Forum
1. Poglavje: Grenke solze, pretočene zaradi Evie

Dober dan! Se zasliši pri vhodnih vratih učilnice. Vsi naenkrat odgovorimo nazaj Dober dan. Učiteljica reče, da pripravimo domačo nalogo. Ko povlečem iz torbe zvezek za slovenščino zaslišim krik in se ozrem za glasom. Eva je spet pozabila delovni list. Zavijem z očmi in medtem, ko učiteljica nadira Evo, poiščem domačo nalogo. Ko jo preverimo, se z puncami začnemo pogovarjati, saj smo imeli prosto. Evie, ki misli, da je povsod in v vsem najboljša začne govoriti o duhovih. Jaz se nevidno umaknem saj me je strah duhov. Evie to opazi in naredi vzvišeni obraz. S priliznjenim glasom pride k meni in reče: »Uboga Elizabeth! Strahopetna mala punčka. Boji se čisto vsega. Pajkov, kač, duhov…« Na to odvrnem: Pa kaj potem?! Pač ne maram govoriti o takih stvareh!!! Odhitim k klopi in se nemudoma usedem. Zaslišim kako Evie naglas govori o meni. Evie, ki ima dolge črne lase, bel obraz, in vedno škrlatne ustnice. Jaz sem bolj preprosta. Imam temno rjave, kratke lase, ki jih imam največkrat v čopu, temno polt in imam rada modro in črno barvo. Ko se med mislimi izgubim, me Ema (punca, ki smo jo pred kratkim na enak način izključile) prekini in se nagne k meni in mi reče: No zdaj sva vsaj dve. Komaj zadržujem solze. A se kmalu razlijejo po mojem licu. Stečem skozi vrata in grem na stranišče kjer se zaklenem v kabino in se zjočem, da me potem boli glava. 5 minut po zvonjenju pridem nazaj v razred in se opravičim, ker sem zamudila. Evie me ošine in me pogleda z sovražnim in vzhičenim obrazom. Tisti trenutek sem si rekla: Ignorirala jo bom do konca življenja. To sem upoštevala še en mesec. Nekoč pri razredni uri, učiteljica začne govoriti kako je grdo če človek človeka ignorira. Tako vem, da je učiteljica opazila kaj delam, ali še huje. Evie je povedala debelo laž, ki jo je učiteljica verjela. Tako učiteljica z grdim obrazom pogleda vame. Tako pride v učilnico pedagoginja, ki je jezna in se vidi kako bo zdaj, zdaj počila od jeze. Prosi, če lahko mene vzame za nadaljnji dve uri. Tako se mi oči spet napolnijo z jeznimi in žalostnimi solzami. Stopim z njo in, ko zaloputne vrata me pedagoginja nadere in iz učilnice zaslišim kako naša razredničarka sprašuje Evie če je v redu in če je žalostna. Ta z šibkim glasom pove, da je zelo začudena zakaj sem jo ignorirala. Evie je vedela, da to poslušam zato je še bolj pritisnila na mene in se začela pretvarjati, da joka. Pedagoginja je enako slišala, da joka in me z strogim obrazom ošinila, da greva. Po dolgem temačnem in žalostnem hodniku sledim pedagoginji in v glavi mi poje žalostna pesem. Glasba je zame velik zaklad. In če ga ne bi prejela, bi umrla od žalosti. Ko sva prišli do pisarne sem bila živčna, kaj se bo zgodilo. Najbolj me je presenetilo, da mi je pedagoginja rekla, da naj počakam pred vrati. Šele potem, ko sem zaslišala besede pedagoginje in ravnateljice sem ugotovila, da je pedagoginja hotela, da slišim kar se pogovarjata, a tako, da ravnateljica tega nebi vedela. Ne moremo pustiti, da si dekle tega dovoli. Pravi ravnateljica. Vedela sem, kaj bo to pomenilo. Ukrepi, taki in drugačni. In ne, da bi se zavedala mi vrele solze pritečejo iz oči in spolzijo po mojih temnih licih. Naslonim se na steno in se spustim ob njej na tla. Zamašim si ušesa saj besede, ki so prihajale iz ust ravnateljice in pedagoginje, so mi parale ušesa. Čez petintrideset minut je pedagoginja odprla vrata in me povabila v njeno pisarno. Ravnateljica je odšla in me z zgroženim obrazom gledala. Ravnateljica je imela Živo rdeča očala in njene rdečkaste lase spletene v kito. Jaz pogled usmerim na stol, ki stoji sredi učilnice. Pedagoginja me povabi, da sedem. Ona je nekaj začela iskati po kratkem času pa si zamrmra, da ni pomembno. Pogled spet usmeri vam in z svojim pogledom me reže v srcu. Potem se opogumim in z tihim in prestrašenim glasom rečem, če bodo poklicali moje starše. Pedagoginja se zasmeji in odvrne: O draga Elizabeth naredili bomo vse, da se boš naučila kaj so kozje molitvice. In ja bomo poklicali tvoje starše. Vprašam, če lahko odidem, zavpije name in reče, da se bova še malo pomenila in tudi, če bo treba me bo udarila po licu pravi. Tako mi spet grenke solze spolzijo po mojih licih, ki so zdaj napeta. Po dveh urah vpitja me je glava zelo bolela. Hotela sem, da bi bil nekdo ob meni, ki bi me imel rad in bi me razumel. A nikogar, ni bilo. Ko je bilo končno konec sem pograbila torbo se hitro preobula in stekla ven na moj najljubši kraj.

Ali te zanima nadaljevanje?!


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

22. oktober 2016
Ta zgodba nima slik.Naredi si slike v svoji glavi. Ti si prikaži kako se ta zgodba dogaja
22. oktober 2016
u215961
u215961
Next
23. oktober 2016
ok
23. oktober 2016
u216106
u216106
Kul
23. oktober 2016
pišem nadaljevanje
23. oktober 2016
u215804
u215804
Next
23. oktober 2016
2. Poglavje: Nove moči, ki nisem vedela za njih
Hotela sem, da bi bil nekdo ob meni. Nekdo, ki bi me razumel. Nikogar ni bilo.
zato odšla sem v gozd. Tam sem splezala na moje najljubšo drevo. Nisem mogla razmišljati, saj me je preveč bolela glava. Moje veke so se počasi spuščale. Zaspala sem v globok spanec. Zaslišala sem nek zvok, ki se je slišal kot padec. Nekdo me je pobral. Odpeljal me me je v neko stavbo. Tam sem spet zaspala. Ko sem se zbudila sem se spet zjokala. Nisem hotela, da bi me kdo videl. Ko je nekdo odprl vrata sem se obrnila in sem se delala, da sem zaspala. Nekdo me je prijel. To se je čutilo kot, da bi mi vlil nove moči. Hotela sem vedeti kdo je bil. Zato sem odprla oči. Bilo ni nobenega. Prišel je zdravnik in rekel, da moram počivati in sem imela rahli pretres možganov. Razmišljala sem kako je moje življenje bedno in sramovanja vredno. Zaspala sem.
24. oktober 2016
u215804
u215804
Neeext
24. oktober 2016
ok
24. oktober 2016
u216106
u216106
Next
24. oktober 2016
pišem...
24. oktober 2016
u206208
u206208
Next
01. december 2016
u221350
u221350
Next
01. februar 2017
Next
01. februar 2017
zoe6056
zoe6056
Next
09. februar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg