Forum
http://www.igre123.com/forum/tema/kimovi-zadnji-dnevi/194814/
Vojni zločinec je dejansko nadaljevanje zgodbe Kimovi zadnji dnevi, ki se je končala s prelivanjem krvi in Kimovo smrtjo.

Vrata strogo varovane samice so se odprla. Paznik je pogledal v mali prostor in vprašal mladeniča v njem: »Je tista Korejka Jun res vaša žena?« Ta mu je odgovoril: »Da, Jun je moja žena.« Moški srednjih let ga je pogledal: »Čudno, tako mladi ste, pa so proti vam vložili obtožnico za vojne zločine, zločine proti človečnosti, vodenje paravojaške skupine, za vodenje teroristične skupine, ki je pobila pol Severne Koreje, vojne zločine nad civilnim prebivalstvom, pokole, atentat na celotno komunistično partijo Severne Koreje, terorizem, kibernetski napad na Kitajsko vojsko, napad na Severno Korejo brez vojne napovedi in brez uradne vojske, nezakonito vodenje večje skupine ljudi čez mejo. Zaradi tega imate zagotovljen dosmrtni zapor in zunaj še ženo druge rase, čeprav ste skrajni desničar. Vi belec ona rumena, kako to gre?«
»Boljše kot z belko. Nobena belka ni toliko fer, kot Jun,« mu je odvrnil. Paznik ga je vprašal: »In zakaj niste hoteli sprejeti svoje lastne mame?« »Kot sem vam že zdavnaj povedal, če prideta oče ali mama ju prosim naženite. Ona dva sta zadnje, kar si želim tukaj in zdaj. Prosim peljite me v govorilnico, govoril bi z Jun,« je prosil paznika. »Prav,« je rekel paznik. Peter je vstal, prišel iz celice in se napotil po hodniku proti govorilnici. Za njim so hodili trije pazniki. Govorilnica je bil nekakšen delno steklen prostor. Jetnika je od gosta ločila steklena pregrada in pogovarjala sta se po telefonu.
Peter je takoj, ko je vstopil v prostor videl, da na drugi strani stekla sedi Jun. Jun z dolgimi lasmi, temnejšimi od katrana, v rožnati obleki. Tako lepa je bila videti. V zadnjem času je pridobila kar nekaj kilogramov, videti je bila noseča. Toda ni govorila o nosečnosti: »Li je mrtva. V kitajskem zaporu naj bi si vzela življenje. Če je niso obesili kar Kitajci sami. Še vedno tako rad bereš?«
»Imaš knjige? »
»Imam knjige, brez skrbi.«
»Ničesar ne poskušaj, pazniki pregledajo vsak list.«
»Saj si že brez tega v samici.«
»V samici sem na lastno željo.«
»Zakaj?«
»Nikogar nočem videti.«
»Lisici te pogrešata, čeprav Park lepo skrbi zanju.«
»Pa ti, me nič ne pogrešaš?«
»Ljubim te in tvoja dvojčka nosim.«
»Moja?«
»Tvoja, to je edino, kar mi daje moč.«
»Draga moja.«
»Se še vedno nočeš zagovarjati?«
»Ne tiho sem samo gledam sodnike in tožilce, ko se jezijo. Potem prekinejo obravnavo, znova in znova. Berejo obtožnico in prekinejo znova in znova. Vseeno mi je. Naj berejo ali molčijo. Vseeno mi, je. Že dolgo mi je vseeno. Po tisti katastrofi s Kimovo hčerko. Takrat sem ugotovil, da je bila vse skupaj popolna neumnost. Pokol, vojni zločini tega si nisem želel. Nikoli. Hotel sem samo domov in ti si šla z mano. Skrila sva se pri Parku in če bi vedel, bi ostal s Parkom. Toda mislil sem, da se bom izognil posledicam katastrofe. Moral bi poslušati Parka, ko je rekel, da naj bom miren, ker nihče nima poguma, da bi pobil cel Seul. Toda jaz sem se bal Kitajcev in Rusov. Kakšna napaka. Če bi vedel, te ne bi spravil na pot. Zakaj? Zakaj sem bil takšna reva?« si je očital.
Jun je pogledala Petra naravnost v oči in se spomnila, da je bil tisti pobeg s Severne Koreje dejansko njuna rešitev. Veliko vojakov paravojaške skupine Lisjak se je po Kimovi smrti pobralo nazaj v Južno Korejo. Tudi Park, ki je bil doma že precej pred njima. Zaradi tega ju je tudi lahko spustil v svoje stanovanje.
Naslednji dan je v cerkvi star župnik poročil Petra s Jun. Tako sta se Peter in Sun poročila, si obljubila zvestobo in živela v stanovanju skupaj s Parkom. Park jima je tudi povedal, da pogreša (žensko) Sadako, ki mu je bila vedno všeč in se zaradi ljubezni do nje ni poročil z nobeno drugo. Pri večernih poročilih so pa slišali, da je Kitajska šla na pomoč Kimu a je našla samo eno petino paravojaške formacije Lisjak. Ostali Lisjaki so že zdavnaj odšli ali domov ali v Južno Korejo ali kdo ve kam. Tiste Lisjake, kar so jih našli, so Kitajci nekaj pobili, nekaj pa polovili in pospravili v svoje zapore.
Ker so Kitajci od Kimove družine in komunistične partije našli samo kupe grozljivo iznakaženih trupel so Južni Koreji napovedali vojno. Japonska je za tem napovedala vojsko Kitajski in vse je bilo pripravljeno za katastrofo. Čeprav je Park govoril, da se ne bo zgodilo nič, ker kar se je mislilo zgoditi se je že zgodilo je Peter odpeljal Jun s seboj. Toda na nekem letališču ga je aretiral Interpol. Parku sta tako ostali samo lisici Firefox in Sadako.
Združeni narodi so le s težavo prepričali Kitajsko, da ni napadla Južne Koreje in Japonske. Obljubili so, da bodo storilcem sodili v Haagu. Pravzaprav so imeli samo enega storilca, ker Kitajci niso hoteli izročiti ostalih, ker so rekli, da jim bodo sodili na Kitajskem.
22. avgust 2017
Njun čas je potekel. Prišel je paznik, sklonil se je k Petru, ki je sedel na stolu in mu rekel: »Konec pogovora.« Peter je vstal in se približal steklu, od druge strani se je steklu približala Jun. Poljubila sta steklo. Prišel je še drug paznik in se posmehnil: »A zdaj pa lahko ljubita? Prej v Severni Koreji sta pa klala bolj kot mesarji v klavnici.« Peter se je obrnil in se brez besed odpravil po hodniku v svojo celico. Tako, da sta paznika lahko samo še zaprla in zaklenila železna vrata njegove celice. Potem sta odšla, ko sta bila že dovolj daleč, da ju Peter ni mogel več slišati je prvi paznik poočital drugemu: »Zakaj si tako zloben? Saj veš, da bo do smrti tukaj.« Drugi pa nazaj: »Ta bi zaslužil, da bi mu sodili v ZDA. Smrtno kazen, ne pa da ga moramo tu sprehajati na zmenke in zraven bi morali obesiti še tistega, ki ga je postavil na mesto generala.«
»Tisti dve gospe sta junakinji. Si kdaj bral kakšen korejski časopis?«
»Saj ne poznaš korejskih črk.«
»Gledam slike.«
»Na njih ne vidiš ničesar.«
»Vidim proteste, ker je njihov narodni heroj v zaporu.«
»Slike ti ne povedo nič.«
»Vidim žrtve Severnokorejskih taborišč smrti.«
»Severne Koreje ni več, je samo še najzakotnejši del Rusije.«
»Ljudje so se odločili. Toda Južna Koreja je prevzela več sto tisoč preživelih žrtev s severnokorejskih taborišč smrti. Nihče ne ve, koliko ljudi je dejansko umrlo v tistih taboriščih. Vsi pa vemo, da ogromno. Vsi tisti ljudje pravijo, da ne vedo kdo je klal, toda da naš obtoženec ni zaklal nikogar, da je vsem pomagal. Da so bili Lisjaki najhrabrejša, najplemenitejša in najimenitnejša vojska, kar jih je kdajkoli videl ta svet. Grozno je Južnokorejcem, ker je podjetje Samsung zdaj še bolj umazano, kot po aferi z gorečimi mobiteli. Zakaj so Lisjaki tako žalostno propadli?« je vprašal prvi paznik. Drugi pa mu je zabrusil: »Najbrž zato, ker so skupaj s Kimovimi nasprotniki zbežali v Južno Korejo. No pa še kapitan je prvi zapustil potapljajočo se ladjo. No sliko svojega kipa v Seulu je pa seveda obesil na steno svoje celice.«
Peter je sedel na rob svoje postelje. V sobi je imel televizor z nekaj programi, ki so bili tako zanič, da jih ne bi gledali niti otroci v otroškem vrtcu. Vedel je, da se drugi zaporniki sprehajajo po zaporu, toda njemu ni bilo do tega. Vseeno mu je bilo za vse. Najbolj pa zase. Pol knjige Monte Cristo je imel že prebrane. Lotil se je druge polovice. Nekdo mu je požvižgal. Peter ga je ignoriral. Od zunaj se je zaslišal pritajen glas: »So ti že tapecirali sobo?« Ni mu odgovoril. »Ti kar zafrkavaj, ti kar žvižgaj, ti kar, vseeno mi je za tebe,« si je mislil in se zavil v odejo. »Ne misli, da te ne bodo zaprli v norišnico. Koliko časa še? Koliko časa imaš do smrti? Ne misli, da boš vedno v tej udobni celici. Koliko časa misliš, da imaš še tu? Kdaj boš postal moška kurba?« je izzival izzivalec.
Toda Petru je bilo vseeno. Osredotočil se je na zgodbo iz romana. Tako, da je moral neznanec razočaran oditi. Dolgo je bral, potem je odložil knjigo. V zaporu je nastala smrtna tišina. Bila je že precej pozna ura. V daljavi so ugašale luči. Drugi zaporniki so imeli razgled na plažo a njemu so dali razgled na mesto. Pa saj ga plaža niti ni zanimala. Onim starčkom je pa prišla še kako prav. Predvsem, če se je na njej pojavila kakšna fejst punca. Takrat so si na njej vedno dobro napasli svoje stare oči. Toda Petru ni bilo dano videti takšnih deklet, ker tudi, če bi mu bilo dano imeti okno na strani z dekleti, jih ne bi gledal. Bolj ga je zanimala zvesta žena Jun, ki ga bo čakala do smrti ali še dlje, če bo treba.
Jun, ženska njegovega življenja. Jun njegova prva in edina prava ljubezen. Zdela se mu je tako lepa, tako pametna in tako popolna. Rodila mu bo otroke, ostala mu bo zvesta. Za vedno njegova, v dobrem in v slabem, dokler ju smrt ne loči, kot je rekel župnik na poroki.
22. avgust 2017
Jun je bila žalostna. Ne samo zaradi Petra. To s Petrom, je bil samo vrh ledene gore. Jun se je spominjala zlatih žarkov vzhajajočega sonca, ki so jo vsako jutro skozi okno, ko je še spala pobožali po obrazu. Če seveda ni bilo oblačno, ko se je prebudila je šla v pritličje pomagat delat svojim staršem. Imeli so fotokopirnico in knjigoveznico.
Spomnila se je na svoja mlajša brata, ki ju je vsako jutro videla, kako sta tekla v šolo. Kako jima je popoldne pomagala napisati domačo nalogo. Spomnila se je svoje mačke Tačke, ki ji je tako rada pritekla v naročje. Kako se ji je smukala med nogami, se drgnila v njene noge in predla dokler je ni vzela v svoje naročje.
Tačka njena lepa mačka s tigrastim hrbtom, repom in glavo, ter belim gobčkom, trebuščkom in belimi tačkami. Njena lepa mačka, darilo prijateljice Li. Li je bila njena najboljša prijateljica še iz srednje šole. Spoznali sta se, ko se je Jun vpisala v srednjo šolo. Li je takrat že tretjič ponavljala prvi letnik.
Li je malo mačico skrivaj v torbi prinesla v šolo. Jun je bila mala belo tigrasta kepica takoj všeč in jo je nesla domov. Doma jo je skrila v omaro, ji kupila mleka in konzervo hrane. Ko je kasneje vprašala Li, če je bila to edina mala mucke, ki jo je skotila mačka ji je Li odgovorila, da je ostale mucke ubila in da je eno prihranila za Jun.
Jun je bila pretresena, toda vseeno je postala Lijina najboljša prijateljica. V šoli in tudi zunaj šole sta bili stalno skupaj in zdaj se je Li obesila v Kitajskem zaporu. Li je mrtva, Sadako je mrtva in Sirota je mrtva. Siroto je poznala samo na videz. Vedela je, da je Sirota Sadakina najboljša prijateljica in rejenka, toda Sadako je bila nekoč zaposlena v srednji šoli, katero sta obiskovali Li in Jun.
Bila je tako zelo prijazna in dobra. Njena inteligenca, način govorjenja, oblačenja, frizura in hoja so med učenci želi samo veliko občudovanje in med nekaterimi učenkami tudi zavidanje. Jun je takrat rekla Li: »Ko bom zrasla bom Sadako.« To se ji je Li narežala. Toda tega ni nikomur povedala. Bili sta najboljši prijateljici.
Jun je v Haagu spremljal samo velik v usnje oblečen album. Imela je kup slik in njena brata sta imela doma njeno mačko Tačko, z belimi nogami, belim gobčkom in belim trebuščkom je bila videti kot bel mucek, ki so ga oblekli v tigrast plašček in mu posadili tigrasto kapico. Mucka je bila res lepa.
24. avgust 2017
Bil je lep sončen dan. Eden tistih dni, ko na kristalno modrem nebu ni bilo niti enega oblačka. »Danes je krasen dan. Peter poglej, ven greš. Dopoldne imaš obravnavo. Kaj ti ni všeč?« je Petra vprašal prijazen paznik, ki ga je prišel klicati, ker je moral iti na razpravo.
Njegov nesramni kolega pa je začel zafkavati z oponašanjem sodnika Haaškega tribunala: »Koliko otrok je imel Kim? Tri ali štiri? Ste paravojaški skupini vi ukazali bojni pohod? Kje ste se seznanili z gospo Sadako Kobajaši? Kakšno je bilo pravo ime osebe znane kot Sirota? Je bila Sirota sploh ženska? Zakaj se govori, da ste dezertirali še preden se je sploh zgodili masaker? Kdo so bili vaši podrejeni? So bili samo moški ali so bile vmes tudi ženske?
Kako to, da ste se kljub smrti vrhovne poveljnice odpravili v boj? Sta bili Sadako Kobajaši in ženska imenovana Sirota res tako dobri prijateljici? Je res na smrt bolna ženska odvisna od morfina in kokaina načrtovala vojaški pohod in ubila svojega podrejenega delavca v podjetju Samsung in zraven še njegovo punco, ki je bila poleg ženske imenovane Sirota njena najboljša prijateljica?
Sramota! Sodišče ni zaprlo niti podjetja Samsung, čeprav je bilo vodstvo podjetja v zaporu zaradi korupcije in je podjetje vodila ženska, ki je bila med vodenjem podjetja na bolniški. Oni so lahko klali, mi pa se tegale psička ne smemo niti dotakniti. Razumeš? Ne boš rekel ničesar?« je nesramni paznik vprašal prijaznega, ki se je delal, da ga sploh ni poslušal in je raje gledal v svoj pametni telefon.
Na ne registriranem motornem kolesu sta se pripeljala dva motorista. Sprednji motorist je zaustavil motor, zadnji motorist je sprožil pištolo. »Trije streli, direkt v srce!« je pomislil prvi motorist in sta zbežala, kar so ju gume nesle.
Peter je ležal v bolnišnici. Tri strelne rane so ga precej bolele, četudi je dobil nekaj močnih protibolečinskih injekcij. Bil je povsem brez moči. V polsnu je že videl belo ženo s koso, ki se mu je počasi približala. Smrt, še nikoli ni bil tako blizu. Peter še nikoli ni bil tako brez življenjske energije in še nikoli si ni bolj želel konca. Odprl je oči in gledal, kako mu infuzija počasi po kapljicah teče v žilo. Počasi kapljica za kapljico.
Jun je medtem govorila z zdravnikom. Prijazen star, siv doktor ji je povedal tisto kar je že sama slutila: »Gospa naredili smo vse kar smo lahko. Čudi me, da je vaš mož sploh preživel. Rane so bile zelo hude, izgubil je veliko krvi, sicer smo uporabili krvne nadomestke in kri se tudi obnavlja. Toda, ko smo ga dobili v operacijsko dvorano, smo vedeli, da je praktično nemogoče, da preživi. Zdaj je na moje presenečenje, še živ, toda ne morem vam zagotoviti, da bo preživel.«
Potem je odšel. K Jun je prišla medicinska sestra in ji podala svojo roko. Sestra jo je odvedla po hodniku in v sobo. Toda to ni bila bolniška soba, ampak pisarna. V pisarni je sedel mlad, delno plešast zdravnik, z očali in kratko bradico, ta je močno presenečeni Jun povedal: »Mislim, da bi bilo za vse najboljše, če vaš mož umre.« Jun ni mogla verjeti svojim ušesom: »Kako prosim? Ne razumem vas?«
»Mislim samo uradno.«
»Kako uradno?«
»Ko bom sam dežural, bom izdal mrliški list, moj stric, ki je direktor pogrebnega zavoda in krematorija bo pa priskrbel žaro s pepelom.
29. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg