Forum
Hello!

Kako ste? Upam da dobro. Danes je tako depresiven dan...vsaj v našem kraju je megla in zelo oblačen. Samo, kaj želimo ane? Vreme je vreme.

Navajena sem, da me bralci želijo spoznati. A bom takole rekla. Nekateri me poznajo, nekateri ne. Svojo indentiteto bom držala zase in je ne bom razdajala naokoli.

Glede zgodbe bi bila vesela, če v komentar napišete svoje mišljenje (upam, da se ne boste lagali, ker mi boste pomagali se izboljšati) in mogoče napisali kaj pričakujete. Kolikor sem videla po ostalih forumih zdi, da ti nexti puščajo neko čudno atmosfero. Saj ne, da vas silim pisati ves čas komentarje ali kaj. A samo povedala sem svoje mnenje.

Še zadnjih nekaj povedi, preden preidem na pisanje...Moje mišljenje...Pravijo, da je pisatelj tisti, ki vodi vse. Zgodbo, način pisanja, da življenje karakterjem, bitjem. A tako kot katera koli naprava brez goriva ne mora početi tega. Vi, bralci ste tisti,ki nas gonite naprej in nas držite pokonci. Zato...Take care of me, please ><



“Let me tell you this: if you meet a loner, no matter what they tell you, it's not because they enjoy solitude. It's because they have tried to blend into the world before, and people continue to disappoint them.”
― Jodi Picoult, My Sister's Keeper

Prologue | Under the Mask | Fantasy Story

Snežni metež je divjal zunaj. Snežinke so padale proti tlom z vso hitrostjo; ostri mrzel veter pa je pihal sem in tja. Če bi bila živa duša zunaj, bi v trenutku zmrznila v teh nečloveških pogojih. Drevesa se niso morala upirati sili vetra. Lahko so se le upogibale. Nekatera niso zdržala pritiska in so se zlomila. Ob glasnem tresku, ko je mogočno drevo padlo na tla se je stresla vsa zemlja.
Majhna vasica, tik pod gorami, ki ni štela več kot petdeset ljudi. Ljudje so se zadrževali v izbah in molili, da bi se snežni metež kmalu polegel, a kot je tod okrog znano, je vreme hudičevo maslo. Veter je odnašal stvari, ki so bile puščene zunaj, sneg pa se je kopičil in kopičil pred izbami. V vsaki izbi je vladala tišina. Tišino je vsake toliko prekinil parajoč krik bolečine. Iz izbe čisto na koncu vasice so prihajali ti kriki bolečine, ki so zunaj odmevali v neskončnost.
Ženska je ležala na žimnici, vsa mokra od potu. Svoje noge je imela široko razprte. Med njiju je stara ženska molila glavo in ocenjevala situacijo. Na žimnici je bila velika packa krvi. Dve mladi ženski, ki sta stale poleg žimnice sta prestrašeno v tišini čakale, kaj bo izjavila stara ženska. Vse tri je bilo strah, da bo porod tragičen za mater.
"Glavica je že zunaj. Lynn, samo še malo potisni," je zamomljala starka s spodbudnim glasom. Nosečnica je glavo uzvrnila nazaj in mukoma pritisnila z mišicami na maternico, da bi otroka spravila ven iz sebe in končala muke. Krik, ki se je tedaj izvil iz njenih ust je bil podoben živalskemu kriku, rjovenju. A bolečina v njenem trebuhu je minila. Ženska se je sprostila in lovila sapo. Krči v njenem trebuhu so popuščali in kmalu jih ni čutila več. Zaslišal se je jok. Tih jok dojenčka, ki je komaj prišel iz njene maternice. Ženska je odprla oči in se od sreče zasmejala. Končno bo lahko držala svojega otroka v naročju in ga naučila vsega kar sama ve. Vzravnala se je kljub manjši bolečini v spodnjem predelu. Babica ji je podala otroka v naročje. Zavit je bil v belo odejo. Izgledalo je, kot da je spal. Na glavi je imel lase. Nekaj mehkih, nežnih las je kukalo na vrhu glave ven, še vedno mokri in prilepljeni na otrokovo kožo. Bil je še malo od krvi. A je ni motilo.
"Deklica je," je rekla z nasmeškom babica. Ženska je pogladila obraz novorojenčka, tedaj pa je otrok sunkovito odprl oči. Ženska je zaprepadeno zrla vanje, preden je iz svojih ust izpustila krik parajoč srca.
"Ne! Ne! Prosim Bog, zakaj jaz?!" je zavpila in glavo dvignila k višku, kakor da bi klicala v nebo.
Tako se je rodila Ainsley.
26. marec 2017
colleen ciara
colleen ciara
Meni osebno je tvoj stil pisanja zelo všeč. Način, kako opisuješ osebe, kraje, čustva, se mi zelo dopade in zelo lepo zajameš vse podrobnosti.
Če ti je prav, bi zdaj povedala še svoje teorije? (Brez skrbi, saj večinoma nikoli ne uganem cx) No po moje je Ainsley (mimogrede zelo lepo izbiraš imena) 'hudičev otrok', kakšna čarovnica, ali kaj podobnega. Lahko pa se zgodilo kaj podobnega kot v Kronikah podzemlja z Jonathanom? (Če si brala seveda) Po moje bo imela punca kakšne nadnaravne sposobnosti.
Vse pa prepuščam tvoji domišliji in sem popolnoma prepričana da nas boš vse navdušila. c: Ne nehaj pisati, še naprej brusi svoj talent! ^^
26. marec 2017
impossible.
impossible.
No sej itak tak kot veš, je to perfektno *_* Res super opisuješ in pustiš bralce čakati na takem delu, kjer je najbolj zanimivo *-* tak da hit Next da bom izvedla kaj je narobe z to Ainsley (se opravičujem če slučajno razumem narobe, ker se to meni pogosto zgodi )
en velik debel neeeeeext od mene! ^-^
26. marec 2017
Next
super začetek ampak me je na začetku zmedlo
izgledalo je tako kot bi to spadalo na sredino in ne na začetek zgodbe
drugače pa je super
Next
26. marec 2017
Magic Flute
Magic Flute
Tvoj stil pisanja je meni zelo všeč. Vsa ta čustva, kraj dogajanja in vse drugo je tako napisano, da si res lahko predstavljaš...
Ainsley (kako lepo ime *-*), kako lepo si predstavila in zadnji stavek ''Tako se je rodila Ainsley.'' Kako končaš...
Prosim čim prej nadaljuj! Neeext!
26. marec 2017
Synne Sinclare
Synne Sinclare
Men je tud stil pisanja všeč, kar sem ti rekla že pri prejšnjih zgodbicah
pa res lepa imena zbiraš. kje jih to najdeš?
Amm ja pomoje je deklica neki fantazijskega z groznimi očmi.
Pa men se zdi naslov full znan
A si to že kdaj pisala
in obvezno en velk Next
26. marec 2017
Zelo zanimiv prolog!!! Jaz se strinjam z unimportant. mogoče ima Ainsley res nadnaravne sposobnosti...sumim. Se mi zdi, da bo šla na nekakšno potovanje in se bo kaj dogajalo...mogoče bo spoznala prijatelje. Nekaj je posebnega na tej deklici, če se je rodila v tako hudem vremenu. Zdaj k tvojem načinu pisanja...zdi se mi zeeeeloooo zanimiv saj (kot je rekla že just.be.dreamer) pustiš bralce čakati na tako zanimivem delu zgodbe, da NUJNO rabim Next!!!!!
26. marec 2017
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
Next
26. marec 2017
neeeeeext
26. marec 2017
Different.*
Different.*
Neeextttttt
izredno zanimivo drugače se pa strinjam z ostalimi glede Ainsley in vsega (sam to je res lepo ime cx)
Next čim prej prosim prosim
26. marec 2017
Next
Tudi meni je najprej padlo na pamet tisto s Sebastianom (Jonathanom) iz Kronik podzemlja
26. marec 2017
Meni je tudi všeč tvoje opisovanje kraja in dogajanja. Preden smo izvedeli zakaj se sploh gre zgodbica (rojstvo Ainsley) si napisala več odstavkov in je res prfektno ter se strinjam z ostalimi. Next
26. marec 2017
Next nujno!
26. marec 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
oo pa vse tvoje zgodbice (ok, samo dve berem. a je še kakšna?) so tok dobre!!!!!!!! en velik Next
26. marec 2017
Hello!

OMG kakšni komentarji pa sem objavila samo prologue! O moj ljubi Bog. Hvala res, to ste me tako presenetili. Nisem imela pojma da bo takšen odziv že takoj na začetku! O bog. Hvala. Če se mi bo dalo bom zvečer hitro pretipkala prvi del in objavila. Takoj ko odpišem roleplay...vseeno Hvala!
27. marec 2017
Next
28. marec 2017
Tvoja zgodba ima nek poseben čar, ki ga pripisujem tvojemu načinu pisanja. Začetek je super saj je drugačen od drugih takoj pritegne bralca...večina začetkov je predvidljivih in dolgočasnih tvoj pa nikakor ni. V tem začetku je nekaj kar je zelo zanimivo drugačno od standardnih začetkov prav pritegne bralca, zato mi je všeč. Prav tako obožujem da si ta del začela pisati tako da vzdržuješ neko skrivnostnost, napetost, pričakovanje saj nam nisi takoj izdala kdo bo glavna oseba in kakšna je. V tem delu si do potankosti zadela vse podrobnosti,tudi čustva iztopajo ravno prav tako, da si bralec lahko v glavi prav predstavlja siliko do vskega detajla ki raste in se razvija med tem ko bere tvoj prolog. Vrjemi mi v svojem življenju sem prebrala že veliko knjig in tvoja zgodba se lahko kosa z najboljšimi. Najbolše knjige ali zgodbe so tiste po mojem mneju ki jih ne moreš odložiti in nehati z branjem dokler ne prideš do konca. Imaš zalo redek in izjemen talent nikar ga nikoli ne zavrzi..komaj čakam nadaljevanje da vidim kaj se bo zgodilo
Next
28. marec 2017
kdaj bos objavila naslednji del? Doug ze traja.
28. marec 2017
Hello!

Kako ste? (To bom vedno vprašala, pa če vam je všeč ali ne...) Jaz sem super, samo prehladila sem se in že dva dni kolcam ves čas. Sedaj pa si predstavljajte skoraj petnajst letno punco kako bi želela na pouku klarineta igrati pa jo vsakih štirideset sekund prekine kolcanje... včeraj to doživela in profesor se mi je samo smejal....sovražim prehlade, ker takrat vedno, čisto vedno kolcam....

Hvala vsem za komentarje.Polepšali ste mi te tri dni. Včeraj ko sem pogledala na obvestila, če je kaj novega in vidim potem komentar od Pa3cija Styles me je tako presenetil (takšne pohvale nisem dobila še živi dan) in postala kar malo samovšečna, dokler nisem šla danes na slovenščino in mi jo je (samovšečnost) zbila profesorica s učnim listom o freaking priredjih cx



“Memories warm you up from the inside. But they also tear you apart.”
― Haruki Murakami, Kafka on the Shore

Chapter 1 | Under the Mask | Fantasy Story

Času ne bi verjetno nihče pripisal negativne lastnosti, ali pač? Sama nikoli nisem spoštovala časa, nikoli ga nisem imela rada. Čemu? Čas teče in se ne ustavi, ne glede kako zlomljeno se počutiš. Kar edino lahko narediš je, da se mu pustiš voditi na tej časovni poti. A kar se je zgodilo še prejšnjo sekundo je sedaj v preteklosti. In kaj ti ostane od preteklosti? Spomini, ki so samo slike v tvoji glavi. Z leti se pozabijo in zbledijo. Spomin je minljiv, a čas ni. Čas ostaja.

Namakala sem se v hladni vodi jezera, ki se je skrival za gorami, pol dneva hoda od moje rojstne vasi. Hlad vode meje vsekakor hladil in pomirjal moje misli. Voda je počasi spirala umazanijo z mojega telesa. Kamen, na katerem sem sedela, je bil dokaj spolzek. Če sem želela obstati na njem, sem se ga morala oklepati z obema rokama. Noge so mi visele dol s kamna in se pustile počasnemu toku vode, da jih je rahlo nagnil na levo.
Z dlanema sem zajela vodo in si le to vrgla v obraz, da sem si kožo osvežila. Moji mokri lasje so se mi lepili na hrbet, kar mi ni ugajalo. Imela sem čuden občutek, kot da bi mi nekaj gomazelo po hrbtu. Počasi sem zdrsela dol s kamna in se v vodi postavila na noge. Majhni kamenčki, ki so bili razstrešeni po dnu jezera so me nežno pikali po stopalih obeh nog. Počasi sem se odpravila proti brežini. Prod, na katerega sem stopila, je bil mehek in stopala so se mi kar pogrezala vanj. Malo sem pomigala s prsti na nogi in se nasmehnila občutku. Bilo je podobno rahlemu žgečkanju.
Zaslišala sem znan klic prijatelja. Zazrla sem se v jasno modrikasto nebo. Niti en sam oblak ni visel na nebu, kar je bil dober znak. Ponovno sem zaslišala klic prijatelja, ki je bil še glasnejši kot poprej. Pozorno sem opazovala nebo dokler nisem videla sokola preletavati nebo. Vrnil se je, sem pomislila in se rahlo nasmehnila.
Pohitela sem do veje, kjer so visela moja oblačila. Na še vedno mokro kožo sem potegnila črne usnjene hlače. Zgoraj pa sem si povila prsi s širokim trakom, da me niso tako motila, če sem hodila ali tekla. Preko tega pasem si oblekla belo, tanko srajco. Okoli bokov sem si pripela nožnico svojega *rapirja. Hitro sem si še obula svoje črne usnjene škornje, ki so imeli peto malo višje, da sem sama izgledala mogočnejša. Hitro sem še pobrala masko na tleh in si jo zavezala, da mi je stala na obrazu.
Ko sem bila oblečena sem se ponovno ozrla k nebu in s pogledom poiskala sokola, ki je še vedno krožil visoko nad jezerom in čakal, da ga pokličem. Glasno sem zažvižgala, da me je lahko slišal. Takoj ko je prepoznal moj žvižg se je spustil dol. Krila je pospravil ob telo in se kakor puščica prebijal preko zraka. Deset metrov nad mano je krila ponovno razprl, s tem bistveno zmanjšal hitrost. Nastavila sem levo roko, da bi lahko počil na njej. Sedel je nanjo. Njegovi ostri krempeljci so se zarili v mojo kožo, a ne tako močno, da bi mi pritekla kri ali da bi kasneje bili opažene praske le teh. Po pravici povedano, ni bil težji od enega kilograma, temveč celo malo lažji od tega. Bil je zvest meni in je pazil, da mi ne bi kaj naredil.
"Xennan, kako si?" sem ga pozdravila. Iz njegovih ust je prišel živahen značilen vzklik. Opazovala sem ga. Imel je črno glavo, s črnimi očmi in rumenkastim kljunom, katerega konica je bila črna. Njegov prsni koš je bil pokrit z belim perjem, na katerem so bile številne črne pike, krila pa so imela dolga črna peresa, ki so bila na otip gladka, skoraj svilnata. Njegov rep je bil mešanica belih in črnih peres, kar je izgledalo dokaj prisrčno, drugačno od ostalih sokolov. Njegove rumene noge so imele pet centimetrske kremplje. Visok je okoli sedemdeset centimetrov, kar je kar presenetljivo, saj ostali sokoli njegove vrste zrastejo le do pol metra.
"Greva nazaj domov?" sem ga vprašala in ga opazovala, kako je glavo vtaknil pod krilo in se s svojim kljunom popraskal po le tem. Nasmehnila sem ga, trikrat zažvižgala in roko sunkovito sprožila visoko, da je vzel zalet in poletel v nebo. Nekaj trenutkov sem še slišala frfotanje kril, preden je izginil za vrhovi dreves.
Slišalo se je tiho rezgetanje. Zazrla sem se za seboj kjer sem zagledala svojo belo kobilo. Mirno in potrpežljivo je čakala, da se okopam in se, tako rečeno, pogovorim s Xennanom. Stopila sem do nje in jo pogladila po glavi. Njeno uzdo, ki je bila privezana na debelo vejo drevesa sem pričela odvezovati in jo vrgla preko njenega vratu..Med tem sem se razgledala naokoli, če sem kaj pozabila, preden sem desno nogo sem dala na streme, se pripravila in se dvignila, medtem pa sem svojo levo zalučala preko njenih bokov in jo zataknila v drugo streme. Z rokami sem se oklenila uzde in se še zadnjič ozrla k jezeru, preden sem kobilo obrnila proti gozdni poti, po kateri sem prišla in jo pognala v galop.

Izmučeno sem se vrgla na stol. Ježa je bila utrujajoča. Poleg tega, da jaham pogosto me je zadnjica neverjetno bolela. Vse to preskakovanje velikih kamnov in obiranje bližnjic, ki so se kasneje izkazale za slabo idejo so me popolnoma izmučili in namučili mojo zadnjo plat. Masko sem si odvezala z obraza dol. Zaradi nje sem imela zgornji del obraza povsem moker. Zazrla sem se v svojo preljubo masko. Bila je črna, s belim okrasjem ob robu. Maska je prekrivala zgornji del obraza, torej vse kar je višje od mojega nosu. Bila je narejena po meri zame, zato me ni nikjer žulila oz. tiščala. Pogladila sem jo in zavzdihnila. Služi mi že več let, sem pomislila in se ob tem stresla, kakor šiba na vodi.
Zmotilo me je glasno trkanje, ah, kaj trkanje! Razbijanje po mojih ubogih vratih. Nemudoma sem si masko nataknila na obraz in pohitela odpreti. Zazrla sem se v mladega fantiča,ki je ob pogledu name za trenutek zmrznil. V njegovih sivkastih očeh se je videl strah. Hitro si je opomogel in stresel s svojo glavo, na kateri je imel kratke rjave lase.
"Ainsley! Razbojniki! Razbojniki napadajo Hitwich!" je ves razburjen rekel. Hitwich je majhna vasica, v kateri sem se rodila in je na robu province Sholdom. Ko je izrekel ime vasi me je zmrazilo in že sem se stegnila k loku in puščicam, ki so počivala ob vratih.
"Hitro teči domov!" sem mu naročila in se zapodila po vzpetini navzdol proti Hitwichu. Živila sem na majhnem griču nad njim, kar mi je omogočalo dobro perspektivo. Stekla sem v notranjost vasi in se skrila za izbo čisto na koncu vasi. V meni sta vrela adrenalin in jeza. Moje telo je hotelo steči med tiste razgrajače in jih zbiti na tla z rapirjem, a kaj ko je ta meč kvečjemu za obrambo, pa še to ne v primerjavi z njihovimi sabljami.
Pokukala sem iz za hiše in zagledala debelega moškega, ki je razbijal po vratih sosednje izbe in se zverinsko drl. Naslonila sem se nazaj na zid, potegnila puščico iz tulca, konec te naslonila na tetivo in slednjo napela. Puščico sem usmerila v debela moža in sprožila lok. Puščica je še v isti sekundi prebila njegov vrat. Mož je še nekaj časa kot kamen stal primeru, preden se je njegovo telo zrušilo na tla.
Naslonila sem se nazaj na zid in se skrila. Zadihala sem. Nisem sploh opazila da sem do sedaj zadrževala sapo. Preštela sem do tri preden sem stekla na drug konec vasi.

***

oprostite ker je začetek tako beden, a obljubim, da bo takoj bolje.
Opravičujem se tudi za napake in zaradi zaenkrat še nejasnosti zgodbe.
Hvala ker berete!
Mnenja? Teorije?

*rapir: je bodalni meč z dolgim ostrim rezilom in ima jekleno košarico, ki ščiti roko. V Evropi se je uveljavil okoli leta 1530 kot del gosposke nošnje in hkrati obrambno orožje. Ker se rezilo podpira z kazalcem, se lahko tudi več kot 100 cm dolgo rezilo vodi zelo natančno. Pri sabljanju z rapirjem se pogosto uporablja za pomoč tudi bodalo ali se leva roka ovije z plaščem in se tako lažje odbije napade nasprotnika.

Če koga zanima kako izgleda naj mi piše zs mu pošljem sliko c:
29. marec 2017
Next
pa če lahko sliko na zs
29. marec 2017
Next
sploh ni beden začetek
zelo dober je
29. marec 2017
impossible.
impossible.
Kako lahko rečeš, da je začetek beden? Niti slučajno ni, res ni. Res je zelo zanimivo, zgodba potegne bralca vase z posebnim čarom. Res odlično opisuješ stvari, kar pa zgodbo naredi samo še boljšo, posebno. Sam neki mi še ni jasno-a da je ta punca Ainsley? Sorry za mojo neumnost.
Aja, pa sožalje za tisto z profesorico in učnim listom c:
Neeextt nujno <3
29. marec 2017
Magic Flute
Magic Flute
Kako si upaš reči, da je začetek beden? Sploh ni. Tako lepo opisuješ vse, da si z lahkoto predstavljaš. Všeč mi je tudi, da ne pošiljaš slike cx, ki kažejo točno neki dogodek iz dela... S tem spodbudiš, da si sami predstavljamo... c:
Popolno je! Vse tvoje zgodbice, ki si jih kadarkoli pisala so nekaj posebnega.
Neeext!
29. marec 2017
umm da ti najprej odgovorim na vprašanje kako sem. Saj res kako sploh sem,jah super, utrujena od tega hitrega ritma življenja ki ga živim, prav tako sem se prehladila kot ti ampak dobro važn da zuni sije sonce in je toplo tako je dan takoj lepši...me veseli da ti je bil komentar tako všeč ker sem napisala kar res mislim, ne skrbi za priredja nihče ni popoln ker je tako vse bolj zanimivo in zabavno...res pišeš zanimive dele prav predstavljam si te dogotke v glavi kar pri bralcih doseže redko kdo..komaj čakam da izvemo kaj več....nikoli ne morem predvideti nadaljevanja pustimo se presenetiti da boš ti s čarala vse tako kot želiš.
Next
29. marec 2017
Next meni je tako kul
29. marec 2017
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
Next
29. marec 2017
Next ful fajn je
29. marec 2017
res je absolutno prfektno, vključno z začetkom (kaj naj bi bilo pa narobe?). Hitro Next, ker še vedno ne vem kaj je z njenimi očmi!
29. marec 2017
Začetek sploh ni beden! Zelo je zanimiv in zelo lepo opisuješ vsak trenutek, ne izpustiš podrobnosti. Zelo mi je všeč! c; Next
30. marec 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
ooo super! res me zanima kaj ima na obrazu da nosi masko.... Next
30. marec 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg