Forum
Zabila sem žogo čez mrežo in na mivki mi je spodrsnilo in sem padla. No, se je splačalo, saj nam je to prineslo zmago. Dejan se je ulegel zraven mene in me poljubil.
D: dobra, Viki, dobra.
J: a lahko nehaš to delati?
D: kaj pa delam?
J: božaš me po celem telesu, pa še leživa. Če sva na morju, to še ne pomeni, da nisva v šoli, kolikokrat naju je prfoksa opozorila?
D: imaš prav.
Dal mi je roko in lahko sem vstala. Slekla sem majico in bila sem srečna, ker sem lahko pokazala lepo, rahlo mišičasto postavo, ki je prej nisem mogla. Pritekla je Sara in za njo še Bojan.
B: Viki, kaj bi mi brez tebe, še tuki ne bi bli.
J: kako?
S: ja ti si šla težit prfoksi, naj nam rezervira Španijo, ne pa Bosno.
J: kdo me je pa prepričal?
Sara in Bojan sta se nasmehnila in se poljubila.

18 letni Viktorija(Viki) in Dejan ter Sara in Bojan so najboljši prijatelji. Sara in Bojan sta par od začetka srednje šole, Viki in Dejan pa od 9 razreda osnovne šole. Dejan je Viktoriji pomagal shujšati za 20 kilogramov in pomagal ji je, da je vzljubila šport, Sara pa je Bojana popeljala ven iz sveta alkohola in cigaret. Sara, Dejan in Viki so najboljši prijatelji od prvega razreda, z Bojanom so se pa takoj ujeli. Kmalu bo konec turistične gimnazije in vsi mislijo iti študirati turizem. Na prvi pogled se zdi normalno življenje in tudi je, ampak... Ali se jim bo obrnilo na glavo? Nikoli ne bi smeli prepričati profesorice, naj gredo v Španijo na počitnice.
4 nexti.

Boš sodeloval/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

10. september 2016





jaz





Dejan






Bojan






Sara
10. september 2016
u215961
u215961
Next
10. september 2016
Next
10. september 2016
Next
11. september 2016
u215804
u215804
Next
11. september 2016
Ko smo se kopali, me je zagrabil rahel krč v nogo in morala sem odplavati do obale in si jo malce razmigati. Itak pa smo morali takoj v apartmaje. Preoblekli smo se in skupaj z 14 sošolci stekli do 4 avtov. Hitro sem od profesorice pograbila ključ in stekla do bele cordobe. Ta avto je bil tako močan, da sem z veseljem peljala do apartmaja. Še dva sošolca sta stekla do avtov, enega je vozila učiteljica. Odprla sem okno in čakala, da mi pod nos pomoli alkotest. Napihala sem 0 in lahko sem počakala pri izhodu. Ko sem vozila vzratno sem skoraj povozila mačko, a je na srečo v zadnji sekundi odskočila. Ko so vsi sošolci napihali, smo z učiteljico na čelu speljali. Privila sem radio do konca in začeli smo peti. Ko sem začela volan držati le s palci in tapkati po njemu je Špela, ki nam je zasedla še tisto prosto mesto, ki smo ga imeli začela histerično kričati.
Š: pa si zmešana?
J: kaj je?
Z silo sem zamenjala v peto brzino in peljala skoraj sto, da sem dohitela učiteljico. Privila sem radio na glas.
J: (skušam preglasiti radio in ga naposled utišam) zato ti noben ne pusti voziti, ker voziš 25 po avtocesti in ker se bojiš tega.
Pritisnila sem na sklopko in gas hkrati in avto je zabrenčal. Špela pa je le zavila z očmi in se stisnila k Dejanu, ki jo je rahlo odrinil.
J: pusti bogega reveža, on je moj, ne pa tvoj.
Če bi stali na miru, bi se avto majal in premikal naprej in nazaj, ker smo se tako smejali. Kmalu smo prišli do apartmajev in Špelo je kar odbilo ven iz avta. Vrgla sem ključe v posodico in se vrgla na posteljo. Direktno name je pristal Dejan. Poljubila sva se in vrgel me je dol s postelje. Usekala sem ga z blazino in on je mene nazaj. Ponudil mi je prostor, a jaz sem vzela kopalke in jih nesla sušit. Ko sem si slekla majčko, me je Dejan ustavil in nekaj časa sva gledala v ogledalu mojo postavo in začel me je poljubljati po vratu.
D: vidiš kaj sva dosegla?
J: ti si mi naredil raven trebuh, jaz pa sem naredila mišice.
D: imaš prav.
J: brez tebe ne bi zmogla iti v trgovino in kupiti majico do popka.
Obrnila sem se, ga poljubila na lice in poiskala majico do popka. Oblekla sem jo in se usedla na posteljo in začela brskati po telefonu. Pokazala sem mu sliko na moji kobili, ko streljam z lokom, zraven pa radovedna sedi moja psička. Premaknila sem naprej in pokazala enako sliko, le da je bila kobila v kasu. Naslednja slika je pa bila jaz za klavirjem. Zavzdihnila sem.
J: še en teden, pa grem v nazaj v mojo rutino, h kobilama Sisi in Belli pa k Luni, jooj kako jih pogrešam. Luna bo gotovo priskakljala k meni in začela cviliti in lajati.
D: a ribe te bodo vesele?
J: daj utihni no, one so tam sam tko, od moje sestre pa za okras. No, vsak ima svoje veselje, ampak pri meni to niso ribe. No od očija 10 let stari kunci pa tut. Noja. Saj so kr luškani, sam zgleda grozno, ko vidiš očija hodit po cesti s petmi zajci na povodcu.
D: sj js sm mu tut zajce, pa jih je blo treba vn dat. Mi smo jih vn spustl, tvoj oči se pa boji lisic, pa ima povodce. Res zgleda mal čudno.
J: greva teč?
D: ok.
Opozorila sva prfokso in šla teč. Tekla sva po potki in moji dolgi lasje, speti v čop so me žgečkali po križu. Zagledala sva srnico, ki naju je gledala, potem pa je odšla v gozd. Dejan je gledal vstran, zato je padel v mini jarek. Začela sva se smejati in potegnila sem ga ven.
D: počasi, puca, imam 10 kil več k ti!
J: js mam pa 10 kil mišic več kt ti!
D: ej!
Tekla sva dalje. Zagledala sva mačko, ki je stekla čez polje. Usedla sem se, saj sem se spomnila na Miho, mojega „bivšega“, ki je odšel v tujino in tam dokončal šolo. Rekli so, da je šel v vojsko, a ti podatki niso čisto točni. Samo nisem vedela, čemu naj verjamem. Dejan se je usedel zraven mene in me poljubil, saj je vedel, na kaj naj mislim.
D: saj zdaj imaš mene.
J: vseeno lahko koga pogrešam.
D: me ne ljubiš?
J: Dejan! Pa če koga pogrešam, to še ne pomeni, da te ne ljubim. Priznam, ti in Miha sta bila moja vzornika in ko je Miha šel, sem izgubila enega vzornika in del sebe. Ko sva postala par, se je ta del skoraj zacelil.
Zajela sem sapo in ga pogledala ter zašepetala:
J: ampak luknja v meni, bo vedno ostala. Enako, kot da bi mi vzel vse kar imam-živali. Pa lokostrelstvo in glasbo.
Objel me je.
D: js sem z Miho tut izgubil del sebe.
Vedela sem, da ni želel, da ga pogledam v obraz, ker je vstal. Tekla sva nazaj in šprintala zadnjih 70 m do apartmajev. Profesorica me je ustavila.
P: kako si lepo vozila. Pridobila si moje zaupanje.
J: joj, hvala. Tam pri nebotičnikih vas nisem mogla dohiteti.
P: ja, ravno tisti naval, ko ti odšteva semafor zeleno je bil.
J: oja, poznam.
Odšla sem v sobo. Zagledala sem Saro, ki spi, Bojan pa je igral igre na telefonu. Tudi jaz sem kmalu zaspala.
3 nexti.




11. september 2016
neeeext res je dobro in komaj čakam na Next
11. september 2016
u215961
u215961
Next
11. september 2016
u215804
u215804
Next
11. september 2016
Dejan me je zbudil za večerjo. Hitro sem se preoblekla v dolge hlače in dolge rokave, saj tam v jedilnici iz nekega neznanega razloga ne smeš kazati praktično drugega kot dlani in obraza. Lase sem si dala na stran in med čakanjem na hrano sem si jih pletla kitko. To je zabavno, še posebej, če imaš lase do bokov, tako kot jaz. Tisto kitko sem si zavila do vrha in si jo spela. Tako mi lasje niso uhajali v juho. Sara je kar cvilila, ko sem si delala kitko, ker obožuje moje lase. Po večerji pa nas je profesorica peljala v neki kaj jaz vem, disko in kmalu je začela peti neka pevka, ni bilo pretiranega navdušenja, a pela je znane hite. Prvo uro je bilo zabavno, po tem pa je postalo brezveze, saj so vsi bili že pijani, le mi štirje in vozniki smo bili trezni in seveda profesorica. Šla sem na stranišče in pogledala, če je kdo notri. Gledala sem v dlan, ki sem jo kasneje razprla. Nisem želela nikakršnih komplikacij pri vožnji, zato sem jo dvignila in gledala, če se mi kaj trese. Malce se mi je, zato sem vzela tableto. Prišel je Dejan.
D: kaj si ravno jedla?
J: mmm. Hmm... Tic tac. Boš?
D: ne, hvala. Greš?
J: mhm.
Odšel je, jaz pa sem zavzdihnila, si potegnila lase nazaj in stekla za njim. Po eni uri smo se odpravljali. Spet sem šla na stranišče in pogledala, če se mi roka kaj trese. Obraz sem si zalila za vodo, da bi res ostala budna za volanom in da ne bi imela prividov, ker sem bila že precej utrujena. No, pravijo, da jih dobiš, ne vem, no. Ne verjamem, ampak zakaj pa ne?
D: a js vozim?
J: pa saj veš, da ti bo prfoksa pomolla alkotest pod nos, ti si pa spil en pir.
D: en pir, ampak sam enga.
J: se spomniš Nataše?
D: ja, napihala je 0,2 in prfoksa ji ni dovolila vozt, pa saj ni vplivalo.
J: ne. Če ne bom mogla, pogled, Sara bo spala in bo moja rezerva, če jo bo treba imeti, saj je sam pol ure vožnje.
Vožnja je potekala normalno, vse dokler nisem mogla premenjati. Roko sem potisnila mimo in vedela sem, da težava ni v tem, da je tema. Spet sem se potrudila in uspelo mi je. Postajala sem živčna in govorila sem si naj ne postanem še bolj, saj se mi bo roka začela še bolj tresti. Ko smo prispeli do aparmaja, sem se usedla na posteljo, ko še nobenega ni bilo in gledala svojo roko, ki se je nenadzorovano tresla. Preoblekla sem se in odšla spat. Dejan me je objel, a me je tako bolela glava in roka se mi je tresla, da sem mogla vstati in oditi pojest tableto. Ko sem prišla na WC sem vzela tableto, in se malce pomirila, a sem vedela, da se bo moje telo kmalu privadilo nanje in ne bodo več delovale. Odšla sem spat.
3 nexti.




11. september 2016
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
11. september 2016
u215961
u215961
Next
11. september 2016
kaj mislite, da bo? Ali bo kaj resnično narobe in bo ogrozilo njeno življenje, ali bo samo neka nepomembna bolezen? Kaj pa Multiplaskleroza? Kaj mislite?
11. september 2016
u215961
u215961
Mislim da bo resna bolezen, pa mogoče bo ogrozila življenje Dejana in drugih.
11. september 2016
u215804
u215804
Next
11. september 2016
Mogoče, pomisli kaj pa multiplaskleroza? Js mam že plan, ampak hočem, da tut vi kej mislte in si predstavljate
11. september 2016
ful dobra ideja, ampak forum tema ni o tem. Garantiram vam, da jo bo zaznamovalo za večno.
11. september 2016
Pri zajtrku se mi je roka spet začela tresti. Prijela sem se za zapestje in se poskušala umiriti. Ko sem to nekako naredila, sem prijela kozarec. Roka se mi je začela tresti in kozarec mi je padel iz rok. Razbil se je in jaz sem odskočila in zaklela. Spet sem se prijela za zapestje, a mi roke ni uspelo pomiriti, zato sem jo samo dala v žep in z drugo začela pobirati črepinje. Kuharica je rekla, da bo ona pobrala in da se zgodi. Brez, da bi pojedla sem odšla v sobo. Usedla sem se na posteljo in pojedla tableto. Prišel je Dejan, zaloputnil vrata in kar precej povzdvignil glas.
D: a mi lahko poveš, kaj se dogaja s tabo? Že tam v disku si jedla tisti tvoj tic tac, ampak se tic taca ne poplakne z vodo. Zdaj spet. Misliš da sem neumen? Z vodo se poplakne tableto. In zdaj spet. In za nameček, ko si se pri zajtrku obrnila, si mislila, da te ni videl noben, js sem te. In včeraj v avtu. Zakaj mi lažeš direktno v glavo, če pa vem, da je nekaj narobe!
Sklonila sem glavo in lasje so mi zdrsnili naprej. Počepnil je k meni in mi dvignil glavo.
D: poglej me!
Znižal je ton in začel šepetati.
D: kaj je?
J: in kaj to tebe briga?
Naredil je nekaj tako nepričakovanega, da mi je kar vzelo sapo. Klofnil me je in odšel. Začela sem jokati. Nisem želela, da ga skrbi. Ja, tudi mene je bilo strah, ker sem googlala moje sindrome in prišlo je do zelo neprijetnih rezultatov, ki jih niti povedati ne morem. Na primer Multiplaskleroza,ki je niti omenjati nočem. To je najhujše. Kaj če je res? Ne, ne grem k zdravniku, dokler ne bo česa hujšega. Pritekla je Sara.
S: Viki, poglej...
J: Sara, ne želim sploh slišati. Ne želim niti pikice.
S: ja pa želiš.
Ko sem jo želela preglasiti, me je klofnila, a veliko nežnejše kot Dejan.
S: zberi se! Jaz imam čisto enake probleme kot ti.
Pogledala sem ji za hrbet in tudi njej se je tresla roka.
J: zdaj pa, uou, imave mogoče obe...
S: MS? Mogoče, ne vem, vem samo to, da je to eden od sidromov. Tudi jaz to skrivam. Zakaj? Zato, ker ne želim, da bi jih skrbelo. Mater! Kaj naj nardiva, Viki, kaj?
Objela sem jo in še ona je prav potiho zajokala. Take objeme imave obe najrajši. Objeme najboljše prijateljice, ki kar kričijo: razumem te.
2 nexta









11. september 2016
Next
11. september 2016
u215961
u215961
Next
11. september 2016
Z Dejanom se nisva pogovarjala, tudi če sem jaz hotela. Na plaži ni dal brisače k nam, ampak je šel nekam drugam. To me je zelo prizadelo. Kopali smo se in spet sem mogla na obalo, saj me je roka bolela Saro pa tudi. Pogovarjali sva se.
S: to ne more trajati večno.
J: kadar bo kaj hujšega, greva.
S: kam.
J: šš!
S: aajaaa. In kaj bojo naredli?
J: (zašepetam) odvzamejo kri, pa pošljejo v laboratorij.
S: uf.
J: tuki že ne.
S: ne.
Ko smo šli do avtov, je Dejan pograbil ključ in to me je tako prizadelo, da sem šla ven iz avta in se usedla na sovoznikovo stran. Sara je zavzdihnila in se ono usedla za volan. Začela sem jokati a čisto potiho. Čakali sva na Bojana in še na koga. Videla sem, da se je Sari začela tresti roka in da je vzela tableto in mi pomežiknila in se nasmehnila, da mi je pokazala, da je vse OK. Zbala sem se zanjo, a sem si kmalu premislila, saj ko se ti trese roka, da te vseeno uboga in da bo lahko vozila. Pogledala sem skozi okno in se malce zasanjala, dokler nismo prispeli do apartmaja. Ko smo prišli v apartma, smo se malce spočili. Po počitku, sem vprašala Saro, če gre teč, ona je vprašala Bojana in Bojan je vprašal Dejana. In tako smo šli vsi štirje teč. Tekli smo po isti potki kot ponavadi, a le da nas je vleklo nekam tja, na drugo stran potočka. In tako smo zavili na tisto potko. Tekli smo ob potki in se pogovarjali, le Dejan se je držal stran. Nekaj me je privlačilo iz gozda, druge pa tudi. Našli smo en črn svetleč kamen.
4 nexti.
11. september 2016
u215804
u215804
Next
11. september 2016
kaj bo to? jim bo spremenilo življenje?
11. september 2016
Next in pomojem ja nimam pa pojma kaj se bo zgodilo
11. september 2016
u215961
u215961
Next
12. september 2016
Next + nova !!!!!
12. september 2016
Next
12. september 2016
J: uau!
Prijela sem ga, a mi ga je Sara hitro vzela iz rok. Podala ga je Bojanu in Bojan ga je podal Dejanu. Nama s Saro so se začele tresti roke, Dejana in Bojana pa je očitno začela boleti glava in to zelo močno. Vsi štirje smo se počutili zelo slabo. Ni bilo še slabšega občutka. Pred nami se je pojavil moški zavit v črn plašč in pokrit s klobukom. Gledal nas je.
S: kdo... Kdo si?
J: kaj hočeš?
D: ne vem, kaj hoče.
B: mislim, da hoče nas.
Tisti moški je spregovoril.
M: ja, končno so naše plašne srnice spregovorile. Sara, kdo sem?
Izginil je in se pojavil tik pred njo.
M: vodja. Vodja sveta, v katerega vstopate.
Spet se je teleportiral k meni.
M: tudi sam sem duh. Kaj hočem? Da, Bojan, hočem vas.
Spet je izginil in se pojavil za nami. Želela sem se obrniti, a me je nekaj držalo nazaj. Sklonila sem glavo in poslušala njegov grobi šepetajoči glas.
M: dobili ste dar. Vi ste izbrani. Izbrani. Lahko nas vidite, slišite. Čutite.
J: duhove?
M: bravo srček, odkrila si toplo vodo. To mora ostati skrivnost. Tisti, ki jim morate pomagati, le tisti lahko vedo.
Izginil je in se postavil k nama obema.
M: Sara, Viktorija, brez skrbi, nimata MS. Imata dar, nečesa ste zmožni. Viktorija, ti poskusi. Stegni roko proti tistemu kamnu, se skoncentriraj nanj in počasi pomikaj roko višje.
To sem storila in kamen se je dvignil. Višje je bil, bolj mi je postajalo slabo. Kar naenkrat, ko je bil že visoko, mi je postalo tako slabo, da bi se kmalu zgrudila na tla. Spustila sem roko in kamen je padel na tla. Sara je storila enako in tudi njej je postalo slabo.
M: veliko energije je potrebne za to. Zakaj tablete niso pomagale? Jaz sem vama dajal znake. Tresoča roka.
Prestavil se je k Bojanu in Dejanu.
M: glava. Pri vama je enako kot pri puncama, le da lahko premikata druge stvari in na drugačen način. Aja, izbral sem vas zato, ker morate duhovom pomagati iti na drugo stran. Čisto enaki so, kot takrat, ko so umrli. Ko bodo pripravljeni, bodo tam videli luč, tam jih bo čakal mir- le ustreči jim morate. Pomagajte jim najti stik z živimi.
Izginil je in tam ni bilo ničesar. Dejan je hitro stekel k meni in me objel in poljubil, ter mi obrisal solze. Enako je Bojan naredil Sari.
J: zdaj je vse na nas.
B: pojdimo stran, stran od tu in se delajmo, kot da ni bilo nič.
Odšli smo stran. Ko smo bili na pol poti do apartmaja, se nam je prikazal Miha. Bil je ves umazan in v uniformi. Začela sem jokati in med hlipanjem spacala besede.
J: Miha, ne. A... a... Si mrtev?
Prikimal je zmedeno. Začela sem odkimavati in se pomaknila korak nazaj.
J: ne. Ne, ne moreš biti.
M: Ja, odšel sem v vojsko in ja. Kot vidiš, sem padel v vojski.
Sklonila sem se in še bolj zajokala. Tudi Sara in Dejan sta, Bojan pa Mihe ni poznal.
D: Miha, kako si nam lahko povzročil tako bolečino? Najprej si kar odšel, potem pa se nam prikažeš kot...
J: kot duh. Dejan, to boš moral sprejeti, žal.
M: evo, povedal sem ti, sedaj pa vidim luč.
Stopil je k meni in me poljubil na čelo. Odšel je in izginil. Usedla sem se na tla in začela jokati in to je tako bolelo.
J: to je res preveč. Vidimo duhove, Miha je mrtev, imamo supermoči. Kaj naj?
S: bojim se, da ne moremo nič.
3 nexti
12. september 2016
u215961
u215961
Next
12. september 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg