Forum
pač, zgodba se gre o eni punci ko najde svojo dušo dvojčico =) ampak mora zanjo in zaradi nje prestajati hude stvari =)
Pišem??
19. avgust 2010
Emily Burton je bila vedno zelo posebno dekle. Ko sem bila z njo, me je vedno spreletaval srh, saj se je zdelo, kot da lahko bere misli. Ponavadi sem to misel hitro odpravila s svojim prepričanjem, da vampirji, čarovnice in vile ne obstajajo, toda danes je Emily moje sume potrdila. Ker je bila največja opravljivka na šoli, si od nje izvedel vse, kar ti je srce poželelo in to se ni spremenilo niti danes. Emily je na hodniku obkrožala skupina deklet, kar je bilo zelo nenavadno, saj to ni bila njena običajna opravljivska klika, ampak dekleta iz cele šole. Emily jim je vsa sijoča nekaj razlagala in pridružila sem se jim, saj me je razganjalo od radovednosti, kot vedno. Ker je bila velika gneča, sem do zvonca ujela le nekaj besed: jaz…vampirska šola…noč…ravnateljica in razrednik. Niti sanjalo se mi ni, o čem bi emily lahko govorila in pomislila sem, da se ji je ob branju znanstvenofantastičnih knjig popolnoma zmešalo, toda ko sem prišla v razred, je k meni pritekla moja najboljša prijateljica Jeanine Haway in mi začela na dolgo nakladati, kot vedno kadar se zgodi kaj zanimivega: »Lis, poslušaj. Emily ima sposobnosti. Odkrili so, da je vampirka in zdaj odhaja na neko superposebno šolo kakosežeimenuje. Kaj ni to super?« ja, očitno se je vsem zmešalo. Ravno, ko rem ji hotela odgovoriti, sem zaslišala zoprn glas moje nove budilke. Kot ponavadi me je izstrelilo iz postelje s svetlobno hitrostjo, saj je budilka zelo glasna, jaz pa trdno spim in se ob zoprnem zvoku vedno ustrašim. Tudi danes sem, kot vedno zagodrnjala: »Moram kupiti novo budilko,« in se zaspano odpravila v kopalnico. Kot vsak dan sem iskala svoja oblačila, ki so spet čudežno izginila in kot vsako jutro sem svoje kosmiče jedla, dokler niso bili že popolnoma mrzli. Sovražim kosmiče. Kot vsak dan sem se peš odpravila v šolo in kot vsak dan odklenila svojo omarico. Odprla sem vrata in zagledala majhen list papirja, ki je padel na tla. Pobrala sem ga in zagledala mojo prijateljico jeanine, ki me je kot vsako jutro pozdravila z navdušenim sopranom: »dobro jutro, lis! Kako si?« toda danes je nisem pozdravila nazaj, saj me je vsebina besedila, napisanega na papirju povsem šokirala. »Elisabeth Swan,postala boš, kar ne obstaja,« je pisalo. Ampak na srečo sem to pisavo dobro poznala. Listek je napisala Emily Burton, zato ni bilo pretiranih skrbi. Zahvalila sem se ji za trud in odšla v učilnico. Ker je bil zadnji dan pouka pred poletnimi počitnicami, je bilo vzdušje zelo prijetno in se je pouk končal prej. V razred je stopila naša razredničarka noah sairay, in nam povedala, da bomo na zadnji dan pouka lahko počeli karkoli si bomo zaželeli. Seveda so vsi rekli, da bi šli domov in ker je večina učiteljev šla na izlet, je na začudenje vseh privolila. Z Jeanine sva skupaj odšli proti domu in se spotoma dogovorili, kdaj greva na izlet v Mračno Sotesko. Strinjali sva se, da prespim pri njej in se odpraviva kar naslednji dan. Ker sva bili pred našo hišo, sem hitro stekla noter, povedala mami kam grem, pograbila nahrbtnik s stvarmi in skočila čez balkon, da bi bila čimprej pri njej. Čez pol ure hoje (ne, ne živi tako daleč, samo midve sva hodili počasi) sva končno prispeli do nje. »živ dolgčas, stara,« je po eni uri igranja odbojke rekla Jeanine. Pritrdila sem ji in šli sva v hišo pripravljat stvari za izlet. »žepni nožek, svetilka, voda, prigrizki, telefon. Potrebujeva še kaj?« sem vprašala Jeanine in vse našteto zbasala v nahrbtnik. » mislim da bi bilo super, če bi za vsak slučaj vzeli še šotor in odeje,« je odvrnila Jeanine in mi podala veliko vrečo. Nahrbtnik je bil tako poln, da sem ga komaj zaprla. Jeaninini starši so naju nagnali spat zgodaj, sicer pa so bili super. Dovolili so nama, da zjutraj greva, brez da se prej posloviva, saj grejo že ob treh v London za pet dni. Bila sem presneto utrujena, zato sem zaspala že ob osmih zvečer. Zbudila sem se sredi noči, popolnoma naspana. Pogledala sem Jeanine in ugotovila, da bedi. »kako dolgo si budna?« sem jo vprašala. »dve minuti in pol.«
»Aha«
»Ura je pol štirih zjutraj. Kaj če bi se kar odpravili?«
»dobra ideja. Toda ne takoj.«
Počasi sva se umili, oblekli in zajtrkovali, kosmiče seveda.
19. avgust 2010
nadaljujem?
19. avgust 2010


19. avgust 2010
to je Jeanine =)
19. avgust 2010
https://www.perfektbeauty.com/refresh/data/370-Blake_Lively.jpg
Emily Burton
19. avgust 2010
http://www.zastavki.com/pictures/1024x768/2009/Girls_A_pretty_girl_on_an_orange_background_011825_.jpg

pa elisabeth =)
19. avgust 2010
http://gossipteen.com/wp-content/uploads/2009/09/taylor-lautner-shirtless-eclipse-photos.jpg

pa Alex (pride mau kasnej =)
19. avgust 2010
KAK NAPIŠEŠ ZGODBO
21. avgust 2010
hey dundi!!! =) em tam zgor ko ti piše zgodbice klikni pa čist zgor v desnem kotu ti neki napiše =)
GL, Nushiii
21. avgust 2010
http://www.igre123.com/forum/tema/crn-gozd/7119/
komentirj
23. avgust 2010
Ura je bila štiri in vse je bilo temno. Jaz in jeanine sva bili edini, ki sva v mestu hodili po cesti. Bila je sobota in večina ljudi je še spala. Do mračne soteske je bilo eno uro hoje in midve sva tja prišli celo prej. V mračni soteski je bilo zelo lepo, če izvzamemo temo in meglo, seveda. Pod mostom, na katerem sva stali je tekel čudovit majhen potoček, ki je prihajal iz gozda. »greva tja?« sem vprašala in s prstom pokazala na kraj, od koder je pritekel potok. »seveda,« mi je odvrnila jeanine in odpravili sva se ob potoku navzgor. Tisti trenutek, ko sva stopili v gozd, se je začelo daniti. Kljub megli je bil gozd čudovit. Bilo je čarobno. Šla sem globje v gozd in rekla jeanine: »mar ni čudovito?« ker nisem dobila odgovora, sem se obrnila, a jeanine ni bilo. Zavedela sem se, da sem se izgubila. Nekaj časa sem tavala po gozdu, a nisem našla jeanine. Ko sem tako tavala, sem izgubila občutek za čas. Začelo se je mračiti. Vsa izmučena sem postavila šotor in zaspala takoj, ko sem se ulegla. Zgodaj zjutraj me je prebudil krik. Takoj sem vedela, kdo je zakričal. Planila sem pokonci in stekla proti glasu. Imela sem prav. Bila je jeanine. Ležala je na tleh, bleda kot da bi bila mrtva. Zraven nje je stal moški. Bil je bled kot smrt in iz ust mu je tekla kri. Otrpnila sem. Nisem se mogla premakniti, ko sem spoznala, da to ni bila njegova kri. Bila je jeaninina kri. In on ni bil moški. Bil je vampir.
NEXT??
24. avgust 2010
ja dej
02. oktober 2010
ok
03. oktober 2010
next
03. oktober 2010
uau dva bereta. eden jo jo že takaltak prebrav.
dosežek.
06. oktober 2010
Jeanine je bila mrtva. To sem vedela. Glede na emilyno nakladanje o vampirjih sem tudi vedela, da nimam šans, če ga napadem. Toda poskusiti ni greh, kajne? Hotela sem maščevati jeanine. To je bilo vse, kar sem čutila. Jeza, bes, ogorčenje in žalost so se prepletali v moji glavi. Planila sem nadenj, a še preden sem se ga sploh dotaknila, sem ležala na tleh. Najbrž mi je polomil vsa rebra, saj me je peklensko bolelo. Zakričala sem, a me nihče ni slišal. Naslednji trenutek sem čutila njegove ostre podočnike na svojem vratu. Ugriznil me je. Imela sem dve možnosti: ali umrem, ali pa se spremenim v vampirko. Prva možnost se mi je vsekakor zdela boljša, ampak kdo bo maščeval jeanine, če bom mrtva? In za maščevanje bom morala plačati pošteno ceno. Razmišljala sem samo stotinko sekunde, a strup je že prišel v mojo kri. Videla sem nekaj podobnega ogromnemu medvedu, potem pa samo še praznino.
Bolelo je kot da bi moje telo gorelo. Kot bi bila živa na grmadi. Kričala sem, a me nihče ni slišal, molila sem, da bi se to končalo. Prosila sem boga za smrt, a me ni uslišal. Nisem vedela, koliko je ura, nisem vedela niti, kateri dan v tednu je. Zdelo se mi je, da je minila že cela večnost, obenem pa šele nekaj sekund. Naenkrat sem čutila, da me roke in noge ne bolijo več. Mislila sem, da sem se že privadila na bolečino, a me je počasi vse telo prenehalo boleti. Gorelo je le še srce. Bolelo je bolj, kot kadarkoli prej in čutila sem, kako me premetava po jasi. Naenkrat je popustilo. Mislila sem, da sem mrtva, a ko sem odprla oči, sem videla jeaninino truplo, ki je ležalo le nekaj metrov stran od mene. Tudi jeanine je bila nora na vampirje in zaradi tega sem vedela, da je več ne morem priklicati med žive,ali karkoli vampirji že so. Razen tega, da me je peklo grlo, sem se počutila dobro. Bila sem drugačna, to sem dobro vedela. Vedela sem tudi, da bi lahko v trenutku našla naše mesto in se vrnila tja, a sem bila novorojenka in bi se najbrž težko obvladala,(da, prebrala sem somrak, pa kaj) zato sem raje premislila, kaj bom storila. Maščevala bom jeanine, to je bilo jasno kot beli dan, a najprej se moram naučiti uporabljati svojo moč in odkriti svojo sposobnost, če jo sploh imam. Morala bom najti drugega vampirja, da mi bo pomagal in to hitro. Ob potoku sem skopala lep grob in vanj položila jeaninino truplo. Prekrila sem jo z njenimi najljubšimi rožami in smolnatimi borovimi vejami, nato pa sem čez nametala zemljo. Poiskala sem velik, lep kamen in ga postavila na grob. Z nohti sem vanj izdolbla napis jeanine, rada te imam in odšla, saj sem imela poslanstvo: ubiti vampirja, ki je ubil jeanine.
06. oktober 2010
dej nexti že
07. oktober 2010
Potovanje je bilo zelo dolgo, saj sem iskala vampirje, ki jih morda sploh ni. Preko italije sem odšla v anglijo, od tam pa v washington d. C. Ker nisem našla nikogar, sem se potopila pod vodo in zaplavala do avstralije. Tudi tam ni bilo ničesar, sem pa ugotovila, da imajo kengoruji precej dober okus. Vrnila sem se sem, na jeaninin grob. »nihče ne ve, da je mrtva,« sem šepnila sama pri sebi. Odkopala sem njeno mrtvo telo, ki je bilo točno tako kot prej, saj sem potovala le nekaj ur. Njena kri mi ni zadišala, saj je bila mrtva. Zaslišala sem oddaljen šum in se takoj postavila v obrambni položaj pred jeanine. Zagledala sem dekle, ki po moji oceni ne bi moglo biti starejše od dvajset let, vendar je bila bleda kot smrt in njene oči so bile medeno topazne barve. Začudeno me je pogledala in rekla: »pozdravljena, neznanka. Gotovo si naše vrste, saj te izdajajo tvoje oči. Vem, da si dobra, saj ščitiš mrtvo telo tvoje prijateljice, ki jo je ubil najin brat, vampir. Jaz sem amalie, draga elisabeth. Povabim te k meni, skupaj s tvojo prijateljico. Morda ji še lahko povrneva življenje.« njene besede so me osupnile, saj je vedela vse in govorila je tako, kot bi bila stara čez dvesto let. Morda je tudi bila, saj je vendar vampirka. »stara sem dvesto petindvajset let. Zdaj pa pohiti, čakam te.« obrnila se je in že je ni bilo več. Previdno sem dvignila jeanine in stekla za njo. Njen dom je bila prijetna hiša, v kateri je bilo veliko knjig in cd plošč. Tam je bil tudi velik bel kavč. »položi jo na kavč. Takoj bom nazaj.« še vedno nisem spregovorila. Jeanine sem previdno položila na kavč in čakala da amalie pride nazaj. Prišla je že čez nekaj sekund in s sabo prinesla stekleničko z oljem. Ne vem, ali je videla moj zaskrbljen pogled, ali mi je prebrala misli, toda rekla mi je: »pomagalo ji bo. Oživela bo in še naprej bo človek, vendar bo pozabila, kaj se ji je zgodilo.« prikimala sem in amalie ji je v rane vtrla olje. »čez nekaj ur se bo zbudila. Kaj bova naredili? Nihče ne sme izvedeti za naš obstoj. Ne smeš domov.«
»vem,« sem tiho odgovorila »najbolje bo da se od staršev poslovim v pismu. Napisala ga bom.« amalie mi je podala list papirja in pisalo, da sem napisala pismo. Shranila sem ga v jeaninin žep in amalie me je vprašala: »smem s tabo elisabeth?« le od kod ve moje ime? Kljub temu sem prikimala, vzela jeanine in jo položila na kavč v naši dnevni sobi. »ne bo te poznala. Poskrbela sem za to,« je rekla amalie in neslišno sva stekli v gozd.
11. oktober 2010
neeeeeeeeeeeeeeeext
20. oktober 2010
Neeeext !!!
31. maj 2013
neexti :*
08. junij 2013
u165729
u165729
next
28. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg