Forum
Spet jaz.
V iskanju sreče je stara zgodbica. Pisala sem jo lani poleti, a na koncu se je izteklo tako, da sem nanjo popolnoma pozabila. Danes pa slučajno brskam po datotekah in jo najdem. Malo sem jo preuredila in zdi se mi vredna objave, ker sem nekako odvisna od pisanja. Zelo bi bila vesela, če bi malce pokomentirali celotno stvar. Je pa definitivno nekaj novega. V njej se prepletajo različni žanri.
Upam, da vam bo všeč.

✝ 1. POGLAVJE ✝
Površno spletena rjavkasta kapa na kateri se na obledelem koncu parajo nitke mi pokriva celotno površino glave in še polovico ušes. Hodim počasi, na čelu pa se mi počasi nabirajo potne kapljice. Črn pulover in dolge črne hlače, ki vpijajo svetlobo in s tem posledično vlečejo toploto kot magnet name prekrivajo rdeče nekatere že zaceljene rane. Usteca so počasi že potrebna količine vode, ki v plastenki leži nekje na koncu moje pastelno modre torbe, ki mi zmahano visi čez rame. Za trenutek se ustavim in si počijem svoje šibke noge. Glasno zahropem in si z grobo kretnjo leve roke obrišem znoj. Zdi se mi, da bulerji vpijajo vročino še bolj kot temna oprava in za trenutek mi je žal, da nisem oblekla česa bolj lahkotnega. Promet je pisan vseh živih barv in znamk različnih avtomobilov. Ponekod opazim tudi kolesarje. Kmalu se odklopim. Promet me dela živčno in nesproščeno. Naenkrat slišim samo topot mojih čevljev ter moje glasno sopenje, ki me opozarja, da nisem v takšni telesni kondiciji kot bi si sama želela. Ne razmišljam več in se osredotočim na hojo. Trd spiralast zvezek me dreza v boke, zato se počutim še toliko bolj nelagodno. Čez čas se mi zdi, da so moje žleze slinavke prenehale proizvajati slino zato se ustavim in pustim, da v velikih količinah skozi grlo steče že nekoliko topla voda. Na koncu le opazim naš stanovanjski blok in se olajšano odpravim proti njemu. Stavba na kateri se je že zdavnaj začel luščiti omet in je ob njej igrišče na katerem kraljujejo že zarjavela in nevarna igrala odbija ljudi. Zaradi zapuščenosti tega predela mesta si iz glave potegnem kapo. Z roko potegnem po praznem lasišču in iz torbe povlečem ključ. Kot vedno mi slika neštetih stopnic povzroči vrtoglavico in slabost, zato se za bežen trenutek ustavim in naslonim na ograjo. Iz levega kota prileze meni nepoznana žuželka, zato glasno zakričim in odskočim. Srce mi bije veliko hitreje, kot po navadi. Torej, stari Karl še kar ni uspel poklicati, da bi opravili dezinfekcijo, pomislim in skušam prehoditi prvih pet stopnicah. Roke se mi tresejo, povrh pa so še potne. Komaj se znova prisilim, da se oprimem ograje, a v meni prevlada strah. Očitno je glavni, saj se mi vsako sekundo bolj dozdeva, da mi nekaj leze po roki. A na koncu se le zberem in počasi napredujem. Zaradi starosti in neuvidevnosti občine je v stavbi še bolj vroče kot na zraku zato mi pot začne liti kot v potokih. Na črni majici se začnejo pojavljati veliki mokri madeži, ki oddajajo neprijeten vonj. Zdim se res utrujeno in zaradi pomankanja počitka se skoraj sesedem. Toda zaradi svoje neustavljive trme se prebijem do našega stanovanja in v ključavnico olajšano porinem ključ. Mame še ni iz službe zato si za trenutek oddahnem in iz nog potegnem bulerje. Torbo odvržem v kot in dvakrat globoko vdihnem. Počasi hodim proti sobi in iz skritega mesta pod posteljo potegnem škatlico cigaret in se odpravim na teraso. Dva ovela lončka zelene rastline prevrjena ležita vsak na svojem mestu. Podrsam po zeleni preprogi, ki je počasi že začela izgubljati prvotno barvo a zaradi slabega ravnotežja skoraj padem na staro kramo ob kateri kraljuje sesalnik. Znervirano iz skrivališča potegnem vžigalnik. Opazim, da je plastični rumen stol malce poknjen zato se zaradi varnosti raje naslonim na rjavkasto ograjo, ki prej spominja na skupek desk, ki bi jih postavil samo idiot in iz škatlice potegnem cigareto. Vsa polna hrepenenja si cigareto naslonim na usta in okusim prijeten znan okus. Na koncu jo še prižgem in globoko potegnem, nato pa počasi spustim. Igram se z dimu, z rokami pa sem naslonjena na ograjo opazujoč okolico. Za trenutek se razblinijo vse težave in počasi me nikotin pričenja zasvajati. Ko pokadim prvo si vzamem še drugo in neverjetni občutki naslade se selijo v moje telo iz minute v minuto. Iz razpokanih ustec pošiljam siv skoraj črn dim in se igram z njegovimi oblikami. Moje nosnice so napolnjene z dišečim a skoraj dražečim plinom kar mi na nek način prija. Ko sem že skoraj proti koncu kajenja opazim, da na dvorišče zavije policijski avto. Iz njega izstopita dva mlada policista in z očmi pregledujeta stavbo. Ko me opazita hitro odvržem cigaretni ogorek in se spravim nazaj v stanovanje. Srce mi iz neznanega razloga utripa in na mestu kar obstanem. Nič ni narobe, mogoče so se sosedi spet sprli ali prijavili krajo se prepričujem v mislih in si izmišljujem možne scenarije. Ko zaslišim močne korake mi postane jasno, da se je moralo nekaj hudega zgoditi. Resnično hudega. Zaradi pokvarjenega zvonca se zasliši glasno ropotanje po hrastovih vratih in z potnimi dlanmi poprimem za kljuko. Vrata odprem do verige in skoraj zašepetam:« Želite?« Ko nihče ne odgovori vprašanje ponovim glasneje in moj glas je v trenutku hripav v očeh pa se mi zaradi strahu nabirajo solze. »Gospa Clay?« moški glas se razleze čez vsako špranjo v vratih zato na debelo pogoltnem slino.
Kaj pravite?
05. maj 2014
u167582
u167582
wau. šokantno. nimam pripomb... a se ti zavedaš, da pišeš super??? že vem, kaj bo: LOVE THIS STORY <33
Neext!
ha, upam da sm še vedno 1. bralka
05. maj 2014
next
05. maj 2014
waw *_____*
neeeext!!!
p.s zakaj si jo šele sedaj objavila???
05. maj 2014
u160233
u160233
Waaww, brez besed. Res dober začetek! :3
06. maj 2014
u160233
u160233
Skori bi pozabla:
Next!
06. maj 2014
u167233
u167233
Waaaaaaw *-*
Neeeeext:3
06. maj 2014
✝2. POGLAVJE✝
»Gospa Clay?« moški glas se razleze čez vsako špranjo v vratih zato na debelo pogoltnem slino. »Ne, tukaj njena hčerka Kate.« odvrnem in odprem verigo. Vrata se na široko odprejo in vame butne vroč soparen zrak. Oba policaja sta preznojena in na njunih uniformah se rišejo globoki potni madeži. Obraza sta prav tako prepojena z znojem in utrujena. Po očeh in globokih podočnjakih najbrž celo noč nista spala, presodim. »Je kaj narobe?« vprašam. »Ste sorodnica Andrewa Claya?« vpraša mlajši vsaj po videzu sodeč. Njegovi rjavo rdečkasti lasje se lepijo na čelo kar ga za trenutek naredi neprivlačnega. »Da. Andi je moj brat. Je spet zabredel v kakšne težave?« skoraj olajšano vprašam in policajema ponudim vstop v stanovanje. Starejši policaj premeri mojo obrito glavo. Zaškrtam z zobmi. Sovražim predsodke. Sedeta na zofo in se razgledata po razmetani sobi. »Bi kaj pila?« vprašam in se zadržano nasmehnem. Oba odkimata zato sedem na stol v bližini balkona. V trenutku se zavedam, da mi zavidata, ko majhna sapica vetra gre skozme. »Frank Random,« starejši policaj nakaže nase, nato pa na mlajšega,« Dennis Sinadra. Sva iz krajevne policije.« Pokimam in požrem debel cmok. »Žal mi je, toda vaš brat je bil udeleženec prometne…« je začel govoriti starejši a še preden bi dokončal sem ga prekinila. »Je z njim vse v redu? Recita, da okreva v bolnišnici?« živčno vprašam zopet na robu solz. »Zelo mi je žal, gospodična Kate toda vaš brat je bil na licu mesta mrtev. Tovornjak je izsilil prednost in se z močnim sunkom zaletel v njegov motor. Vašega brata je vrglo po tleh in mu polomilo ude.« je pojasnil z skoraj brezčutnostjo na obrazu. Mojega pa so preplavile solze, da sem obrisal policajev komaj razločila. »Kaj pa voznik tovornjaka?« sem še nekako izsilila iz sebe. Policaja sta se spogledala nato pa je mlajši rekel:« Voznik je pobegnil. Toda obljubljamo vam, da ga bomo našli.« Policaj Sinadra me je zaskrbljeno pogledal. Glasno sem zahlipala. »Am, gospodična Kate, mogoče poznate Sandro Tampson?« je nato odvrnil drugi, no, vsaj zdelo se mi je tako. Možgane sem skušala prisiliti, da bi vsaj malo razmišljali, a me je vse skupaj preveč zaznamovalo. Policija sta bila nekaj časa tiho. »Gospodična Kate, vem, da je težko in zelo žal mi je za vašo izgubo, ampak Sandra Tampson je trenutno ključni dokaz v preiskavi.« je čez nekaj časa nekdo dodal. Glava se mi je v trenutku zbistrila. »V preiskavi? Bila je prometna nesreča?!« grobo si obrišem solze in ju pogledam naravnost v oči. »Ja, na prvi pogled, se res tako zdi.« je mencal rdečo lasec. » Poznate Sandro Thompson?« starejši policaj me je pogledal z manj sočutja v očeh, kot pa poprej mlajši. Globoko vdihnem:« Poznam jo. Včasih je bila moja najboljša prijateljica.« Policaja se med seboj spogledata. »Ampak, zakaj? Ne vidim povezave. Z Sandro že dolgo nimam stika.« » Na roki vašega brata je bilo zapisano njeno ime.« Še preden bi lahko kaj odvrnila je zazvonil policajev telefon. Opravičujoče se je nasmehnil in se javil. »Kako se je to lahko zgodilo?« je kričal ves rdeč v obraz in se robantil na sogovornika. »Preglejte vse sledi. Prstne odtise, kakšno pločevino koka kole na kateri je mogoče DNA, prežvečeno hrano. KARKOLI? SI SLIŠAL? NOČEM VEČ NIKAKRŠNIH NAPAK!« nazadnje je že tako kričal, da ga je moral partner poteptati po hrbtu in mu nakazati name. Odložil je telefon in ga nato pospravil nazaj v hlačni žep. » Kaj je bilo?« rdečelasi kifeljc se je radovedno uzrl k sopotniku. »Našli so tovornjak.« je jezno zamrmral. »Saj to je super.« je navdušeno vzkliknil rdečelasec. »Mislite, da bi bilo tako super če bi se vaš partner skoraj napihnil od jeze?« skozi solze razburjeno namignem mlajšemu in se posvetim starejšemu policaju. Rdečelasec v hipu zardi in se opravičujoče nasmehne. »Našli so tovornjak v njem pa nikakršne sledi o vozniku. Ukradel je črnega peugeota. Lastnik je klical policijo po igri golfa. Baje, da so čuli alarm in so šli pogledat.« je počasi razložil. »Torej mislite, da je mojega brata do smrti zbila Sandra?« odvrnem in se usmrknem. »Vsekakor je osumljenka in prometna nesreča se ne zdi več naključje. Obravnavamo jo kot umor.« reče starejši policaj in ostane. Na hrbtu opazim gromozanske potne madeže. »Torej, ste prepričani, da je on?« rečem in se zazrem skozi okno. »Prepoznala ga je lastnica trgovine na levi strani ulice,« reče in se nato obrne k mlajšemu,« gospa Driver?« »Mislite gospo Davalon.« počasi odvrnem. Policaj mi prikima. »Lahko bi ga zamenjala za koga drugega. Gospa Meredith je že v letih.« »Tudi nato smo pomislili. Preverili smo registrsko tablico. Pisana je na vašega brata. » Na to nisem imela več odgovora.« Vseeno bi vašo mamo prosili, da pride na identifikacijo trupla. Radi smo pedantni.« opazim, da večino govori še samo starejši policaj. Z roko si pogladi brke in grobo strnišče. Mlajši me opazuje. Nerodno mi je. Nisem vajena pogledov. »Res ne veste, zakaj je bilo na roki napisano ime vaše bivše najboljše prijateljice?« skeptično vpraša. »To je pa veš delo, ne?« s kalnimi očesi ju pogledam. Rdečo lasec poprime za kljuko in odpre vrata. Vanj se zakadi vroč zrak. »Mogoče ne bi smeli kaditi v teh vročih dneh,« starejši me zopet pogleda. Totalno sem ga razkurila,« lahko bi se kaj vžgalo.« Njegov ostri pogled pronica skozi mene. Na mizo postavi listek:« Da bo gospa Clay, vedela, kje me najti.« Nato se za njima zapro vrata. Še nekaj časa poslušam močne in trdne korake, ki jih kmalu zamenjajo glasni kriki sosedov. V steno trešči nov krožnik, a tokrat se ne prestrašim. Popade me krčevit jok, ki drugič v življenju, preglasi ostale zvoke življenja.
Daljši del, ker ga jutri ne bo.
Nadaljujem?
Lahko kdo malo oglašuje?
06. maj 2014
u167233
u167233
Neeeeext!
tanjica nisem vedla kk popouno ti pišeš, to je res waw *_*
06. maj 2014
* Pozabila sem. Hvala za vse pohvale:
HarryStylesBabe: Am, dejansko je bila že objavljena na smrklji, ampak pod drugačnim naslovom, pa malce drugačna vsebina je bila. Napisala sem komaj štiri strani potem pa povsem značilno zame, dobila novo idejo in to opustila.
06. maj 2014
* Anaa, komaj sem ugotovila haha, kdo si(:
06. maj 2014
u167233
u167233
hahahah kk si pa ugotovila kdo sem? (:
06. maj 2014
Šla sem na tvoj profil.
Starost: 69
More bit ana.
06. maj 2014
u160233
u160233
Kako ti uspe tako popolno pisat? Ker mi res ni jasn, če je to človeško, mogoče za kakšne boginje, v katere sicer ne verjamem. Oky, tale poved je bila mal nesmiselna.
Obožujem tvojo zgodbico!!
Tudi v redu, sam, da boš pojutrišnjem večkrat.
A še maš povezavo, ko si jo prej pisala na Smrklji?
Neeext! <3
06. maj 2014
u167233
u167233
Tanja, resno? po tem? sej veš da nism mela izbire pa sm kr eno starost
Ka če bi bla pa Amadeja alpa Deja?
06. maj 2014
Dejansko je tole daleč od popolnega(:
Drugače pa hvala, res je lepo slišati nekaj takega.
Am, raje ne bi devala, ker bom nekaj delov uporabila za kasneje in pol ne bo zanimivo haha(:
06. maj 2014
Ana: Haha resno. Ne, sj ne, vidla sm sliko.
Eh, amadeja vem, da ni več na igrah. Deja pa nwm. Haha.
06. maj 2014
u160233
u160233
Oky, razumem. (; Sj maš prav.
06. maj 2014
next!!!!!
06. maj 2014
next
06. maj 2014
To je popolno :33
Neext!
06. maj 2014
Next! Tole je ful dobro
06. maj 2014
u167582
u167582
wau. ampak drugič? sigurno ji je še kdo umrl.... Neeeeeext!
07. maj 2014
neeeeeeeeeext!
07. maj 2014
končno sm prebrala.. kaj nej rečem? ;P use opišeš do potankosti, use je super zanimivo... neeext! in to čim prej.
07. maj 2014
Globoko vdihnem in vstopim v sobo. Živčna sem in vsa se tresem. Prebodejo me pogledi. » Moje sožalje.« pred mano stoji Darren, tetin mož in me stisne v objem. Na uho mu zašepetam: «Hvala.« Prikima in me izpusti. Na skrivaj ošine mojo glavo, nato pa mu čez obraz šine še rahel nasmešek, ki ga na vse načine skuša zatreti :« Mora pa prav prijati v tej vročini.« Tudi sama se nasmehnem:« Ne veš kako.« Darren je čudovit. Veliko mu zaupam, ker se zdi, da je edini, ki me res razume. »Kate.« iz leve strani prihrumi teta. Njen obraz je zgrožen:« Kaj se ti je vendar zgodilo?« Začudeno jo pogledam:« Samo brat mi je umrl, teta. Samo to.« Nagiba čelo:« Mislila sem tvoje lase.« »Aja, to.« odvrnem in se z levico podrsam po popolnoma obriti glavi. Darren ima prav, resnično prija. Tetini dolgi lasje se ji , speti v rahlo figo, lepijo na čelo. Zadržano si jih poravna, ko opazi, da jih opazujem. » Vroče mi je bilo v njih.« skomignem z rameni. Balkon je odprt, a v stanovanju je še vedno, kot v savni. » Je to edini razlog? Imela si res čudovite lase.« odvrne. Še preden bi lahko kaj rekla, v smislu, da se ljudje spreminjamo, jo Darren nežno prime za komolec in ji nekaj zašepeta na uho. Teta rahlo razdraženo prikima. »Moje iskreno sožalje, Kate. Doletela ga je res strašna usoda.« stisne mi desnico. Njena roka je potna. »Hvala.« zašepetam. Nekaj časa me opazuje:« Slišala sem, da si bila prva, ki je izvedela.« Prikimam in pogledam v tla. »Gotovo je bilo grozno.« Darren mi nežno stisne roko. »Da.« tiho rečem, ker se bojim ponovnega navala solz.« Babica in dedi prideta?« počasi vprašam. »Ne, njun ponos je prevelik.« odvrne teta in zavije z očmi. »Tega ne razumem,« oba pogledam v oči,« umrl jima je vnuk.« »Vem, ampak, še vedno nista prebolela dogodka. Zdi se, da sta obsedena s tisto stvarjo.« Darren reče. Iz sobe pride še mama, zdaj se vsi sumničavi in sočutni pogledi uprejo vanjo. Teta ji steče v objem, mama pa se trudi, da ne bi zajokala. » Kate, želim si, da se to ne bi zgodilo.« iz leve strani zaslišim dekliški glas. Hannah je, Andijeva bivša punca. Objamem jo. Težko je prebolela njun razhod, saj ji iz oči ponovno lijejo solze, kot pred pol leta. Skušam jo potolažiti:« Zdaj je na boljšem kraju.« Glasno zasmrka in si obriše solze:« Oh, sranje, resnično verjameš temu?« »Ne, ampak, želim si, da bi.« Odvrnem in stisnem ustnice v tanko črto. »Veš, bilo je težko, ko sva šla narazen. Vso sranje, ki naju je ločevalo, a še vseeno vleklo skupaj. Mislila sem, da bova skupaj,« pogleda me z rdečimi očmi in se nasmehne nekam v prazno,« da bova skupaj za vedno, veš?« Prikimam, čeprav ne razumem. »Zelo te je imel rad.« odvrnem in pogoltnem cmok. »Ja.« samo reče in se bežno nasmehne. »Kako je bilo,« pogleda me in točno vem, kaj misli,« ko so mi povedali?« Samo prikima. » Ne moreš in nočeš verjeti.« samo odvrnem. »Je res, da je bil načrtni umor?« vpraša čez nekaj časa. » Uh, pozabila sem že, kako se hitro širijo novice v Wyomingu.« Postane ji nerodno, zato skloni glavo:« Ne razumi narobe, oče dela na policiji…« Nekaj časa jo preučujem z očmi:« Tako so mi rekli.« Samo prikima:« Želim si, da bi oče prevzel primer.« Zamišljeno jo pogledam. »Tako bi bila vsaj prepričana, da bo zadevi prišel do dna.« Vse skupaj postaja preveč zame, zato se ji opravičim in stopim na balkon. Zunaj je soparno, zato komaj diham. Vročina mi povzroča vrtoglavico. V očeh me zapečejo solze. Zakaj je moral oditi, pomislim. Iz desne smeri prihrumi motor. Prepoznam znamko. Honda. Francis je. Moj fant. Ustavi pred igriščem in sname čelado. Pogleda v mojo smer in mi pomaha. Na licu mu počiva nasmešek. V primerjavi z mano ima Francis dolge lase, ki si jih povečini spenja v čop. So nedoločljive rjave barve, njegove oči pa tako temno rjave, da so že skoraj črne. Njegova postava je suhljata. Francis je mulat, njegov oče je črnec, njegova mama pa belka in to ga naredi posebnega. Obrišem si solzo, ki je medtem spolzela po licu in mu pomaham nazaj. Stopim nazaj v stanovanje in se pomešam med turobno vzdušje. Hannah je sama in tožno strmi v Andijevo sliko. Ko stopim mimo nje, jo sočutno stisnem za ramo. Čez nekaj drobnih trenutkov Francis potrka na vrata. Z okornimi gibi stečem do vrat in jih popolnoma odprem. Skoraj se že obesim za njegov vrat, ko opazim, da pred vhodom stoji tisti rdečelasi policaj. Nerodno me pogleda:« Oprostite, ker motim. « Pogleda v stanovanje in vsem podari sočutne nasmeške. Povabim ga na prej in na hodniku z kančkom očesa opazim Francisca. Počakam, da stopi do vrat, nato pa ga objamem. Močno me stisne v objem. Rdečelasec naju opazuje, zato se odmaknem od Francisca in zaprem vrata. » Imam dve novici.« reče, njegov glas je rahlo hripav. Zopet je ves poten, a tokrat me ne moti. Mama ga vprašljivo gleda, skozi solze. » Andrewevo truplo je izginilo,« po prostoru se zasliši glasen vzdih,« in z njim Sandra Thompson.«

Oprostite, ker ni bilo včeraj nexta, kot sem obljubila.
Nadaljujem?
10. maj 2014
o moj bog, neeeeeeeext!
10. maj 2014
next
10. maj 2014
next!!!!
10. maj 2014
u167233
u167233
Neeeeexz
10. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg