Forum
Hej Včasih sem tukaj že pisala eno zgodbico, ampak sem jo sklenila izboljšati zato sem
jo izbrisala. Zdaj sem se odločila, da vam predstavim novo verzijo.

Upam, da vam bo všeč Vesela bom novih bralcev, lahko se tudi razpišete in
poveste svoje mnenje, opombe, kritike ...


******** V OBJEMU SENC ********
Vse skupaj se je začelo nekega poletnega večera v avgustu. Kot večina srednješolcev smo
tudi mi imeli poletne počitnice. Ni boljšega občutka od tistega ko izveš, da si naredil
letnik in lahko 2 meseca uživaš brez šole. Juhej! Tistega večera sem tiho stala na balkonu
svoje sobe in zrla v temo, ki me je obdajala. Bila je jasna noč z zvezdami in polno luno.
Veš tisti občutek, ko se v mislih znajdeš vsaj 300 km proč in sanjaš o vseh mogočih stvareh,
katere se ne bodo po vsej verjetnosti nikoli zgodile?¨ Čas mineva, ti pa se niti ne zavedaš kaj
vse gre mimo tebe.

Preden nadaljujem s pripovedovanjem bi bilo dobro, da razjasnim par stvari o meni.
Pa še opozorilo, ne se ustrašit. Opravka imaš s povsem običajno osebo (nisem bavbav ali kaj podobnega ) Pa poglejmo... Kje bi začela? Stara sem 19 let in ravno sem konec 3. letnika
na srednji šoli za naravovarstvo. Imam sive oči, do ramen dolge rjave skodrane lase
(ja kaj pa čem, če nočejo ostati ravni) in sem malo sramežljive sorte ( včasih kar preveč).
Kot skoraj vsi obožujem čokolado in vse kar je iz nje, prosti čas preživljam v naravi,
z branjem, zvečer pa najraje gledam filme. Še ena zadeva, ki sem jo mogoče pozabila
omeniti, sem iz vasi.

Počitnice ti omogočijo marsikaj. Torej zunaj si lahko kakor dolgo hočeš (če si čez 18 hahaha) in počneš tisto kar želiš. Če le vse delaš po pameti, kaj lahko potem sploh gre narobe?
Iz sanjarjenja se vrnem na realna tla. Že zdavnaj bi morala biti noter in se spraviti v prijetno mehko posteljo. Kaj sploh delam zunaj? Ko se že nameravam obrniti in oditi skozi vrata nazaj v sobo za hip obstanem. Prešine me občutek da nisem sama... Kot da nekdo iz senc tam zunaj spremlja vsak moj gib.

........................................................................................................
19. junij 2016
Prvi Next. Next
19. junij 2016
u212968
u212968
Next
19. junij 2016
u209548
u209548
nexttt
19. junij 2016
u213243
u213243
Next
19. junij 2016
Next
19. junij 2016
u193768
u193768
Next
19. junij 2016
Next
19. junij 2016
Next
20. junij 2016
Hvala za vse nexte
Poskušam se otresti tega občutka ampak ne gre. Verjetno je na delu le moja veliko prebujna domišljija. V tišini se še enkrat ozrem v temo ampak ne opazim nič
sumljivega. Za trenutek zaprem oči in v mojih mislih se prikaže oddaljena podoba
jase, ki jo še kako dobro poznam. Nahaja se ob robu bližnjega gozda, le kakšnih 15 minut od mojega doma. V mislih se pomikam vse globje in globje v gozd.
Sledim gozdni poti, ki je nastlana z iglicami, storži, vejicami, tu in tam pa se moram prebiti tudi skozi kakšno praprot.

Zdelo se mi je, da mi v mislih nek glas prigovarja naj pridem.
Me izziva, če si upam in me hkrati vabi. Mi šepeta na uho moje ime, me kliče.
Odprla sem oči in se zopet znašla na balkonu. Že ob sami misli, da bi šla tja sem se stresla. Kaj neki bi počela tam ponoči in poleg vsega še sama ? Po drugi strani pa...
Tisti glas. Nisem si ga mogla izbiti iz glave.
Sama misel se je sprevrgla v željo, ta pa v ukaz. Vse skupaj je bilo premočno, da bi
se uprla. Kakor, da bi me nekaj vleklo tja ; želelo, da grem tja, da bom tam.
Ponavadi ne bi niti pomislila na kaj takega... Tokrat pa je drugače.

Spravim se nazaj v mojo sobo in zaprem vrata za sabo. Kar nekaj časa sem
potrebovala, da sem našla baterijo. Saj veste kako je... Ko nekaj iščeš pač tega ne najdeš ( vsaj pri meni). Iz omare hitro izbrskam jopco s kapuco in se primerno obujem. Vse kar mi zdaj preostane je, da se tiho kot miška odplazim v spodnje nadstropje, pridem do vrat in pri tem ne zbudim nikogar. Moja starša imata navado, da se dokaj hitro odpravljata spat in ponavadi tudi jaz nisem nočni ptič, če smo že pri tem.
Uspelo mi je in počasi sem se odtihotapila iz hiše brez da bi kateremu koli dala vedeti kje sem. Včasih to ni najboljša ideja, vem. Še zmeraj bi lahko prisegela, da sem
slišala nekakšen šepet. Tih, oddaljen. Že sama sem počasi začela dvomiti o svoji prisebnosti. Bomo videli kaj bo na koncu iz tega. Dvomim, da kaj dobrega.

Odpadlo listje šelesti pod mojimi adidaski, ko stopam po poti, ki se vije naravnost proti gozdu. Zdrznem se ob nekaj šumih, ki jih lahko zaznam, poleg tega mi veje na katere stopam niso ravno v pomoč. Le še bolj sem negotova. Opomnem se, da tako ne bom nikamor prišla in se ozmerjam s strahopetcem. Z vsakim korakom sem vedno bliže in bliže. Že od daleč vidim obris temnega gozda, ki se mu približujem.
.......................................................................................................
20. junij 2016
Next.
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
u209548
u209548
Nextt
20. junij 2016
u192373
u192373
Kolikokrat moraš past letnik, da si v tretjem letniku 19? Vsaj enkrat, ne?
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
Najprej odgovor za Crazy Artist : Ja, padeš lahko vsaj 1x (sicer se da tudi 2x, 3x ali večkrat ... ampak je to že druga stvar ) Da si ne bi mojega lika predstavljali kot le “pridno punčko” sem si že na začetku zamislila, da je morala ponavljati en letnik (Zato so te najbrž zmotila leta). Učenje nekaterih predmetov je včasih prav nemogoče, še posebej, če imam v mislih fiziko ali matematiko.
20. junij 2016
u192373
u192373
Dobr vem kako je na gimnaziji, sm konc druzga letnika
20. junij 2016
u213243
u213243
Next
20. junij 2016
Še zdaj nevem zakaj sem vztrajala pri tej neumnosti. Morda me je gnala
radovednost, morda sem samo sledila glasu. Zakaj se nisem enostavno obrnila
in stekla domov? Bilo bi preprosto. Zunaj niti ni bilo tako toplo kot sem sprva predvidevala. Roke sem potisnila globoko v žepe jopce ter s hitro hojo nadaljevala.
V meni se meša strah, pričakovanje , vznemirjanje.
Toliko je vsega, da niti pojasniti ne znam.
Noč se mi je vedno zdela nekaj posebnega. Zdela se mi skrivnostna, privlačila me je, klicala me je k sebi. Iz razmišljanja me je zbudilo sovje skovikanje.
Ne oziram se veliko na to kar pravijo stare vraže; da je sova znanilec smrti. Da ne prinaša ničesar dobrega. Mogoče celo drži, kaj pa vem. To se mi v tem trenutku ne
zdi pomembno.

Na jasi , tik ob gozdu se vseeno obotavljam. Globoko zajamem sapo, si prigovarjam,
da bo vse vredu in končno naredim prvi korak. Temu sledi še drugi, tretji in ko
se zavem sem že notri. Z baterijo previdno osvetlim pot. Ne mislim z njo mahati na
vse strani neba ali pa povzročati dodatnega hrupa. Ne želim namreč dodatne
pozornosti, čeprav se mi dozdeva, da je za to že malo prepozno. Pozornost že imam, samo ne vem čigavo. Opazujem drevesa, katerih krošnje se nalahno premikajo v
vetru. Zavijem na desno ter nekaj časa hodim po ravni a dokaj ozki gozdni poti, ki me vodi v neznano.

Upočasnim hojo, saj se moram prebijati skozi visoko praprot in drugo podrast.
Nakar levo od poti, bolj spodaj, opazim velike skale obrasle z mahom.
Še sanjalo se mi ni, da sem že tako daleč, čisto sem izgubila občutek za čas.
Temno je, postaja me čedalje bolj strah in že stotič se vprašam isto. Kaj delaš tu?
Le, da tokrat dobim tudi odgovor. Za hip lahko začutim toplo sapo na koži, v ušesih
mi odzvanja komaj slišen šepet: "Jaz hočem, da si tu."

.......................................................................................................
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
Next
20. junij 2016
Next
21. junij 2016
Next
21. junij 2016
Hvala za nexte

Ta glas... Tako znan a hkrati tako tuj. Še preden je popolnoma potihnil bi lahko
prisegla ,da sem na rami začutila dotik. Vendar ne za dolgo. Nagonsko sem odskočila vstran , pri čemer mi je iz rok zletela tudi baterija . Ob moji nerodnosti mi je seveda
spodrsnilo (tla so bila namreč še vedno nalita od včeraj, ko je deževalo s
polno močjo) in priletela sem naravnost med tisto kamenje ter skale. Au.
Moja kolena in roke niso bile v najboljšem stanju, saj sem si jih močno opraskala.
Z glavo sem priletela ob nekaj trdega. Zelo trdega. Močno je zabolelo. Začelo se mi je megliti pred očmi in zadnje, kar sem še bila sposobna zaznati je bil isti glas,
ki je pravil : "Morala bi biti previdnejša,veš?" Potem me je pogoltnila tema.
Zjutraj ali pa je bilo mogoče že poldne, se zbudim z groznim glavobolom. Primem se
za glavo in poskusim odmisliti bolečino. S sebe odrinem oddejo ter sedem na rob postelje. Tukaj nekaj ni bilo prav. Čudno se mi je zdelo, saj sem bila namreč doma v svoji sobi, jaz pa se ne spomnim niti kako sem tja prišla. Počasi se spravim na noge
in se odvlečem do kopalnice. Tam si nalijem kozarec ledno hladne vode, ga spijem na eks ter medtem poskušam svoj spomin pripraviti do tega, da se spomni kaj se je
zgodilo sinoči. Na žalost nisem nič kaj preveč uspešna. V gozdu je bilo nekaj oziroma nekdo, o tem ni dvoma. Spomnim se tudi padca. Če se ne motim bi se tudi morala zbuditi tam, razen če ni nič od tega res. So bile vse skupaj le sanje?

..................................................................

Kako se vam zdi?
24. junij 2016
Next. Zdi se mi odlicno
24. junij 2016
Next popolno
24. junij 2016
Next
24. junij 2016
Zapustim sobo in grem v spodnje nadstropje, kjer se nahaja kuhinja.
Iz hladilnika v naglici izbrskam nekaj užitnega in preučim situacijo.
Zaenkrat sem sama, saj sta oba od mojih staršev v službi. Po glavi se mi še vedno
mota misel, kaj bi bilo, če bi me kateri od njiju iskal. Me mogoče je? Pa vendar...
Kako sem lahko tako prepričana, da sem sploh kje bila?
Usedem se za mizo v kuhinji ter se z užitkom lotim čokoladne ploščice.
Okus po čokoladi, ki se kar topi v ustih mi za trenutek nariše nasmeh na usta.
Vse je kot v starih časih, problemi preprosto izginejo.
Med vsem tem razmišljanjem ne spregledam prask na rokah in tudi moja kolena se
mi ne zdijo v najboljšem stanju.


Kljub vsemu hočem biti vsaj malo koristna in se lotim hišnih opravil.
Dan poteče povsem običajno, brez zapletov. Starši se vrnejo domov ampak nobeden
ne omeni ničesar v povezavi z mano ali mojim izginotjem. To! Sklepam, da ničesar
ne vesta ali pa imata cel kup svojih skrbi. Mama pri kosilu sicer omeni, da se ji zdim bleda ter prične zaskrbljeno vrtati vame. Rečem ji, da ni nič ter si nadanem prisiljen nasmešek s katerim nameravam prikriti glavobol, ki še kar ni ponehal.
Obljubim si, da bom takoj, ko bo le možno vzela vsaj 2 tableti.
Iz njunega pogovora lahko razberem, da sta bila povabljena na neko večerno druženje
s starimi znanci in da tega seveda ne bi zamudila. Čisto vedno,ko sta povabljena
kam, moram biti poleg. Hočeš, nočeš, moraš.
Tokrat sem trdno odločena, da iz tega ne bo nič. Jaz osebno nimam nobene želje iti kamorkoli in ko se nekaj odločim, me nihšče ne prepriča v nasprotno. Sem preveč trmasta, vsaj tako pravijo. Trenutno je vse kar rabim le mir in tišina. Sicer pa... Predobro se poznam, in vem, da zabave in takšna druženja niso zame.
Samo biti tam in gledati v zrak pač ne mislim. Včasih sem pravi samotar ampak
me ne moti preveč. Čas hitro mineva in kot da bi mignil je že pozno popoldne.
Starša me še stotič vprašata : “ Si prepričana, da ne bi šla zraven ?”
in jaz le odkimam. Odpeljeta se, jaz pa le skozi okno svoje sobe opazujem
kako naš avto izginja v daljavi.


Izpolnim svojo obljubo in si privoščim tablete. Upam, da bodo vsaj enkrat
delovale kot se spodobi (ponavadi nikoli ne). Vržem se na posteljo in si privoščim
kratek počitek. Ko se po kakšne pol ure spet postavim na noge se odločim,
da bi bilo dobro pospraviti sobo. V njej je kot, da bi razneslo bombo.
Pa resno mislim. Marsikdo bi se zgrozil ob pogledu nanjo, čeprav naj bi dekleta
slovela po tem, da so bolj urejena kot fantje. Ne nujno. Jaz sem tak primer.
Na hitro dam nekaj odvečnih oblačil v omaro, pospravim posteljo in nepotrebno
kramo, ki že dolgo dežura na moji pisalni mizi spravim v predale.
Veliko stvari roma tudi v koš. Mojo pozornost pritegne prepognjen listek na
mizi poleg okna. Poleg njega je moja baterija.
25. junij 2016
Next
25. junij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg