Forum
tea-at-five
tea-at-five
Every man has his secret sorrows which the world knows not; and often times we call a man cold when he is only sad.
(Henry Wadsworth Longfellow)

// P R O L O G //

Počutim se precej nedolžno glede na to, da sem se, še pred slabo minuto, utapljala v vse prej kot tuji misli.
Zapustiti svet je enostavno. Pritisneš na sprožilec, popiješ tableto več ali pa enostavno skočiš v neznano. Tema. Konec. Mir. Za ostale pa žalovanje. Proces je jasen, že v naprej določen.
Ampak naj mi kdo pove, kaj, kaj narediš, ko svet zapusti tebe? Po skoku v neznano, v nek nov, tuj svet ne padeš v mehke dlani spokoja, pač pa pristaneš na razbitinah svojega srca.
Vse kar je ostalo od mene so tvoje besede in zrak, ki si ga dihal vame. Tvoj glas se je tresel, ampak besede so bile razločne. Ko so oprosti padali iz tvojih ust in se je v govor tu pa tam prikradel kakšen rad te imam, sem zrla v tvoje sive oči in se sprijaznila z vsako lažjo, ujeto v tvoje kodre. In mogoče je v redu, če me sovražiš, četudi mi je mar ...
Veš, že nekaj časa razmišljam o določenih stvareh. V moji glavi utripa in ja, velikokrat se jokajoča ujamem v objemu alkohola. Spala sem šest ur v celem tednu in moje oči so solze zlepile skupaj kot lepilo.
Upam, da boš te neprespane noči doživel tudi ti ...
_______________________________

Torej to je začetek moje prve zgodbe na igrah kako se vam zdi?
20. junij 2016
u213243
u213243
Prolog je zelo dobro napisan, zato komaj čakam na nadaljevanje zgodbe! ^-^
Next
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
tea-at-five
tea-at-five
Vse enkrat mine.
Tako mi je govorila mama.
Nasmeh, veselje, sreča in življenje.
Bolečina? Ta ostane.
''Zakaj?'' zašepetam in nepremično strmim v zaprta vrata. Neumno. Seveda, drugače me ne bi bilo zraven. V meni divja orkan čustev, ki želijo na plan, vendar moj izraz na obrazu ostaja ledeno hladen. Oči so steklene in pogled je prazen. Jokala bi, kričala, a iz sebe ne iztisnem niti piska. Solze... ni jih.
Kazalec na steni levo od vrat končuje svoj krog. Zvoni. Cerkveni zvonik odbije uro - tri popoldan je - a ne zvoni drugače kot ponavadi. Pogreb? Ja.
Ura glasno šteje sekunde. Vstanem in se počasi približam oknu. Po treh dneh prvič odmaknem zaveso in pogledam v bel, sončen dan. A moj pogled je osredotočen par ulic naprej. Gneča. Prvič je v naši majhni vasi, ki jo imenujejo mesto, gneča. Zbrani so na parkirišču pred pokopališčem. Pripravljeni so se poslovit.
Mene ni zraven. Enostavno nisem pripravljena reči adijo vsem spominom, čokoladno rjavim očem, tvojemu mehkemu glasu ...
Sovražiš poslavljanja. Ne, čakaj ... sovražila si poslavljanja. Preteklik.

Mama pravi, da sem neumna. Da bi mogla priti na tvoj pogreb, da bi mogla napisati govor in ga prebrati. V tvojo čast.
Ne morem. Ne morem deliti spominov z ljudmi.
Vse kar mi gre po glavi je le zadnji prizor, ko sem te videla. Na tleh v spalnici, s hladnimi prsti, brez pulza poleg prazne škatlice tablet. Xanax.
Zagrnem zaveso in se vrnem v svet teme.
_______________________________________
mesec po pogrebu

''Robin, vstani,'' me iz spanca prebudi mama. Vesela se dvignem iz toplega objema postelje in ... potem se spomnim. Ni te.
V pižami se odvlečem po stopnicah v kuhinjo.
''Mama, nočem v šolo,'' zamrmram. ''Ne počutim se dobro.''
''Ne peljem te v šolo. K psihiatrinji greva,'' mi sproščeno reče.
Šok utopi moje besede. Samo buljim predse in stojim kot okamenela.
Kaj je narobe z mano??

________________________________________
21. junij 2016
Next
21. junij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg