Forum
Ojla!
Sem nova, in sem se odločila, da bom začela pisatii zgodbico!
Če vem bo všeč ok, če vam pa ne bo, pa tut uredu...Saj ima vsak svoj okus in to, ane?
No uglavnm!
Glavne osebce:
Karou:






Luke:






Bližal se je večer, bila je megla.Strah me je bilo. Bila sem sama.No sem še zdaj. Gledam jezeroo. V črno jezero ''pogube''. Sedem kakšen meter stran od jezera. Noge stisnem močno k sebi. Zebe me, ne vem kaj naj sama s sabo. tišina je, tu pa tam se sliši kakšno vrano, ko se oglasi. Šumenje listja. Bila je jesen, zato se mi ni zdelo nič čudnega, da slišim šelestenje listja.
Ampak to ni bilo tisto šelestenje, ko bi padalo listje z dreves. Bilo je drugačno šumenje,kot bi kdo hodil...
Sori za kratk začetk...
09. februar 2015
u187485
u187485
next
09. februar 2015
u172703
u172703
Neeeext
11. februar 2015
...ozrla sem se nazaj ampak, bilo ni nobenega. Razen.. *khm* majhnega zajčka, ki je priskakljal iz drevesa in nazaj v gosto travo. Umirila sem se. Se ozrla nazaj proti jezeru, nad katerim je bilo še vedno polno megle. Kolena sem še vedno stiskala k sebi in potiho sem zahlipala. Toliko vprašanj sem imela, še zdaj jih imam. A na njih ne poznam odgovorov. Vedno znova in znova se mi v glavi vrtijo enaka vprašanja. Sploh ne vem kaj naj z njimi. Vedno razmišljam o enakih stvareh, kot vedno. Nočejo in nočejo iti iz moje glave. Rada bi jih zmečkala in vrgla v smeti, tako kot lahko narediš z listom papirja, ko nekaj narišeš in ti ni všeč. Preprosto vržeš v smeti... tako preprosto to narediš. Ampak zakaj tako ne moreš narediti tudi z mislimi? Vsa ta vprašanja o očetu, o materi... čeprav živim z materjo, še vedno ne vem, zakaj toliko stvari skriva pred menoj...
Ne vem, komu naj zaupam...Nikogar ni s katerim bi se lahko pogovorila o mojih težavah, da bi mi prisluhnil in mi skušal pomagati, ki bi me razumel...!
Čez nekaj trenutkov, se šele zavem, da sem te besede izgovorila na glas, da sem jih skoraj zavpila. Nato se zopet pojavi šumenje korakov, tokrat ignoriram in jokam dalje. maskara je že tako ali tako popacala mojo majico, ki mi je s solzami tekla po licih in kapljala po majici, hlačah. Gledala sem črne packe. Gledala sem svoje roke, ki so bile črne od maskare in mokre od solz. S tal sem utrgala šop trave in si ogledovala travne bilke. Eno in po eno sem počasi vlekla iz šopa...na koncu sta ostali le še dve v moji roki. Gledala sem ju. Obe sta bili sivkasto črni. Še vedno sem ju opazovala, kako se premikata in se prilagajata sapici, ki piha...
Zopet koraki, tokrat blizu. Nisem se ozrla. Strah me je. Otrpnila sem. Poskusila sem nehati ihteti. Ampak nič. Solze so še vedno tekle. Kot slap brez začetka in konca. Začela sem se tresti. Zebe me. Zelo. Ampak vstrajam. Še vedno sedim pri miru, opazujem sivkasto črni travni bilki, ki se rahlo premikata...Na hrbtu, kjer je moja koža gola, bleda in premražena, začuti nežen val toplote. Kmalu za tem začutim na sebi nek kapucnik(pulover s kapuco), jopico. Nato se ozrem nazaj, da bi rekla hvala, ampak ko se ozrem ostanem brez besed ko zagledam...

next?
12. februar 2015
u172703
u172703
Next
12. februar 2015
u187485
u187485
next
12. februar 2015
Next
12. februar 2015
next
19. oktober 2015
Next
21. november 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg