAČO JE BILO TEŽKO NAJTI. NEKEGA DNE PA JE NA OTOK PRIŠLA EKIPA TISTIH KI SO IZ SIROTIŠNICE IN NAŠLI SO NAJU. ODPELJALI SO NAJU SS SEBOJ V SIROTIŠNICO KI JE BILA ZELO BLIZU NAŠE STARE VASICE. NEKEGA DNE SO NAJU SAMO PRIPELJALI V ŠOLO K STARIM SOŠOLCEM VENDAR SMO BILI ŽE 3. LETNIK KER JE MINILO ŽE VELIKO ČASA. Z ŽANOM SMA PREŽIVELA VELIKO LEPEGA IN SKUPNEGA IN ZAGOTOVO TEGA TUDI NIKOLI NEBOMA POZABILA. NEKEGA DNE PA JE SPET NESRAMNA KLARA DELALA NAČRT, KAKO BI NAJU SPRAVILA NARAZEN. ZATO ME JE HITRO ŽAN ZASNUBIL DA NEBI NIČ VEČ POMAGALO . IN RES MED ODMOROM MI JE DAL PRSTAN , IN ME VPRAŠAL ČE BI BILA NJEGOVA ŽENA.. POTEM JE BILA POROKA..6.DEL

A 1 MINUTO PREDEN JE DUHOVNIK ZAČEL POROKO JE PRIŠLA KLARA IN MI IZPULILA ŽANOVO ROKO IN GA POLJUBILA. VSI SO ČUDNO GLEDALI ŠE NAJBOLJ PA DUHOVNIK. BILA SEM ZELO JEZNA ZATO SEM VSA V SOLZAH ODBEŽALLA VKRAJ V NEKI GOZD KJER SEM IMELA HIŠICO IN NIHČE NI VEDEL ZANJO. VES DAN SEM JOKALA. VERJETNO ME JE ŽAN ISKAL AMPAK ME DO VEČERA NI NAŠEL. ŽAN JE TAKOJ PO POLJUBU VDARIL KLARO IN ZBEŽAL ZA MANO. AMPAK NI ME VEČ NAŠEL. KO ME JE ŽE CELI DAN ISKAL PA ME JE ZVEČER KONČNO LE NAŠEL. REKLA SEM MU , ZAKAJ ME VARA IN ME JE VPRAŠAL SAMO DA BI MU VERJELA ? ON PA JE REKEL DA PRISEŽE , DA ME NE VARA IN DA NI V KLARO IN DA GA JE SLUČAJNO POLJUBILA. NEKEGA DNE PA JE SE POJAVIL MOŽ V ČRNEM IN MU REKEL , DA MU JE NJEGOVA MAMA NEKAJ DOLŽNA.. NI VEDEL KAJ .. LE MOŽ JE POTEM REKEL DA DENAR IN DA KILIČE IN SE NE OGLASI. MAMA SE JE NAMREČ ODSELILA K PRIJATELJICI KER NI IMELA DOVOLJ DENARJA DA BI DOLG PLAČALA. ŽANA JE ZAČELO POŠTENO SKRBETI.NASLLEDNJI DAN MI JE REKEL , DA MU NE PREOSTANE DRUGO KOT DA ODPOTUJE K MAMI IN JJI POMAGA. POVEDAL JE TUDI , DA JE NJEGOVA MAMA V RESNIH TEŽAVAH. S TEŽKIM SRCEM ME JE ZAPUSTIL IN ME POLJUBIL. ŠE MALO SE JE SPREHODIL PO ŠOLI KO NAENKRAT ZAGLEDA KLARO. KAJ PA TI TU ? JI REČE. KLARA PA .. AH .. KAJ SE TI DOGAJA ? PRISLUŠKOVAALA SEM DA IMAŠ PROBLEME..POVEJ MI KAJ JE RADA BI TI POMAGALA. ČULA SEM , DA GRE ZA TVOJO MAMO KAJNE ? DA..JE REKEL V ZADREGI IN JI RAZLOŽIL.. KER JE PA KLARA BOGATA MU JE BILA PRIPRAVLJENA PONUDITI DENAR ZA NJEGOVO MAMO. DA BI SEVEDA NJO IMEL RAJE. DALA MU JE DENAR IN GA POLJUBILA.. NATO JE REKEL. HVALA TEBE IMAM RAD.. KLARA.. IN LJUBIM TE ! POTEM JO JE POLJUBIL ! NEEEEEEEEEEEE ! JAS SEM PRISLUŠKOVALA ... KO JE PRIŠEL JE REKEL DA BO OSTAL KER MU JE KLARA DALA DENAR. POTEM SEM MU REKLA DA JE PREVARANT KER SEM VSE ČULA.. POSKUŠAL MI JE RAZLOŽITI A NISEM GA HOTELA V MOMENTU VEČ NITI BESEDICE SLIŠŠATI. POTEM SEM DOMA RAZMIŠLJALA KOLIKO LEPEGA IN SKUPNEGA SMA PREŽIVELA USEPOVSOD ZDAJ PA TAKŠNA ZMEDA.. SEM SPLOH BILA PRI STVARI KO SEM ČULA BESEDE KI JIH JE REKEL KLARI ? POVEDAL JI JE , DA JO IMA RAD IN JO LJUBI. ON PA SI JE TISTEGA ČASA DOMA MISLIL.. BEDAK SEM ! OSTAL SEM BREZ MOJE JASMYN. RAD IMAM NJO IN LJUBIM JO. TISTO SEM KLARI V TISTEM TRENUTKU REKEL OD SREČE. ČEZ NEKAJ DNI SE MI JE OPRAVIČIL IN RAZLOŽIL.. A ŠE NI BILO DOVOLJ.. TAKRAT SEM MU OPROSTILA . NASLEDNJI DAN GA JE KLARA ZVLEKLA V KINO DA BI SE POBAHALA DA STA SKUPAJ BILA V KINU. NASTAVILA MU JE UHAN V ŽEP DA BI JAS MISLILA DA STA SE SPET POLJUBLJALA ALI KAJ ... DRUGI DAN KO PA PRIDE SI SLEČČE JAKNO IN ME POLJUBI. TAKRAT PA SLEDI ŠOK ZAME.. UHAN MU PADE IZ ŽEPA IN VIDIM DA JE KLARIN ! KAJ IMA SPET Z NJO ? NE TO NEMORE BITI RES. PRISEGA MI , DA NI NALAŠČ IN DA MU GA JE GOTOVO PODTAKNILA DA BI SE SPET SPRLA IN SKREGALA. V TISTEM TRENUTKU SEM BILA TAKO ŠOKIRANA , DA NISEM VEDELA KAJ BI. DRUGI DAN V ŠOLI PRI MALICI SE MI JE KLARA SMEJALA. VSEDLAA SE JE POLEG ŽANA IN GA HOTELA POLJUBITI. TAKRAT PA ŠOK ZANJO ! ODRINIL JO JE VSTRAN DA JE PADLA NATLA IN JO PRED VSEMI NADRL IN OD TAKRAT SE JE VEDNO IZOGIBA. KLARA JE TISTI DAN DOBILA SVOJE IN JE BILA PRED VSO ŠOLO OSRAMOČENA DA SO JA VSI VIDELI DA JE ŽAN NEMARA.. NI VEDELA KAJ BI ; NAJ SE JOKA , SMEJI , ALI MAŠČUJE.. BILA JE JEZNA IN V NJENIH OČEH SEM VIDELA KAKO ŽE KUJE NESRAMEN NAČRT PLAN B. ALI DRUGI NAČRT...
ČE PA ZDAJ HOČETE DA NEXTAM MI NAPIŠITE NEXT ALI KARKOLI KOMENTIRAJTE. ČE NEBO NITI 1 COMENTA NE NEXTAM. too je 7.del

STVARI KO SEM ČULA BESEDE KI JIH JE REKEL KLARI ? POVEDAL JI JE , DA JO IMA RAD IN JO LJUBI. ON PA SI JE TISTEGA ČASA DOMA MISLIL.. BEDAK SEM ! OSTAL SEM BREZ MOJE JASMYN. RAD IMAM NJO IN LJUBIM JO. TISTO SEM KLARI V TISTEM TRENUTKU REKEL OD SREČE. ČEZ NEKAJ DNI SE MI JE OPRAVIČIL IN RAZLOŽIL.. A ŠE NI BILO DOVOLJ.. TAKRAT SEM MU OPROSTILA . NASLEDNJI DAN GA JE KLARA ZVLEKLA V KINO DA BI SE POBAHALA DA STA SKUPAJ BILA V KINU. NASTAVILA MU JE UHAN V ŽEP DA BI JAS MISLILA DA STA SE SPET POLJUBLJALA ALI KAJ ... DRUGI DAN KO PA PRIDE SI SLEČČE JAKNO IN ME POLJUBI. TAKRAT PA SLEDI ŠOK ZAME.. UHAN MU PADE IZ ŽEPA IN VIDIM DA JE KLARIN ! KAJ IMA SPET Z NJO ? NE TO NEMORE BITI RES. PRISEGA MI , DA NI NALAŠČ IN DA MU GA JE GOTOVO PODTAKNILA DA BI SE SPET SPRLA IN SKREGALA. V TISTEM TRENUTKU SEM BILA TAKO ŠOKIRANA , DA NISEM VEDELA KAJ BI. DRUGI DAN V ŠOLI PRI MALICI SE MI JE KLARA SMEJALA.
04. december 2010
...
04. december 2010
u30300
u30300
kul
04. december 2010
u27744
u27744
evica najs! ka pa next?
05. december 2010
u20895
u20895
Enkrat sem šla na rojstni dan k moji frendici Tjaši. Z Tjašo sma frendici že zelo dolgo.In sma tut dobri frendici... Na rojstnem dnevu : Se neki časa zabavamo,damo ji darila, pač imeli smo se fajn...Potem pa starša njena nekam gresta...in mi ostanemo sami
Enkrat sem šla na rojstni dan k moji frendici Tjaši. Z Tjašo sma frendici že zelo dolgo.In sma tut dobri frendici... Na rojstnem dnevu : Se neki časa zabavamo,damo ji darila, pač imeli smo se fajn...Potem pa starša njena nekam gresta...in mi ostanemo sami

Tjaša je živela u bloku... Klet je bila čisto odspodaj bloka...Odšli smo iz hiše ter dali Maruši kazen da naj gre sama u tisto klet v kateri naj bi strašilo kao že ogromno let ( blok res ni biu najnovejši ) Maruša ni pokazala strahu čeprau se je u sebi kanček bala...Seveda pa je razmišljala logično in si pojasnjevala da to pač ni mogoče da bi strašilo.............Zato se je strinjala da popolnoma saama vstopi noter ter je nekaj minut notri ... Mi smo se odločili da počakamo zunaj.... Ko je ustopila...............
Jee bilo use normalno... ( vsaj zgledalo je tako ) zaprli smo vrata ... ter se hihitaje potiho pogovarjali teer premišljevali kako jo naj še bolj prestrašimo ... saj smo bili prepričani usaj jz da tam notr nč ne straši....minile so kakšne 4 minutke.....odločili smo se da ima dovolj ter da je uspešno odpravila kazen, odpremo vrata ter rečemo da lahko gre ven ......... bilo je temno ,svetili smo si s telefoni ..( Gašper je malo prej odšel domov po laptopa ,Andrej,Vid ter Marcel pa so šli k Andreju po neke brezvezne rock - cd-je... ) zato smo pač ostale punce same ......... zaklicale smo : Maruša kje si ?? A ni bilo odgovora.... Mislili smo da nas zafrkava .... zato smo jz Tjaša,Patricija in Ines (samo mi smo še ostale ) vstopile skozi vrata saj ni bilo kje kakšnega drugega izhoda ven tako da ker se skriva da jo najdemo...... ko pa smo vstopile ter jo pričele klicati ter gledati vsak kot je še vedno nismo našleee...........................
Jee bilo use normalno... ( vsaj zgledalo je tako ) zaprli smo vrata ... ter se hihitaje potiho pogovarjali teer premišljevali kako jo naj še bolj prestrašimo ... saj smo bili prepričani usaj jz da tam notr nč ne straši....minile so kakšne 4 minutke.....odločili smo se da ima dovolj ter da je uspešno odpravila kazen, odpremo vrata ter rečemo da lahko gre ven ......... bilo je temno ,svetili smo si s telefoni ..( Gašper je malo prej odšel domov po laptopa ,Andrej,Vid ter Marcel pa so šli k Andreju po neke brezvezne rock - cd-je... ) zato smo pač ostale punce same ......... zaklicale smo : Maruša kje si ?? A ni bilo odgovora.... Mislili smo da nas zafrkava .... zato smo jz Tjaša,Patricija in Ines (samo mi smo še ostale ) vstopile skozi vrata saj ni bilo kje kakšnega drugega izhoda ven tako da ker se skriva da jo najdemo...... ko pa smo vstopile ter jo pričele klicati ter gledati vsak kot je še vedno nismo našleee...........................
Jee bilo use normalno... ( vsaj zgledalo je tako ) zaprli smo vrata ... ter se hihitaje potiho pogovarjali teer premišljevali kako jo naj še bolj prestrašimo ... saj smo bili prepričani usaj jz da tam notr nč ne straši....minile so kakšne 4 minutke.....odločili smo se da ima dovolj ter da je uspešno odpravila kazen, odpremo vrata ter rečemo da lahko gre ven ......... bilo je temno ,svetili smo si s telefoni ..( Gašper je malo prej odšel domov po laptopa ,Andrej,Vid ter Marcel pa so šli k Andreju po neke brezvezne rock - cd-je... ) zato smo pač ostale punce same ......... zaklicale smo : Maruša kje si ?? A ni bilo odgovora.... Mislili smo da nas zafrkava .... zato smo jz Tjaša,Patricija in Ines (samo mi smo še ostale ) vstopile skozi vrata saj ni bilo kje kakšnega drugega izhoda ven tako da ker se skriva da jo najdemo...... ko pa smo vstopile ter jo pričele klicati ter gledati vsak kot je še vedno nismo našleee...........................
Čutili smo straaah........ Odločili smo se da prenehamo ter da pokličemo na njen hini teelefon če je trapa slučajno šla domou nas pa pustila same obbupane...zavretela sem številko njenega domačega telefona drugi pa so zdolgočaseno poslušali ter se nekaj potiho prepriali..klicala sem ko se je nekdo oglasil zadrla sem se Tišinaaaaaaaaaa!!! vsi so napeli ušesa...zaslišala sem glas : Maruša je naša za vednoo... in prekinilo je zvezo ..tako zelo sem se prestrašilaaa da sem se skoraj sesedla ...hitro so me začeli napadati kaj je bilo ... povedala sem jim use...niso mi čisto verjeli...rekla sem jim da jee zelo čuden glas biuu..kar je bilo seveda res ... in newem kako bi maruša naredila takšnega..zagotovo rčunalniško smo si reklii..prestrašiti nas hoče smo si nakoncu dejalii...odločili smo se da gremo do nje domov..............
Čutili smo straaah........ Odločili smo se da prenehamo ter da pokličemo na njen hini teelefon če je trapa slučajno šla domou nas pa pustila same obbupane...zavretela sem številko njenega domačega telefona drugi pa so zdolgočaseno poslušali ter se nekaj potiho prepriali..klicala sem ko se je nekdo oglasil zadrla sem se Tišinaaaaaaaaaa!!! vsi so napeli ušesa...zaslišala sem glas : Maruša je naša za vednoo... in prekinilo je zvezo ..tako zelo sem se prestrašilaaa da sem se skoraj sesedla ...hitro so me začeli napadati kaj je bilo ... povedala sem jim use...niso mi čisto verjeli...rekla sem jim da jee zelo čuden glas biuu..kar je bilo seveda res ... in newem kako bi maruša naredila takšnega..zagotovo rčunalniško smo si reklii..prestrašiti nas hoče smo si nakoncu dejalii...odločili smo se da gremo do nje domov..............
Čutili smo straaah........ Odločili smo se da prenehamo ter da pokličemo na njen hini teelefon če je trapa slučajno šla domou nas pa pustila same obbupane...zavretela sem številko njenega domačega telefona drugi pa so zdolgočaseno poslušali ter se nekaj potiho prepriali..klicala sem ko se je nekdo oglasil zadrla sem se Tišinaaaaaaaaaa!!! vsi so napeli ušesa...zaslišala sem glas : Maruša je naša za vednoo... in prekinilo je zvezo ..tako zelo sem se prestrašilaaa da sem se skoraj sesedla ...hitro so me začeli napadati kaj je bilo ... povedala sem jim use...niso mi čisto verjeli...rekla sem jim da jee zelo čuden glas biuu..kar je bilo seveda res ... in newem kako bi maruša naredila takšnega..zagotovo rčunalniško smo si reklii..prestrašiti nas hoče smo si nakoncu dejalii...odločili smo se da gremo do nje domov..............
....................Utihne glasba....imeli smo jo na laptopu od Gašperja...pa od Tjaše .. trenutno se je vrtela Gašperjeva muska.......kakorkoli...usi smo se ustavili ter prenehali skakat..spogledali smo se ter ..začeli vpit:" kdo za vraga je ugasnu musko ter podobnoo...utihnili smo..videli smo da smo usi...rekla sem :" čakte mal..koga pa ni?? ...aha ok vi 3 ste ,vidva tut ..šesti,sedmi,osma sm pa jz..." ja noben ne manjka kko zei to??? " Spogledali smo se... vidli smo kako je laptop biu nekaj korakov stran od nas pa tut nismo vidli da bi kir tam biu usi smo bli ubrnjeni na use strani .eden bi zihr vidu..debatirali smo malo u tem ....pol smo pa valda šli pogledt..ko nam je kanalo da je z laptopom neki narobe 99% ahhaha.tepci..smo si rekli....pol pa gre Tjaša dou pa pogleda pa reče :" nwm zakua se je ustaulo..eh pa že kei " POL SPT Da musko in spt začnemo noret norimo kkšno minutko ko spet....ista pesem....Gašper začne tarnat da njegou leptop ni zanič pa da je skor nou...pa da nwe zaka se to dogaja...pa tko..odločli smo se za Tjašin laptop ..nabili smo musko ..raunokar je bla ok Katy Perry... i kissed the girl...za nas tabolš komad usai za mne pa za tjašo.....!! ... ko po približno minutki..spet ugasne glasbe...usi začnemo preklinjat laptopa.,..pol pa reče Ines( dolgi laski..črni,lepe učke-rjaue...) :" neki druzga more bit..kko da sta 2 laptopa hin..pr muski ..skor nemogoče..sj ni vetra al pa deža al pa kai da bi oviralo ampak useen...nwm...neki druzga je,..." Strinjali smo se pa godrnjali...rekli smo si da probmamo še parkrat če ne pač dam musko na telefon..Nad to mislijo ter nad tisto tiho musko ki bo na telefonu smo se usi malce zgražali poskusili..smo na obeh laptopih še 2×× ....a ni šlo......Odločla sem se da grem babici po ssvojga moj je biu čist nouu...tko da bi moglu delat,,bli so happy nad novico..moja babica je živela u istem bloku k Tjaša kul ane...PAČ UGLAUNEM GREEM.....in............že potrkam na babičina vrata ...Kooooo......................
...........mi babica odpre ...... rEČEM JI :" HY,BABI,kk si danc,pr Tjaši mamo žurko pa sm prišla po računalnik" lepo me je sprejela...ter mi dala moj laptop...ki sem ga mela pri babici nekaj časa že.... bila sem pri njej na počitnicah...no kkrkoli zahvalila sem se ji..pa ji rekla da pridem pozno..nameravala se mprespati pri njej..šla sem nazaj...kTjaši..zunaj so sse glasno prepriali...Zadrla sem se :" ka ž spet mate,nehte no,na b.d. smo ne na chat-klubu...Vid(rjavi laski,cute boy,temne učke,suh) se je strinjau z mano... prnesla sem laptop nastaula muske pa ga dala na mizico-klubsko... pridružila sem se ostalim....na trampolinu...1 na listi je bla Amy MacDonald-this is the life.... to je bla takrat ena izmed mojih - naj..še zdaj je...Ko smo skakali ko nori pa kar naenkrat...............
utihne glasba...spogledali smo se,rekla sem :" Kaj je pa to zdaj? nemogoče ,moj laptop je skoraj čisto nov,kaj je narobe...saj ne more biti signal ali pa kaj , miza je pa tudi lepo suha in use..nwm kaj je narobe...učeraj se mposlušala pri babici muske.." Andrej-bjondi (blond,zelene učke,suh,postaun,lušn) se je oglasu :" to je pa res čudn...tti vaši laptopi phh...dj bom jz nastaju na moj lep telefon(meu je rdeč telefon na dotik.. ) musko...če že ne gre drgač,joj..." Tjaša zagodrnja:"Ja ,probimo tej ane..." Ostali smo še neki godrnjali,ter začeli spet skaakat..Bjondi(drejc-andrej) je meu telefon na mizi... ker če bi ga meu u žepu bi se mu lahka kkšna tipka pritisnla..tko da pač...Marcel (Blond na fuul,zlo pametn,cute,modre učke,mišična postauca majčken .. neki punc na b.d. u njega.kire pa skrivnost......hoče mal počit pa se usede na rob trampolina,pa se nam smeji,medtem usiklepetamo po svoje,meli smo tut kuglice oz. une žogice.. za trampolin... pol smo pa se obmetavali z njimi,ful heca blo..noro sm uživalaa..pa tut usi najbrž...sicer nas je blo tolko gor da je blo uprašanje časa kdaj se bo razletu trampoli ...haha...kkrkol trampolin je biu velik- zlo... Kr naenkrat je utihnala muska...pogledali smo se s tistim čudno-zdolgočasenim pogledom...
Marcel se zadere : " pa stari fak noo...če sm gledu tja a ste me vidli...tk sm neki študiro pa skos tja gledu še posebej dlee.pa nobenga al pa nč.kar ib lahko ugasnalo...." Vid je predlagu da gremo pogledt če je slučajno baterija prazna...Gašper(s katerim se maruša ni kušnat hotla) vpraša : Kedii si pa polnu telefoon ? Bjondi-Andrej mu odgovori :" Dan zjutro! " Pa useen grem pogledat pa vidim na moje začudenje da je baterija 88% ... Powem jim to...oni pa se začnejo bunit ..kk je to ogoče ,kk ne mormo poslušat tte muske,če smo na b.d. zaka ne..pa kk je svet krut ..pa take..čist noro je blo...dALA sem še na svoj telefon musko..pa sita pesem ..postalo nam je res ful čudno..nismo vedli zaka??? pač vedli smo da mora bit razlaga ampak nismo je našli...minla je kkšna ura...ni še blo tolk pozno sonce je še vedn blo na nebu...........
Usi smo bili tiho kot miške..vsak je biu zatopljen u svoje misli ..ko kar naenkrat skoraj skočim od strahu tudi drugi so se močno prestrašili...zazvonil je telefon..moj..oglasila sem se :
j-jzz
a-ata od maruše ki me je klicu
zašepetala sem drugim da je Marušin ati...čisto smo pozabili nanj...saj res
J-ja,prosim?

A-Kje je zdaj Maruša,se zabava z vami?
j.-emm,emm,nismo je več iskali ker smo mislili daj e že doma ali pa da se heca in zdaj je ni od nikoder..res nam je žal.ampak...
A-niste vi krivi...kje ste jo nazadnje videli,,začelo me je skrbeti zanjo,klical sem jo na telefon..torej kje ste jo videli..?

j:emm samo trenutk..(powedala sem ostalim kaj sprašuje,Patricija je rekla naj mu rečem da ko je šla na wc si vložek zamenjat....Jz sm pa rekla ji nazaj ubistvu bo najbolš dap owemo resnico!Patricija me je jezzno-mrko pogledala...Nadaljevala sem pogovor po telefonu
J: nazaj..em pred kletjo..ozirom v kleti..od emmm bloka jaa emm..
A-(začudenno) kaj je pa delala v tisti pajčevinasti stari kleti??
j-( use sem mu razložla,,skoraj razn poljuba... ki ga ni opravila..
A: tako torej,...newem kaj naj več ur je že ni..kako niste je mogli še iskati...

j: ampak ,če smo jo kar dolgo časa pa je nismo našli pa sm mislili da je kam šla da nas bi zafrkavala...
A: Grem jo klicati,vi pa jo tudi iščite...in grem iskati..kako bi si upala se zafrkavati smrklja,da bi jo kdo ugrabil pa udi čudno če pravite..em kaj pa če je biu kdo u kleti??
j: ne nikogar...
a: idite jo iskat..takoj..strah me postAja.....
j:ja gospod...ampak če je ne najdemo??

a:ja potrem pa res bo zelo čudno..obvestil bom policijooo...!

j:okej..dijo
a: prekiniu..
Bila sem zelo prestrašena ..use sem powedala ostalim..do ptankosti...Patricija reče : Kk dolgocjtna je,samo da bi se nam smilila pa nas u bučo jeba*a..ohh..na žiuce mi gre stari ej...omg..." zabrusila sem ji nazaj :"Nehaj,pATRICIJA...kakorkoli tebe bi tut iskali če te nebi blo...to je res čudaško u tako majhnem kraju ograbiteu?? a je sploh kdaj bila kolkorj zz vem NEEE!...ČUDNO .al pa da je kam padla..Ines:" ja samo če je ni blo u kleti to je čudn" Tjaša doda:" Ja pa te stvari nepojasnjene telfoni laptopi pa to ..to je čudn .......Spogledali smo se ko nenadooma zaslišimooo nekaj..nekaj kar nas je spravilo na tla na kup..use skupaj,,da smo se držali ter si zatiskali ušesa to je biu..............
......Strašeno-grozljiv krik,ki sem ga do tistega dne slišala le še v grozljivkah....Kar piskalo mi je u ušesih....dobila sem KURJO POLT.. .. POSTALO ME JE STRAH ..Stisnila se mse ob prvega človeka ,ki sem ga zagledalaa..preveč strah me je bilo da bi izibrala ..useeno mi je bilo samo da sem z nekom pod objemom pa naj bo to fant ali punca..usi smo frendi...Videla sem kako je Ines se stisnila k Andreju,Tjaša k vidu Gašper pa k njima...patricija je skočila k meni ... Marcel pa je prišel k nama za Paty(patricijoo) ... to se je dogajalo neizmerno hitro ..samo počasi upisujem verjemite kot blisk je use poteekalo ...Zvok je biu dolg kakšnih 10 sekund..u živo je to zelo dolgo...ko se je končal usi planemo na tla na en rob trampolina...ter začnemo blebetati ter se prekinjait..segati si u besedo (kakšen zvok,od kod,to je groza...in pd.) Bilo me je strah,ker to ni biu zvok otroka ali najstnika ki je kam padel ali se udaril..ta zvok je biu nekaj posebnega..srhljiv,grozen podoben ženskemu glasu...kot iz grozljivke...Rekla sem :" tišina!!,nwm kaj je bilo to ampak neka razlaga mora bit kot za use skupi..zdle takoi gremo da Marušinga atija pa powemo use do potankosti..pa naj gre n policijo mene je preveč strah use skup če sm iskrena" Ko sm to powedla se mi je kamen odvaliu od srca...Marcel stopiu k men pa milostno reku :" lej ne skrbi,ti si se pač edina opogumla,ker res je use skupi srhljivo,prow maš gremo do atana njenga!" Napotili smo se brez ogovarjanj....Vse bolj nas je skrbelo za marušo,kmalu smo prišli do njene hiše .( hiša je bila velika z belo fasado,lepimi vrati,uto,ter manjšo garažo) Pozvonila sem ,usi za mano pa čakali kot pridni otročički...Patricija je neki bluzla potiho Vidu on pa ji je nastavu roko pa reku :" talk to my hand!!" pa se obrnu stran skor sem se začela smejat...ampak položaj je biu preresen zato...Nihče ni odprl,še enkrat sem pozvonila,nič ..
..odločila sem se ,da ga pokličem na telefon(atana-meringa)...dala sem na zvočnik (da so usi lahko slišali)
Oglasiu se je srhljiv glas...katerega sem že slišala nekaj časa nazaj ko sem klicala Meri (tako jo kličemo-Marušo) Glas je rekel : Prenehajte z iskanjem ali pa vam bo žau..pa še kako žau...Zveza se je prikinila...Usi so prestrašeno buljili vame...Andrej se oglasi :" To je zelo čudno,obvestimo policijo!" Patricija odvrne :" Pa ne policije no,ka če se samo zafrkava ...?!" Jz:"Če bi se res potem od kod glas,od kod ugašanje muske ter njeno izginotje...sj štekam pač da bi lahk to use una priredila pa daj e ziher kkšna razlaga pa useen..." Jz predlagam :" Lejte,usak ma tule svoje mnenje,moje je še to da če se nam še zgodi kaj čudnega in če je NE najdemo u 20 minutkah pa ne njenga atana pa nič da obvestimo Policijo!" Strinjali so se usi,brez izjeme...Še enkrat smo poklicali čez 5 minutk..Glas po telefonu reče :"To je že 2 opozorilo ,glejte da ne bo tretje,in da slučajno ne obvestite policije...u tem primeru se bomo pogovarjali drugače,..!" Prestrašili smo se ,ampak si še useeno u mislih trudili to razložiti logično,nesrhljivo...Šli smo dol do Tjašinga bloka... svetlo je še bilo...ter toplo..ampak useeno nam ni bilo do norenja in žurke...Odločili smo se da se usedemo na trampolin..Ter premislimo zadevo..Na poti do tja ( par metrou) sem se spotaknila tako močno ,da sem položla na tla še Patricijo in Marcela...Ouh prve moje misli :" Oh ne,boli,auu,one podrla sem jih,bodo jezni,?" to se je dogajalo bliskovito - hitro..Marcel je biu hitro spet na nogah.. hitro me je uprašal :" si uredu ? " ............

..odločila sem se ,da ga pokličem na telefon...dala sem na zvočnik (da so usi lahko slišali)
Oglasiu se je srhljiv glas...katerega sem že slišala nekaj časa nazaj ko sem klicala Meri (tako jo kličemo-Marušo) Glas je rekel : Prenehajte z iskanjem ali pa vam bo žau..pa še kako žau...Zveza se je prikinila...Usi so prestrašeno buljili vame...Andrej se oglasi :" To je zelo čudno,obvestimo policijo!" Patricija odvrne :" Pa ne policije no,ka če se samo zafrkava ...?!" Jz:"Če bi se res potem od kod glas,od kod ugašanje muske ter njeno izginotje...sj štekam pač da bi lahk to use una priredila pa daj e ziher kkšna razlaga pa useen..." Jz predlagam :" Lejte,usak ma tule svoje mnenje,moje je še to da če se nam še zgodi kaj čudnega in če je NE najdemo u 20 minutkah pa ne njenga atana pa nič da obvestimo Policijo!" Strinjali so se usi,brez izjeme...Še enkrat smo poklicali čez 5 minutk..Glas po telefonu reče :"To je že 2 opozorilo ,glejte da ne bo tretje,in da slučajno ne obvestite policije...u tem primeru se bomo pogovarjali drugače,..!" Prestrašili smo se ,ampak si še useeno u mislih trudili to razložiti logično,nesrhljivo...Šli smo dol do Tjašinga bloka... svetlo je še bilo...ter toplo..ampak useeno nam ni bilo do norenja in žurke...Odločili smo se da se usedemo na trampolin..Ter premislimo zadevo..Na poti do tja ( par metrou) sem se spotaknila tako močno ,da sem položla na tla še Patricijo in Marcela...Ouh prve moje misli :" Oh ne,boli,auu,one podrla sem jih,bodo jezni,?" to se je dogajalo bliskovito - hitro..Marcel je biu hitro spet na nogah.. hitro me je uprašal :" si uredu ? "
............Bolela me je noga od padca,ampak ni bilo tako hudo ...Vidla sem kko rauno hoče neki Marcel rečt,je ž odpru usta ..ko priteče Patriciaaa.. Zadere se :" Ejta vidva...nobenga ni nikjer,bajta prazna,nwm zaka se zabavajo ,ko je že tk dost resno,pač kkrkol lahk da so šli kam na hitrco nwm,uglaunem,djta poklict Tjašo pa ostale k majo fone s sabo!" Strinjala sm se ..Z Marccelom sma zgrabla usak svoj telefon ter začela klicat ostale...Po 10minutkah sma omagala..nihče se ni oglasu...Dost nama je blo odločla sma se da ukrepama..Pogledala sem gor ter pogledala kje je patcija..nje pa nikjer,tako sma bila zatopljena u pogovor da sploh nism videlaa kam je odšla?!! To je bila spet noua uganka,klicala sma še njo..sama sma šla pregledati okolico ter Tjašino hišo,šepala sem ker me jmajčkeno bolela noga..Marcel mi je našu palico za pomoč pri hoji tko da ni blo panike...po 15 minutkah nama je bilo dokončno dovolj,sklenla sma da se nebooma ločla ker mogoč gre za šalo za katero newema patut ne bi rada da ostane kir sam...Odšla sma na trampolin ter se usedla nanj...klicala sma ostale nič,minevau je čas,in skrajni čas je že biu da obvestima policijo,za usak primer če bi bila šala sma jih obvestila tako da sma jim napisala sms-sporočilo : poklicala bova policijo,če se zafrkavate nebojo policaji veseli tko da nehte pa prite zun... tako bi lahko končno nehali saj bi jih iblo strah kaj bi rekli policaji ..tudi glasno sva zadrla se da bova to naredila ,mogoče so nas le slišali.......
po mučnih 10 minutah sma se odločla da KONČNO pokličema policijo,...Zavrtela sma številko..ko nama ni uspelo poklicati spet se je oglasiu tisti grozen glas..in rekeu da ni več časa in da je z nama konec! Zdaj nama res nič več ni bilo jasno,kako lahko vdre v najin telefon glas..nekaj čudnega se dogaja...nism si več znala pojasniti stvari...Odločla sma se da grema na policijsko postajo kar peš..ni bilo tako daleč... odšla sma....hodila sma ter hodila in se malček zadržano pogovarjala,ampak kakorkoli sošolca sva bila in poznala sva se tako da nama ni bilo hudo drug ob drugem.....Hodila sva in hodila KOOO............
Pred naju prlaufa Andrej ,še vidi naju ne,ker gleda nazai,skor se zaleti u naju ..midva za marcelom pa debelo pogledama pa rečem jz :" Drejc,kje ste vi aste nori,ka se zabavate,kam greš,kje so drugi??..on pa ves zadihan ;"Na policijo mormo" Marcel;" Ja raunokar grEma tja..kje ste vi loli??"aNDREJ:"Mi smo šli po tste naše stvari , ko smo usi prnesli usak svojo,smo se združlii...in pol..emm..pol pa slišimo nek tih glas kko govorii....emm..po pa mu sledimo,vodil je u klet,ni nas blo strah ker smo misl da je spt ena potegauščina po pa ..emm..po pa odpre Tjaša vrata..pa zagledamo............
Andrej govori ) :" ........emm....ohh...zagledamo.........meri-marušo..." Marcel :"Kwa našl ste jo ka niste poklicl loli ka je zvami,kje je bla?????" Andrej :"Čakii Marco....nism uspeu powedt da je bla-a-a-a,,,....." Jzz zaderem se nestrpno :" Je bla kaaa??zini že??!" Andrej;"je bla cela krvava,raztrgane cote usaa krvava iz nosu živo rdeča kri,iz oči črno-rddeča kri,na rokah nopogak žeblji zabiti v njooo...oghooh.oh." Ni mogel nadaljevati,presrašen je biu bolj kot ib videl satana!!! Nadaljevau je :" Res,verjemita mmiiiii....ppprrroosiiimm...usa lepljiva z na veliko odprtimi očmi stala in zrla v nas ,ni se ppprrreeemmaknila" je zjecljuuu..Z Marcelom sma se pogledala s tistim pogledom ,pri katerem ne weš ali sanjaš ali ne....
Rekla sem andreju :"Ne namišljuj siii ,ni možno,!!!" Marcel ga je grdo pogledau.anadrej :" Resnico,govorim...bilaa je srhljiva,zbežal sem in tekeu kot nor,ostali za mano nwm kje so....vem da je tisto resnicaaa....Nisva mu verjela...Rekla sva da se greva prepričati !Niti približno nism verjela tut Marcel ne ....Poskušu naj je zaustavit,a naju ni mogel,...Kmalu sva bila pri Tjašinem bloku ..pogumno sva stopila do kleti..Odpru je vrata....(Marcel) kO SMA ODPRLA vrata so moje oči stopile iz jamiiic....
vsa PRESREČNA sem se rekla :" Maruša=??!!" Ona pa me je mrko pogledala ter rekla :" oops..prehitr sem se preoblekla...prestrašeni so bli ko cucki....hahhahaha........" Marcel :"Kwa,si nora malo? use si ti priredila,kk si pa zginla?" Jzz :" Od kod pa muska utihnla,pa žeblji pa srhljiu glas a? Maruša : " Lj,moja teta je kostumografka pa maskerka,pa ima use pripomočke...original,,glas računalniško...atanu sm izklopla telefon pa mu pravočasno poweala da sm doma,tko da vas ni klicu,rekla sm mu da sm vas že obvestila kao...za musko sm pa poskrbela z odajlnikom protisignala da prikine musko..haha.......res prestrašeni do konca..kje so kaj unii?? " jzz pa marcel sma tko zijala ko še nikol se to res dogaja??? ja see..očitno...sem si misnla....omg...Jz :"Kje so pa tej uni,Maruša res si na smrtno prestrašla,če smo skor šli na policioo...ne smeš nikol vče kei tazga nardit.......uni so mogoč na policiji.......lej oglaunemneverever..kko bi se teb zdeloo..??omg.." Maruša je rekla :" Ne bom!ampak blo je tok zanimivo upam da nism pokvarla b.d.-ja?! k se itk nič ni dugajal je biu dc ann...!" Marcel je skor skup padu,ni in ni mogu vrjet tko k jz tut ne...Šla sem poklicat ostale rekla sem da sm našla Marušo živo in da se je sam zafrkavala,prišli so nazaj ..jo nadrli ko noro pol ji pa postauli uprašanja tko k midva z Marcelom...na use je zlahka odgovrila...Ko so konč dojelii...so se usedl pa use skup premislili...pol smo se še mau pogovarjal...Maruša je rekla da ji je žau pa da je misla samo popestrit...Drugi so ji poweali da tega b.d. nebojo never-ever pozabli..pa da je blo na nke način kul..ampak drugo leto tega NE naredi,pršli smo do zaklučka da res ni kul se tko zabavat...mislim še kap bi nas lahko,kaj ne .xD .....OD TISTEGA DNE PA JO USI KI POZNAMO TO ZGODBO.... ( lepotička-Ines; Suhica-Tjaša;Blondii-Drejc..Gašpr-ki ga Maruša še dandanes noče kušnt,-Postavn Vid,,Cute-Marcel,zADRTA-S KOŠARICO B 75 prsata Patricia..jz-ki pišem zgodbo..) torej USI KI POZNAMO ZGODBO JO OD TISTEGA DNE kličemo BLOODY MARY ! !............................................................................
16. februar 2011
Plissssss berte mojo zgodbicco; Ko sem se prvič zares zaljubila!?

http://www.igre123.com/forum/tema/ko-sem-se-prvic-zares-zaljubila/16701/
04. junij 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg