NASLOV: Vendetta
STOPNJA: NC-17 (M) (ni primerno za mlajše od 17 let)
TIP: Novela
ŽANR: Drama/Kriminalka/Triler/Srhljivka/Romanca
IZJAVA O PRAVICAH: Ne lastim si ničesar, kar je tako ali drugače povezano s svetovno prepoznavnimi znamkami. Zgodba je spisana brez namerno povzročenih kršitev avtorsko zaščitenega materiala.
AVTORJEVE OPOMBE: Zgodba je stara skoraj 10 let, zato se za nedovršen slog in morebitne slovnične napake opravičujem, saj je od tedaj nisem veliko popravljala. V osnovi je kriminalka, rdeča nit pa so umori v internatski srednji šoli za potomce angleških aristokratov in dejstvo, da obstaja na akademiji nekakšen krut študentski kult. Zgodbo izmenično spremljamo s pomočjo glavnega policijskega inšpektorja in ene izmed učenk, NC-17 (M) pa je označena zaradi grafičnih opisov nasilja, čustvene stiske, pa tudi omembe spolnosti. Za boljše razumevanje naj povem, da se v zgodbi držim britanskega šolskega sistema. Akademijo obiskujejo učenci od 11. pa do 18. oz. 19. leta starosti.
***
[1]

"Vreme se tudi v prihodnjih dneh ne bo kaj dosti spreminjalo," je skozi avtomobilske zvočnike monotono žebrala novinarka lokalne radijske postaje, "Nad severnim delom Kumbrije ostaja izrazito območje ciklona, zato nikar ne pospravljajte svojih dežnikov. Deževalo bo še vse tja do sobote."
Višji inšpektor Frank Calvert, priletni možakar visokega čela in bistrih oči, se je namrdnil in nagnil naprej čez armaturno ploščo svojega avtomobila. Že tri dni je lilo kot iz škafa in kljub temu, da je imel njegov novi terenec odlične brisalce, ni skozi vetrobransko steklo videl skoraj ničesar razen zadnjih luči avtomobila, ki se je prav tako po polžje premikal nekaj metrov pred njim.
"Tema današnje Budnice so prednosti in slabosti zasebnega šolstva. Z nami je ravnatelj javne srednje šole v Allerdaleu, Richard Glenwell. Pozdravljeni, gospod Glenwell," je nadaljevala gospa z radia in predala pobudo svojemu sogovorniku, ki pa je bil za razliko od nje izvrstno razpoložen, saj jo je prav poskočno pozdravil.
"Danes torej govorimo o zasebnem šolstvu. Kot vedno bomo sprejemali tudi klice poslušalcev, najprej pa vprašanje za vas, gospod ravnatelj. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar starše oziroma skrbnike prepriča v to, da svoje otroke vpisujejo v zasebne ustanove, kakršna je v našem okraju akademija Cartmel Hall?"

Inšpektor Calvert ni slišal ravnateljevega odgovora, saj je v tistem trenutku zavil na parkirišče pred glavno policijsko postajo v Allerdaleu, parkiral in ugasnil motor. S polnimi rokami starih spisov se je nerodno skobacal iz avta, s težavo razprl velik dežnik in po zalitem asfaltu stekel do jeklenih vhodnih vrat, ki so ga ločila od sodelavcev in sterilnih pisarn zgornjih nadstropij, ki se jih nikakor ni mogel navaditi. Svoj dežnik je otresel odvečnih vodnih kapljic, nato pa se s hrbtom uprl v težka nihajna vrata ter se znašel v sprejemni pisarni Allerdaleske policijske postaje, ki je, bolj kot na operacijski štab mož v modrem, spominjala na recepcijo avantgardnega hotela skrajno minimalističnega dizajna.
V kotu pod stopniščem je za sprejemnim pultom sedela okroglolična policistka, ki pa kar ni in ni vedela, čemu bi se posvetila najprej. Pred njo sta namreč stala dva vaščana srednjih let, ki sta se o nečem divje prerekala. Telefon, ki je bil povezan s centralnim klicnim centrom, je neprekinjeno zvonil, da je glasno odmevalo po velikem prostoru, povrhu vsega pa je ubogemu dekletu očitno nagajal tudi računalnik, saj so iz fotokopirnega stroja na njeni desni frčali letaki o pogrešanem gospodu, ki so ga našli že tri mesece nazaj. Policistka je šele pred kratkim nastopila svojo službo, a je bila sila nerodna in precej čvekava, zato se mu kaj dosti ni smilila, toda ker zadevam očitno ni bila kos, je inšpektor vseeno pristopil k sprejemnemu pultu, vidno odločen, da v tem kaosu ustvari red.

"Dobro jutro," je jasno pozdravil, njegov globok glas pa je nemudoma utišal oba moška. Ta sta se obrnila k njemu, a ko sta ugotovila, da pred njima stoji sam inšpektor, sta eden čez drugega ponovno začela glasno razlagati kaj in kako, pripoved pa ni imela ne repa ne glave. Poleg tega je policistki ob pogledu na svojega nadrejenega očitno pošlo še tiste nekaj samozavesti, ki je je premogla pred njegovim prihodom, saj je nemudoma začela pospravljati nastali nered, zraven pa se je od same živčnosti tresla kot šiba na vodi in nerazumljivo momljala.
"Dovolj!" je zarohnel inšpektor, "Kaj pa se greste!? To je vendar policijska postaja, ne pa nočni bar!"
"Organizacije, dragi inšpektor, nimate prav nobene," je stanje neustrašno komentiral eden od mož in pri tem pokazal na žensko za pultom, nato pa jezno nadaljeval, "Zanimanja pa tudi ni prav velikega. S sosedoma sva tu že tretjič ta mesec. Nekdo vztrajno vlamlja v lopo s plinskimi jeklenkami ob gostišču!"
"Tako je," je potrdil drugi, "Kdaj mislite zadevo končno raziskati?"
Inšpektor, ki bi se bil najraje kar obrnil in si tako prihranil dobršen del živcev, je sveženj spisov glasno odložil na pult, nato pa nadvse potrpežljivo odgovoril: "Stvar smo vendar raziskali že prvič. Edina škoda, ki je nastala, je bila zlomljena ključavnica, odnesli pa tako ali tako niso ničesar. Očitno ste nekomu stopili na žulj in se vam tako maščuje, a dokler ni bilo nič odtujenega, je nesmiselno sestavljati izčrpen zapisnik."
"Nesmiselno?" je zaprepadeno dahnil prvi od mož, "Bi radi da gre zaradi malomarnosti v zrak pol Bromfielda?! Bo takrat dovolj smiselno pripraviti zapisnik?!"
"Lepo vas prosim, zdaj delate pa slona iz muhe. Vsaka jeklenka ima nepovratni varnostni ventil, kolikor vem, pa je lopa precej dobro izolirana od vseh morebitnih vnetljivih virov. Malo bolj se potrudite z zaklepanjem ali pa se opravičite tistemu, ki ste ga užalili, da vas zdaj takole zafrkava."
Gospoda sta kar pihala od besa.
"Stokrat smo že povedali, kdo je storilec, a vi niste naredili še nič! Malo privijte razvajeno mularijo iz Cartmela, pa ne bo več težav," je inšpektorju skozi stisnjene zobe zabrusil drugi, nato pa sta skupaj s sosedom jezno odkorakala proti vratom, kjer sta se še enkrat obrnila, "Če se stvar ponovi, se ne bova več trudila z lokalnimi oblastmi. Šla bova do državnega sektorja."
Inšpektorju je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, kam bosta zoprneža koga prijavila, saj je v sprejemnici končno le zavladal mir, vendar pa ta ni trajal prav dolgo. Ravno takrat je po stopnicah navzdol namreč prikorakala narednica Emily Dawes, katere mlad obraz je bil zaskrbljeno naguban, s seboj pa je pripeljala tudi večino uniformiranega kolektiva. Policisti so inšpektorja sicer vsi po vrsti vljudno pozdravili, a ustavil se ni nihče. Kot četica marljivih mravelj so odtopotali v garažo, sam pa se je nato nadvse začuden ozrl k narednici.
"Dawesova?"
"Dobro jutro, šef. Poskusila sem vas priklicati preko mobilnega telefona, a so vsa omrežja ali zasedena ali pa zaradi tega vražjega deževja nikamor ne vlečejo," je togo razložila in si s čela pometla nekaj pramenov kratkih las, ki so ji silili na oči, "Vam je kdo že povedal, kaj se dogaja?"
Inšpektor jo je nekoliko nejevoljno prestrelil z očmi, policistka za pultom pa se je poskušala narediti kar se da nevidno, "Ravno sem prispel. Kaj za zlodja bi me moralo tako zanimati, da me vsi skupaj nadlegujete že pred prvo jutranjo kavo?!"
Narednica je nekoliko zardela, a ker je bila očitno vajena podobnega oštevanja, se je hitro zbrala in izstrelila kot iz topa: "Truplo imamo."
Inšpektor, sicer policist stare šole s predolgim delovnim stažem, med katerim je videl in doživel že marsikaj, je jezo hitro zamenjal za zaskrbljenost.
"Kakšno truplo?"
Allerdale in nekaj okoliških vasi, za katere je bila odgovorna allerdaleska policijska enota, je bilo verjetno najmanj kriminalno aktivno območje v celotni Veliki Britaniji. Tu in tam je prišlo do kakšnega barskega pretepa, občasno pa so mulci zrabutali tudi sosedovo hruško ali pokadili kakšen džojnt, toda trupel v sumljivih okoliščinah tod naokoli niso bili vajeni.
"Pred slabe pol ure je neka histerična ženska klicala iz Bromfielda," je začela Dawesova, "Ker je skozi hlipanje nihče ni razumel popolnoma nič, smo na pot poslali patruljo, ta pa jo je našla klečati ob cartmelski katedrali s truplom nekega dekleta v naročju."
Inšpektor je zdaj naveličano zavzdihnil, "Pri cartmelski katedrali? Pa kaj za hudiča jedo v Bromfieldu, da so s to vasjo same težave."
"Kako to mislite?" je z zanimanjem vprašala Dawesova, "Se je pripetilo še kaj drugega?"
"Spet sta bila tu tista dva iz gostišča."
"Menda niso ponovno vlomili?"
"Bo držalo. Še vedno sta prepričana, da so krivci učenci."
"No, če sem čisto odkrita, ne bi bila čisto nič presenečena, če bi se izkazalo, da je temu res tako. Pomislite, le kdo drug bi vlamljal za zabavo?"
Inšpektor je kolegico ponovno grdo pogledal, a zajedljive opazke ni komentiral, ga je pa zato ob ponovni omembi Bromfielda in cartmelske katedrale kar nekoliko začrvičilo v dušo. Bromfield je bila namreč majhna podeželska vasica, nekje 15 kilometrov vzhodno od Allerdalea, njena glavna in edina atrakcija pa je bila opatija Cartmel oziroma njej pripadajoča, zelo znana akademija Cartmel Hall, nekakšna zasebna srednja šola za potomstvo angleških aristokratov in bogatunov. Če je imelo truplo kaj opraviti s to ustanovo, potem so bile na obzorju hude težave. To je bil namreč popolnoma drug svet in v tem svetu so veljala popolnoma drugačna pravila. Zadnja stvar, ki si jo je inšpektor želel tik pred zasluženim pokojem, je bil odmeven primer sumljive smrti v enem najbolj slavnih britanskih internatov po Etonu.
"Kdo pa je bil v patrulji, ki ste jo poslali v Bromfield?" je vprašal po nekaj napetih trenutkih premlevanja in se obrnil nazaj proti velikim vratom, skozi katera je vstopil pred nekaj minutami, narednica pa mu je sledila brez posebne pobude.
"Browne in Smalls," je zagreto dejala Dawesova in hitela zapenjati gumbe na svojem dežnem plašču, "Prizorišče sta takoj primerno in kar se da korektno zavarovala, a v tem dežju je to res zahtevno, zato je najbrž popolnoma nesmiselno pričakovati celostne dokaze."
Inšpektor se je končno nekoliko omehčal in razumevajoče pokimal, nato pa mlajši kolegici kavalirsko podržal vrata.
"Je kdo o zadevi že obvestil doktorja?"
Narednica je prikimala, "Takoj, ko sem dobila povratno informacijo o truplu, sem ga kontaktirala. Predvidevam, da je že na poti."
"Odlično, Dawesova. Jaz bom vozil."

***
17. avgust 2018
zelo zanimiv zacetek. Next
17. avgust 2018
Next
17. avgust 2018
Eyelet
Eyelet
Next
18. avgust 2018
Prav nalašč sem šla pogledat, če si še tu objavila x)
Zdaj pa ne vem ali naj spremljam tu ali na VB!
18. avgust 2018
Next
18. avgust 2018
[2]

Charlotte Wyndham, predsednico študentskega sveta na akademiji Cartmel Hall, je iz spanca prebudilo pridušeno zavijanje siren. Dekle si je krmežljavo pomelo oči, zlezlo iz tople postelje in si nadelo jutranjo haljo, ki je visela čez stol toaletne mize. Navkljub nekoliko pozni jutranji uri je bilo zunaj zaradi intenzivnega deževja precej temno, jekleno monotonijo neba pa so učinkovito razbijali obrisi vrtečih se modrih luči.
Charlotte se je previdno približala oknu in zehajoč odgrnila zaveso. Po gramoznem dovozu, ki je vodil mimo akademije in naprej do vzpona na cartmelsko opatijo, se je v tistem trenutku pripeljalo veliko reševalno vozilo, sledil pa mu je siv terenec, a še preden bi dekle lahko dojelo, kaj se sploh dogaja, je nekdo precej divje potrkal po vratih njene sobe. In ker so vozila hitro izginila iz njenega vidnega polja, kaj več od premočene ceste in terasasto spuščajočih se zelenic pa pogled z njenega okna ni ponujal, je Charlotte z nekoliko nelagodnim občutkom stopila do vrat in jih odprla.
Zunaj je stala njena dolgoletna prijateljica Darcy Bennington. Drobno rdečelase dekle, prav tako ovito v jutranjo haljo.
"Darcy?"
"Jutro," je zazehala Darcy, Charlotte pa se je mimo odprtih vrat rahlo nagnila nazaj v svojo sobo, pogledala na digitalno uro, ki je tiho čemela na njeni nočni omarici, nato pa pogled preusmerila še na veliko plutovinasto tablo, ki je tik za vrati visela nad njeno pisalno mizo.
"Kaj počneš tu? Čez slabe pol ure imamo na urniku sodobno književnost!"
Darcy je prekrižala roke na prsih in se užaljeno našobila.
"To vem tudi sama, hvala lepa, ampak na stopnišču je šolska medicinska sestra, ki nas nikamor ne spušča. Menda ne smemo zapuščati sob, Kitty pa pravi, da Nathalie včeraj zvečer sploh ni prišla spat."
Charlotte se je namrščila in pogledala desno po hodniku, kjer je stalo kar nekaj njenih sošolk, pa tudi učenk nižjih letnikov. Nekatere so bile napravljene v šolske uniforme, spet druge so bile še vedno napol v svojih posteljah, vse pa so se sklanjale okoli dekleta, ki je kot kup nesreče čepelo na tleh in glasno ihtelo.
"Kako to misliš, ni prišla spat?" se je začudila Charlotte, a ker je Darcy samo zmignila z rameni, je tudi sama stopila na hodnik, z nekaj dolgimi koraki pa se je v trenutku znašla tik pred hlipajočo Kitty.
"Kitty, kaj se je zgodilo?"
"Nathalie ni nikjer!" je ta zajavkala v odgovor.
"To že vem," je Charlotte naveličano rekla, "Raje mi povej, čemu takšna drama?"
"Po končani za...zabavi sem šla takoj sp...spat," je dekle nesrečno kolcalo, "Okoli polnoči pa...pa me je prebudilo zvonjenje tele...telefona."
Charlotte je zdaj debelo pogoltnila in čisto na kratko ošinila vsa dekleta, ki so stala okoli Kitty.
"In?"
"Bila je Nat...Nathalie, a se nisem oglasila, ker se mi ni dalo ukvarjati z njo."
Po Kittyinih licih so se spet ulile krokodilje solze.
"Vedno kliče, naj pustim odklenjena vrata, ker nikoli ne ve, kje ima ključ. Spala sem že in...in enkrat za spremembo nisem želela podleči njenemu izkoriščanju. Oh, kaj če se je ravno njej kaj zgodilo? Niti tajnice nimam vključene, da bi lahko poslušala sporočilo! Jaz bom kriva, jaz!"
Kitty je svoj pordel in od prelitih solz zabuhel obraz nemočno zakopala v svoje naročje, eno izmed deklet pa je zdrsnilo k njej na tla in jo nežno objelo.
Darcy, ki je z rokami uprtimi v svoje boke še vedno stala ob Charlotte, je zavzdihnila.
"Misliš, da je policija tu res zaradi Nathalie?"
"Neumnost," je odkimala Charlotte in se obrnila stran od ostalih deklet, "Vsi vemo, kako lahkoživa je Nathalie, najbrž je po zabavi zapela kakšnega fanta, s katerim se skriva v eni izmed zapuščenih učilnic."
"To je že res, je pa vseeno čudno, se ti ne zdi?" je zaskrbljeno nadaljevala Darcy in šepetaje dodala, "Do zdaj bi se že morala vrniti. Saj vendar ve, da po sedmi uri zjutraj ne more več neopažena do spalnic."
Charlotte je neobremenjeno skomignila, nato pa pozornost ponovno usmerila na Kitty.
"Si Nathaliejino odsotnost že javila?"
Kitty je odkimala, "Ne, mislila sem pač, da se s kom zabava ali kaj podobnega, a bolj ko razmišljam o tem, manj verjetno je, saj je bila v resnem razmerju. In zdaj še ta policija!"
Kittyinemu prepričanju so začela prikimavati tudi ostala dekleta, a se Charlotte ni dala.
"Dajte no, Nathalie ni bila ravno vzorna učenka, ne kar se tiče ocen in ne kar se tiče obnašanja, njena tako imenovana 'razmerja' pa v povprečju ne trajajo več kot dva tedna, res ne razumem, kaj je tu čudnega!?"
"Odkar je začela hoditi z Jamesom, ni bila več takšna kot prej," je hitela pojasnjevati Thea, ena izmed Nathaliejinih prisklednic, Charlotte pa se je morala močno zadržati, da ni bruhnila v smeh, "Veliko bolj je bila odgovorna."
Charlotte je Jamesa Mortimerja, najbolj priljubljenega fanta na šoli in Nathaliejinega trenutnega fanta, zelo dobro poznala, saj so bili njuni starši stari družinski prijatelji in je z njim praktično odraščala. Poznala pa je tudi njegov odnos do deklet, ki so mu padala pred noge kot spodrezani snopi zrele pšenice. Prav zato je bila tudi odločena, da ji nihče ne bo prodajal bedarij, v kategorijo katerih je prav zagotovo sodila tudi Theina zadnja izjava.
"Lepo vas prosim. Dva glasna izpada ljubosumja in divje poljubljanje med odmori vsak drugi dan pa res niso odraz zdravega oziroma resnega odnosa. Res težko verjamem, da je Nathalie kar naenkrat postala zgledna," je naposled diplomatsko pokomentirala, a se je nanjo v trenutku zgrnil val neodobravanja s strani male čredice deklet, ki so Nathalie običajno zasledovale kot senca.
"Kaj vendar govoriš?!"
"Saj je sploh ne poznaš!"
"Nesramnost!"
"Nihče je ne razume, kot jo razumemo me!"
Charlotte je morala povzdigniti glas, da je sploh prišla do besede.
"Dobro no, če jo tako zelo razumete, zakaj potem nobena ne ve, kje bi se Nathalie utegnila nahajati?"
Ob tem je nastala čudna tišina, dekleta pa so kar nekoliko pobesila glave.
"Seveda, Nathalie s svojim večvrednostnim kompleksom in obupnim odnosom do sočloveka z vami ne deli svojih najbolj osebnih prepričanj in skrivnosti, kaj?!" je nato dejala Charlotte in ob tem prezirljivo prhnila, "Ve med seboj namesto zaupanja prakticirate nevoščljivost in hinavščino."
Že je izgledalo, kot da se bo vsaj Thea opogumila in poiskala prave besede, a je Charlotte ravo takrat zamahnila z roko in jo prekinila, še preden bi ta sploh lahko odprla usta.
"Sicer pa to niti ni pomembno. Bolj me zanima, če se je katera od vas vsaj potrudila in preverila, ali morda manjka še katero drugo dekle?"
Izmed množice deklet je bila na koncu Kitty tista, ki se je končno nekoliko zbrala in prikimala, "Takoj sem šla do ostalih sob in povprašala, a ne manjka nobena druga. Prav zato me tako zelo skrbi!"
"Kako genialno," je sarkastično pripomnila Charlotte, "Kdo pa se je spomnil, da je treba mene obvestiti zadnjo?"
Dekleta so se začela izmikati njenemu bolščečemu pogledu, Darcy pa je ošabno dvignila glavo.
"Če jaz ne bi težila, te tako nobena ne bi upala poklicati"
"Trape," se je razhudila predsednica študentskega sveta, "Dobro veste, da me je treba o takšnih stvareh takoj obvestiti! Interne zadeve lahko rešujem sama, če sem o njih seveda dovolj hitro obveščena, a ker se nobeni ne ljubi ukvarjati s šolskimi pravili, bom zdaj v to morala zveči tudi kakšnega profesorja. Res krasno."
"Oprosti," je zamomljala Kitty in si z rokavom popivnala sled solza na licih, "Ko sem zaslišala sirene sem postala malenkost histerična. Takoj bi te morala poiskati."
Charlotte je nekoliko sprostila obrazne mišice in zavzdihnila. Vedela je, da si Kitty res ni zaslužila tako pretirane graje, zato je dekle poslala v sobo v spremstvu dveh njenih sošolk, potem pa se je skupaj z Darcy vrnila nazaj do odprtih vrat svojih bivalnih prostorov.
"Darcy, poslušaj. Lepo te prosim, da še enkrat natančno prešteješ, ali so res vsa dekleta tu, predvsem pa nikogar ne spuščaj ven. Zaradi mene lahko kampiraš tudi pred vrati, če bo treba."
Darcy se je zahehetala, tlesknila s petami in ji salutirala.
"Razumem, gospod general! Kaj boš pa ti?" je nato vzneseno vprašala, saj ji je tolikšna odgovornost vidno godila.
"Vprašat grem, kaj se dogaja, potem pa bom pogledala, ali manjka tudi kdo od fantov. Šele takrat se bom odločila, ali bom javila Nathaliejino odsotnost. Možnosti, da se z nekom nekje mečka res ne mislim ovreči samo zato, ker nekaj deklet, ki jo čisla bolj kot je zdravo, trdi, da je čez noč postala svetnica."
Darcy se je namuznila.
"Kmalu se vrnem."

Na galeriji, ki je konec velikega, polžasto zavitega stopnišča z ograjo iz prelepega temnega lesa na desni povezovala z dekliškimi in na levi s fantovskimi stanovanjskimi prostori, je za malo okrasno mizico, na kateri se je navadno bohotil razkošen šopek svežih rož, v svoji delovni uniformi, skrita za kupom zdravniških kartotek, sedela sestra Jones, starejša ženska mrkega obraza.
Charlotte, ki vidno zaposlene ženice ni želela prestrašiti, se je najprej nekoliko odkašljala, nato pa vljudno pozdravila.
"Dobro jutro, sestra Jones."
"Dobro jutro Wyndhamova," je odgovorila sestra, ne da bi dvignila pogled iznad svojih skrbno urejenih zapiskov, "Danes pouk žal odpade. Vrnite se nazaj v svoje sobe in počakajte na nadaljna navodila."
Njen glas ni dopuščal ugovarjanja, toda Charlotte se ni nameravala vdati, zato je previdno poskusila ponovno.
"Zakaj, če smem vprašati?"
Sestra Jones jo je naveličano pogledala in revsknila: "Saj ste menda videli policijo?! Nekaj je pač narobe, zdaj pa nazaj v sobe! Ne bom ponavljala!"
Charlotte je dvignjenih obrvi najprej nekaj trenutkov nejeverno strmela v šolsko medicinsko sestro, ki sicer nikoli ni bila pretirano znana po potrpežljivosti, nato pa odločno zakorakala proti fantovskim spalnicam. To pa je ponovno vzbudilo pozornost očitno razdražene ženske.
"Kam pa kam, gospodična Wyndham?"
"Pogledat grem, kakšno je stanje pri fantih," je odrezavo pojasnila Charlotte, sita odklonilnega vedenja, "Menda nisem zastonj predsednica študentskega sveta."
Sestra Jones je sicer neodobravajoče zmajala z glavo, rekla pa vendarle ni nič več.

***

Najlepša hvala vsem, ki ste si vzeli čas za branje in komentiranje.
19. avgust 2018
neext
19. avgust 2018
*šepeta na uho* čimprej objavi nadaljevanje

(pokomentirala sem ti pa na drugem koncu, samo se moram ven metat še tu)
20. avgust 2018
Vau, tole bo definitivno napeto in zanimivo *-*
Vsekakor me ne moti oz. nisem opazila, da bi bil slog te zgodbe kaj pretirano nedodelan ali nezrel, glede na to, da gre za bolj staro pisarijo. Opisi so ravno pravsnji, ze na samem zacetku se zacnes sprasevati kaj se dogaja, posledicno si zelis nadaljevanja.
Vsec so mi imena, zlasti priimki, ker se teh res nikoli ne spomnem. Imena se gredo, priimki pa res ne...
V glavnem, super
20. avgust 2018
Next
20. avgust 2018
Tudi fantovski hodnik je bil poln učencev vseh starosti in oblik, za razliko od deklet pa je bila večina fantov že oblečenih in pripravljenih na nov delovni dan. Nekateri so Charlotte prijazno pozdravili, tisti mlajši pa so ali pobegnili nazaj v svoje sobe ali pa zardevajoč stikali glave. Dekleta na njihovem hodniku namreč niso bila nekaj običajnega, saj je, z izjemo predsednice in predsednika študentskega sveta ter njunih uradnih dolžnosti, za vse učence in učenke veljajo strogo ločevalno pravilo bivalnih prostorov.

V splošni zmedi, ki je vladala na hodniku, je Charlotte uspelo najti poznani obraz fanta, ki je skupaj z njo predsedoval šolskemu svetu in je očitno pravkar prilezel iz kopalnice.
"Graham!" je zaklicala in mu pomahala.
Fant je dvignil pogled in se ji medlo nasmehnil. Bil je eden tistih nevpadljivo simpatičnih sošolcev, a je znal biti nekoliko nadut, čemur so botrovali njegovi akademski dosežki, nedvomno pa tudi pozicija predsednika šolskega sveta. Toda Charlotte z njim še nikoli ni imela nobenih težav, predvsem pa je bil presenetljivo sposoben in organiziran, zato bi mu sama težko kakorkoli zamerila njegovo obnašanje.
"Charlotte? Kaj se dogaja?" je zaskrbljeno vprašal, pri tem pa si vrgel brisačo okoli vratu in potisnil roke v žepe svojih spalnih hlač.
"Sem upala, da boš ti vedel kaj več kot jaz," je nekoliko razočarano zavzdihnila Charlotte.
Graham je odkimal in pogledal čez ramo, kjer je skupinica mlajših učencev divje šepetala ter se lepila na edino okno ob koncu hodnika.
"Nekaj je zagotovo narobe. Fantje pravijo, da je zunaj Jonesova in nikogar nikamor ne spušča, a sam še nisem utegnil govoriti z njo."
"Res je. Grozno je nataknjena," je pritrdila Charlotte, nato pa se prestopila bližje k njemu in šepetaje dodala, "Graham, ali manjka kdo od fantov?"
Fant je domala zarotniško staknil obrvi in sklonil glavo tako blizu Charlottine, da sta se njuni čeli skoraj dotikali.
"Ne da bi vedel, zakaj?"
"Nikjer ne najdemo Nathalie Russell."
Grahama novica ni prav pretirano pretresla, zato se je neobremenjeno zravnal nazaj.
"No, običajno se sicer ne spuščam na osebno raven, ampak ona je pa ja znana po svojih neprimernih aktivnostih. Takšnih in drugačnih. Sploh pa, kaj ne hodi zdaj z Mortimerjem? Mogoče najprej vprašaj njega."
"To je že res, samo bi se kljub temu rada prepričala. Prosim, če prešteješ fante in mi javiš, sama pa grem do Jamesa."
Fant je uslužno prikimal, nato pa sta se poslovila in odšla vsak v svojo smer. Graham do svoje sobe, Charlotte pa naprej po hodniku, kjer se je naposled ustavila pred vrati, na katerih je nemo visela številka 31, pod njo pa sta bili pritrjeni medeninasti ploščici z imeni James Mortimer in Maximillian De Vere.

Charlotte je pred vrati najprej nekoliko postala, nato pa zajela sapo in samozavestno potrkala. Odprl ji je Maximillian, nadvse visok in čeden fant. Imel je krajše pristrižene lase v barvi zlatega žitnega klasja, ki so mu nad čelom v rahlem valu nagajivo uhajali na vse strani, nekoliko neraven nos ter zanimivo barvo oči, ki je bila privlačna mešanica sive in zelene. Njegov lenoben pogled je v trenutku, ko je spoznal, kdo stoji pred vrati, postal čuječ, Charlotte pa je ob tem tako neprijetno zvilo v želodcu, da se je morala močno potruditi, da je sploh odprla usta.
"Je James tu?" je vprašala in poskušala pogled usmeriti okoli njegove plečate postave, da ji ne bi bilo treba strmeti v njegove oči.
Maximillian ni črhnil niti besede, le pozorno jo je opazoval, nato pa se je ravno toliko odmaknil, da je Charlotte njegovo gesto razumela kot potrditev in se zrinila mimo njega v sobo. Ta je bila identična vsem ostalim, v katerih sta bivala po dva učenca in je bila nasploh v nekakšnem funkcionalnem neredu. Kot vse sobe in hodniki na šoli je bila tudi ta opažena s temnim lesom in opremljena s starinskim, a lepo zloščenim pohištvom. V steno nad dvema ličnima pisalnima mizama so bile vdelane police, na katerih so razmetani ležali učbeniki, zvezki in knjige, nepospravljeni postelji je ločevala velika omara, čez enega izmed stolov pa so žalostno odvrženi viseli kosi oblačil. Soba je imela na sproti vrat eno samo veliko okno, ob njem pa je s hrbtom proti njej stal James Mortimer.
"Jutro James," je fanta prijazno pozdravila Charlotte in pristopila k njemu, hkrati pa ni mogla preslišati nežnega tleska vrat, ko so se ta zaprla, in pa mehkih stopinj, ki so se ustavile šele, ko se je njihov lastnik naslonil na bližnji predalnik.
James, ki sicer ni bil tako visok kot njegov sostanovalec, je imel pa zato tople temne oči, nekoliko daljšo grivo črnih, ljubko skodranih las in nasmeh, s katerim je vedno dosegel vse, kar si je izmislil, je odsotno zamrmral v odgovor, pogleda pa ni umaknil od dogajanja zunaj zastekljenega okvirja.
"Kaj nismo letos že imeli dveh požarnih vaj," je po kratkem trenutku tišine bolj izjavil kot vprašal, in se končno obrnil k Charlotte, ki je mirno stala ob njem in tudi sama opazovala uniformirane policiste globoko pod njima ter eden za drugim izginjali iz njenega vidnega polja.
"In kaj imajo po tvojem policisti s požarno vajo?"
James je zavil z očmi, stopil stran od okna in se z viška zleknil v stol pred svojo pisalno mizo, da je ta žalostno zaječal. Noge je iztegnil daleč predse in jo zdolgočaseno pogledal.
"Kaj te je prineslo?"
Charlotte ni omahovala.
"Nathalie."
James se je nesramno zarežal in pomežiknil Maximillianu, ki je zdaj odsotno listal po enem izmed zmahanih učbenikov.
"Sem mislil, da jo naravnost sovražiš."
"Če se mi zdi trapasta in škodoželjna, še ne pomeni da jo sovražim. Kdo sem jaz, da bi sodila omejenim ljudem," je stvarno obrazložila Charlotte, njen črnolasi prijatelj pa se je ob tem spet glasno posmejal, "Pravzaprav sem prišla, ker me je zanimalo, ali nista mogoče skupaj preživela noči in jo zdaj nezakonito skrivaš, ne vem, pod posteljo recimo. "
Maximillian se je nekoliko premaknil, škripanje predalnika in občutek, da jo nekdo zelo pozorno opazuje, pa sta ravno toliko preusmerila Charlottino pozornost, da je ta zgrešila bežno senco nelagodja, ki se je hipno sprehodila po Jamesovem obrazu.
"Dvomim, da bi se Nat kdaj spravila pod katerokoli posteljo, četudi mojo," je nato lahkotno pripomnil, a ko ga je Charlotte jezno premerila, poudarjeno nadaljeval v nekoliko resnejšem tonu, "Ne, ne skrivam je. Sploh pa sva se sinoči razšla in pravzaprav niti ne gojim pretirane želje po tem, da bi jo videl."
"Razšla?" je presenečeno vprašala Charlotte, James pa ji je momljajoče pritrdil.
"Mhm."
"To je bilo torej tisto prerekanje, jaz pa sem mislila, da imata pač običajen večer."
James ni komentiral, je pa z glavo pomignil proti oknu in spremenil temo.
"Da te vprašam, ko si že tu in navadno vse veš, kaj se pa dogaja, da je vse polno platfusarjev?"
Charlotte je prijatelja ob uporabi slabšalnega imena za policiste pogledala nekoliko izpod čela.
"Ne vem natančno, je pa na galeriji Jonesova, ki me je obvestila, da pouk odpade in da ne smemo zapuščati sob. Ženska tako ali tako nikoli ne ve nič uporabnega."
Takrat je nekdo potrkal in Maximillian je bil že drugič danes primoran igrati vratarja. Bil je Graham, ki je najprej nekoliko namrdnjeno ošinil nered v sobi, nato pa pogled ustavil na Charlotte.
"Charlotte, imaš sekundo?"
Ta je pokimala, zato je Graham stopil do nje, ji nekaj zašepetal na uho, nato pa odšel in za seboj sam zaprl vrata.
"Kaj je bilo pa to?" je z zanimanjem vprašal James.
Charlotte si je šla s prsti skozi goste temne lase, si jih zavrtela okoli dlani in jih vrgla nazaj čez ramo.
"Nihče ne ve, kje je Nathalie. Punca že sinoči ni prišla spat v svojo sobo."
Fanta sta se pomenljivo, toda zelo resno spogledala. Sumničavo ju je premerila, pri čemer je James svoj odziv poskusil zakriti tako, da je umaknil pogled, Maximillian pa ga je prav ošabno zadržal.
"Čakaj malo James," je rekla in v koncentraciji staknila obrvi, "Pa ne, da slučajno kaj veš o tem?"
"Le kaj naj bi vedel?!" je bevsknil ta, njegovo razpoloženje pa je nenadoma naredilo popoln obrat, "Ne bi bilo prvič, da bi počela kaj neprimernega. Sem ti že rekel, da sva se sinoči razšla. Po vsej verjetnosti je pač našla družbo nekoga drugega."
Charlotte je pogled za hip preusmerila na Maximilliana, a je bil njegov obraz ponovno neverjetno nevtralen, prav dolgo pa vanj tudi ni nameravala strmeti, saj je njegov prodoren pogled povzročal čudno frfotanje v njenem želodcu, občutek pa jo je iz neznanega razloga strašansko jezil.
"James, veš da mi lahko zaupaš. Da ni kaj v zvezi s tistim vašim kl..."
Charlotte misli ni mogla dokončati, saj jo je James jadrno prekinil.
"Absolutno ne!"
"Ne laži mi," ga je posvarila, a je to Jamesa samo še dodatno razbesnelo.
"Nehaj vrtati vame. Že tako ali tako veš več, kot bi sploh smela. In ne govori mi, naj ti ne lažem. Že zelo dolgo se poznava, Charlotte!"
Zvenel je skoraj nekoliko užaljeno, a Charlotte je bila prepričana da nekaj zagotovo ni bilo v redu.
"Predolgo, zato natanko vem, kdaj nisi iskren," je dejala in odločno prekrižala roke na prsih, "Če potrebuješ pomoč ali..."
"Dovolj, Charlotte. Lahko greš."
Dekle je besno stisnilo zobe in Jamesa prestrelilo s pogledom. Bil je njen najboljši prijatelj že od časov, ko sta še oba lulala v plenice, toda v zadnjem obdobju, natančneje od začetka preteklega poletja, se je do nje obnašal, kot da mu ni pomenila več kot frflje, s katerimi se je vlačil naokoli.
"Pazljivo James," ga je hladno ogovorila, "Da ne boš pozabil, na čigavih ramenih stojiš!"
"Daj že mir s to dramo," je zopet povzdignil glas, v očeh pa se mu je kar bliskalo, "Kdo pa misliš, da si?!"
"James."
Zdaj se je s svojim lepim glasom v pogovor vključil tudi Maximillian in Charlotte bi spet zvilo, če ne bi bila tako jezna na Jamesa, ki je bil očitno v prekleto zagrizeni defenzivi, saj je norel dalje.
"Tiho Max!" je zarenčal na prijatelja in skočil pokonci, "Rekel sem, da pojdi, Charlotte!"
Dekle razočaranja sicer ni pokazalo, a je bilo to precejšnje. Počutila se je odslovljeno in izdano
"Prav," je siknila, se obrnila na petah in odvihrala proti vratom, kakor hitro so jo nesle noge. S pogledom je na kratko ošinila Maximilliana, se pri napol odprtih vratih na pragu še enkrat obrnila ter Jamesu zabrusila, "Mislim, da sva midva zaključila."

Potem pa se je skozi zvočnike, ki so bili pritrjeni na stenah hodnika, razlegel nadvse uraden glas šolske tajnice.
"Po odredu ravnateljice morajo vsi učenci in učenke nemudoma zapustiti svoje sobe, se razvrstiti po letnikih ter se zglasiti v šolskem avditoriju, kjer jih bodo razredniki prešteli in popisali. Udeležba je obvezna za vse, morebitni kršitelji pa bodo kaznovani z izključitvijo."

***

Ponovno gre zahvala vsem bralcem in komentatorjem. Konstruktivne kritike so vedno dobrodošle, prav tako tudi širša mnenja ali teorije. Navsezadnje boste lahko kmalu začeli ugibati, kdo je slab med barabami .

Senca, tudi jaz imam včasih težave z imeni, ampak me je pred leti izučilo, pa sem si šla izpisat nekaj zanimivih imen in priimkov, zraven pa tudi pomene, ker me te zadeve zanimajo in rada dam liku takšno ime, da nosi neko težo.
21. avgust 2018

Tudi fantovski hodnik je bil poln učencev vseh starosti in oblik



Začela sem si predstavljati fante oblečene v rombe in trikotnike :'D

Glede priimkov se strinjam s Senco. Pogosto kar obupan nad njimi in jih sploh ne izdam, ker se mi jih niti ne ljubi zmišljevati, ne maram pa 'krasti' takih že poznanih.

Nadaljevanje je super. Vse je zelo napeto, dialog med Charlotte in Jamesom je res dobro napisan (ti si boginja dialogov). Prav čutila sem vso njeno jezo in odpor do Jamesa, ki jo je razočaral.

Sem bila prav malce slabe volje, ko se je nadaljevanje zaključilo
21. avgust 2018
Max is suspicious. James is suspicious. Everyone is suspicious.
Everyone is the KILLER! Save yourselves!

Nikoli se nisem poglabljala v kriminalke, predvsem zaradi strahu, da bi spregledala očitne dokaze kdo je morilec in bi to pomenilo, da sem neumna. Zato tudi sovražim kakršnokoli ugibanje. Zadevo bom brala, a ne pričakuj od mene, da bom napenjala svoje možgančke. Trenutno so na počitnicah

Drugače pa gre tukaj za nedvomno spretno pisanje, dialog je dinamičen in lepo ga dopolnjujejo opisi izrazov likov ^^
21. avgust 2018
Ko dobiš pa taka dva komentarja od pisateljic, ki se jima lahko samo klanjam, potem pa spiš kot dojenček, ja !

Hvala vama.
21. avgust 2018
Next
22. avgust 2018
Next
22. avgust 2018
Hm, imena bi si lahko tudi jaz zacela zapisovati, ni slaba ideja... Ker so ponavadi povsem random in sploh nimajo pomena x)

Joj, tako dobra pisateljica pa spet nisem! (Hvala, drugace )
22. avgust 2018
Jaz sem tudi kar zafarbala in nehaj, morda nekako besede že spravim skupaj, ampak kakšna huda umetnost pa spet ni :3
23. avgust 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg