Forum
Zdravo. Že nekaj časa nazaj sem napisala kratko zgodbico, ki pa jo nameravam nekoč še nadaljevati. Videla sem ta froum oz. stran in sem se odločila objaviti zgodbico, mogoče bo komu všeč, upam
29. januar 2013
Prvi dan. Prvi dan v novi šoli, odkar sva se z materjo spet preselili.
Kakšna je moja zgodba? Živim sama z mami, saj naju je oče, njen mož zapustil ko sem bila stara komaj 3 leta. Ni maral otrok, niti še ni bil pripravljen nanj, kajti moja starša sta bila še zelo mlada, ko sta me imela. Moja mami je bila stara komaj 19, medtem ko je bil on 2 leti starejši. Nekaj časa sem bila jezna nanj, ker naju je zapustil, a kasneje sem ga razumela in opustila svoje jezne misli. Lahko sem bila srečna, da imam čudovito mami, s katero se zelo dobro razumeva in imava veliko skupnega. Mogoče je to prav zaradi tega, ker me je imela že tako kmalu. Medtem ko jo je moj oče zapustil, je imela veliko podporo svojih staršev. Ona je skrbela zame, ko pa je študirala, pa sem bila pri starih starših. Ko sem bila stara 8 let, pa sva se začeli seliti. Še danes ne vem zakaj, a mami je vedno prišla sredi noči in rekla da morava oditi. Brez vprašanj sem ji pomagala pri prtljagi in potem sva odšli. Danes sem stara 16 let. Z mami sva se spet preselili, tokrat sem upala da je zadnjič.
Pa se vrnimo k sedanjosti. Čutila sem veliko radost in vznemirjenost. Veter je nežno pihal in mršil moje svetlo rjave lase. Zelo rada sem imela veter in prav zaradi tega je jesen moj najljubši letni čas. Kaj je lahko lepše kot nežen šepet vetra, ki je kot melodija, ki me vabi, da jo zaigram in pa šumenje listja, ki se dopolnjuje z melodijo vetra in nastaja simfonija.
Ko sem čakala pred šolo in se pripravljala, da vstopim, sem se še malo prepustila vetru. Name je deloval zelo pozitivno in izginila je še zadnja trohica živčnosti, ki sem jo imela. Bila sem pripravljena in sem vstopila. Šola mi je bila že na prvi pogled všeč in vedela sem, da bom tu našla svoje mesto. Spet sem se znašla sredi sanjarjenja, ko me je šolski zvonec predramil.
Hitro sem se preobula in stekla k svojemu razredu. Ko sem prispela de razreda sem se še malo ozrla naokoli, kar naenkrat pa se je nekdo zaletel vame. »Oprosti, zamujam in sem hitel, nisem te opazil« se je že opravičeval. »Jaz sem Jan, me veseli! Ti si pa nova kajne? Nasmehnila sem se: »Nič hudega, saj tudi jaz nisem bila pozorna, kajti zamudila sem se z iskanjem učilnice. Joj, čisto sem se pozabila predstaviti. Moje ime je Lina«. »Lepo ime. No pojdiva sedaj v razred, preden že prvi dan dobiš opomin ali pa kaj drugega« in sva vstopila v razred. Fant v katerega sem se zaletela je bil pravi visoki lepotec- imel je kratko pristrižene lase pšenične barve in prelepe zelene oči. Izgledal je kot kakšen maneken.
Učiteljica je Jana samo pogledala, kot bi hotela reči »Pa ne že spet«, nato pa se je obrnila k meni, me vljudno pozdravila in predstavila razredu. Večina ljudi v razredu je bila videti prijaznih, le nekaj pa jih je gledalo, kot da sem odveč. Učiteljica mi je pomignila naj sedem k oknu, zraven nekega dekleta. Bila je malo manjša od mene, a ni bila prav majhna, lase pa je imela temnejše barve kakor jaz. Oči je imela zeleno modre, prav tako kot jaz, vendar so njene oči izžarevale neverjetno energijo in razigranost.
Komaj sem se usedla, že me je pozdravila »Moje ime je Anja, ti pa si Lina kajne? Dobrodošla! Če boš kdaj potrebovala pomoč ali pa se ne boš znašla na naši šoli, mi kar povej. Rade volje ti bom pomagala«.
Bila sem vesela prijaznosti sošolke, čutila sem da bova nekoč še dobri prijateljici. »Ja, jaz sem Lina in hvala, zelo si prijazna. Pomoč mi bo prav prišla«. Anja se je zahihitala »Sem videla da imaš dober okus«. »O čem pa govoriš?« »O Janu seveda. Sem videla, da sta skupaj vstopila in sigurno sta se že predstavila drug drugemu. Imaš srečo, kajti on je res najbolj prijazen in dober fant v razredu, povrh vsega pa še postaven«. »Če ti tako praviš, potem pa že« sem ji pritrdila in se nasmehnila. Bil je prvi dan in odvijal se je boljše, kot sem si predstavljala, da se bo.
Ko se je pouk končal, me je mami že čakala pred šolo. Poslovila sem se od Anje in odhitela k njej. Na poti domov sem ji povedala vse, od pripetljaja z Janom pa do Anje. Bila je srečna, saj je videla, da sem tudi jaz. Tudi ona je dobro preživela prvi dan v novi službi. Delala je v banki, tako da sva lahko z njeno plačo in mojo štipendijo finančno normalno shajali. Obe zadovoljni in z nasmehom na obrazu sva prispeli domov. Hmm, dom, kako lepo se to sliši. Ko bi se le končno ustalili in bi bil to najin dom za vedno. Najin novi dom je zelena hiška s prelepim vrtom, polnim čudovitih rož in prostornim dvoriščem.
Kot je bil to moj prvi dan v šoli, je bil nekako tudi prvi dan v novi hiši, saj sem že povedala, da sva se priselili sredi noči. Seveda sva imeli še veliko dela, saj sva morali razpakirati še skoraj vso prtljago in urediti najin dom. Zvečer sva se obe utrujeno zleknili na kavč in srebali limonado. Gledali sva televizijo, a naju je kmalu zmanjkalo in sva zaspali.
29. januar 2013
to je en delček zgodbe, se pa seveda še nadaljuje..
29. januar 2013
Jutro. Sonce je močno sijalo v dnevno sobo in me prebudilo. Zažvrgoleli so ptički in kmalu zatem je začela zvoniti še budilka. Ozrla sem se k mami, a je ona očitno že vstala. Takoj sem vedela kje je, saj se je iz kuhinje širil mamljiv vonj po palačinkah in sveže kuhani kavi. Moja mami je bila izjemna kuharica, sploh pa so njene palačinke najboljše, kar sem jih kdaj jedla. Hitro sem se oblekla in pripravila na šolo, nato pa odhitela v kuhinjo na zajtrk. Čeprav večina ljudi, ki jih poznam, zjutraj ne je, pa nama je mami že od malega pripravljala dober sveži obrok za zajtrk.
Kadar nisem bila v šoli zaradi praznikov ali ko sem zbolela, je bila mami vedno ob meni. Skupaj preživiva veliko časa. Čeprav je ob meni samo moja mami, sem presrečna, saj mi je kot najboljša prijateljica. Mnogi tega nimajo in niso tako srečni pa čeprav imajo oba starša v svojem življenju. Prav zaradi tako dobrega odnosa, ki ga imam z njo in ker imava toliko skupnega, ne pogrešam brata ali sestre.
Bil je že čas, da se odpravim v šolo. Čeprav je bila šola oddaljena le 10 minut od doma, če se napotim peš, me je mami vseeno peljala do šole.
Hmm, prva ura, imamo biologijo, moj najljubši predmet. Res imam srečo sem pomislila in odšla do razreda. Pri moji mizi je že bila Anja, ki je bila zatopljena v pogovor s sošolci, a ko sem prispela do nje, me je vsa navdušena pozdravila. Zgleda, da je pravkar izvedela super novico. Še preden sem jo uspela vprašati, kaj je razlog za njeno navdušenost, že mi je hitela razlagati, kaj se je zgodilo. Povedala mi je, da bo letos ples za Noč čarovnic in to prav kmalu, kajti oktober se je že bližal. Prejšnje leto, ko so bili Anja in ostali še prvi letnik, tega plesa niso imeli, saj je bila njihova šola elitna in so morali ples odpovedati zaradi škandala. Menda naj bi se na šoli prodajala mamila, a tega nikoli niso dokazali. Nekateri mislijo, da so si to izmislili tekmeci, da bi na njihovi šoli odpovedali ples in bi jim padel ugled. Zaradi tega so vsi mislili, da tudi letos ne bo plesa, a se je šolski svet odločil, da pustijo neprijetni dogodek za sabo in ples dovolijo. V trenutku ko je končala z govorom, je tudi mene preplavila dobra volja in entuziazem. Ples? To je zame nekaj novega, saj na prejšnjih šolah ni bilo plesov in podobnih družabnih dogodkov, res pa je, da nobena od mojih prejšnjih šol ni bila tako ugledna, kot je ta šola imenovana Gimnazija West.
Medtem, ko sem sanjarila o plesu, je zazvonil šolski zvonec, ki je oznanil začetek pouka. Ni minila niti ena minuta, ko je v razred prikorakal učitelj za biologijo. Vsi so se zdeli začudeni, presenečeni, a jaz nisem vedela zakaj, zato sem vprašala Anjo. Povedala mi je, da tega učitelja prvič vidijo, in da jih je prejšnje leto učil nekdo drug ter je bil edini učitelj za biologijo, ta pa je bil zgleda na novo. Kmalu me je pritegnil glas učitelja. Ko sem ga pogledala, se mi je pogled ustavil na njegovem obrazu. Bil mi je nekako znan, kot bi ga nekje že videla. To, da me je spominjal na nekoga, mi ni dalo miru, a sem si mislila, da bom sčasoma že odkrila od kod ga poznam, kje sem ga že videla. Ko sem se spet posvetila pouku, mi je nekaj „padlo v oko”. Opazila sem, da si me novi učitelj vsakič, ko pogledam stran ogleduje, izgledalo je kot da se nekaj sprašuje. Preostanek ure je normalno predaval in nam razlagal o anatomiji telesa, meni pa ni posvečal nobene posebne pozornosti več, zato sem tudi sama nadaljevala z delom. Ura je hitro minila, na moje začudenje pa me je novi učitelj po uri poklical k sebi. „Si nova? Kako ti je ime?” me je vprašal. „Ja, sem. Ime mi je Lina Hastings. Je kaj narobe?” me je zanimalo. „Ne, nič ni narobe, samo preverjam. Nasvidenje!” se je nasmehnil in odšel. Tudi sama sem se napotila iz razreda in pred njim me je že čakala Anja, neučakana da ji povem kaj je bilo. Kar je slišala se ji je zdelo čudno, a sva se odločili, da bova to pustili za drugič. Naslednje 3 ure so potekale normalno, nič nenavadnega več se ni zgodilo.
Bil je že čas kosila in ker sem bila nova na šoli, še nisem imela »svojega« prostora za sedenje, pri Anjini mizi pa ni bilo več prostora. Torej sem si morala najti še prostor, kjer bom pojedla svoje kosilo. To me je doletelo šele danes, saj prvi šolski dan še ni bilo kosila v šoli. Ozirala sem se po jedilnici in zagledala mizo, kjer je bil en prazen prostor. Za mizo je sedlo nekaj deklet in fantov. Vprašala sem jih če lahko prisedem. Že ko so me dekleta želela zavrniti, se je oglasil meni poznan glas in mi odvrnil, da lahko prisedem. Zadovoljna sem se usedla, takrat pa se je pokazal tisti obraz, kateremu je pripadal glas. Bil je Jan, fant v katerega sem se prejšnji dan zaletela. Kakor je bil on vidno vesel moje družbe, pa so bila dekleta zato videti toliko bolj nezadovoljna, ampak v Janovi prisotnosti vseeno niso ničesar rekle. Ko sem se po kosilu vračala proti razredu, pa so me pred njim čakala ista 3 dekleta, s katerimi smo si delile mizo v jedilnici. »Izogibaj se Jana, on je moj!« mi je nekako zabičala glavna izmed njih, ostale pa so me samo grdo pogledale in se zasmejale. Nato so se vse 3 zasukale na peti in odbrzele. Malo sem bila presenečena, saj se za Jana nisem zanimala, vendar ne preveč, saj je bilo od takih razvajenih, vzvišenih smrkelj nekaj takega pričakovano. Na vsaki šoli so taka dekleta, ki si lastijo nekoga, ki jim je všeč, ker so popularne in se jim zdi vsaka punca, če že samo spregovori s tistim fantom, ki jim je všeč, nevarnost.
Zadnji 2 uri sta minili, kot bi trenil. Obula sem se in odpravila proti izhodu. Anja je imela še neke obveznosti v šoli, mami pa ni mogla priti pome, tako da sem bila sama. Ravno sem hotela za sabo zapreti šolska vrata, pa se je za mano pojavil Jan: »Živiš blizu mene kajne? Tako da greva lahko skupaj domov.« »Jan, kajne? Zanimivo, nisem vedela, da živiva nedaleč stran drug od drugega« sem bila malo v zadregi. »Hehe, nič hudega, saj nisi mogla vedeti. Včeraj sem te opazil, ko sta se z mami peljali domov in sta zavijali na ulico, ki je samo eno ulico stran od naše. Mislim, da je to super. Pač glede izposojanja zvezkov mislim, če je kateri bolan in tako. Drugače so vsi sošolci oddaljeni vsaj pol ure.« »Ja, seveda, imaš prav. Se že veselim najinega sosedstva in izposojanja zvezkov« sem se namuznila. Med potjo sva se veliko pogovarjala in tako odkrila, da imava veliko skupnega. Tako se je začenjalo veliko prijateljstvo. Ko sva se pogovarjala, je čas hitro mineval in poti je kmalu zmanjkalo. Prišla sva do razpotja, se poslovila in se napotila vsak na svojo ulico.
Preden je mami prišla domov, sem postorila domače naloge, nato pa sem se malo sprostila in poslušala glasbo, čez nekaj časa pa sem začela zraven peti. Res sem uživala v petju, prav tako tudi mami. Večkrat sva imeli večer karaok in sva peli ali pa oponašali filmske zvezde. Z mami sva bili res praktično najboljši prijateljici. Medtem, ko sem prepevala pesem Beautiful soul, je prispela mami. Ura je bila 6 popoldne, zato je bil že čas za večerjo. Danes sem bila na vrsti za izbiranje večerje jaz. Odločila sem se za kruh z nutello in koščki jagod ter mleko. Obe lačni sva se lotili hrane in si spet zaupali, kaj je novega. Ko sem ji omenila pripetljaj z učiteljem biologije, sem v njenih očeh zagledala kanček zaskrbljenosti, a rekla ni ničesar, jaz pa je nisem spraševala.
Po večerji je mami pisala nekaj za službo, jaz pa sem se posvetila brskanju po internetu. Hotela sem videti, če imajo na naši šoli ali pa kje drugje v mestu kakšen risarski tečaj. Zelo rada imam umetnost, petje in risanje, zato sem želela najti tečaj risanja, da se naučim še boljše risati, saj s svojim risanjem nisem bila preveč zadovoljna. Risanje je bilo moja velika strast, saj me ustvarjanje izpopolnjuje. Nisem našla ničesar o kakšnem tečaju, a sem si rekla, da bom o tem povprašala še Anjo in Jana, ter jutri še enkrat pogledala na internetu, če sem slučajno kaj spregledala. Ura je bila že pozno, zato sem se odpravila spat.
Noč je bila zelo nemirna. Premetavala sem se sem ter tja po postelji, v glavi pa so mi vrele zamisli za pesem, ki sem jo potem preprosto morala zapisati na papir. In tako sem se prebudila in začela pisati..
Rojstvo angela
Noč. Tema. Jo slišiš?
Se oglaša tema ali si le domišljam?
Luna, sence, kdo se tam skriva?
Kdo v temi čepi in tihe solze toči?
Zakaj? Mora biti tako?

Dekle, mlado, brez vsega.
Le tema ji nudi zavetje.
Ta zvok pomirjajoč ji daje uteho.
Osamljena je, a vendarle ni sama,
Z njo se poigravajo sence.
Kaj? Zakaj? Kako?
Vprašanja se porajajo.
Si je dekle zaslužilo to?
Zakaj na svetu pravice ni?
Trpljenje nešteto nedolžnih ljudi.

Zakaj? Mora biti tako?
Dekle že nosi starka s koso.
Žalostno je, tako rosno.
A dekle je srečno,
Nasproti nebesom je poletelo.

V svetlobi sedaj živi.
Leta naokoli z angeli,
Deli dobroto med ljudi.
Ko ozrem se v nebo, vidim jo,
Srečno, vso v belem in nasmejano.

Kdo je to?
Kaj je to?
Dekle, ki jo je varovala tema,
Kasneje pa jo po okrilje vzela svetloba.
To je rojstvo angela.
Nisem vedela kaj naj si mislim o pesmi. Bilo je kot bi me vodila nevidna roka, kot da bi bila pod hipnozo. Pesem, dobra ali ne, se je nekako kar sama pisala. To se mi je zgodilo prvič, da sem se zbudila kar sredi noči, da bi napisala pesem. Ali je bila to samo ideja, navdih ali je imelo to globlji pomen? Neka potlačena čustva, skrivnost, ki hoče privreti na dan? To je bila še ena stvar, ki mi je kradla spanec in mi polnila misli. Kmalu me je spet odneslo v spanje. Preostanek noči je bil miren, nič več ponorelih misli.

Zjutraj sem se zbudila dobre volje, a vendarle rahlo utrujena, saj sem polovico noči prebedela. Malo sem še poležala v postelji in poslušala lahen topot dežja, ki je deloval kot umirjen utrip, ki pomirja. Razmišljala sem kako bi bilo super, če bi lahko celi dan samo ležala in poslušala padanje dežja. Vendar pa sem morala vstati in se pripraviti za šolo.

Prvi šolski teden se je bližal koncu. Na novo okolje, šolo in ljudi sem se že dokaj navadila. Tudi moj novi dom se mi je zdel super. Kot vsak dan, sem si tudi danes zaželela, da se z mami ne bi več selili. Vsaka moja druga beseda je bila novo; nov dom, nova šola, novo okolje.. In tega sem bila že res sita. Vse kar sem si želela je bilo mirno življenje brez ponovnih selitev.
V vsem tem svojem razmišljanju sem prispela do šole. Preobula sem se in odhitela v razred. Anja je bila kot vedno v šoli pred mano, jaz pa sem bila spet pozna. Komaj sem se usedla, že je zazvonil zvonec, v razred pa je seveda pritekel večni zamudnik Jan, zato sem se sama pri sebi neopazno nasmehnila. Na njegovo srečo je danes malo zamujala tudi učiteljica in se je tako lahko brez pridige usedel na svoje mesto.

Nekaj trenutkov kasneje pa je v razred prišla naša učiteljica matematike, z njo pa je bilo neko dekle, ki sem jo prvič videla. Učiteljica jo je predstavila: »Dijaki, to je vaša nova sošolka, Klavdija.« Dekle je večinoma zrlo v tla, saj ji je bilo očitno nerodno, vendar pa ko jo je učiteljica predstavila nas je pogledala in se rahlo nasmehnila. Najbrž je bila bolj sramežljiva. Sama sem bila pred nekaj leti prav takšna kot ona, a sem se po tolikih selitvah že navadila biti »ta nova punca« in nisem več tako sramežljiva. Vključno s Klavdijo, je naš razred imel kar 30 dijakov, 17 punc in 13 fantov. Ko se med odmorom osredotočiš na okolico in bolje pogledaš po razredu, vidiš kako je razdeljen na različne »tabore« oziroma skupine. V enem kotu športniki, v drugem tisti, ki imajo radi stripe, v tretjem »šminkerke«, potem imamo skupinico, kjer so tisti, ki so nori na računalniške igrice, nekje so tisti, ki imajo radi metal in pa še tiste, ki so pridni v šoli in imajo tudi veliko izvenšolskih dejavnosti. Tako da je bilo v razredu in še več, na celi šoli razširjenih več skupinic. Anja, ki je bila bolj družabna in spontana, je bila v večih skupinah, medtem ko jaz in Klavdija nisva še nikamor »pripadali«. No pravzaprav sva bili nekako v svoji skupini »ta novi punci« in mislim, da bo še kar nekaj časa ostalo tako.

Prve štiri ure pouka so se vlekle v nedogled. Matematika, fizika, kemija, nemščina; skoraj sami meni najmanj ljubi predmeti. Le zakaj jih je treba? Namesto tega bi bil lahko kakšen boljši predmet- na primer likovna vzgoja, a ne, ta je morala biti na žalost v programu samo za 1.letnik. Zato sem upala, da Anja in Jan vesta za kakšen tečaj risanja, a ju še nisem imela priložnosti vprašati. Na srečo je po četrti šolski uri kosilo in takrat bo ravno pravi čas, da ju malo povprašam.

Končno. Čas kosila. Pohitela sem v jedilnico in kot nalašč je za našo mizo že sedel Jan in to celo sam, ostali še niso prišli. Še preden sem sedla me je pozdravil. Pozdravila sem ga nazaj, nato pa ga vprašala, če ve za kakšen risarski tečaj. »Risarski tečaj? Kakšno naključje. Vem za en takšen tečaj in naslednji teden se že prične, kajti tudi jaz sem se prijavil nanj. Vendar pa se moraš prijaviti do konca tedna. Bom poiskal letak in ti ga kasneje prinesel, ok? V njem piše kdaj in kje bo potekal, vse kar pač potrebuješ vedeti.« je odgovoril. »Tudi tebe zanima risanje? Lepo. Ja, res je naključje. Pa hvala za vse, res sem vesela, da si mi povedal za tečaj. No, pa dober tek.« »Ni za kaj, saj ni nič takšnega. Hvala, enako.« Nato sva se oba posvetila hrani in brez besed jedla, kmalu zatem so prišli še ostali, ki sedijo za isto jedilno mizo kot midva. Na srečo sva se uspela o vsem pogovoriti, še preden so prišli, saj sem se tako izognila grdim pogledom deklet, ki norijo za Janom. Super se mi je zdelo, da ima tudi on rad risanje in da mi je povedal za tečaj.
Pojedla sem kosilo, ker pa sem imela še nekaj časa, sem se napotila do šolske knjižnice. Hotela sem si izposoditi nekaj poezije in knjigo Jules-a Verna, novelo Potovanje v središče zemlje. Ko sem našla knjigo, ki sem jo iskala, sem čisto na dnu zadnje police zagledala knjigo, ki me je kar vlekla k sebi, kajti na njej je bilo nekaj drugačnega in skrivnostnega. Prav gotovo je že dolgo ni nihče opazil in prebral, saj je bilo na njej kar nekaj prahu. Ko sem to knjigo vzela v roke, me je prešinil hlad, rahel vetrič, le da ne vem iz kje se je le-ta vzel, glede na to, da v bližini ni bilo ne vrat, niti okna. Odstranila sem prah z naslovnice in si ogledala naslov knjige. Ko sem ga prebrala, me je spreletel srh: »Kontakt z onostranstvom«. Saj je samo knjiga, sem si mislila, ne vem zakaj so me obdajali takšni nenavadni občutki, zakaj sem se tako vznemirila. Hotela sem jo vrniti, a sem si premislila. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom in če sem našla to zapuščeno knjigo, že mora imeti to svoj pomen, zato sem si jo izposodila.

Odmor za kosilo se je že skoraj iztekel, zato sem odšla proti razredu. Glede knjige sem premislila in se odločila, da jo bom prebrala in odkrila zakaj »me je poiskala«, vendar nisem nameravala knjige omeniti nikomur, ne Janu, niti Anji, celo mami, ki ji drugače zaupam čisto vse, sem to zamolčala..

To šolsko uro je bila na urniku zgodovina. Ta predmet mi je bil dejansko všeč, saj je zanimiv, a že od malega me je še bolj zanimala arheologija. Na moje presenečenje je bila današnja ura zgodovine malo drugačna. Nisem mogla verjeti, ampak je bilo res. Arheologija je pomemben del zgodovine, zato se je učiteljica domislila, da bi nekaj ur posvetili prav tej vedi. Razdelila nas je v skupine po štiri, nato pa nam sporočila super novico. Povedala nam je, da bomo imeli v skupinah prav posebne raziskovalne naloge iz arheologije in da bomo zaradi tega kmalu odšli za 5 dni v Egipt. Ogledali si bomo nekaj piramid in spremljali tamkajšnjo izkopavanje blizu Kaira, kajti odkrili so že nekaj dragocenih porcelanastih krožnikov in skodelic. Bila sem več kot navdušena. To se mi je zdelo tako nerealno, kot da bi sanjala, saj sem si že dolgo časa želela iti v Egipt. Grobnice, spremljanje izkopavanja, sam Egipt… neverjetno. Tedaj pa mi je prišlo nekaj na misel. Ne vem ali je bilo naključje ali celo usoda. Egipčani so namreč verjeli v posmrtno življenje, v onostranstvo, sama pa sem našla knjigo Kontakt z onostranstvom. Je tu vendarle kakšna povezava? To je bila še ena stvar za na moj seznam stvari, ki jih moram razvozlati.

»Hey Lina, si še tukaj?« me je predramila iz premišljevanja Anja. »Kam si spet odtavala? Res si pogosto v oblakih. Se tudi ti veseliš potovanja v Egipt?« se je smejala. »Veselim? Navdušena sem, to mi res veliko pomeni in gotovo bo to zame nepozabno doživetje. Torej, s kom sva v skupini?« »No, super, da tako misliš. Midve sva s Klavdijo in z Janom. Mislim, da bomo kar dobra ekipa in ta ekskurzija je kot nalašč, da se bolje spoznamo« je bila zadovoljna. »Ti, Klavdija, Jan in jaz. Imam pa srečo, da imam vaju v skupini, Klavdija pa predvidevam, je tudi prijetno dekle.« »Gotovo je v redu punca ja, vendar meni je bolj zanimiva kombinacija tebe in Jana.« »Ha? O čem pa govoriš? Saj sva samo prijatelja in tudi ne vidim ga kot kaj več.« »Hehe, mogoče je zaenkrat še tako, a kmalu boš tudi ti padla pod njegov urok in še ravno drug za drugega sta. Bomo videli, v Egiptu se lahko še marsikaj razvije« se je muzala Anja.

»Joj, joj, Anja, potem pa ljudje meni pravijo, da imam bujno domišljijo. Ne, ne verjamem, da bo kaj na tem, kajti v njem vidim samo dobrega prijatelja, sošolca in prepričana sem, da on čuti isto kot jaz.« »Nič ni nemogoče« je še dodala, a še preden sem ji lahko karkoli odgovorila, mi je nadaljnje pregovarjanje preprečil šolski zvonec. Anja je to izkoristila in se smehljaje odpravila iz razreda.

Po koncu pouka sem pri izhodu šole zopet naletela na Jana. Bila sem vesela, saj mi tako ni bilo treba iti domov sami. »Živjo, Lina! Še sreča, da sva tako časovno usklajena, kajti želel sem ti dati letak za risarski tečaj, kot sem ti rekel, a prej nikakor ni bilo časa, da bi ti ga prinesel. Izvoli. V njem piše vse, kar potrebuješ vedeti.« »Ooo, hvala! Res sem ti hvaležna. Komaj čakam, da se prične tečaj. Še enkrat hvala« sem bila vsa prešerna, v navalu veselja pa sem ga objela, za kar mi je bilo potem nerodno kot kakšni majhni deklici. »Ah, ni za kaj, saj ni nič takega, malenkost. No pojdiva sedaj domov.«

Ko sva bila že skoraj na razpotju najinih ulic, se je ustavil in začel hiteti: »Joj, smola, skoraj bi pozabil. Ker imam toliko na misli, mi je pa to čisto ušlo iz njih. Glede ekskurzije v Egipt. Zdi se mi super in res sem vesel, da sva v isti skupini. Hotel pa sem te vprašati, če bi med vožnjo sedela z mano?« Bila sem kar malo presenečena nad vprašanjem nad vprašanjem. »Jaz? Resno? No, če to res želiš, potem ja, bom sedela s tabo.« »Dobro, potem je to dogovorjeno.« Minila je komaj minuta, ko sva prispela do mesta, kjer se najini poti ločita. »No, pa sva tu. Lepo se imej! Pa pa! Se vidiva jutri v šoli!« »Hvala, tudi ti uživaj! Adijo!« sva šla vsak svojo pot.

Minil je že mesec dni in začenjale so se priprave na ples za noč čarovnic. Manjkalo je samo še nekaj dni do tega težko pričakovanega dogodka. Anja in jaz sva se vključili v skupino, ki je sodelovala pri okraševanju in pripravah na ples. Pri tem sva se z Anjo zelo sprostili in zabavali, zato sva se imeli lepo. Ker je bila tematika plesa, torej noč čarovnic že določena, je bilo delo veliko lažje. Ko sem obešala dekorativne pajkove mreže, me je prešinilo. Toliko razmišljam o tem plesu, sodelujem pri pripravah, se veselim, pa vendarle še nisem pomislila na to, kaj bom sploh oblekla. Malo naprej je Anja barvala stebre v krvavo-rdečo barvo. Napotila sem se k njej, da bi jo vprašala za nasvet. »Živjo, Anja!« »O, Lina, zdravo! Kako gre okraševanje? Meni je tole super. Nimamo pouka, samo barvamo in obešamo dekoracije, se zabavamo, vse je te tako sproščeno.« »Ja, res je. No, k tebi sem prišla, da bi te nekaj vprašala. Spomnila sem se, da nisem še nič razmišljala o maski, v kaj se bom napravila za na ples. Ti že imaš idejo, kaj boš?« »O, seveda vem. To, kar sem hotela biti že prejšnje leto, pa je bil potem ples odpovedan, druid.« »Res? Kako zanimivo. Uu, pravkar sem dobila idejo za svoj kostum. Kaj praviš na Kleopatro?« »Wau, super ideja. Vem kako si navdušena nad Egipčani, zato ti je ta maska kot pisana na kožo.« »Misliš? Upam, da res. Komaj čakam, da se lotim iskanja kostuma in dodatkov. Bi šli skupaj po nakupih?« »Ja, seveda, to bo super. Najbolje, da greva že v petek po pouku. Tudi jaz komaj čakam. O, groza, koliko je že ura. Oprosti, moram nekam iti, se vidiva jutri. Čaw!« »Je že v redu. Lepo se mej, čaw!«

Petka sem se zelo veselila, kajti takrat sva z Anjo nameravali po kostum. Mislila sem, da se mi je življenje res uredilo in da me ne more nič več prizadeti, tako sem bila srečna. Vendar pa je ta iluzija trajala le do trenutka, ko je zazvonil telefon. Tokrat, ko se je oglasila melodija zvonjenja mojega mobitela, se mi je zdela zelo drugačna kot ponavadi. Ne vem zakaj, ampak čutila sem, da bom izvedela nekaj slabega. Ko sem se oglasila na mobitel, sem najprej zaslišala tiho ihtenje, kmalu zatem pa je ženska na drugi strani mobitela začela govoriti. Predstavila se je kot Janova mama. »Poklicala sem te, ker vem, da si dobra prijateljica mojega sina. Nekaj moraš izvedeti. On je.. On je imel.. Napadli so ga. Ukradli so mu denar in ga močno pretepli. Če ne bi prišel mimo nek starejši gospod in poklical rešilca, bi zagotovo umrl. Vendar Jan.. V kritičnem stanju je. Lina, ne vem če bo preživel.« Mobitel mi je zletel iz roke, sama pa sem se zgrudila na tla. Nisem zmogla, nisem verjela kar sem slišala. Podrl se mi je svet, saj se je Janu, mojemu prijatelju zgodilo nekaj tako slabega. Počutila sem se, kot da bi mi nekdo izrezal srce, tam pa je namesto njega zijala samo velika praznina. To je bilo preveč zame.. Onesvestila sem se.

Zbudila sem se v svoji postelji, mami pa je sedela ob meni. Pomislila sem, da je bilo vse skupaj samo nočna mora, da je bilo vse neresnično, a zaskrbljujoč pogled na maminem obrazu mi je potrdil, da je vse res. Mami je bila zaskrbljena, saj se mi kaj takšnega še nikoli ni zgodilo, zato sem ji povedala, kaj se je pripetilo. Ko sem izrekla resnico na glas, sem jo morala sprejeti in si nehati zatiskati oči. Čeprav je bila ura komaj 6 popoldne, sem se že odpravila v posteljo. Malo sem poslušala mp3 in nato zaspala. Kriče sem se prebudila iz nočne more. Ves čas se mi je v glavi prikazoval prizor, kako so se spravili na Jana in ga trpinčili in da jih je bilo preveč, da bi se lahko sploh branil. Kot že neke noči poprej, sem tudi danes morala vstati sredi noči. Svoja čustva sem želela izliti na papir.

Zazrem se v nebo.
Temno je, a zvezde nosijo svetlobo.
Zaprem oči in te vidim,
negibnega, skoraj brez življenja.

Ko vrtnica imaš trnje,
ki te ščiti, varuje.
A jeseni, ko kmalu hlad zaveje,
veter daleč odnese cvetove tvoje.

Okoli nje zajček skaklja,
jo občuduje, priznati ji ne zna.
Močan veter, bes ljudi,
prelomil vrtnico, zlomil dušo ji.

Sedaj je kot plevel,
vihar življenje skoraj je vzel.
Zajčka sedaj k njej še ni,
boji se, da smrt odnese jo v temi.
Kakor nesle so ga tačke,
pritekel k vrtnici je in spregovoril:
»Nikoli povedal ti nisem,
da kar čutim do tebe, je kot pesem.
Če spet cela boš,
to pesem iz mojega srca bom izbrisal!«
Dokler nisem začutila, da Jana izgubljam, se nisem niti zavedala, da do njega gojim globlja čustva od prijateljstva. Takoj sem vedela, kaj moram storiti. Mami sem prosila, če lahko danes izostanem od pouka in obiščem Jana. Seveda mi je dovolila ter me celo peljala do bolnišnice. Stala sem pred to zloveščo stavbo, ki me je kar odbijala od sebe, a želja, da vidim Jana je bila močnejša od moje tesnobe zaradi bolnic. Ko sem stopala po hodniku bolnišnice, so moje noge postajale čedalje težje in koraki počasnejši. Bilo me je strah, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem. Stala sem pred njegovo sobo, globoko zavzdihnila, nato pa končno vstopila.

Ko sem vstopila, se mi je za trenutek zazdelo, da vse skupaj sploh ni resnično, ampak le zelo živa nočna mora. Ko sem ga zagledala tako nemočnega, spečega v bolnišnični postelji, me je spet preplavila resničnost. Usedla sem se k postelji in na robu solz potiho spregovorila: »Najbrž me ne slišiš in verjetno je tudi boljše, če me ne. Prosim, bori se za svoje življenje, ne umri, vse bi dala za to, da bi ozdravel. Potlačila bom tudi svoja čustva, saj do tebe čutim nekaj več kot samo prijateljstvo, ampak preživi, prosim te. Svoja čustva do tebe, zamenjam za tvoje življenje. Si moj najboljši prijatelj, poleg Anje, rada te imam in uživam s teboj, res te ne morem izgubiti. Jan, če ne boš preživel, te bom obudila od mrtvih in do smrti mučila, zato se le hitro prebudi... Saj veš, da z mano ni heca.«

Kmalu je v sobo stopila Janova mama, ki pa sem se ji predstavila, nato pa sva se v solzah objeli. Čeprav se še nisva uradno spoznali, sva se obe počutili enako slabo in sva si bili zato nekako blizu. Kasneje je k Janu na obisk prišel tudi njegov oče. Oba njegova starša sta bila videti prijetna, a jaz nisem več zdržala biti v bolnišnici in sem želela samo še domov. Nazaj sem se peljala z avtobusom, saj je mami morala v službo, tako da me ni mogla odpeljati nazaj.

Odkar je Jan v bolnici je minilo že tri dni, zdelo pa se mi je kot večnost. Zdravniki še kar niso vedeli, če bo ozdravel. Bil je že petek, danes bi morali iti z Anjo po nakupih za kostum. Nisem imela želje po nakupovanju, a me je Anja prepričala, da bi bilo to koristno zame, da bi se malo zamotila. Sicer sem te dni hodila k pouku, a moja glava ni bila pri stvari. Čeprav trenutno nisem bila ravno na najboljšem mestu, sem se vseeno pomalem veselila iskanja kostuma, zato, da bi vsaj malo mislila na kaj drugega kot na Jana. Hvala bogu je zadnja ura pouka odpadla, zato sva z Anjo odšli po trgovinah eno uro prej. Preiskali sva kar nekaj trgovin s kostumi, preden sva našli kostuma, ki sva ju iskali. Anja je izgledala preprosto čudovita kot druid, pa tudi sama nisem bila videti slabo. Bila sem hvaležna Anji, ker me je malo zvlekla iz hiše in mi zaposlila misli. Bila je res dobra prijateljica. Brez nje in svoje mami bi mi bilo veliko težje v teh težkih časih.
Ko sem prispela domov, mi je zazvonil telefon. Srce mi je zastalo- številka, ki se je izpisala na zaslonu mobitela, je bila številka Janove mame. Res me je bilo strah se oglasiti, saj me je bilo strah, da mi bo tudi tokrat sporočila slabo novico. S težkim srcem sem se oglasila. »Halo, Lina? Janova mama tukaj. Rada bi ti povedala dobro novico. Jan se je končno zbudil in kaže znake izboljševanja. Pa še nekaj, rad bi te videl. Lahko prideš?« Velik kamen se mi je odvalil iz srca, bila sem presrečna, da je bila končno dobra novice glede Jana. Kar začutila sem, da sem lahko lažje zadihala. »Jooooj, to je super! Hvala bogu! Seveda bom prišla, takoj se bom odpravila od doma. Kako sem vesela za ta čudež. Hvala Vam za klic. Se vidimo.« Hitro sem poklicala mamo, da sem ji sporočila veselo novico in da grem k Janu, da je ne bo skrbelo, kje sem. Poklicala sem tudi Anjo, da sem ji povedala za Jana, saj sem bila tako vesela, da sem želela deliti to tudi z njo. Tudi ona si je vidno oddahnila. Nato sem sedla na kolo in se odpeljala k Janu.

Ko sem tokrat hodila po hodniku bolnišnice, sem se počutila kot nevesta, ki stopa proti oltarju. Srečna in navdušena, a hkrati malo živčna. Veselila sem se, da bom videla Jana in da se je zbudil, da se mu je izboljšalo, ker res ne bi prenesla, da bi umrl. Ne on, ne sedaj. Stala sem pred njegovo sobo kako minutko, potem pa sem vstopila. Pri njegovi postelji je stala njegova mama, ampak se je že poslavljala. Pozdravila me je in odšla. »Zdravo. Kako se počutiš? Vesela sem, da si bolje, res me je skrbelo zate. Poleg tega pa se nama čez 3 dni začne risarski tečaj in ga res ne mislim obiskovati sama.« »Živjo, Lina. Veliko bolje sem, sploh sedaj ko te vidim. Za tečaj pa veš, da te ne bi nikoli pustil same, saj bi bila izgubljena brez mene. Mami mi je povedala, da si me obiskovala. Hvala ti. Zgleda, da te je res skrbelo zame« me je podražil. »Seveda me je skrbelo, saj si moj najboljši prijatelj.« »Lina, enkrat, ko si me obiskala, se mi je zdelo, da si mi nekaj govorila. Pa ne vem ali sem sanjal ali je bilo res. Bilo je tako megleno, nejasno. Nekaj o tem, da me imaš rada, mogoče še bolj kot prijatelja?« S tem me je spomnil na svojo obljubo, ko sem ga prvič obiskala. Obljubila sem, da bom pustila svoja čustva pri miru, da jih bom zavrgla, če le ozdravi. Sedaj mu gre bolje, zato moram svojo obljubo držati. »Hmm. Verjetno si sanjal. Kakšne sanje znajo biti včasih zelo resnične. Mislim, saj te imam rada, zelo, ampak kot prijatelja.« sem se malo zlagala, a morala sem. »Aha, no moral sem vprašati. No, sedaj se bom moral posloviti od tebe, ker bom malo zaspal. Te tablete, ki so mi jih dali, me rade uspavajo. Se vidiva. Do naslednjič, Lina.« Ne vem zakaj, ampak imela sem občutek, da ni bila to samo zaspanost, ampak, da je to kar sem mu povedala malo prizadelo. Bilo mi je žal, ampak obljuba je obljuba. »Pozdravi se, pa pa«

Naslednji dan sem se zbudila že kar zgodaj, a ker mi še ni bilo do tega, da bi vstala, sem še malo gledala televizijo. Ko je bila ura pol devetih sem se odločila vstati. Ko sem prišla v kuhinjo je bila mami že pokonci, kar pa sem seveda že prej ugotovila, saj me je do kuhinje spet pripeljal dišeč vonj po zajtrku. Ker je bil vikend je bila doma in seveda je pripravila okusen zajtrk – palačinke z marmelado in mleko. Ob takih trenutkih sem bila res hvaležna, da imam tako dobro mamo, ki me tako razvaja in je dobra do mene, poleg tega pa mi je tudi najboljša prijateljica. Lahko sem ji zaupala vse. Razen obljube, ki sem so storila nisem zaupala nikomur.
Vikend je minil dokaj hitro, vmes me je klical celo Jan, da bi mi povedal, da v nedeljo odhaja domov. Bil je zadovoljen, da bo končno lahko spal v svoji lastni postelji, jaz pa sem bila tudi vesela, da bo prišel domov. Ko je prišla nedelja, sem seveda odšla k njemu domov na obisk. Nesla sem mu kolač, ki ga je spekla mami. Bila sem dobre volje, sploh po tem, ko sem videla kako dobro se že počuti Jan in da se mu je povrnil tudi tek, saj je dva kosa kolača pojedel kot za hec. »Jan, ne veš, kako sem vesela, ko te vidim takole zdravega. Pogrešala sem svojega najboljšega prijatelja. Saj imam Anjo, a moško mnenje včasih prav pride. Pa še na tečaj morava, jutri se začne, če nisi pozabil?« »Ha, ha, ha, imaš pa veliko problemov« mi je pomežiknil. »Se spomnim za tečaj in se ga res že veselim. Komaj sem čakal, da bom šel domov in začel spet normalno hoditi v šolo in da bo vse spet kot prej. Lina, glede tistega v bolnici..« »Joj, sem se spomnila, da moram nekam iti, oprosti, letim, čaw!« sem ga prekinila, preden bi preveč rekel, glede česar jaz nočem več govoriti. Bil je presenečen, da sem ga sredi stavka prekinila, a rekel ni nič drugega kot adijo.

Ponedeljek. Danes popoldne imava z Janom prvič risarski tečaj. Komaj čakam. Res me zanima, kako bo. Danes smo zaradi ne vem česa imeli krajši urnik, a sem bila hvaležna za to. Z Janom nisva preveč govorila, saj smo imeli danes mešane razrede, tako da sva bila večinoma v različnih učilnicah. Ampak je bilo bolje tako, da ne bi spet načel občutljive teme. Domov sem šla sama, saj so Jana danes peljali domov starši, da se ne bi preveč naprezal.

Ko sem ob štirih popoldne prihitela v učilnico, kjer je potekal risarski tečaj, je bil Jan že tam. Vendar ni bil sam. Pogovarjal se je z nekim dekletom (če ne bi bila tako trmasta, bi izvedela, da je to bila njegova sestrična). Čeprav nisem imela pravice sem bila jezna in ljubosumna, zato sem se delala, da ga ne vidim in se usedla kar nekaj stolov stran od njega. Med tečajem sem izklopila Jana in vse drugo in se osredotočila na risanje. Imela sem se super, bilo je zanimivo in poučno, na tečaju mi je bilo zares všeč. Za prvič smo morali narisati vsak eno risbo in jo oddati učitelju, da bi videl, kakšne tehnike risanja imamo in kdo ima talent in kdo ne. Ko je bilo konec tečaja, sem hitro oddrvela ven iz učilnice in domov, da me ne bi Jan ogovoril. Vem, da to ni bilo lepo od mene, ampak kaj naj.. Jezna sem bila. Jaz sem bila tista punca, ki je bila ob njem, ko je njegovo življenje viselo na nitki in tudi potem, ko se mu je stanje zboljšalo. Jaz, ne tisto dekle, ki je bilo pri njemu. Seveda ni moja stvar in še odrekla sem se tem čustvom, ampak vseeno, težko se nadziram. Ko sem prispela domov sem dobila sms in skoraj bi si populila lase, ker sem bila prej tako trapasta. »Živjo, Lina. Je kaj narobe? Tako hitro si odšla po tečaju, da ti nisem mogel predstaviti svoje sestrične Anite. En teden bo pri nas, pa sem jo vzel sabo na tečaj, da ji ne bi bilo dolgčas. Odpiši prosim.« »Živjo, ne nič ni narobe. Mudilo se mi je domov. Oprosti. Se vidiva jutri v šoli.« Trapa, trapa, trapa. Obnašaš se kot idiotkinja do svojega prijatelja. Od jutri naprej sta samo še prijatelja, vse drugo pa pozabi. Joooj, tako sem razmišljala o vsem drugem, da sem čisto pozabila na ples za noč čarovnic, ki bo jutri. Nekaj lepega, česar se lahko veselim.
Naslednje jutro me je Anja že čakala pred šolo. »Lina, Lina, zmeraj pozna. Danes imava še veliko dela. Morava narediti še par končnih popravkov v dvorani, kjer bo ples. Preveriti morava tudi glasbo in nastopajoče ali pa če sva kaj pozabili. Rada bi, da bi bilo vse popolno. Popoldne pa pridi k meni, da se bova uredili za na ples. Res se že veselim. In kako kaj Jan? Se veliko družita?« me je zasula z informacijami in vprašanji. »Ti Anja pa vedno en korak pred vsemi. Sem vesela, da lahko še malo urejava za ples, kot pa imava pouk. Tudi jaz se že veselim. Am, Jan je v redu in ne, ne vidiva se prav veliko.« Preden bi še kaj rekla, sem ji namenila pogled, ki ji je povedal, naj pusti to temo pri miru.

Ko je prišlo popoldne sva se z Anjo urejali in pripravljali na ples. Najini maski sta bili takšni, da se naju skoraj ni prepoznalo. Zadovoljni s svojima kostumoma sva se odpravili na ples. Nekaj časa sva viseli skupaj, pili coca-colo, plesali, potem pa je Anja šla po svoje, saj jo je neki fant, ki ji je bil všeč, povabil na ples. Sama sem se usedla na klop ob steni in opazovala druge, kako se zabavajo. Malo sem se zasanjala, ko je nekdo pred menoj spregovoril. »Vas lahko prosim za ples, prelepa Kleopatra?« Pred mano je stal princ. Ne, ne hecam, se, res je bil princ, no nekdo, ki je bil oblečen v kostum princa. Ampak to je bilo dovolj dobro zame. Glede na to, da takšnega povabila še nikoli nisem dobila in ker sem hotela svoje misli preusmeriti na koga drugega kot Jana, sem povabilo sprejela. »Princ« mi je podal roko in me odpeljal na plesišče. Nasproti meni, ki sem imela dve levi nogi, je bil on božanski plesalec. Plesala sva kar nekaj časa in res sem se zabavala z njim, čeprav nisva govorila. Najbrž sem ravno to potrebovala. Ples, zabava, dati možgane na off, nič razmišljanja, nič pritiska, samo uživanje v trenutku. Nazadnje je bil na vrsti počasni ples, zato sva stopila bližje k drug drugemu in še naprej plesala. Začutila sem, da me je princ prižel še bližje k sebi, nato pa naredil nekaj nepričakovanega. Svoj obraz je približal mojemu, pogledal me je globoko v oči (tako znane, lepe oči so bile, a nisem vedela komu pripadajo) in me poljubil. Čeprav ga nisem poznala, se mi je zdelo, kakor da sva povezana, kakor da sva sorodni duši, čutila sem nekaj nerazložljivega, zato sem mu poljub vračala. Ponavadi ne poljubljam kar tako fantov, ki jih prvič vidim, a tega res ne morem razložiti. Poljub je trajal kar nekaj časa, a se je zdelo, da je minil tako hitro. Želela sem si, da bi ta magičen trenutek še kar trajal in trajal, a je »princ« prekinil poljub in odvrgel masko, potem pa odkorakal ven iz dvorane. Kot vkopana sem obstala na mestu. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pod masko ni bil nihče drug kot Jan. Kako nisem tega prej vedela? Kako sem se pustila tako preslepiti, kako sem bila lahko tako naivna. Morala bi vedeti, da je on. Ne bi smela dopustiti kaj takega, ne bi smela. Pa vendarle se je zgodilo. Obljuba…. Prelomljena je. Ampak vseeno, nisem vedela, da je on. Moram se držati obljube, moram. Naredila bom vse, da se je držim. Tudi če se ga bom morala izogibati. Odšla sem domov, to skrivnost s plesa pa raje zadržala zase. Še vedno nisem mogla verjeti, da ga nisem prepoznala. Po drugi strani pa sem globoko v sebi najbrž vedela, da je Jan in ker sem si tega, kar se je zgodilo na plesu potihem želela, sem se mu takrat prepustila. Zaradi vsega tega vznemirjenja, živčnosti in tudi nekako kratkega občutka sreče sem bedela še dolgo v noč.
Vsa prepotena in izmučena sem se prebudila v nov dan. Torek. O, neeeee! Danes je bil dan odhoda v Egipt. Skoraj bi pozabila. Za povrh vsega pa sedim na avtobusu z Janom. Res nisem vedela, kaj naj naredim, čeprav sem se tega izleta zelo veselila, pa me je imelo, da bi ostala doma. Zaradi potovanja v Egipt je bilo držanje obljube težje, kot sem pričakovala. Do šolskega avtobusa me je peljala mami. Vzela sem potovalko iz avta in se poslovila od mami.
Prtljago sem odložila tja kot ostali, nato pa se odpravila na avtobus. Oprezala sem za sedeži in zagledala Jana. Tudi on je opazil mene. Pomignil je naj pridem k njemu in se muzal. Njemu se je smejalo, jaz pa sem bila smrtno resna. Vedela sem, da bom ob taki neposredni bližini Jana težko zdržala brez da bi prelomila obljubo. Sedla sem na sedež poleg njegovega. Pogledala sem ga.. Srce mi je zatrepetalo, kolena pa so se mi zašibila. Vedela sem, da bo to zame velika preizkušnja. Zdržati moram 5 dni.. 5 dni.. Potem bo lažje. Ker sva bila zmenjena, da bova sedela skupaj, sem se tega držala, čeprav mi je bilo rahlo nelagodno. Nisem vedela ali naj dogodka s plesa raje ne omenim ali mu povem kar si mislim o tej njegovi predrznosti ali kaj drugega. »Živjo, Lina. Kako si kaj? Lepo je bilo včeraj na plesu, super ste okrasile. Pa tudi si izgledala prekrasno.« Na kratko sem ga pozdravila in zamrmrala, da sem dobro, nato pa, da bi se izognila neprijetnemu pogovoru si pripravila slušalke in poslušala mp3. Čeprav ni rekel nič takega, sem vedela, da v zraku visi dogodek s plesa, in da me je želel spodbuditi k temu, da bi govorila o tem. Med poslušanjem glasbe je kar naenkrat Jan svojo roko položil na mojo in jo rahlo stisnil. Moje celo telo je prevzela elektrika, pa ne od jeze, ampak od sreče, ljubezni do njega. Vendar nisem pozabila na obljubo. Slušalke sem si iztrgala iz ušes in ga jezno pogledala, potem pa sem se odločila, da mu bom povedala kako in kaj. »Jan, nehaj, nočem, da se me dotikaš ali me objemaš, sploh pa me ne smeš nikoli več poljubiti. Ne morem imeti nič s teboj. Preprosto ne morem. Ko si bil na smrt ranjen in sem mislila, da ne boš preživel, sem dala svojo ljubezen do tebe za tvoje zdravje. Prosila sem boga, naj te reši, in da če te bo, da se bom odpovedala kakršnimkoli romantičnim čustvom do tebe. In tega se misliš držati. Obljubila sem. Tako da prosim, ne otežuj mi tega, že tako je dovolj težko.« »No, torej res nisem samo sanjal v bolnišnici, res sem te slišal govoriti o tem. Lina, razumem, naredila si obljubo, ki misliš, da je potrebno, da se je držiš, ampak verjemi, da bog že ne bi hotel nič v zameno za to, da je meni vrnil življenje. Pa naj ti bo jasno, sedaj ko vem, da sem tudi jaz tebi všeč, kot si ti všeč meni, te ne bom izpustil iz rok, zato se raje ne upiraj, saj si ti moja Kleopatra in jaz tvoj princ, le da nimam konja, pa tudi avta še ne- kvečjemu kolo« se je moral še malo pošaliti, kar je bilo čisto njemu podobno. Za trenutek sem se počutila krivo, vendar ko sem mi je iz ust spet hotel usuti plaz besed, me je Jan utišal s poljubom, vsa slaba vest in krivda pa sta izginili. Poljub je bil tako nežen, poln ljubezni in pričakovanja in spet me je po telesu stresla elektrika. Nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Jan in jaz se poljubljava in dejansko bova lahko skupaj. Tako sem bila presrečna in komaj sem čakala, da Anji povem veselo novico. Z vsem tem, kar se je dogajalo zadnje dva dni sploh še nisem pogledala kje Anja sedi. Pogled sem vrgla po avtobusu in takrat sem zagledala Anjo, ki me je vsa presenečena in odprtih ust gledala, vendar je bila vidno vesela, saj je videla mene in Jana, oziroma bolj natančno – poljub. Jaz sem ji pomagala in ji nakazala, da ji imam nekaj stvari za povedati kasneje.

Naslonjena na Jana sem malo kasneje zaspala, saj je bilo potovanje dolgo in naporno, sploh pa sama nisem preveč marala vožnje, sploh če je na tako dolgo razdaljo. Seveda pa se splača potrpeti, glede na to, da smo se v šolo odpravili v Egipt, kamor sem si že dolgo nazaj želela iti. Medtem ko sem spala sem sanjala, kako sem v grobnici in sem Kleopatra, Jan pa moj princ in kako je bila najina ljubezen prepovedana, saj je bil on princ druge države, jaz pa bi se morala poročiti s faraonom. Zato sva se skrivala po Egiptu in grobnicah in se skrivaj sestajala in ljubila.

Po dolgem spancu me je prebudil meni blaženi glas. Bil je Jan. Zbudil me je, kajti prispeli smo na cilj. Malo mi je bilo nerodno, ker sem bila taka zaspanka, a kmalu sem na to pozabila, ko sem stopila iz avtobusa in se ozrla naokrog. Bilo je prekrasno. Puščava, pesek, v daljavi piramide, sfinga, vse kar sem si želela videti. Komaj sem čakala, da se bo raziskovanje začelo. Najprej smo se nastanili v hotelu, ki ni bil ravno razkošen, a je imel vseeno svoj šarm. Vse je bilo tako starinsko, vsaka stena je govorila svojo zgodbo, videl si lahko, da se je tam odvijala zgodovina. Prav zato pa mi je bil Egipt tako fascinanten. Ko smo se porazdelili po sobah sem se poslovila od Jana, saj smo bili fantje in punce ločeno po sobah. Jaz sem bila v sobi seveda z Anjo in Katarino. Ko je Katarina odšla v avlo hotela, sem Anji povedala od začetka do konca vso zgodbo. Od obljube v bolnici do tega kar se je zgodilo na avtobusu. Anja je bila očarana in navdušena in presrečna zame. Rekla mi je, da sva še preden bova uradno par kot v kakšni telenoveli ali pa pravljici. Ker je bil že večer, smo se vsi skupaj odpravili na večerjo, nato pa odšli spat.

Naslednje jutro sem že s pričakovanjem čakala, da bomo po zajtrku odšli na ogled piramide in njene grobnice. Zdelo se mi je, kot da že celo življenje čakam na to. Počutila sem se, kakor da mi je bilo namenjeno, da pridem sem, in da me je Egipt čakal. Kaj kmalu pa sem izvedela, zakaj sem se tako počutila.
Anja, Katarina, Jan in jaz smo bili skupaj v raziskovalni skupini, po prihodu domov pa moramo skupaj sestaviti predstavitev za cel razred. Ko smo bili v piramidi sem se čudila koliko poti in hodničkov ima ter da je veliko bolj prostorna kot zgleda na zunaj. Ko sem gledala poslikave na stenah sem se nekako oddaljila od svoje skupine in malo zašla. Ker poti nisem poznala, me je rahlo grabila panika. Za trenutek sem se pomirila, ko sem v kotu zagledala nekaj, kar se je svetlikalo. Stopila sem bližje in to svetlečo stvar prijela v roke. Bila je nekakšna ploščica, na kateri je pisalo nekaj v hieroglifih. V trenutku, ko sem se ploščice dotaknila, je moje telo preplavila močna energija, prostor pa je postal čisto svetel, počutila pa sem se kot bi nekaj vstopilo v moje telo. Energija, ki me je prevzela je bila tako močna, da sem se onesvestila. Počasi sem se prebujala ob zaskrbljenih glasovih Jana, Anje in Katarine. Ko so ugotovili, da sem zašla, so me hitro odšli poiskati in ko se me našli, sem bila nezavestna na tleh, kar jih je zelo zaskrbelo. Oddahnili so si, ko so videli, da se prebujam. Tako sem bila srečna da sem jih videla, ni pa mi bilo jasno kaj se je malo prej zgodilo, vendar ostalim tega raje nisem razlagala, ker bi si še mislili, da je z mano kaj narobe. Pozoren kot je le lahko, me je kljub mojemu upiranju Jan dvignil in nesel v naročju. Bila sem mu hvaležna, da ga skrbi zame in me nosi, vendar sem se počutila tako mogočno, tako močno, kakor da bi bila nepremagljiva.
Ko je bil dan naokrog in smo povečerjali in so Anja in Katarina že zaspali sem jaz še bedela, saj sem si hotela bolj podrobno ogledati ploščico s hieroglifi. Skoraj me je kap, ko sem ugotovila, da znam brati hieroglife oziroma vem kaj pomenijo. Še bolj pa me je pretreslo to, kar sem prebrala. »Rojstvo angela. Ko bo minilo 1000 let se bo na novo rodil angel, ki bo prepotoval od daleč, da bo prevzel svoje poslanstvo. Ta angel je na svetu že 16 let, sedaj pa se mu bodo aktivirale moči, saj je prišel čas za to. Če to bereš angel Lina, to pomeni, da so se ti moči že aktivirale. Sama boš počasi odkrivala kakšne moči imaš. Previdno jih uporabljal in se z njimi varuj pred slabimi stvarmi, ki ti pridejo na pot, vendar pa se ne smeš razkriti. Če boš razkrila javnosti sebe in svoje moči, bodo ljudje hoteli tvojo moč, tebe pa se bodo hoteli znebiti. Tole starodavno ploščico pa skrij, kjer je nihče drug kot ti ne bo našel in jo varuj pred zlom. Lina, doma imaš varuha, ki te bo poleg tvojih moči varoval pred vsem slabim. Ne morem ti odkriti kdo je, vendar ko boš to odkrila sama, mu zaupaj«. Prosim, prosim, prosim, naj mi nekdo reče da sanjam. Saj se kar tresem. Kaj sem pravkar prebrala? Pa saj to ne more biti res. Vsega je kriva tista knjiga- Kontakt z onostranstvom. Sedaj sem nekakšni angel. Kap me bo, res me bo. Kaj naj naredim? To je bilo več kot lahko prenesem, nisem vedela, kako naj se soočim s tem. Nisem niti bila prepričana, da je to res, mogoče je bila samo kakšna neslana šala. Vendar, kako pojasniti, da razumem hieroglife. Kmalu sem zaspala.

Premetavala sem se sem ter tja in govorila v spanju, tlačila me je mora. Sanjala sem kako sem angel in kako me iščejo slabi ljudje in hočejo moje moči in bi me zato radi ubili, saj bi naredili vse za to, da bi pridobili moje moči. Ko sem se prebudila, sem se počutila tako slabo, bilo mi je vroče, zdelo se mi je, da ne morem vstati iz postelje. Opazila sem, da ob postelji sedi Jan. Ko je videl, da sem budna se je nasmehnil in me poljubil. Opazil je, da imam zelo vroče čelo in da sem rahlo prepotena, sama pa sem mu tudi priznala, da se počutim katastrofalno, in da ne vem če bom zmogla danes iti z njimi v muzej. Bil je razočaran zame, da bom zamudila dan raziskovanja, vendar je videl, da ne bi zmogla hoditi z njimi. Ponudil je, da bo ostal pri meni v sobi, da mi bo delal družbo, vendar sem ga zavrnila, saj res nisem hotela, da on kaj zamudi zaradi mene. Po zajtrku so Jan, Anja in Katarina še meni prinesli nekaj za pod zob, nato pa so z obžalovanjem, da morajo iti brez mene, odšli v muzej. Ko sem pojedla, sem zaspala nazaj in spet me je tlačila mora. Tako se je nadaljevalo še zadnje tri dni izleta, ko pa sem se počutila že bolje, pa je bil na žalost čas za odhod domov. Resda sem bila fizično veliko bolje, pa sem bila duševno še vedno malo pretresena. Hudo mi je bilo, da sem zamudila tolikšen del raziskovanja, a je izgledalo, da je bil namen moje poti V Egipt starodavna ploščica.

Nisem vedela ali naj Janu povem o tem kaj se je zgodilo, ko sem zašla v piramidi ali ne. Odločila sem se, da bom s tem še malo počakala, saj to ni nekaj takega kar lahko poveš mimogrede, ker je veliko za sprejeti. Zaenkrat ga nisem hotela obremenjevati s tem. Še sama to komaj verjamem in razumem, pa se je to zgodilo meni, sama pa sem prevedla besedilo iz ploščice. Jan je bil vidno vesel, da se vsaj za pot domov počutim že boljše, oba pa sva bila razočarana, saj nisva preživela ravno kakšnega kvalitetnega časa skupaj odkar smo prišli v Egipt, ampak vedela sem, da ko se bomo vrnili domov, da bova imela več časa drug za drugega.
29. januar 2013
sem se odločila, da bojavim kar vse naenkrat.. toliko imam zaenkrat napisano, tako da to je to..
29. januar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg