Živjo!
To je tema, kjer bom objavljala svoje pesmi, ki jih pišem, ko sem sama in izražajo mene, moje počutje, in so kot val besed in čustev, ki se izlije iz moje glave na bel papir in tam pusti svojo sled v obliki raznolikih rim, nakracanih z mojo okorno pisavo.



Za začetek bom objavila eno svojih starejših pesmi, ki jo skrivam pred ljudmi, saj nočem, da bi izvedeli kaj o obdobju, v katerem je nastala, torej o obdobju depresije, zaprtosti in samoponiževanja. Želim jo objaviti, da bi prišla preko tistega obdobja in ga pustila za sabo.

Vem, da moje pesmi niso profesionalne, niti blizu tega, poleg tega pa ne bom odvisna od bralcev, mi bo pa vseeno všeč, če kdo kako pesem prebere in poda mnenje. Večina mojih pesmi je nenaslovljena.

1.
Za mano sence se podijo.
Oh, mene hočejo,
saj me lovijo,
ne glede na to, da angeli jočejo.

Potujem med svetlobo in temo,
a druga prvo premaguje.
Kaj zgodi se tistim, ki objame jih tema?
Kako je biti tam, kamor svetloba ne bo nikoli prišla?

Kmalu bom izvedela.
Sence tik za mano so,
saj slišim, kako šepetajo mi v uho:
"Pridi k nam, trpljenje kratko bo."

Jooj, koliko prahu je bilo na temle listu
Upam, da vam je bila pesem všeč, jaz vas pa za nekaj časa zapuščam.
03. julij 2018
Next
04. julij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Next!!!!!!!!!!!!!!!!!! Nujnoooo.
04. julij 2018
Next
04. julij 2018
Next *.*
06. julij 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg