Forum
No odločila sem se, da napišem še eno zgodbico. Vem, da jih že veliko pišem, vendar bo ta imela en svoj nauk. Rada bi pokazala, kako nekateri ljudje trpijo, ne samo fizično ampak tudi psihično. Sicer so tako trpeli veliko več v starih časih, ampak vseeno bi rada, da kaj sami spoznate iz te zgodbe. Upam, da vam bo všeč.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
1. DEL

»Delaj!« naenkrat zaslišim krike. Krike, ki sem jih še predobro poznala. To so bili namreč bičarji-otroci smo jim tako pravili, ker so nas z bičem bičali in nas pretepali. Bili so najbolj strašni ljudje za otroke na tem koncu sveta. Ozrla sem se v smeri odkoder sem zaslišala ukaz bičarja. Zagledala sem ga kako z bičem v roki ukazuje dečku staremu toliko kot približno jaz. Deček je bil povsem šibek in potreboval je hrano. »Ne morem…boli me« sem zaslišala tožeče glasove dečka. In že naslednji hip zaslišim zvoke biča, ki udari po človeškem telesu. Spomnila sem se dogodka, ko je takšna kazen doletela prav mene. V tem trenutku sem hotela dečku pomagati, vendar sem vedela, da bom s tem še jaz trpela. Kaj naj naredim? Nisem mogla več samo nemočno gledati tega. Iz rok sem odvrgla kramp ter stekla do bičarja in dečka. »Nehajte!« zakričim na bičarja, ter se postavim pred dečka, ki je zdaj bil že cel krvav. »Ti mi ne boš ukazovala! Umakni se!« je zarohnel. Ampak jaz ga nisem ubogala. Še vedno sem stala pred ubogim dečkom, ter ga ščitila. Vedela sem kaj sledi, vendar mi ni bilo mar. Naj delajo z mano kar hočejo…samo druge naj pustijo na miru. Hip zatem sem na moji koži že začutila oster rob biča in zaslišali so se moji kriki bolečine. Končno je nehal in jaz sem se nemočno zgrudila na tla. »Da si boš za naslednjič zapomnila« je rekel ter odšel. Bila sem vesela, da vsaj fanta ni več udaril in sem ga lahko rešila. Zdaj sem nemočno ležala na tleh cela poškodovana in ponosna nase. »Na delo!« sem zaslišala glas drugega bičarja. Verjetno so vsi strmeli vame. »Nazaj na delo!« nenadoma zaslišim glas tega bičarja. Zraven mene močno z bičem udari po tleh ter stisne pesti. Vsa onemogla se poberem iz tal. Počasi odšepam nazaj do mojega prostora, ter vzamem kramp v roke. Spet začnem kopati kot vsak običajen dan. Tukaj v tem kraju so namreč imeli otroke za sužnje. Delali smo gospodarju in on nam je nudil samo kruh ter vodo. Bil je namreč vsemogočni in noben mu ni mogel ukazovati. Imel je več žena, ter otroke, ki jih je hotel imeti. Izbral jih je namreč nekaj ter jih vzgajal. Vsak otrok si je želel, da bi izbral njega. Vendar nas je bilo na stotine in je bila mala možnost, da bi prišlo do tega. Ampak jaz sem bila ena izjema. Nisem hotela, da bi me on vzgajal. On, ki me muči celo življenje, mi krade svobodo in kar je še najhuje: on je ubil moja starša. Ja in to oba. Zažgali so nam celo hišo, ko sem bila stara 1 leto. Le mene je rešil, ter me dal neki gospodinji. Mogoče bi mu bili nekateri hvaležni, da jim je rešil življenje. Vendar jaz nisem bila. Raje bi umrla z starši kot pa živela. Nisem namreč vedela, da me čaka tako naporno življenje. »Stepfanie!« zaslišim nek glas. Bil je glas enega starega moža, ki je bil moder, torej bister. Bil je tudi zelo prijazen in meni je povedal ogromno reči, čeprav gospodarju ni bilo po volji, da se druži z otroci. Vendar je vedel, da brez njega ne bi rešili nekaterih skrivnosti. »Kaj je gospod Daniel?« ga vprašam po njegovem imenu. »Stepfanie pri popoldanski malici pridi k meni! Nekaj ti morem povedati!« vzklikne z resnim glasom. Jaz mu samo prikimam in sklenem, da bom seveda odšla do njega. Še kakšne pol ure se mučim in kopam po zemlji potem pa nam bičarji povedo, da lahko gremo na malico. Vsi smo si oddahnili in jaz še posebej, saj me je zdaj še bolj bolelo mesto, kjer me je bičar udaril z bičem. Tam sem namreč imela globoko rano napolnjeno s krvjo. Počasi sem odšepala do našega taborišča in dobila kozarec vode ter kruh. To je bilo namreč vse kar smo jedli tukaj. Seveda ni bilo dovolj…noben se ni nikoli najedel do sitega in vsi smo bili zelo suhi ter nemočni…vendar smo vseeno trpeli! Trpeli za našo domovino!



a) next?
b) vam je začetek všeč?

Vam je začetek všeč? Nadaljujem?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

25. maj 2012
NEXT!!!!!!!
25. maj 2012
CARSKO!!!!!!!! me like plz nexty še dons..... žame
25. maj 2012
Neeeeeeeeeeeeext.!
26. maj 2012
u35654
u35654
neext
26. maj 2012
NeeeeeeeexT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
26. maj 2012
u88247
u88247
neeeeeeeeeeeeext!!!!!!
kulski začetek!!!♥
26. maj 2012
Hvala < 333
26. maj 2012
iiii.. moja nova ljubezen..
Neeeext!
26. maj 2012
Nives~ Kakšna ljubezen? Hvala drugač
26. maj 2012
lej..še začel se ni pa smže zaljubljena v tole tvoja zgodbico..
26. maj 2012
ŁoŁ.... Pretiravaš....kr neki je!
26. maj 2012
omg, next! to je tko žalostno... ampak vseen nextaj!
26. maj 2012
Lara~ Vem, da je...ampak hočem da je tako...ne morejo biti vse zgodbe srečne, kajne?
26. maj 2012
next
26. maj 2012
neeeeeeeeeeeeext.!
26. maj 2012
Lahko edino rečem da mi ni žal da sem šla pogledat : )
next
26. maj 2012
Nika~ Moglo bi ti bit...tvojega nexta si ne zasluži takšna zgodbica : )
26. maj 2012
haha zakaj me maš za nekaj več? itak da si ga : )
26. maj 2012
Haha saj mam tudi Nives.... Ne vem zakaj...pa naj ti bo
26. maj 2012
nexti ti sam haha
26. maj 2012
Saj pišem....
26. maj 2012
next!
26. maj 2012
Neextaaj žeeee!!!!!!!!!! nuuujnooo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
26. maj 2012
NEXT!!!!!!!! in ja spet sm spala do zdej pa fajt sm mela z Maticem I'm the winner
26. maj 2012
čimprej nekty!
26. maj 2012
Vem, da ste dolgo čakali, ampak tukaj imate next. Hvala vsem komentarčkom in nextom. Next namenjen Lari, prvi bralki! < 333
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
2. DEL

Kmalu sem pojedla, saj sem itak lahko pojedla samo kruh. Tudi kozarec vode me ni nažejal. Ampak takšnega življenja sem že navajena od mojega prvega leta. Takrat sem morala pomagati v kuhinji, zdaj pa v rudniku kopati in iskati dragocenosti. Pri vsakem otroku je bilo tako. Zavzdihnila sem, ter se spomnila, da moram oditi h gospodu Danielu. Odšepala sem do njegove hišice, ki ni bila daleč od tod. Potrkala sem na vrata in kmalu jih je odprl. Povabil me je v hišico in zaprl vrata. Usedla sem se za njegovo majhno mizico. »Stepfanie…« je začel. »Da?« ga vprašam z radovednim glasom. »Gospod Perru, torej tako rečeno gospodar, te je videl kako si se uprla bičarju« je začel. »In? Me bo zaradi tega ubil? Naj kar! Še olajšal mi bo vse skupaj!« je izbruhnilo iz mene. »Stepfanie umiri se…ni zaradi tega. Gospodar hoče, da živiš na njegovem dvorcu« umirjeno pove. Kaj?! Nisem mogla verjeti…še enkrat sem se vprašala, če sem slišala prav. Ampak ni bilo dvoma- res je izrekel te besede. »Ne!« sem zavpila, ter se z glavo jezno zabila v mizo. To je bila moja največja mora. Morala bom živeti z nekom, ki ga sovražim… »Zakaj ravno jaz?« vprašam bolj sama sebe kot pa gospoda Daniela. »Ker misli, da si pogumna in močna. In potrebuje nekoga takšnega« mi odgovori Daniel. Jaz-pogumna? Samo pomagati hočem… »Ne bom šla!« sem bila trmasta. »Moraš ali pa te bodo k njemu odnesli bičarji…pojdi prosim« mi je rekel z milim glasom. Očitno ni hotel, da bi me odnesli bičarji. Skrbelo ga je zame. »Naj kar pridejo…prostovoljno ne grem!« sem rekla odločno ter odkorakala iz hišice. Tedaj so se mi ulile solze. Nisem hotela iti in vedela sem, da me bodo morali prisiliti. Raje umrem, kot pa, da grem k njemu. 'Če bom že pri njem ga bom čimbolj sovražila…poskusila se mu bom maščevati za starše' sem sklenila ter si obrisala solze žalosti. Tedaj sem odšla nazaj v rudnik,v roke vzela kramp ter začela kopati. Kopala sem in kopala in vedno bolj me je oblivala polt. Malo zaradi tega, ker je bilo vroče in malo zato, ker sem se bala kdaj bodo bičarji prišli po mene. Sklenila sem, da si malo opomorem, zato sem se usedla na bližnji kamen. »Ti!« naenkrat zaslišim glas bičarja, ki se prikaže pred menoj. »Prosim?« vprašam čimbolj vljudno. Srce mi je razbijalo in spreletel me je srh. »Z mano gospodična« mi ukaže. »Ne grem!« sem nemudoma zavpila, se vstala, ter naredila tri korake nazaj. K meni se je obrnilo veliko pogledov drugih otrok. »Potem te bomo prisilili« grozeče zavpije bičar. Streslo me je po celem telesu in začela sem teči po rudniku. Nisem se ozirala nazaj samo tekla sem. Ker nisem bila pozorna sem se spotaknila ob kamen. Hitro sem se vstala, vendar vseeno prepozno. Bičar me je že ujel. Zdaj sem opazila, da me je lovilo več bičarjev…očitno eden ni bil dovolj. »Pusti me!« sem kričala, ter se na vso moč upirala. Brcala sem z nogami, ter tolkla z rokami. Vendar je bil bičar premočan zame in težko mu bi bila kos. Zdaj me je zgrabilo več bičarjev. Eden me je udaril z bičem po hrbtu, da sem spet občutila bolečino. Ponovno. Nehala sem se upirati in več bičarjev me je hotelo spraviti v mrežo iz katere se ne reši nihče. Spet sem se začela upirati, vendar so me nazadnje vsi skupaj spravili v mrežo, ki je bila neke vrste tudi vreča. Bičar si jo je vred z mano poveznil čez rame. V tej mreži nisem še nikoli poprej bila. Ampak videla sem kako druge otroke nosijo sem v rudnik v takšnih vrečah. Tiste, ki pridejo na novo sem, v rudnik. V tem mestu namreč ni noben otrok smel živeti s starši, razen tistih premožnejših. Sploh nisem vedela v katerem mestu sem, vendar mi ni bilo nikoli mar. Temu mestu bi jaz rekla kar pekel in nič drugega. Žalostna in obupana sem gledala iz mreže ostale otroke, ki so me prav tako gledali. Zagledala sem fanta, ki sem ga še danes rešila iz bičarjevih rok. Zaskrbljujoče me je pogledal, češ, da mi ne more pomagati. Prikimala sem mu, ter mu dala vedeti, da bo z menoj vse še dobro. »Kaj strmite? Naprej delajte!« zaslišim glas bičarja, ki me je nesel, kot vrečo cementa. Še zadnjič sem pogledala druge otroke, z mislijo, da jih ne bom več videla…zdaj se odpravljam k gospodarju, mojemu največjemu sovražniku.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
a) Kaj se bo zgodilo?
b) Se bo Stephanie nazadnje le dobro počutila pri gospodarju?
c) Nadaljujem?
26. maj 2012
NEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! in yay meni je posvečen muhakaka
26. maj 2012
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext.!
26. maj 2012
u35654
u35654
next
c)
26. maj 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg