Forum
u173833
u173833
Knjiga govori o desetletnem Enajatoli Akbariju, ki mora zaradi nevarnih vojnih razmer zapustiti domovino, Afganistan. Mama ga odpelje v Pakistan in ga tam pusti z osnovnimi napotki za pošteno življenje. Zadnjo skupno noč mu v objemu pove, da v življenju v nobenem primeru ne smeš nikoli početi treh stvari. Prvo je, da ne uživaš drog. Drugo je, da ne uporabljaš orožja. In tretje je, da ne kradeš. Zadnje besede pred njenim odhodom, za katerege ni niti vedel, pa so bile: "V Kveti je ogromno sadja." Kar je povedala za spodbudo, saj ima Enajatolah sadje zelo rad.
05. julij 2014
BSB
next
05. julij 2014
u173833
u173833
ok
05. julij 2014
u173833
u173833
Pot se je začela v Pakistanu. Na ulici, z iskanjem dela, zaslužka in prenočišča. Sprejel je vsako ponudbo, saj drugače ne bi preživel. Spoprijateljil se je s Sufijem, prav tako ilegalnim pribežnikom. Skupaj sta naletela na trgovca, ki ju je odpeljal v Iran in jima priskrbel tudi službo. Zanj sta štiri mesece delala brezplačno, a vseeno skoraj nista morala verjeti, kakšna sreča ju je doletela.
05. julij 2014
u173833
u173833




to je ta fantek
05. julij 2014
u173833
u173833
A na takšno pot, kakršna ju je čakala, nista bila pripravljena. A ta je bila v primerjavi z naslednjimi še dokaj znosna, saj so le sedeli v tovornjaku kot olive, nekdo ga je hotel zriniti s tovornjaka. Delal je na gradbišču z drugimi priseljenci in tam tudi živel. Nekega dne pa so jih presenetili policisti in jih odpeljali v taborišče. Tam so z njimi delali kot s smetmi. Z veliko sreče in nekaj prihranjenega denarja je ostal v Iranu. Knjiga govori tudi o tihotapljenju, tako ljudi, kot različnega blaga (dovoljenega in nedovoljenega), in v zvezi s tem tudi o denarju in zvezah, ki moraš imeti, če želiš preživeti. Naslednja destinacija pa je bila Turčija, saj so mu krogle, ki so letele proti njemu, povzročile tudi strah in željo po begu. Če pa bi vedel, kaj ga čaka, pravi, da se za to pot ne bi odločil, saj takrat še ni vedel, da gore ubijajo. Za pot ga je prepričla želja videti morje. Tokrat jih je pot vodila prek gora. Ponoči so hodili, podnevi spali, kolikor se je le dalo. Vodji je bilo dnevno postavljeno vprašanje: "Aga, prosim, koliko je še do vrha?" In njegov odgovor: "Nekaj ur." A pot je trajala kar 27 peklenskih dni.
05. julij 2014
zelo žalostna zgodba
05. julij 2014
u173833
u173833
Veliko jih je zaradi utrujenosti, ozeblin, lakote … umrlo, kar nekaj pa se jih je vrnilo nazaj. Ko pa so prispeli do Istanbula, se je ponovila zgodba o preživetju. Beračenje in trdo delo. Enajatolo je nato pot po morju vodila v Grčijo. Skupini afganistanskih fantov se je pridružil kot prevajalec, saj jih je pretental. Rekel je, da govori tudi angleško. In res, nekaj besed kot House pa je le poznal. Tako se je pet fantov prepustilo morju z upanjem, da prispejo v Grčijo. Čakalo jih je razburkano morje, vesel niso znali uporabljati, rešilni jopiči so bili počeni, primanjkovalo jim je hrane in pijače. Kljub ogromnemu naporu jim je uspelo. A kaj kmalu ga je ponovno odvedla policija in ker ni imel državljanstva, so ga vrnili matični državi. Poskusil je s tem, da se je naredil norega in tako mu je uspelo, da so ga izpustili. V zgodbi je omenjena tudi starejša gospa, ki ga je zbudila, ko je spal pred njeno hišo, in ga povabila na zajtrk. Kupila mu je avtobusno karto in mu podarila 50 evrov. In tako vidimo, da obstajajo tudi dobri ljudje. Prispel je v Atene, kjer so bile tistega leta (2004) Olimpijske igre. Pridružil se je skupini Afganistancev, ki so tako kot on sanjali, da bi odpotovali. In res, poskusiti ni greh. V pristanišču so bile kot trinadstropna stavba zložene druga na drugo tri prikolice. Splezal je na vrh in smuknil v majhno odprtino. Ko so se vrata zaprla in se je ladja začela premikati, bi najraje zakričal, a to ne bi bilo najbolj pametno. V trebuhu ladje je ostal zaprt tri dni. Potrpljenje rešuje življenje. Prva cestna tabla, na katero je naletel, je bila modre barve in na njej je pisalo Venezia. Tam je poklical Pajama, ki je živel v Torinu in tudi sam odšel tja. Pajam ga je odpeljal na urad za mladoletne tujce in se za tri dni nastanil pri njemu. Za dlje časa ni bilo mogoče, saj je tudi on živel v neki skupnosti. Je pa poklical Danilo, ki je delala na občinski socialni službi. In tako je dobil družino, čeprav besede družina ni niti poznal. Najprej so mu ponudili le začasen dom, dokler se v skupnosti ne bi sprostilo mesto. Nato pa so vložili prošnjo za skrbništvo. Tako se je začelo njegovo drugo življenje. Družina, šolanje, prijateljstvo, nenehno napredovanje in volja po življenju.
05. julij 2014
u173833
u173833
Ti krokodili so zame predstavljali predvsem ljudi. Ker to le berem in gledam po televiziji, se mi ne zdi tako resnično. A ta knjiga je name naredila poseben vtis. Vem, da se je za ŽIVLJENJE velikokrat potrebno močno boriti, a z razlogom, da ŽIVIMO. Kaj takšnega ne bi smel preživljati nihče, saj to zame ne predstavlja pomena življenja. Zelo sem vesela za vsakogar, ki mu uspe preživeti v tem krutem svetu.
05. julij 2014
u173833
u173833




05. julij 2014
u173833
u173833




05. julij 2014
next
06. julij 2014
ups ka js to pišm
06. julij 2014
u155047
u155047
next
30. julij 2014
konc je zbik
30. julij 2014
u155047
u155047
aja
31. julij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg