Forum
Hello everyone!
Torej, odločila sem se, da napišem novo zgodbico. Že prej sem pisala eno, a ko so moji nexti postali redkejši zaradi drugih obveznosti in pomanjkanja idej, sem začela izgubljati bralce in nazadnje sem preprosto nehala. Pred kratkim sem pa čisto nepričakovano dobila idejo in zgodbica je tako začela nastajati. Navdih sem dobila predvsem iz Assassin's Creed (računalniška igra), ki ima odlično zgodbo, a jaz sem ustvarila povsem drugačno, le da sem na njenih temeljih postavila okvirno zgodbo.
Zgodbica bo napeta, veliko akcije, ljubezni, jeze, sovraštva, ubijanja (haha) in še mnogo več, postavljena pa je v čas zlate dobe piratstva na Karibskih otokih (začetek 18. stoletja). Pisala bom večinoma v prvi osebi, včasih tudi v tretji, odvisno od dogajanja.
Upam, da boste brali in uživali v njej, jaz pa se bom potrudila, da bom vse opisala čimbolj doživeto in profesionalno ().

**********

PROLOG

Port Royal, leto 1694

»Aaah!« Po Lambrickovem dvorcu je znova zadonel krik. Beatrice je pograbila prve odeje in brisače, ki jih je zagledala v omari, in po dolgem hodniku stekla proti glavni grajski spalnici. S hrbtno stranjo dlani si je obrisala pot s čela in pogled se ji je izmuznil skozi okno, ko je hitela skozi stopnišče.
»Ljubi bog,« je zašepetala in se na hitro prekrižala, ko je opazovala strašno bitko na dvorišču. Dež je kot nalašč lil na to grozno noč, strele so vsakih nekaj sekund razsvetlile nebo. Zunaj se je odvijalo ravno to, česar so se vsi bali. Beatrice je s kotičkom ujela gospoda Keenana, ki se je skušal čimbolj neopazno izmuzniti iz bitke za nekaj kratkih minut, saj ga je v notranjosti dvorca čakalo nekaj, česar ni hotel zamuditi.
»Aaaaaah!« Beatrice se je zdrznila, ko jo je iz misli prebudil še glasnejši krik. Pohitela je po stopnicah, skozi dolg hodnik in naravnost v glavno spalnico. Na postelji je ležala gospa Cordelia, vsa potna in izmučena, obdajale pa so jo služabnice, ki so poskušale kar najbolje poskrbeti zanjo. Rojevala je. Svojega prvega otroka.
»Beatrice! Kje si se obirala?« jo je okarala Elise in ji iz rok vzela brisače. Beatrice je hitro pristopila h gospodarici in ji z dlanjo obrisala pot s čela.
»Vse bo še dobro, gospa,« jo je skušala pomiriti.
»Prihaja! Beatrice, pridi!« Ta je gospodarico stisnila za roko, ko je znova zakričala, nato pa z brisačo pohitela k babici, ki je pomagala pri porodu.
»Ljubica!« Skozi vrata je planil gospod Keenan, Cordeliin mož in zelo pomemben človek. Bil je voditelj enega izmed redov, ki so zunaj bili pomembno bitko.
»Dragi,« je zašepetala Cordelia. Ta je pohitel k njej in jo prijel za roko, jo božal po čelu in jo miril z nežnimi besedami.

Čez nekaj časa je sobo napolnil zvok otroškega joka. Cordelii se je na obrazu narisalo olajšanje, Keenan se je zasmejal in jo poljubil na čelo.
»Punčka je.« Beatrice je v rokah držala majhno rožnato bitje povito v odeje. Keenan je pogledal svojo ženo, ki mu je z nasmehom na ustih pokimala. Beatrice mu je izročila njegovo hčerko in se umaknila k ostalim služabnicam. Keenan je opazoval majhno dete v svojem naročju in ni mogel verjeti kakšen čudež drži v rokah.
»Kako jo bova poimenovala?« je s še vedno šibkim glasom vprašala Cordelia.
»Adeline,« se je glasil odgovor. »Adeline Evangeline Conyngham.«

*********


Vam je začetek všeč? Boš bral/a? ; )


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

26. avgust 2013
u147357
u147357
evooo 1. nextek
never lose a hope <333
28. avgust 2013
thanks <33
nextala bom zvečer .. danes zagotovo
28. avgust 2013
okej, tukaj je next ; )
_____________________________________________________________________

Tresk na verandi je prekinil ganljiv trenutek. Beatrice je stekla do okna, ki je gledalo na dovoz, s strahom v očeh ošinila dogajanje in trepetaje potrdila njihove strahove: »Vdrli so v dvorec.«
Keenan je stisnil svojo hčerko k sebi in jo poljubil na čelo, nato pa jo izročil Cordelii, ki je še vedno šibka ležala v postelji.
»Pazi nanjo.«
»Dragi, ne hodi. Nočem te izgubiti,« je s solzami v očeh zašepetala.
»Vse bo v redu, ne skrbi. Ne bom vaju zapustil,« jo je skušal pomiriti. »Beatrice, pelji mojo ženo in hčerko v mojo pisarno, tam boš na tretji knjižni polici z leve našla veliko modro knjigo. Zlato morje. Da, tak je naslov. Vzemi jo s police, za njo pa boš našla majhno ročico. Ta odpira skrivni izhod iz dvorca. Vzemite le najnujnejše in ne vračajte se! Poslal bom Dougraya za vami, ta vas bo z ladjo odpeljal proč.« Zavzdihnil je in se obrnil nazaj k svoji ženi. »Prosim, ubogaj me,« jo je rotil, ko je zaznal neodobravanje na njenem obrazu. Bala se je zanj, bala se je da ga bo izgubila.
»Prosim. Zanjo,« je pokimal proti majhni Adeline, ki je mirno spala v njenem naročju. Cordelia je požrla solze, zaradi katerih so jo že pekle oči, nato pa prikimala.
»Pazi nase,« ga je prosila in iztegnila roko. Keenan je njeno roko stisnil k prsim. »Bom. Rad vaju imam.« Poljubil ji je nadlahet, nato pa odvihral skozi vrata.
»Ljubim te,« je Cordelia zašepetala, ko je zapustil sobo. Pustila je, da so ji grenke solze zmočile obraz.

»Tukaj!« je vzkliknila Beatrice, ko je našla knjigo o kateri je govoril gospod Keenan. Vzela jo je s police in se začudila teži knjige, nato pa jo odložila na mizo. Potegnila je ročico in knjižna polica se je zavrtela za 90 stopinj. Pred njimi se je odprl hladen tunel. Beatrice je pokukala noter in se zmrazila ob hladu, nato pa opazila baklo na desni strani vhoda. Ker je bil tunel zelo temen, je pograbila baklo in jo pomolila v plamen goreče sveče. Pomignila je dvema služabnicama, ki sta pomagali gospe Cordelii hoditi, naj ji sledijo. Sledila jim je Elise, ki je bila poleg Beatrice glavna med osebjem, z majhno Adeline v naročju. Skupinica nemočnih žensk se je začela premikati po tunelu, ko so zaslišale tresk vrat zadaj v pisarni.
»Pohitite!« je šepnila Beatrice, strah jim je napolnil srca. Bale so se, da jih bodo našli in vse skupaj pobili.
»Gospa Cordelia?« je zadonel glas iz pisarne. Cordelia se je zdrznila in olajšano zavzdihnila.
»Dougray, tukaj!« je z nemočnim glasom zaklicala nazaj, vesela da jih je našel. Dougray je bil Keenanov prijatelj že od malih nog in oba sta mu zaupala. Njegovi koraki so odmevali po tunelu, ko se jim je približeval.
»Cordelia, si v redu?« je zaskrbljeno vprašal. S pogledom je nato ošinil dete v Elisinih rokah.
»Je to … Adeline?« Pobožal jo je po majhni glavici in se široko nasmehnil. »Prečudovita je,« je rekel. Cordelia se je nasmehnila in šibko prikimala, za govor ji je počasi zmanjkovalo moči.
»Naj ti pomagam,« se je ponudil Dougray, ko je opazil njeno izčrpanost. »Nesel te bom.«

Tunel jih je vodil naravnost na plažo, kjer jih je čakal čoln in dva veslača. Pomagala sta se jim vkrcati, nato pa so poskušali kar se da neopazno odveslati do družinske ladje. Tam jih je čakala posadka, ki je medtem odstranila sovražnike na pomolu, da so se lahko nemoteno vkrcali na ladjo. Odpluli so stran od Port Royala, stran od sovraštva.
*

»Kaj bo zdaj z nama, ko ga ni več?« je s solzami v očeh Cordelia vprašala Dougraya, ko jim je njihov vohun čez nekaj dni na ladjo poslal goloba s sporočilom, da Keenana kljub iskanju niso našli in je najverjetneje mrtev. Takrat so bili začasno vkrcani v pristanišču nekega mesteca na drugem koncu Jamajke.
»Odšle bosta v Conynghamov dvorec na Kubi, sovražniki ne poznajo njegove lokacije, niti ne vejo da obstaja. Tam bosta varne.« Cordelia je rahlo prikimala in stisnila majhno Adeline k sebi.
»Kaj pa ti?« Dougray je zavzdihnil.
»Šel bom iskat tvojega moža. Seveda vaju bom najprej pospremil na Kubo in vama pomagal, nato pa bosta že zmogli sami. Ampak mislim, da se ne bom več vrnil. Če Keenana ne bom našel, bom moral poiskati novega voditelja Assa...«
»Keenan bi hotel, da si to ti,« ga je prekinila Cordelia. »Najbolj si zaslužiš to mesto, poleg tega si bil njegov zaupnik in si ga poleg mene najbolje poznal. Red poznaš kot svoj lasten žep, in še posebej zdaj bodo potrebovali vodjo, kot si ti.« Dougray se je zamislil in premleval njene besede v glavi.
»Ne vem, če bi bilo prav, da kar zasedem njegovo mesto. Imel bi slabo vest, pa še…«
»Pa bodi samo namestnik,« mu je namignila Cordelia.
»Da, prav imaš. Tako bi pa šlo,« je zamrmral. »In če ne najdemo Keenana, bo naš red čez nekaj let le našel pravega voditelja.« Cordelia je pogledala majhno Adeline, ki je mirno spala v njenem naročju. V njej je jasno videla svojega moža in v tem trenutku se je zavedala, da je to njena usoda, čeprav ji to ni bilo najbolj všeč. Misel, da bi kasneje na isti način izgubila hčer, kot je že izgubila moža, ji je parala srce.
»Da, to je v njeni krvi,« je zašepetala in jo poljubila na čelo. »Veš, Keenan je želel, da bi Adeline imela častnega botra, vrednega zaupanja, ki bi ji znal svetovati, kot je nekdo njemu vse življenje.« Dougray je vznemirjeno dvignil pogled z morja, nasmeh se mu je narisal na obraz.
»Če si seveda to želiš,« je pripomnila Cordelia. »Boljšega botra za mojo princesko si ne bi mogla želeti,« je dodala.
»Bilo bi mi v čast,« se je nasmehnil Dougray. Adeline je odprla oči in se radovedno zazrla v svojo mater, ki se je po grenki novici zopet nasmejala. Ni vedela, zakaj, saj je ni razumela, vendar je začutila kanček sreče v njej, ko jo je ta ljubeznivo pogledala, zato so se ji majhna usteca raztegnila v nasmeh.
______________________________________________________________________

next?
28. avgust 2013
u147357
u147357
nnnnneeexxxttttt <333
29. avgust 2013
u147357
u147357
fenomenalna zgodba tko, da le piši, saj super pišeš <333
29. avgust 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg