Forum
u59711
u59711
Hej! Z neznanko_0a sva se odločili, da skupaj napiševa eno zgodbo, ki jo govorita dve dekleti-Katarina in Jenny... Katarina je Katja, jaz pa sem Jenny... govorili bosta o izletu v Munchen.... več boste izvedeli če boste brali... In obe dekleti sta stari 15 let... ;DDD

USODNI IZLET##1.DEL

JENNY
_____________________________________________________________
»NE! JENNY BO OSTALA Z MENOJ!« sem slišala kričanje mame. Z očetom sta se pripravljala na ločitev. Že cele dneve poslušam dretje, jok... Upam, da bo bolje ko se bosta ločila. Po licu mi spolzi drobna topla solza, ki kapne na sveže oprano posteljnino. »Nikar ne joči, Jenny. Če ne bo spet treba prati,« me skuša v dobro voljo spraviti moja 7-letna sestrica Ashley. »Ash, ti tega še ne razumeš... Hm... nekaj časa boš sama s starši, jaz bom šla v Munchen z Beatrice. Ne skrbi, kmalu se bom vrnila,« pobožam jo po licu in ji pritisnim poljubček. »Ampak... ampak...« se je upirala. »Ššš... Tako bo in nihče ne more tega spremeniti Ash... Z Katarino sva si dolgo želeli iti tja...« ji rečem in globoko zavzdihnem. Minute so se vlekle kot ure... Nestrpno sem pogledovala proti rdeči stenski uri in vedno bolj stiskala k sebi blazino. »Jenny?« v sobo je prikorakala mama, njen obraz je bil rdeč in zabuhel. »Ločila se bova, najhitreje, kot bo šlo,« zašepeta in se mi vrže okoli vratu. »Že v redu.... našla boš drugega,« pokimam in jo močno stisnem okoli ramen. »Ja, upajmo,« prikima v odgovor in zahlipa. Nisem je prenašala take. Nikoli do zdaj nisem videla žalostne mame, ki joka, nikoli, nikdar... Zato je bilo to zame še posebej mučno. »Mami, kje bom ostala, ko se bosta ločila?« vprašam nestrpno. Mami le še bolj zajoka in me še močneje objame, kot da me ne želi nikdar izpustiti. »Pri očetu,« komaj izdavi in se mi zazre v oči. Veliko bolj sem si želela ostati pri mami, ne pri očetu... Vedela sem, da bi bilo življenje pri njej veliko boljše. On ima v glavi le delo, nikoli ni imel časa za nas. »Obiskovala me boš, v redu? Ash ostane tukaj z menoj... veš, da ji bo tako bolje. Oče ne zna skrbeti zanjo,« reče in si obriše solzo. »Vem,« pokimam razumevajoče. Vse tri smo sedele na moji veliki postelji objete med seboj. »Jenny, spakiraj, kmalu greva,« v sobo vstopi oče in se mi blago nasmehe. »V redu,« rečem in pogledam mamo. Naguba čelo in pogleda v tla. »Obljubil mi je, da bo dobro skrbel zate,« čez nekaj sekund reče. »Ja, pa kaj še,« mi uide iz ust. V glavi mi začne brenčeti, kot bi imela panj v njej. Primem se za čelo in zavzdihnem. Nisem še pripravljena na tako veliko spremembo. Upam, da bova z Beatrice v Munchnu vsaj malo pozabili na skrbi... to je res pravi stres. »Mami, lahko lekadol, prosim? Glava me zelo boli,« zajavkam in se uležem čez posteljo. »Seveda, ljubica,« pokima in si z robcem obriše nos. »Lekadol rabim... Garry, kje je lekadol?« zaslišim govorjenje mame, ki nervozna brska po policah za njim. »V levi omari,« brezčutno reče oče. »Bodi vsaj malo uvideven do hčere... navsezadnje je NAJINA hčer. Ti si njen oče, ja pa njena mama. Skrbeti morava zanjo,« jezno reče mami in s police vzame lekadol. »Ja,« pritrdi oče. Pred očmi se me nenadoma zamegli. »Mami pohiti,« zaslišim svoj hripavi glas. »Že grem... Saj si bleda kot stena! Hitro popij vodo z lekadolom vred,« mi skrbno naroči, in mi v desno roko da kozarec vode, v levo pa tabletko. Roke se mi začnejo tresti. »Popij, bolna izgledaš. Ne vem, če boš lahko šla z Beatrice v Munchen,« zaskrbljeno reče in zmaje z glavo. Vsaj predvidevala sem. Videla sem namreč le zamegljeno postavo mame, ki čepi ob moji postelji. Kozarec si ponesem k ustom in popijem požirek vode, zraven pa še lekadol. Kmalu zatem se počutim bolje. »Hvala,« rečem in zamežikam z očmi. 'Megla' pred mojimi očmi ni izginila. »Mami, megli se mi... ampak počutim se popolnoma v redu,« rečem in si z kazalcem ter sredincem pogladim veke. »Hmm... veš, da ne vem... mogoče je to zaradi tega, ker očal nisi nosila že 2 meseca,« zmaje z glavo in me poboža po laseh. »Ampak okulist mi je rekel, da jih ne potrebujem več,« trmoglavim. »Ja, ampak poskusi. Daj si jih nazaj gor, pa bomo videli, če boš kaj bolje videla,« zašepeta, vstane in odhiti v dnevno sobo. Po telesu začutim mravljince. Kar naenkrat začnem sopihati, kot bi tekla maraton. »To je le posledica velikega stresa, ki sem ga imela ta teden,« se tolažim. Zatisnem oči in poskušam zaspati. A vendar ne gre in ne gre. Misli se mi vedno znova vračajo in povzročajo skrbi. Na čelu, hrbtu in vratu začutim znoj. Začnem se premetavati po postelji. V telo mi postane zelo vroče. Čez nekaj trpečih minut v sobo vstopi mami. Po prstih se mi tiho približa. Skoraj je ne bi slišala saj mi v glavi močno razbija, srce pa čutim v vseh delih telesa. Kot bi mi dajal znak, da bo vsak trenutek odpovedal. »Izmeri si temparaturo,« zaslišim nežen šepet. Na čelu začutim hladno hrapavo roko. »Saj goriš! Daj si 'toplomer' pod pazduho,« reče in mi ga položi v roko. Nemo pokimam, saj mi glasilke sploh niso delale. Čez dolgih 8 minut si ga vzamem izpod pazduhe in ga položim v mamine roke. »38,5... jutri ne greš v šolo... v soboto bomo pa še videli če boš šla z Beatrice v Munchen,« zavzdihne, ko pogleda temparaturo. Nagubam čelo in zopet zatisnem oči. Globoko diham in roke stisnem v pesti. Želela sem preveriti, če mi niso zaspale, saj sem malce prej ležala na njih. »Mami, prosim... lahko čez poletne počitnice, ko pridem nazaj domov ostanem še pri tebi?« prosim mamo. »Seveda,« pritrdi in mi boža levo roko. »Zdaj pa se sprosti in poskusi zaspati,« tolažilno reče. Nekaj mi še pripoveduje a njene besede se izgubijo v mojih sanjah...

Zbudim se vsa prepotena in odkrita na postelji. V noge me zazebe, zato čeznje vržem odejo. Zobje mi šklepetajo. Z rokami se objamem čez trup in sedem. Naenkrat sem videla naravnost odlično... glava me ni več zelo bolela, zato sem vstala, si nataknila copate in oddrvela v kopalnico, kjer sem zalotila mami, ki je sedela na straniščni školjki s telefonom v roki. Z nekom se je pogovarjala... ko sem 'nenapovedano' vstopila se je hitro obrnila k meni in telefon odmaknila od ust. »Dobro jutro, Jenny... em... zajtrk te čaka na mizi,« zamomlja in se mi nasmehne. Nezaupljivo jo pogledam, nato pa se s počasnimi težkimi koraki odpravim do jedilnice, kjer je že sedela Ashley in na majhnem prenosnem televizorju gledala risanke. »Dobro jutro,« sem ji zaželela in se zaspano primajala do mize. »Dobro jutro,« je odvrnila, a pogleda ni premaknila. »Kaj pa tako vneto gledaš?« sem jo vprašala in sedla. »Alico v čudežni deželi,« je rekla. »Aha,« sem zamomljala in popila požirek mleka. »Ja... mami je rekla naj ti povem, da je klicala Beatrice,« se mi igrivo nasmehne. »Aaaa... in v čem je težava?« vprašam in naredim vgriz v opečeni kruhek. »Ni težava.. samo rekla je, da bo z vama šel tudi njen starejši brat...« odvrne. »V redu,« mirno pokimam in pogoltnem slino. »A to je tisti... ki je starejši 3 leta? Ian?« vprašam. »Jaaa,« pokima. »Poglej mačka Režalka!« me pocuka za rokav. Zavijem z očmi in jo potrepljam po ramenu. »Super Ash... kar glej... mene ne zanimajo več risanke,« veselo rečem. »Risanke so zakon!« zaploska z rokami. »Sploh proti tistim butastim španskim limonadam, ki jih gledaš ti,« pokaže jezik, jaz pa se samo zasmejem...





______________________________________
Nadaljujeva...?
22. marec 2012
u59711
u59711
Z Beatrice* pomota... ;DDD kjer piše še Katarina, ne.... Beatrice je tam namest Katarine-če je še kje drugod u delu... ;DD sorryy
22. marec 2012
next
22. marec 2012
u59711
u59711
še kak next?
22. marec 2012
u77108
u77108
Next...
22. marec 2012
u77108
u77108
Aja pa mi lahk kdo sporoči na zs ko bo next plisssssss?
22. marec 2012
u59711
u59711
Ja, bom jst... use ko bojo napisal next bom poslala... tisti ku pa nočjo nej se odjavjo iz pogovora... hvala za nexte
22. marec 2012
nekšt!!!
22. marec 2012
Nova zgodbica dveh profesionalk!
Nextite!
22. marec 2012
u59711
u59711
Haha, ona je profesionalka, jaz nisem
22. marec 2012
u59711
u59711
zej bo nextala Katja.... ampak kasnej....
22. marec 2012
FULL JE KULL
22. marec 2012
neext
22. marec 2012
u59711
u59711
23. marec 2012
Zdravo punce, kot že veste z Sarah piševa skupaj zgodbico
se opravičujem ker malo zamujam z prvim delom
am Sarah hehe nisem nič profesionalka sem pa vesela da pišem z tabooo ker si dobraaa pisateljca pa ne jamraj neki da nisi grrr ... =)

USODNI IZLET##1.DEL
KATARINA
================================================================================
Ležala sem ob robu postelje v svoji sobi in brala eno izmed knjig zbirke Vampire Academy, ko je v mojo sobo brez trkanja vdrl starejši brat Marco. »Katarina to pismo je za tebe« je zavpil tako na glas da sem zaradi šoka skoraj padla na trda tla, toda sem se zadnji čas zgrabila odejo in se zadržala. Jezno sem ga pogledala »bi prosim potrkal preden vstopiš« sem rekla toda so moje besede obvisele v zraku saj je že zaprl vrata in odšel. Pogledala sem majhno kuverto ki jo je položil na pisalno mizo in jo z zanimanjem začela odpirati. Odprla sem jo in ven potegnila rdeč list, povonjala sem dišeči vonj, vedela sem da mi je pisala moja najboljša prijateljica Rebecca, ki se je pred dvema letoma priselila v Nemčijo zato se mi je na usta narisal nasmešek. Bili sva najboljši prijateljici že od prvega razreda zato so bili za naju najhujši dnevi ko je njen oče zaradi službe se preselil v Nemčijo. Rebecca je morala z njim saj pri mami ni hotela ostati za nobeno ceno. Njena starša sta se ločila, ko jo je Rebeccin oče ujel pri prevari od takrat je bila njena mama pijanka in ves denar porabila le za alkohol in cigarete Zagledala sem se v njeno lepo pisavo, še vedno je bila isto oblikovana kot takrat v osnovni šoli, potem pa sem začela brati.

Draga Katarina,
Oprosti ker ti pišem en teden pozneje po tvojem 15 rojstnem dnevu toda zaradi vsega dela za šolo sem se izgubila v času. Upam da mi oprostiš!!! Ker ti za rojstni dan ne morem dati velikega darila kot si ga zaslužiš ti pošiljam letalsko karto za München, Hočem da dva tedna preživiva skupaj in se zabavava kot sva se včasih. Tukaj je tako božansko, komaj čakam da prideš in ti pokažem najboljše nakupovalne centre, diskoteke, greva skupaj na kakšen koncert….
Radaaaaa te imam in pošiljam tiii koš poljubčkov, tvoja Rebecca.

Srce mi je poskočilo in od veselja bi najraje vpila. Hitro sem stekla v dnevno sobo kjer sta se starša po napornem službenem dnevu pogovarjala in gledala film. »Je kaj narobe« je vprašal oče takoj ko sem odprla vrata. Zavila sem z očmi, bil je takšen karakter človeka da je vedno v vsaki stvari videl najslabše. »Ne očka vse je v redu« sem odvrnila in sedla poleg nju na veliko sedežno garnituro. »Mami poglej kaj mi je napisala Rebecca« sem rekla vznemirjeno in ji v roke potisnila pismo. Opazovala sem jo kako so ji oči švigale po besedilu potem pa se je nasmehnila. »Mislim da nisi morala dobiti lepšega darila za rojstni dan« je rekla. Na moje ustnice se je narisal nasmešek »to pomeni da lahko grem« sem vprašala še malce v dvomih. Še nikoli nisem sama potovala in bila sem malce presenečena da se je mama takoj strinjala. »Seveda, zakaj pa, München je zelo lepo mesto prav tako poznam…« je začela toda ji nisem dovolila povedati do konca od sreče sem si ji vrgla okoli vratu in v eno govorila »hvala, hvala, hvala mami«. Stekla sem v sobo in v roke vzela mobitel, vrgla sem se na posteljo in poklicala Rebecco. Nekaj časa sva se pogovarjali in smejali, ob njej sem vedno pozabila na vse težave in bila je edina ki me je znala vedno potolažiti. Ne morem reči da nimam tukaj veliko prijateljic, toda nobeni ne zaupam tako kot njej. »Ko prideš ti morem nujno pokazati enega hudega tipčka« je rekla »hm, si zaljubljena« sem podrezala vanjo. »No malo pa, toda hočem tvoje predloge kako naj ga osvojim« odvrne. »Saj veš da tvoj način vedno deluje« odvrnem in se začnem smejati. Spomnim se kako je samozavestno v osnovni šoli zapeljevala fante in se iz njih norčevala. »Veš Katarina to je že veliko bolj resno kot tisto kar je bilo v osnovni« reče saj točno ve kam namigujem. »Ampak vseeno način je bil v redu, zakaj bi ga spremenila« sem odvrnila in se znova začela smejati. Nekaj časa sva se pogovarjali nato pa sva se poslovili. Dnevi so minevali in komaj sem čakala da bo konec junija…. Dan ko z letalom odletim v München in zopet po dveh letih vidim Rebecco.

KATARINA



23. marec 2012
u59711
u59711
No, kak next? =D
23. marec 2012
Neeeextt!
23. marec 2012
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt

skratka next!!!
23. marec 2012
u70105
u70105
next
24. marec 2012
u80842
u80842
next!!!!
24. marec 2012
u60822
u60822
nextt
24. marec 2012
nneeexxtt
25. marec 2012
next!!!
26. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg