Forum
1.poglavje
Pred mnogimi leti se je kot kodrolas mladenič na svojem prvem samostojnem potovanju brezglavo zaljubil v lepoto in tako se ustavil v Firencah, da bi se pri pristnem italijanskem mojstru naučil risanja. Zasanjanih oči in ves romantičen je sledil lahkokrilim muzam na jugu, onkraj zaliva Sorrento, kjer je prvič slišal italijanski pregovor Maščevanje je jed, ki najbolje tekne hladna. Zdaj je bil starec brez iluzij, hladen in prebrisan kot spletkarski papež. Lepota je izdala, toda desetletja pozneje se je na siv angleški dan sicilijanski pregovor začuda izkazal za resničnega. Utrujen,suhljat možak je bil James Breckinridge, grof Coldfellski. Trdno je stisnil slonokoščeno glavo sprehajalne palice z grčastimi prsti, ki so ga boleli v zbadajoče hladnem aprilskem dežju. Pustil je lakaju, da mu pomaga iz razkošne črne kočije, s katero se je vozil po mestu, drugi pa je nad njim držal dežnik. Tu je vladala dremotna tišina kot v cerkvi. Mir je motilo le trkljanje dežja. Počasi se je obrnil in se mimo brezizraznih obrazov služabnikov zazrl v nazobčano ograjo iz kovanega železa proti pokopališču svetega Jurija na cesti Uxbridge, severno od Hyde Parka. Pred tremi tedni je tukaj pokopal svojo mlado soprogo. V hladnem, sivem pršenju je marmorni nagrobni spomenik ob vznožju ozelenelega grička štrlel kot jezna konica v dimasto sivo nebo. Pod njim je natanko tam, kjer ga je Coldfell pričakoval, stal visok, močan, zamišljen moški. Kot izgubljen je stal v vetru in široka ramena so se mu povešala. Sunki vetra so se zaletavali v gube črnega plašča in ga vrtinčili okoli njega.

Za nadaljevanje bi od vas potrebovala vsaj 2 nexta.
10. maj 2014
ok ta next si bom dala sama hihihi
17. maj 2014
Next
20. maj 2014
ja z veseljem jo bom brala <3
in hvala da ti bereš mojo!
21. maj 2014
Hawkscliffe. Codlfell je stisnil ustnice v tanko črto. Od služabnika je vzel dežnik. '' Ne bom dolgo.''
''Prav, gospod.''
Počasi se je odpravil navzgor proti gričku in se pri tem opiral na svojo palico. Kazalo je, da se je petintridesetletni Robert Knight, deveti vojvoda Hawkscliffski, okamnel in nepremičen kot spomenik, ne zaveda prišleka. Stal je v brezizraznem granitnem miru. Dež mu je lepil valovite črne lase na čelo, odtekal v ledenih potočkih po ploskvah ličnic in kapljal z izraznega profila. Strmel je v rumene narcise, zasejane na njenem grobu. Coldfell se ni veselil tega, kar je nameraval storiti: da bo nevljudno zmotil žalovanje drugega. Navsezadnje je bil Hawkscliffe edini pripadnik mlajše generacije, ki ga je spoštoval. Nekateri konzervativni torijevci so menili, da so nazori mladega magnata nevarno podobni whigovskim, nihče pa ni mogel zanikati, da je Hawkscliffe možak in pol za razliko od svojega očeta, ki je bil brez hrbtenice. Saj, se je spomnil Coldfell, ko je počasi šepal po poti, sam je videl, da je Robert postal vojvoda pri sedemnajstih in je od tedaj upravljal veliko premoženje in vzgajal štiri divje mlajše brate tako rekoč z levo roko. V zadnjem času ga je slišal v zgornjem domu govoriti s tako obvladano silovitostjo in tako tekoče, da da se je ves dom dvignil na noge. Hawkscliffovo poštenje je bilo brez madeža in njegova čast je bila na glasu, čistejšem kot zven zvona iz čistega stebra. Mnogi iz mlajše družbe, kot je bil Clodfellov idiotski nečak in dedič, sir Dolph Breckinridge, so bili prepričan,da je tako imenovani vojvoda Idealni zapet dlakocepec, modrejšim pa se je Hawkscliffe zdel z eno besedo brezhiben. Žalostno je bilo videti, kaj mu je prizadejala Lucyjina smrt. Coldfell se je odkašljal. Hawkscliffe se je presenečen trznil in se zasukal. V temnih očeh so mu vzplamenela viharna čustva. Ko je zagledal Coldfella, je zbegan izraz bolečine prešinil zbodljaj krivde. Vojvodo je nedvomno trpinčila lastna častivredna narava, ker si je poželel ženo starega prijatelja. Sam ni bil nikdar takšen kavalir. James mu je pokimal.
'' Hawkscliffe''
''Oprostite, mi lord pravkar sem se odpravljal,'' je zamrmral in sklonil glavo.
'' Vsekakor ostanite, vaša milost,'' je odvrnil Coldfell in odmahnil z roko. Zadrega je minila.
''Kakor želite, gospod.'' Hawkscliffe je priprl oči pred dežjem in se nelagodno posvetil obzorju, načičkanem z nagrobniki. Coldfell je odšepal do groba in preklel boleče sklepe. Ob lepem vremenu je lahko ves dan prebil na lovu, ne da bi se utrudil. Toda za Lucy ni bil dovolj živahen, mar ne?
No,dočakala je svoj londonski pogreb po zadnji modi, kot bi si ga želela sama. Umrla je v njegovi hiši na robu Londona, grobni prostor pa jo je čakal na najbolj imenitnem kraju v mestu, poleg tega še Flaxmanov nagrobni spomenik, ki je bil višek dobrega okusa. Na stroške se ni oziral. Norost starca,je grenko pomislil. Lepota je bila resnično njegova šibka plat. Lucy 0'Malley je bilo šestindvajset let, njena edina priporočiva pa so bila griva ognjeno rdečih las in najbolj poželjiva stegna v vsem krščanskem svetu. Preden ga je tako omrežila, da jo je vzel za svojo drugo grofico, je pozirala umetniku v Sheffieldu. Morala mu je priseči, da ne bo nikomur črhnila o svoji preteklosti, on pa si je zanjo izmislil povsem drugačno življenjsko zgodbo. Vsaj takrat je bila prisega resno mišljena, saj se je silno želela pridružiti visoki družbi. Coldfell je bil zadovoljen, ker mu je Lucy ni bilo treba pokopati ob Margareti, njegovi prvi ženi, ki je bila spoštljivo položena k večnemu počitku pri Sedmih hrastih, v grobnici prednikov v Leicestershiru. O, modra Margaret, sorodna duša. Njena edina hiba je bila, da mu ni podarila sina.
''Moje... iskrene sožalje ob izgubi, gospod,'' je okorno spregovoril Hawkscliffe in se izognil njegovemu pogledu. Coldfell je s pogledom na skrivaj ošinil vojvodo, potem pa je vzdihnil in pokimal. ''Težko verjamem, da je res ni več. Pa tako mlada je bila, polna življenja.''
''Kaj boste zdaj?''
''Jutri odpotujem v Leicestershire. Nekaj tednov na deželi bo pomagalo, menim.''
Obisk Sedmih hrastov ga bo tudi opral suma, ko bo tale možak izpeljal nalogo namesto njega.
''Prepričan sem, da vam bo dobro delo,'' je vljudno in samodejno rekel Hawkscliffe. Nekaj časa sta oba molčala. Hawkscliffe se je zatopil v misli, Coldfell pa preudarjal, da ne bo več prijetno živeti v elegantni vili v južnem Kensingtonu z lepimi štirimi jutri skrbno urejenih vrtov – tam, kjer je umrla Lucy.
''Denite jo v zemljo: iz njenega prelepega in čistega telesa vijolice vzklijo,'' je komaj slišno recitiral Hawkscliffe. Coldfell ga je sočutno pogledal.
''Laertov govor na Ofelijinem grobu.''
Vojvoda ni rekel ničesar. Samo v črke, vklesane v spomenik, je strmel: Lucyjino ime, datum rojstva in smrti.
''Nikoli se je nisem dotaknil,'' je nenadoma izbruhnil in se obrnil k Clodfellu in s silno muko rekel:''Častni besedo vam dam. Nikoli vas ni prevarala.''
Coldfell je mirno prenašal njegov pogled. Seveda je to že vedel.
''Ah, Robert,'' je s težavo spregovoril čez čas,''kako čudno je to, kako so jo našli. Vsak dan je odšla k ribniku, da bi slikala labode. Kako ji je lahko spodrsnilo?''
''Njej že ni moglo spodrsniti,'' je planilo iz njega. ''Bila je tako ljubka … tako okretna.'' Coldfella je presenetila silovitost teh besed. Še lažje bo, kot se je nadejal.
''Ali so vam tistega dne služabniki poročali o nenavadnem, če vas smem vprašati, gospod?'' ni odnehal vojvoda.
''Niso.''
''Je kdo kaj videl ali slišal? Bila je tako blizu hiše, da bi se jo moralo slišati. Ali ne bi moral kdo slišati, če bi zavpila na pomoč?''
'' Morda ni imela časa zavpiti, preden je padla v vodo.''
Hawkscliffe se je spet obrnil stran. Čvrstejše ustnice je imel mrko napete.
''Gospod, mučijo me najtemnejši sumi.''
Coldfell je premolknil in se zazrl vanj.
''Nadaljujte.''
''Nekaj se ne ujema. Pravijo, da je z glavo...udarila ob kamen, ampak na njem ni bilo nobene krvi. Kaj naj storim? Star človek sem. Moji razboleni udje so šibki. Nimam moči, da bi ravnal, kot se spodobi za soproga.''
''Jaz jo imam,'' se je pridušal Hawkscliffe. Začutil je, da se mu je izžeta duša vzradostila ob odločnosti v žarečih očeh mladega moža.
''Koga sumničite?'' je s slabo prikrito silovitostjo vprašal Hawkscliffe.
Coldfell ga še nikoli ni videl tako divjega in zagnanega. Moral je prikriti veselje. Le ime mora izgovoriti, pokazati tarčo, na katero se bo zlil ves ta kipeči bes, in Hawkscliffe se bo dvobojeval. Kača, ki se je dvignila nadenj, bo pogubljena. Brez zadržkov je hujskal Lucyjine častilce med seboj, da bi rešil sebe in svojo ljubko, prizadeto hčerko Juliet. Kaj drugega bi lahko storil? Skoraj sedemdeset let mu je vsak dan nekoliko šibkejši. Dolpf pa je v polni moči, okrutno izurjen lovec, ki ga je pri nežnih devetih letih zaznamovala kri jelena. Prešinil ga je dreget, ki je bil pristen.
''Naj mi bog odpusti,'' je s tesnobo v očeh zamrmral Caldfell.
''Koga, Caldfell? Ali kaj veste? Vem, da mi to ni nikakršna nezgoda, čeprav mrliški oglednik pravi, da je bila. Tako neumna spet nisva,'' je vzkipel.
''Štiri dni je bila v ribniku, preden so jo našli. Ne moremo vedeti, kaj se ji je utegnilo pripetiti, preden so jo ubili.''
''Vidim, da najin strah kaže v isto smer, Robert. Če samo pomislim, da so jo morda... storili silo. Ljubi bog.'' Naslonil se je na Hawkscliffa, ki ga je podprl.
''To je še skoraj hujše kot sama smrt.'' Hawkscliffova izklesana čeljust se je napela. ''Gospod, rotim vas, povejte mi, kar veste.''
''Saj ne vem, Robert. Le sumim. Lucy mi je nekoč rekla...''
''Kaj?''

next!!
21. maj 2014
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT PA ŠE MOJI DVE PRJATLCI NEXTATA HAHAHHA
21. maj 2014
u171360
u171360
next
21. maj 2014
Coldfell je obmolknil. Premišljeval je, kako rad bi nekoga kaznoval, na nekoga zvalil krivdo. Bistroumno si je ogledoval Robertov obraz in ocenjeval njegove poteze kot umetnik, ki se pripravlja skicirati portret. Bil je trd, plemenit obraz bojevnika. Nad širokim čelom s mu valovili vranje črni lasje, pod gostimi lepo oblikovanimi ogleno črnimi obrvmi so mu z železno voljo gorele predirne oči. Usta pod orlovskim nosom so bila čvrsta in stisnjena, toda obdajala jih je nekakšna rahločutnost, ki je prevzemala ženski svet.
''Povedala mi je, da jo je prestrašil nek moški.''
''Kdo je bil?'' je pobaral Hawkscliffe.
Coldfell je zajel sapo in umaknil pogled, saj je vedel, da izreka smrtno obsodbo. Tega je bil vesel.
''Moj nečak, vaša milost,'' je rekel mirno kot prevejan Italijan.
''Moj naslednik Dolph Breckinridge.
''Pomaranče! Vsaka za penij, gospod, hvala in lep dan! Kdo bo še?''
Tistega sivega dne je v mestnem vrvežu izstopala enako kot žareče, sladke pomaranče, ki jih je prodajala na prometnem vohalu ulic Fleet Streeta in Chancery Lana. Bile so kot mala sonca, ki jih je ponujala temno oblečenim gospodom, ki so hiteli med svetovi vladanja in financ – med Westministrom in Cityjem. Bančni uslužbenci in odvetniki, mestni berači, časnikarji, krojači, častivredni trgovci, celo mimoidoči diakon, ki je hitel proti stolnici svetega Pavla – vsak se je ob pogledu nanjo ustavil in se ji nato približal, kot da se ne more upreti. Če je gospodična Belinda Hamilton sploh slutila, da ima nekaj neopisljivega, kar je ustavljalo pešce moškega spola, tega z ničemer ni pokazala. Spretno in poslovno je odštevala drobiž s prsti, pordelimi od mraza, ki so ji kukali skozi razcefrane rokavice. Bila je trdno odločna , da se bo vsemi svetu postavila ob robu brez pritoževanja in z milino pristne dame. Še pred nekaj mesci je pripravljala hihitajoče debitantke za prvi nastop v družbi pri Akademiji gospe Hallove za mlade dame; zdaj pa se tu samega ponosa krčevito oklepa zadnjih bilk spoštljivosti. Na rožnato lice ji je padel pramen pšenično plavih las. Dvignila je pogled k naslednjemu kipcu in mu vrnila drobiž z utrujenim, a veselim nasmehom.
''Pomaranče? Le sem! Kdo bo naslednji, prosim?''
Pristopil je naslednji kupec, zajeten odvetnik iz bližnje odvetniške zbornice. Črna halja se mu je napihovala v vetru. Nevoljno se ji je nasmehnil in si z roko pridrževal odvetniško lasuljo, da presnete zadeve ne bi odneslo. Premeril jo je s pogledom. Bel je umaknila pogled in mu izbrala veliko pomarančo. Z vogalom predpasnika jo je zloščila, s skrajnim naporom volje obrzdala ponos in pričakujoče stegnila dlan.
''En peni, gospod,'' je zavzdihnila.
Odvetnik se je obotaval, potem pa ji je v dlan namesto kovanca dal bankovec, ki ga je skoraj odpihnilo. Bel se je namrščila in si ga ogledala. Dvajset funtov! Potlačila je ogorčen vzklik in mu z gnusom potisnila kovanec nazaj v potno dlan, čeprav je bil vreden malone toliko kot trije mesci tega dela.
''Ne, gospod. Ne.''
''Ne?'' je vprašal s pobliskom v očeh.
''Ampak vsaj premisli, ljubica.''
''Žalite me, gospod,'' ga je ukorila z ledenim pogledom, kot da je baronica v sprejemnici, ne pa obupno dekle skoraj brez prebite pare na ulicah velikega mesta.
Sklonil se je bliže in šepnil:'' Podvojil bom znesek.''
Dvignila je brado.'' Nisem na prodaj.''

next?
23. maj 2014
u171360
u171360
nexxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttt <3
23. maj 2014
upam da vam je zgodba oziroma ta prvi del zgodbe všeč <3
24. maj 2014
Ob njenem dostojanstvenem, uničujoče ostem pogledu je zardel kot pesa v obraz, ki ga je krasil debel podbradek. Bel je kar streslo. Podrgnila se je po čelu, da bi se zbrala, potem pa se je urno posvetila naslednjim strankam. Hitro je ugotovila, da niso vsi prišli kupovat pomaranč, toda to dejstvo si je vljudno dovolila prezreti. Ko je opravila zadnjega kupca, se je sklonila nad veliko ovalno košaro in začela zlagati pomaranče v lične vrste.
''Hej, rožica!'' je čez cesto zaklical eden od uličnih prodajalcev nelepega obraza.
''Ne bomo te prav dolgo na našem vogalu. Tudi mi moramo zaslužiti. Kvariš nam posel.''
''Ja, ti si kar leže zasluži!'' je zavpil njegov pajdaš.
''Zakaj prodajaš pomaranče, če lahko zaslužiš več s svojimi breskvicami?''
Vzhičena nad svojo duhovitostjo sta se zakrohotala kot pijana Huna.
''Utihnita, kretena!'' je revsnila v odgovor z grobim in prostaškim tonom, ki bi pretresel njena dekleta pri gospe Hallovi. Pa s tem pritlehnim, prostaškim kreaturam lahko prideš do živega samo z nesramnostjo. Zanje je olika zgolj znak šibkosti in strahopetnosti – in njenih okoliščinah je nujno, da ne pokaže strahu.
''Ti ne sodiš sem, gospodična Sitnica. Taka ptička lahko prav hitro pristane pri kakšnem bogatem gospodu.''
''Moj oče je gentelmen''
''Ja, saj se ti vidi po cunjah!''
zarežala sta se . V zapozneli zadregi se je ozrla naokoli in tedaj je zagledala malega pometača Tommyja, ki je malone povozila kočija. Brat Andrew ga je zadnji hip zgrabil za vrat in ga povlekel nazaj. Bel je zaradi skorajšnje nezgode ostala brez sape, a je potlačila ogorčenje.
''Andy! Tommy!'' je zaklicala.
''Hej, gospodična Bell!'' Razcapana in sestradana dvojnica ji je pomahala. Pomignila je, naj prideta. Skoraj sta skočila pod kolesa parizarja. Ko sta končno varno prečkala cesto, ju je oštela, češ da morata biti previdna, potem pa je dala vsakemu nekaj penijev in pomarančo. Zaskrbljen je gledala za nima, ko sta se vračala nazaj na svoje mesto. Tommy je lupil pomarančo, Andrew pa je z vso očarljivostjo, kar je premogel, prepričeval mimoidočega gospoda s cilindrom, naj mu dovoli pomesti pred njim. Mislila je, da nosi težko breme, dokler ni odkrila teh otrok. Njihova srca so bila lahka, duh pa je vesel in brezskrben, čeprav so trpeli v strašnih razmerah, in to ji je bilo v navdih. Po ulicah jih je bilo vse polno – bosih, napol golih, sestradanih brezdomcev. Šele nekega bridko mrzlega januarskega večera je spoznala, kako strašnih razsežnosti je ta problem. London se je razvil v najhujši snežni metež, kar ga je kdo pomnil. Bogataši so priredili zimsko slavje na zamrzli Temzi, ona pa je šla iskat Andrewa in Tommyja, da ju odpelje v svoje enostavno stanovanje v napol razpadlem najemniškem stanovalcu v Cityju, da bosta vsaj pod streho. Vsepovsod ju je iskala. Končno ju je zadovoljno dekle napotilo v temačno zgradbo, kjer je bilo nemara opuščeno skladišče. Vstopila je in dvignila svetilko. Zagledala je gručo drgetajočih otrok, ki so se stiskali skupaj. Moralo jih je biti vsaj sedemdeset. Tam je našla Andrewa. Povedal ji je, da je blizu javna hiša. Fantič ji ni moral pojasniti tistega, kar je njen odrasli razum takoj dojel. Tu so dečke novačili za tatove, deklice pa za prostitutke. Tisti trenutek je bil nekaj najhujšega, kar je doživela v svojih triindvajsetih letih. Nekoč, ko je bila podeželska dama iz Oxfordshira, si take strahote ne bi mogla zamisliti. Najhuje je bilo, da ni mogla prav veliko pomagati. Ni premogla tolikšne arogance, da bi jim rekla, naj ne kradejo, saj so stradali. Hujši zločin je bil brezsrčni kazenski zakonik, ki je za otroke, starejše od sedmih let, predvideval obešanje za tatvino borih štirih šilingov. Poleg tega, da je v prostem času pomagala pri dobrodelnih društvih, je lahko storila le to, da je prijazni ravnala z malimi ubožčki, skrbela zanje, kakor je mogla, in jih naganjala v cerkev. Opazila je, da je malemu Tommyju padel krhelj pomaranče na tla. Pripognil se je, ga pobral, podrgnil z umazanimi prsti in ga vtaknil v usta. Vzdihnila je in se obrnila stran. Prav tedaj je izza vogala pripeljal še vse predobro znani faeton in zapeljal proti njej. Prebledela je. Prazen želodec se ji je zadrgnil v vozel. Hitro se je sklonila, prijela košaro in si jo dvignila v naročje. Peket konjskih kopit je prihajal vse bliže. Ljubi bog, daj, da me ne opazi. Medtem ko se je trudila s težko košaro, da bi čim prej odšla, se je elegantni faeton ustavil ob njej. Vajeti so zazvenčale. Stisnila je zobe, saj se ji je posvetilo, da bi bilo namenjenemu mučitelju vse preveč ljubo, da bi zbežala. Tudi če je bila njuna dolga vojna nadvse zoprna, je bolje, da ostane in obrani svoj položaj. Počasi se je obrnila in se pripravila na bitko. Razkošno oblečeni sir Dolph Breckinridge je skočil iz ekvipaže. Iz kotička ust mu je visela obvezna manilska cigara. Kočijo je prepustil svojemu hlapcu, katerega oko je krasila modrica, in se odšopiril od nje. Bil je visok, ogorel in žilav. Peščene lase je imel kratko pristrižene. Z režečim nasmehom in prižgano cigaro med stisnjenimi belimi zobmi je bil natanko tak odvratni moški, pred kakšnimi je svarila svoja dekleta pri gospe Hallovi.
''Ne hodite mi blizu s to zadevo,'' je opozorila.
''Da, gospa,'' je odvrnil. Danes ga je zabavalo, da jo uboga. Malomarno je odvrgel cigaro na pločnik in jo zdrobil pod dragim škornjem, zloščenimi s šampanjcem, potem pa ji je začel počasi slediti – kar je počel že zadnjih osem mescev. Sir Dolph je bil od lanske jeseni popolnima, uničujoče obseden z njo, a se ji ni sanjalo, zakaj. Mogoče je bil zgolj v njegovi naravi, da se je ukvarjal le z enim ciljem, dokler si ga ni povsem podredil in uničil. O nečem pa je bila povsem prepričana: za vse hudo, kar jo je doletelo, je bil kriv samo on. Z ledenim izrazom je odvrnila pogled, ne da bi se ustavila. Kar duhala je, da se približuje. Vedno je bil preveč nadišavljen s kolonjsko vodo.
''Kam pa kam, srce moje?''
Bell ga je le črno pogledala in nagovorila mimoidočega.
''Pomaranče!''
Njegov sijoči pogled se je še bolj raztegnil in razkril okrušen zob, ki ga je odnesel iz enega od neštetih pretepov, tako kot tudi nekoliko izkrivljen nos. Dolph je bil ponosen na svoje brazgotine. Ker ni premogel niti trohice sposobnosti, se je ob svaki priložnosti slačil, da bi vsak novi znanec lahko občudoval njegove zgovorne brazgotine. Še posebej se je ponašal s tisto poševno na mišičastih prsih, ki mu je pustil medved med lovskim pohodom v Alpah, in sam bog ve, da jo je Bel videla. Pokazal jo je že tistega večera, ko sta se spoznala.
Neext!!
24. maj 2014
u171360
u171360
neexxtt
26. maj 2014
next samo zate elizabeth III <3
26. maj 2014
Takrat jo je vse pretreslo ponižanje, saj sta bila na lovskem plesu. Želela si je le, da medved nebi tako hitro odnehal. Dolph si je pomel dlani in se stresel v zaigrani prezeblosti.
''Danes je mraz. Stavim, da si lačna.''
''Pomaranče! Sladke pomaranče naravnost iz sončne Italije!''
''Zdajle je zadnji čas, da si premisliš in odideš z menoj v Brighton. Jutri odpotujem. Tam bodo tudi druge dame, če te je to skrbelo.''
Čakaj je na odgovor, a se ni zmenila zanj.
''Regentova priležnica prireja veliko zabavo na kmetiji pri morju. Jaz in moji prijatelji smo povabljeni...''
''Pomaranče za peni!''
Zarenčal je od ogorčenja .
''Lahko dobim katero koli žensko na svetu. Ali ti nič ne pomeni, da sem izbral tebe?''
''Če nameravate vsak dan prihajati sem in me nadlegovati, bi vsaj lahko kupili kakšno pomarančo.''
''En peni, kajne? Oprosti, tako majhnega drobiža ne nosim s seboj,'' se je nasmejal.
''Od pomaranče dobim izpuščaj, sploh pa – zakaj bi ti pomagal? Poredna si, kar naprej bežiš od mene. Kako dolgo me še nameravaš zavračati!''
''Dokler mi ne bo uspelo,'' je zamrmrala. S košaro v roki je stopila naprej. Dolph ji je sledil in se z užitkom smejal. Hlapec jima je počasi sledil v spoštljivi razdalji. Bell je obupano gledala stran v gneči željno iskala živordečo uniformo in v njej svojega dragega Micka Bradena, kako koraka proti njej, saj se vrača iz vojne. No, zdaj je postal stotnik Mick Braden, ker se je s pogumom izkazal v bojiščih v Franciji. Ob tej misli jo je prešinil ponos na samozavestnega mladega časnika
iz njene rojstne vasice Kelmscot, na moškega, s katerim se je nameravala poročiti, že odkar, je dopolnila šestnajst let.
''Bell, ljubica, ti plamenita divjad, ampak prišel je čas, ko moreš odnehati. Dokazala si, da si prav tako iznajdljiva, kot si trmasta, in tako pametna kot lepa. Naj sem poskušal karkoli, vsemu si se postavila po rob z občudovanja vrednim duhom. Čestitam ti. Zdaj pa za božjo voljo prenehaj s temi neumnostmi in pridi k meni domov. Sramotiš se.''
''Pošteno delam,'' je odgovorila skozi stisnjene zobe.
''Pomaranče!''
''Ali dvomiš o moji naklonjenosti?''
''Naklonjenosti?'' zasukala se je k njemu in s tako ihto odložila košaro, da so se pomaranče zakotalile na vse strani.
''Poglej, kaj si naredil meni in mojemu očetu. Če ti je za koga mar, mu ne uničiš življenja!''
''Tisto življenje sem ti vzel, da ti lahko ponudim boljše! Naredil te bom za grofico, ti nehvaležna smrklja.''
''Nočem biti grofica, Dolph. Hočem samo, dame pustiš na miru.''
''Oh, sit sem tebe in tvoje domišljavosti,'' je zasikal in jo zgrabil za roko.
''Saj te že imam. To je le vprašanje časa.''
''Takoj me spusti!'' Stisk je ojeklenel.
''Nič me ne more ustaviti, da te slej ko prej dobim, Bell. Mar ne vidiš? Moja dejanja pričajo o ljubezni.''
''Tvoja dejanja pričajo o nepredstavljivi sebičnosti.''
Oči so se mu stisnile v jezne reže.
''Bodi prijazna...''
''Prijazna!,'' je vzkliknila. Prijem je popustil in sunkovito je odtegnila roko.
''Mojega ubogega očeta si dal vrči v zapor Fleet. Zaradi tebe so me odpustili iz dekliške šole. Vzeli so nama hišo!''
''In vse lahko dobiš nazaj – takole!''
Tlesknil je z orokavičenimi prsti in jo nasladno opazoval.
''Samo vdaj se. Reci, da boš moja žena. Zdaj ne moreš več zmagati, Bel. Saj moja ponudba ni več nesposobna,'' je dodal nekoliko kujavo.
''Poročil naj bi se s hčerko lorda Coldfella.''
''Kaj naj počnem z ženo, ki je ljubosumna in gluhonema? Upam si reči, da si zaslužim nekaj boljšega.''
''Dolph, kako neprijazno. Sploh ne veš, da sem zaročena s stotnikom Bradenom,'' je rekla, kar je bilo nekako pretirano, kajti dolgoletnega sporazuma nista potrdila z dejansko uradno zaroko.
''Branden! Nikar mi ne govori o njem. Navaden niče je! Najbrž je mrtev.''
''Živ je. V Timesu sem videla seznam, ki so ga objavili po Toulusu.''
''Kje je potem, Bel? Kje je tvoj junak? V Parizu? Mogoče s francoskimi vlačugami proslavlja vrnitev kralja Lojzeta. Kajti če te tako ljubi, ga ne vidim tukaj.''
''Prišel bo,'' je rekla z veliko bolj odločno, kot je čutila.
''Dobro, ker komaj čakam, da mu polomim kosti. Z njim se ne boš poročila.''
''No, tudi s teboj se ne bom. Predobro vem, kakšen si.'' dvignila je glavo in se s košaro pod roko odpravila naprej.
''O, kakšna domišljava babnica si,'' je rekel in se hitro, nevarno zarežal, vendar se je obvladal in raztegnil usta v napet, jezen nasmeh.
''Krasno, še vedno se mi nočeš vdati. Ne danes, ne še, Kmalu pa boš.''
''Nikoli. Samo čas zapravljaš.''

next!!!
26. maj 2014
next
31. maj 2014
''Ljubka, trapasta, lepa gospodična Hamilton.'' s pohlepnim pogledom se je sprehodil po njenem telesu.
''Praviš, da poznaš mojo naravo. Ali ne razumeš: bolj ko bežiš, bolj me podžigaš na lov.'' umaknila se je za korak in prijela za pomarančo, napol pripravljena, da jo vrže nanj, da bi ga odgnala. Dolph je z lesketom v očeh in nesramnim nasmeškom na ustih izvlekel še eno cigaro.
''Se vidiva, cukerček. Nekaj tednov bom v Brightonu, toda z to se nikar ne vznemirjaj: zagotovo se vrnem.''
Prižgal je cigaro, odpihnil dim vanjo, nato pa se je obrnil in se povzpel v faeton. S krikom je udaril po konjih, da so planili v dir. Ob poku biča je zamižala. Ni se premaknila, dokler faeton ni odpeljal. Ulična prodajalca sta jo obkladala z zmerljivkami, katerih pomen se ji je razkrival v čisto novi luči. Zgrozila se je, vendar se ni zmenila zanju. Obvladala se je in se zagledala po cesti. Molila je, naj se vendar pokaže čedna rdeča uniforma, toda o rešitelju ni bilo ne duha ne sluha. Ko je prodajala pomaranče, je napočila čas, da obišče očka v zaporu Fleet, kar je počela vsak dan Tam je bil zaprt od božiča, ker je bil dolžan dobrih tri tisoč funtov. Pot do ogromne zgradbe iz rdeče opeke na Farington Streetu j bila dolga in mrazeča. Bel se je pri vsakem koraku nejevoljno ozirala po luknjah v usnjenih polškornjih. Med potjo je sanjarila o ljubki, domačni,z vrtnicami obrasli hišici v starinski vasici Kelmscot ob Temzi, le nekaj milj iz Oxsforda, kjer je prej živela. Njen oče je bil učen gentelman. Treba je priznati, da je bil nekoliko čudaški.

next <3
04. junij 2014
Neeeeeext ))
28. julij 2014
nextala bom kmalu
11. september 2014
Okk
18. september 2014
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next
19. januar 2016
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next
19. januar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg