Forum
u120609
u120609
Zdravo!
Pišem že veliko zgodb, ampak vsake toliko dobim novo idejo. Tokrat sem ponoči hodila mimo gozda in slišala sem čudne zvoke... Porodila se mi je nova ideja. Torej moje zgodbe so večinoma najstniške, polne ljubezni, ljubosumja...
Ampak ta je drugačna. Je bolj mistična in zavita v temo.
Vsi poznate vampirje. Njihove skrivnostne ugrize, njihovo hitrost, sposobnosti in zobe. Ti so moja najljubša tema. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se odločila, da bom pisala o njih.
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
1. POGLAVJE- UGRIZ ✦
» Kdo si je izmislil trapaste zabave ob jezerih?« sem se pritoževala. »Sama si hotela priti sem.« je dejala Ronnie. »Mi je že žal.« sem rekla. Pogledala sem proti kupici ljudi, ki so se zabavali, pili, se mečkali in počeli ostale reči, ki pač sodijo k zabavam. »Kaj pa če bi odšli?« sem ji predlagala. »No sliši se v redu, ampak ne želim oditi brez Taya.« je rekla. »Zaljubljenka.« sem ji očitala. »Veš, težko je dobiti tako popularnega fanta.« mi je rekla. Zavzdihnila sem. »Lisa resno potrebuješ fanta.« mi je rekla. »Pozabi.« sem jezno odgovorila. »Boš nuna ali kaj?« »Tudi to je možno.« sem ji jezno zabičala. »K Tayu grem, ti pa kar pojdi domov.« mi je rekla. Jezno sem se obrnila ter odšla. Korakala sem po gozdni potki, le ta je vodila do parkirišča. »Presneta zaljubljenka.« sem se jezila. »Le njega vidi.« Kako sem bila jezna nanjo. Še to je povzročila, da se pogovarjam sama s sabo. Nekaj sem zaslišala. Ozrla sem se naokoli. Postalo me je strah. Pogledala sem v nebo. »Polna luna.« sem dahnila. Zaslišala sem nekakšno šumenje. Postajalo je vse glasnejše. Približevalo se mi je. Pričela sem teči. Sledilo mi je. Bilo je hitro. Obrnila sem se. Izginilo je. Oddahnila sem si. Nato pa sem se obrila in zagledala obraz. Dolgi zobje, žareče oči. Nato sem zaslišala kričanje-svoje kričanje. Kmalu za tem pa sem začutila strašansko bolečino, ki ji ni bilo konca.
Prebudilo me je sonce. Nisem vedela kje sem. Zagledala sem čudne cevke. Hotela sem izvedeti kam vodijo. Ugotovila sem, da vodijo v mojo žilo. Po cevkah je bila čudna rdeča snov. Kri. Zagledala sem še eno cevko. Tekočine v njej nisem prepoznala. Kmalu sem ob sebi zagledala medicinsko sestro. »Kako ti je ime?« me je vprašala. »Lisa.« sem ji rekla. »Dobro, da nisi dobila pretresa možganov.« mi je rekla. »Oprostite, ampak kaj se je zgodilo?« me je strašansko zanimalo. »Bila si na zabavi in potim si pada v gozdu. Sem sta te prinesla Ronnie in Tay.« mi je povedala. Ostala sem tiho. Nekaj pa mi ni bilo jasno. Kako sta me lahko sem prinesla onadva? »Si lačna?« je zanimalo medicinsko sestro? »Da.« sem ji rekla. Nasmehnila se mi je. »Prav, prinesla ti bom nekaj.« mi je rekla. Odšla je. Ostala sem sama. Vstala sem iz postelje. In odšla na stranišče. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem bleda. Imela sem ogromne podočnjake. Ti so me zmotili, ampak nekaj na mojem vratu me je zmotilo še bolj. Bil je obliž. Le kaj se skriva pod njim? Počasi sem segla do njega in ga odstranila. Rana je bila podobna ugrizu. Poskušala sem se spomniti. Gozd, luna, zobje, oči in krik. Ujemalo se je. Ugotovila sem kaj me je ugriznilo. Nisem več dvomila v to. Bil je VAMPIR.!

Lisa:



◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
NADALJUJEM??
03. februar 2013
u74880
u74880
ja
03. februar 2013
u120609
u120609
ok
03. februar 2013
u116794
u116794
next in supeer je
03. februar 2013
u120609
u120609
nextam
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆



»Lisa.« sem zaslišala znan glas. Bila je mami. Moja preljuba mami. »Mami.« sem vzkliknila. Iz kopalnice sem brž pritekla nazaj v sobo. Vrgla sem se ji okoli vratu. »Lisa, ljubica. Si dobro?« jo je zanimalo. »Da.« sem ji rekla. Mislim, da ji bom moje spoznanje o vampirju kar zamolčala. »Veš kako naju je z očkom skrbelo.« mi je rekla. »Kje je oči?« sem jo vprašala. »Pri zdravniku ureja, da te bodo danes spustili domov.« mi je pojasnila. Zvrtelo se mi je. Mami me je prijela. »Lisa, kaj ti je?« je vprašala zelo zaskrbljeno. »Nič.« sem ji rekla. »Ne laži mi.« »Samo zvrtelo se mi je.« sem rekla. Pomagala mi je, da sem sedla na posteljo. »Po medicinsko sestro grem.« mi je rekla. Zopet sem ostala sama.
Ležala sem na postelji. Okno je bilo odprto. Videla sem, da je vreme zelo kujavo sicer se je malo prikazovalo sonce, ki me je prebudilo. Značilno aprilsko vreme. Pogledala sem proti vratom, saj sem zaslišala korake. Ne vem zakaj mi je pogled pobegnil nazaj k oknu. Takrat sem zopet zagledala tisto, kar me je preganjalo. Sedaj sem ga videla bolje. Fant je imel leto ali dve več od mene, njegovi lasje so bili rahlo razmršeni. Obraz je bil bled in oči so bile bakrene. Gledal me je tako zaskrbljeno, ali pa ne. Gleda me je poželjivo. Mu je moja kri teknila? Me bo zopet ugriznil? Moje srce je podivjalo, dihanje je postalo globlje, moje misli pa so ves čas vzklikale: UGRIZNIL TE BO! Gledala sva se. Drug drugemu sva si zrla v oči. V mojih očeh je bil nedvomno strah. Nekdo je stopil v sobo. Bili so mami, oči in zdravnik. Pogovarjali so se. »Lisa, starša te bosta odpeljala domov.« mi je rekel zdravnik. Prikimala sem. »Dal sem ti tudi zdravila, ki jih moraš jesti vsak dan, ostala navodila pa bom povedal tvoji mami.« mi je prijazno rekel. Obrnil se je k mami, svoj pogled pa sme usmerila proti oknu. Ni ga bilo več tam.



»Imaš vse?« je zanimalo mami. »Da.« sem ji odgovorila. »Potem pa gremo domov.« je rekel oči. Korakali smo po dolgem hodniku. Bil je polen pacientov, zdravnikov in medicinskih sester. Končno smo prišli do izhoda. Zadihala sem svež zrak, nato pa sem zaslišala ropot. Iz torbice mi je padel telefon. »Prekleto.« sem zamomljala. Moj iPhone. Še dobro, da je bil v torbici. Hitro sem ga pobrala. V bližnjem grmu se je nekaj premaknilo. Prestrašila sem. Mislila sem, da je on. Pričela sem trepetati. »Lisa, si dobro?« je zanimalo mami. »Potrebujem počitek.« sem ji rekla. Pomagala mi je vstati. Nežno mi je pomagala, da sem sedla na zadnji sedež. Hitro sem zaspala. Hodila sem po pokopališču. Okoli mene je hodila temna, gosta megla. Zagledala sem ga. Zopet me je ugriznil. Prebudilo me je moje kričanje. »Ljubica, kaj ti je?« me je zaskrbljeno gledala mama. »Mora.« sem ji vsa zadihana rekla. Zavili smo na dovoz naše hiše. Mami me je pospremila v sobo, tam pa me pustila samo. Legla sem na posteljo in premišljevala o njem. O vampirju. V mojih mislih je vladala zmeda, nemir. Moje srce pa je na misel o njem pričelo razbijati, kot noro.
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
Vas zanima kaj sledi?
za nadaljevanje vsaj 2 nextaa...
03. februar 2013
u114139
u114139
neeeeeext!!!!fol dobra zgodbica*********
03. februar 2013
u120609
u120609
še 1 next plis
03. februar 2013
u116794
u116794
next <3 <3
03. februar 2013
u120609
u120609
ok.........
mam v mapi napisano,ker sem pisala že enkrat prej...bo hitr
03. februar 2013
u116794
u116794
hahahaha ok
03. februar 2013
u120609
u120609
Nadaljujem...
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆

3. POGLAVJE-STRAH✦
Nekaj je zaropotalo. V trenutku sem se prebudila iz nežnega spanca. Prestrašila sem se. Srce mi je zopet pričelo biti kot noro. Bilo me je strah, kot otroka, ki se boji poletne nevihte. Prižgala sem luč. Zagledala sem postavo ob moji postelji. V stotinki sekunde pa je izginila. Vstala sem iz postelje. Odprla sem vrata in odkorakala na hodnik. V hiši je vladala smrtna tišina, dokler nisem zaslišala hrupa v spalnici mojih staršev. Tam sem zagledala Njega-VAMPRIJA. Izsesaval je je življenje iz moje mame. hotel je čisto vsako kapljo njene krvi. Pogledala sem proti postelji. Na njej je ležal moj oče. Nemo je opazoval dogajanje. Videla sem, da ima pregrizen vrat. »Zakaj?« sem ga vprašala. Zlobno se mi je nasmehnil in se mi v hipu približal. Svoje podočnike je zasadil v moj vrat. Pričela sem kričati. Kričati!



Prebudila sem se. Zopet nočne more. Bila sem vsa plotna, mokra in prestrašena. Bilo je jutro. Nežno sonce je pošiljajo svoje žarke v mojo sobo. »Dan,« sem tiho dahnila. Odločila sem se, da bom stvari prišla do dna. V roke sem vzela svoje prenosnika. V gospoda googla pa sem vpisala »Miti in resnice o vampirjih« Prvi zadetek. Bil mi je všeč. Na hitro sem preletela močneje označene besede. » Leseni kol v srce ubije vampirja. Sveža trupla-vampirski pleni. Podočniki-so bolj razviti od človeških. Vampirji nimajo odeva v ogledalu. Alergični so na česen in svetlobe ne marajo. Posvečeni prostori so zanje lahko usodni ter njihov sovražnik je križ. In njihova hrana-KRI. Nekaj mi ni bilo jasno. Kako se lahko vampir, ki me straši premika po soncu? Na to vprašanje nisem znala odgovoriti. Česen, križ in posvečena voda me bojo ohranjali varno. Premišljevala sem kako bi starša prepričala, da naj imata pri sebi vedno nekaj od tega. Posvetilo se mi je. Pred nekaj leti sem od babice dobila škatlico in v njej so svetinjice-to so obeski na katerih je največkrat uprizorjena Marija. Če jih pomočim v posvečeno vodo v cerkvi in če jih bosta imela na ogrlici oz. zapestnici ali pa tudi v denarnici jima ne bo nič. Hitro sem začela iskati škatlico. Našla sem jo. Bila je v posteljnem predalu. Na hitro sem se oblekla. Majica, jeans hlače in balerinke. Okoli vratu pa sem si navezala ruto. Hotela sem prekriti ugriz. Lase sem si le počesala. V roke sem vzela torbico in se brž odpravila v cerkev. K sreči ni bila daleč. Vsak korak, ki sem ga naredila je pomenil, da me lahko napade. Zagledala sme cerkev. Hitro sem tekla do nje. Vsa zadihana sem stopila notri. Občutila sem varnost. »Varna sem,« sem rekla. V cerkvi ni bilo nikogar. Svetinjice sem namočila v vodo. »Posvečena so.« Zaslišala sem glas. Obrnila sem se. Srce mi je pričelo močno biti. Oddahnila sem si, saj je pred mano stal duhovnik. »Oprosti, nisem te hotel prestrašiti,« je rekel. »Ni problema.« »Lisa si, mar ne?« Me je poznal? »Da,« sem nežno odgovorila. »Nekaj se bo spremenilo in ti to veš, on to ve.« Ni mi bilo jasno. »Ne razumem, mi lahko pojasnite,« sem ga prosila. »Bog ne verjame točno v to. Hudič je prvotna podoba, a tudi Bog se moti.« Govoril je tako drugače, zmedeno. Zopet se je v meni prižgal strah. »Pa posvečeno omaga?« »Pomaga,« je rekel nato pa odšel.
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
Vse postaja bolj napeto, skrivnostno..
Kaj je mislil duhovnik s svojimi besedami..??
Vas zanima kaj sledi?
za nadaljevanje prosim za vsaj 2 nexta...
03. februar 2013
u74880
u74880
NEXT (kuk je napeto)
03. februar 2013
u114139
u114139
Next!!
hitr... neee... takoj!!!!!!!!!
03. februar 2013
u116794
u116794
next jaa napeto je
03. februar 2013
u120609
u120609
Hvala, za vse nexte..
NADALJUJEM...
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
4. POGLAVJE-PRESENEČENJE✦

»Lisa, kje si bila?« Mami je vsa zaskrbljena stala pred vrati. »Po nekaj sem šla.« »Ne bi smela vstati iz postelje,« je rekla. »Oprosti.« Nisem želela, da bi jo tako skrbelo. Zardi mene je odpovedala kupico sestankov. Mami je uspešna odvetnica nekega velikega podjetja. Ampak ni takšna kot ostali, ki ne najdejo časa za družino. Njej sem na prvem mestu jaz. »Mami nekaj imam zate,« sem ji rekla. Presenečeno me je pogledala, ko sem iz torbice vzela ogrlico s svetinjico. »Lisa?« Ni ji bilo jasno kdaj sem postala verna. »Darilo, mami prosim vedno jo nosi. Zame. Prosim.« Nasmehnila se mi je in si jo nežno zapela okoli vratu. Objela me je in poljubila na čelo. »Hvala,« je rekla. V njenih očeh so se nabrale solze. »Ne joči.« Nasmehnili sva se. Po stopnicah je pritekel oči. »Lisa, kje si bila?« Tudi on je bil ves paničen. »Hm.. Oprosti.« »Darilo nama je prinesla,« je rekla mami. Pogledal me je. Njemu sem dala zapestnico in na njej svetinjico. »Prosim vedno jo nosi. Tudi ponoči. Prosim.« Tudi on me je objel, zapestnico pa si je hitro nataknil na roko.
»Boš šla jutri v šolo?« Zaslišala sem materin glas. »Smem?« »Seveda, ampak boš po tem ko pomijeva posodo šla malce napisati nalogo in podobno?« Mami želi biti prepričana v vse. »Še vprašaš,« sem ji odgovorila in pomežiknila. »Potem pa kar pojdi, bom že sama dokončala.« Ubogala sem jo. Nisem imela ravno veliko dela. Sem tretji letnik gimnazije. Na pisalno mizo sem zložila učbenike in zvezke. Pričela sem z reševanjem matematičnih in kemičnih nalog. Hitro sem bila gotova, saj mi šola nikoli ni povzročala preglavic. To mi je bilo všeč. Vsi učitelji so me imeli radi in po končani srednji šoli se bom lahko vpisala v medicino. O tem sanjam že od vrtca dalje. Nekdo je potrkal na vrata. »Lisa, pojdi počasi spat.« Bil je oči. »Prav. Reci mamici lahko noč.« »Nočko Lisa.« Zaprl je vrata. Zvezke sem pospravila v torbo, sama pa sem se spravila v pižamo in skočila v posteljo. Upala sem, da se mi ne bo sanjalo o njem.



»Drrrriiiin, driiinn…« Glas budilke. Končno sem se naspala. Brez nočnih mor. Uredila sem se. Čisto preprosta oblačila. Hlače, majica, čevlji in seveda ruta. Lase sem si spela v čop in na ustnice nanesla malo glosa. Pograbila sem torbo in odkorakala dol. Oči in mami sta že odšla v službo. V kozarec sem si nalila kozarec mrzlega mleka in pojedla banano. Po končanem zajtrku pa sem se napotila v šolo. Hodila sem po pločniku. Sonce je nežno sijalo, kar je bilo zelo prijetno. Kmalu sem prišla do šole. Vsi so se obračani za mano. Zakaj že? Nisem posebno priljubljena. Nekaj so šušljali. Mogoče o moji nesreči, ali pa o tem kako sem oblečena. Nisem se zmenila zanje. »Lisa, si že v šoli?« Zaslišala sem glas svoje prijateljice. Ronnie. »Ne, da se mi poležavati doma.« »Aha. Torej si bolje?« Kako je radovedna. »Mnogo, hvala.« »Lisa, žal mi je za tisti večer.« Ji je bilo res žal? Ničesar nisem rekla, saj je zvonilo. Zaprla sem vrata omarice in odšla k prvi uri. V razred je prišla naša razredničarka-ga. Hollywood. »Pozdravljeni. Za vas imam dve novici. Prva je, da gremo konec tedna na ekskurzijo. Druga pa, da ste dobili novega učenca. Ime mu je Demetri di Thron.« Drugi del sem preslišala, ker mi je na tla padel kuli. »Torej,« je nadaljevala razredničarka. »lepo, ga sprejmite medse.« Odšla je. »Poišči si prostor,« mu je naročil profesor kemije. Šel je mimo mene. Pogledala sem ga. Zastal mi je dih. To je on!



◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
Kdo on? Kdo je Demetri?
Vas zanima kaj sledi?
za nadaljevanje potrebujem vsaj 3 nextee
03. februar 2013
u114139
u114139
neeeext!!! najbolša zgodbica 4everrr!!!!
03. februar 2013
u74880
u74880
next
03. februar 2013
u116794
u116794
jaaaa nexti ful je hudoo
03. februar 2013
u120609
u120609
nextam
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
5. POGLAVJE- TREPET ✦

Bil je vampir, ki me je ugriznil. Opazil je moj pogled. Pogledal me je. V njegovih očeh sem zagledala žalost. Kaj? Žalost? Je žalosten, ker me ni ubil? Ali pa ker me ne bo mogel več gristi, saj imam okoli vratu posvečeno ogrlico? Usedel se je klop za mano. Zakaj je morala biti prazna? Celo uro se nisem mogla zbrati. Strah me je bilo kaj bo storil, kakšne namene ima in zakaj je tukaj? Toliko vprašanj, a nobenega odgovora. Obrnila sem se nazaj. Nekaj je pisal. Pogledal me je. Njegove oči so bile bronaste-takšne kot se jih spomnim. Kako jih je razbarval? Ko me je ugriznil so bile rdeče. Namenil mi je rahel nasmeh. Hitro sem se obrnila. Srce mi je zopet močno bilo. Mislim, da me bo kmalu zadela kap. Profesor je razlagal o hidrolizi. Na kaj razpade maščoba? Na alkohol glicerol in kislino. In kaj sploh je hidroliza? Je razcep snovi s pomočjo vode. To res ni tako težko. Kemija mi je pač všeč. Zazvonilo je. Odmor. Pospravila sem stvari in se napotila iz razreda. Hotela sem čim prej oditi, da ne bi srečala Demetrija.
Odpravila sem se proti omarici. Iz nje sem vzela zvezke za naslednji predmet. Angleščina. »Lisa.« Prestrašila sem se. Zvezki so mi padli iz rok. Vedela sem, da za mano stoji on. Počepnila sem, da bi zvezke pobrala, a on jih je že držal v naročju. »H-h-hvala,« nekako mi je le uspelo izreči zahvalo. Vzela sem zvezke in pri tem pazila, da se ga ne bi dotaknila. »Saj ne grizem.« »O pa še kako grizeš,« sem rekla potihoma. »Ne, poslušati me boš morala.« »Ne bom te. Ugriznil si me. Povzročaš mi nočne more in sedaj si tukaj. Hranil se boš z najstnicami in oprezal za mano, tako, da me bo do konca življenja strah stopiti iz sobe ali pa me bo prej kap.« Opazila sem njegov izraz. Vse kar sem mu zmetala v obraz ga je prizadelo. Ne, ni ga. Ne more ga. Oni se izklopijo oz. izklopijo čustva. »Lisa, prosim,« je moledoval. »Ne!« Moj glas je bil odločen. Obrnila sem se odkorakala proč. Hotela sem zaviti v razred, a me je nekdo prijel za roko in me potegnil v moško stranišče. »Če ne gre zlepa, gre pa z grda.« Zopet on. Sovražim ga. »Spusti me,« sem me upirala. »Lisa Ronald, poslušaj me!« Povzdignil je glas. Prestrašila sem se. »Boli me.« Močno me je držal za roko. Opazil je kam gledam. »Oh, oprosti.« Nežno me je spustil. »Obljubi, da mi ne boš ušla,« je rekel preden je njegov prijem popustil do konca. »Obljubim,« sem tiho rekla. Spustil me je. Obrnil se je proč od mene. Zajel je sapo. Zanimalo me je zakaj, saj on ne potrebuje kisika. Videla sem priložnost, da bi mu lahko pobegnila. Nekdo je vstopil na stranišče. Bila sem blizu vrat. Demetri se je zmedel jaz pa sem hitro pobegnila ven. Stekla sem do angleške učilnice. Upala sem, da me ne bo ujel. Vsa zadihana sem odprla vrata učilnice. Profesorica me je le pogledala. »Se opravičujem,« sem rekla. »Gdč. Ronald, sedite.« Ni zvenela jezno. Oddahnila sem si. Pobegnila sem mu, ampak me bo že dobil.
Končno je bila na vrsti malica. Pomešala sem se med drugimi dijaki. Upala sem, da me ne bo zopet prijel in me nekam potisnil in zahteval, da ga poslušam. Sedla sem za prvo mizo, ki je bila prosta. Neko dekle iz prvega letnika mi je prineslo listek. »Zate,« je rekla. »Hvala.« Odšla je jaz pa sem odprla listek. Pisalo je: » Lisa, obljuba dela dolg. Prelomila si jo. Naslednjič ne bom tako prijazen. Demetri.« Pogledala sem naokoli. Zagledala sem ga pri pultu s solato. Koleni so se mi zašibili. Zvrtelo se mi je. Listek sem zmečkala in ga potisnila v žep. Zagledala sem temo. Klicala me je jaz pa sem padala vanjo.
»Lisa, Lisa.« Poznala sem glas. Nad mano se je sklanjala Ronnie. »Prišla je k zavesti,« je rekla. »Dobro, prepusti jo moji oskrbi.« Glas je bil fantovski. Nisem razločila čigav. Bolela me je glava. »Kaj se mi je zgodilo,« sem nežno vprašala. »Omedlela si.« Sedaj se je nad mano sklanjal Demetri. Prestrašila sem se. Moje telo je pričelo trepetati. »Ne boj se me.« »Rekel si, da ne boš več prijazen,« sem mu očitala. »Premislil sem si.« »Ker sem omedlela zaradi tvoje grožnje?« »Tudi zato,« je rekel. »Prav.« »Prav, kaj,« ga je zanimalo. »Povej mi.« Pogledala sem ga. Še kar se je sklanjal nad mano. Usedel se je poleg mene. Globoko je vdihnil, nato pa pričel pripovedovati.
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
Vas zanima, kaj ji bo povedal??
ta nadaljevanje vsaj 3 nexte please...
03. februar 2013
u114139
u114139
Kdo on? Kdo je Demetri? vampir
Vas zanima kaj sledi? jaaaa
03. februar 2013
u74880
u74880
waw itak da next
03. februar 2013
u114139
u114139
šorry nišm vidla da si že nextala neeeeeeext!!!
03. februar 2013
u120609
u120609
še vsaj en next
03. februar 2013
Next!!!
03. februar 2013
u120609
u120609
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆

6. POGLAVJE- RESNICA, DA ALI NE? ✦

»Mislim, da poznaš zgodbe o vampirjih.« Prikimala sem. »Torej, moje korenine segajo zelo daleč v preteklost. Bil sem star 17 let. Živel sem v Italiji. Moja družina je bila premožna in bil sem ravno pred svojo poroko. Do nje je bilo le še štirinajst dni. Neko noč smo s prijatelji igrali nogomet-kok nekakšna fantovščina. Malce smo se ga napili, saj veš kako je to pri fantih. Ko sem prišel domov sem opazil, da je nekaj narobe. Prišel sem v hišo. Bila je tišina. Postalo me je zelo strah. Potem sem zagledal svojega očeta. Bil je čuden. Njegove oči so bile rdeče in okoli ust je bilo nekaj rdečega-kri. Zakričal sem. Prijel me je. Piti mi je dal nekaj ogabnega, nato pa me je zabodel. Umrl sem.« Ko je rekel to, sem se zdrznila. »Prebudil sem se v svoji sobi. Ni mi bilo jasno, kaj počnem tam. Moral bi umreti. Nato sem zagledal očeta. #Oprosti mi sin, ampak videl si me. To sem moral storiti.# Ni mi bilo všeč, da me je spremenil. In tako sem odšel od doma. Niso me več videli. Vsak večer, sem odšel k svojemu dekletu. Opazoval sem jo. Bil sem ob njej, vedno. Vsako noč sem jo božal po laseh in skrbel, da je ni zeblo. Na noč-tista, ki bi morala biti poročna, si je vzela življenje. Prepozen sem bil. Nisem je mogel spremeniti. Ko je umrla ona je umrl tudi tisti dobri del mene. Postal sem baraba. Pil sem človeško kri. Ubijal sem. Postal sem pošast. Do sedaj. Podobna si ji. Njen značaj imaš. Najbrž me boš vprašala kako vem. Opazoval sem te preden sem te ugriznil. Samo kakšen dan. Nate sem naletel, ko si šla iz šole.« Njegova zgodba je bila zanimiva. »Zakaj si me ugriznil?« »Razjezil sem se. Tekel sem in naletel nate. Nisem opazil, da si to ti. Zagrizel sem. Ko sem videl kdo je bil moja tarča, sem te prinesel v bolnišnico in zato sem te tudi obiskoval. Kar sem ti storil ni bilo namenoma. Lisa, prisežem, da mi je žal. Nisem hotel.« Mu lahko verjamem? »Kaj bo sedaj z mano?« »Nič, živela boš naprej.« »Boš odšel?« »Mogoče.« Nisem odgovorila. »Moram iti-pouk imam. Ti pa ostani tukaj in počivaj.« Izginil je.
........
POGLAVJE SE NADALJUJE....
◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆◆
Njegova zgodba... Ji je povedal resnico? Kaj bo v nadaljevanju tega poglavja...
Vas zanima?
za nadaljevanje potrebujem vsaj 2nexta...
03. februar 2013
(sori k smetim)
03. februar 2013
u74880
u74880
next
03. februar 2013
next
03. februar 2013
next
03. februar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg