Forum
Hey!

Sem se odločila, da če že zaključim Elletross, bom pa zaključila tudi tole, čeprav v to zgodbo nikoli nisem dajala posebne energije.
Kot za vse moje druge izdelke, velja za to zgodbo podobno.

1. Je fantazijska zgodba, torej je vse vir moje domišljije.
2. Spamanja, oglaševanja in drugih neprimernosti ne bom prenašala. Če mi kaj ne bo ustrezalo bom zadevo pač nehala objavljati.
3. Komentarje podajajte na prijazen, spoštljiv način.
4. Zgodbo lahko bere vsak, a vsebuje erotične prizore, kočljiv jezik, zato se zgodbi izogibajte, če tega ne marate

Hvala vsem, ki se boste odločili za branje! Seveda lahko isto zgodbo berete tudi na mojem wattpadu (@fenderone), a tu bo novejša in popravljena verzija.

Uživajte in upam, da koga navdušim za branje! Že danes pa pošljem nek kratek uvod v zgodbo, jutri pa popravljen prolog :3
Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorja prepovedana. Zgodba je produkt moje domišljije, zato je podobnost med junaki in ljudmi iz resničnega življenja zgolj naključna.




Bežanje pred preteklostjo ni vedno najboljša ideja. Sploh takrat, ko se na glavo postavi še sedanjost.

Lunia je sedemnajstletno dekle, ki se je rodilo v gozdu. Tam se je naselilo manjše pleme ljudi, ki so pobegnili pred tedanjo civilizacijo. Toda kaj se je pravzaprav zgodilo? Tabor pestijo mnoge skrivnosti o katerih si ne upa spregovoriti nihče. Pravijo, da obračanje k preteklosti ni zdravo za človeški um.
Toda ko tabor napadejo bitja gozda, Luniji ne preostane drugega kot beg. Vendar kam naj pravzaprav beži, ko ne pozna preteklosti?

Fantazijska zgodba govori o iskanju samega in o propadanju človeške družbe, kar namiguje na mogočo prihodnost. Opozarja na to kako pomembna je preteklost, sedanjost in prihodnost, saj moramo živeti v sožitju z vsemi tremi.

04. december 2017
Super
04. december 2017
ta twma je izvirna. iskanje samega sebe, skrivnosti......to so zame kvalitetne zgodbe
04. december 2017
Next zanimivo *o*
04. december 2017
Next odlično!
04. december 2017
Oh, zdaj pa mam lep ponedeljek!
Zakaj? Adrianina nova zgodba je tuuuuuuuu! Tako sem happy, res in komaj čakam *-*
Tale uvod je kot vse, kar ti napišeš zanimiv in te pritegne, veš pa vnesti tudi simboliko in stvari, o katerih človek še nekaj časa razmišlja. Tako kot je že en mislec dejal: Če hočemo razumeti sedanjost, moramo razumeti/poznati preteklost.
Sicer pa me je uvod zelo pritegnil in res komaj čakam, da začneš pisati in me tudi pri tej zgodbi potegneš v en drug, izpopolnjen svet, pa bo moj ponedeljek res super. Če pozabimo na dejstvo, da pri nas ni snega. Pa ta propad človeške družbe je tut meni nekaj wow ... In če se je ta Lunia rodila v gozdu, verjetno ne pozna svojih staršev. Jo bo njen beg ponesel do staršev? Jih bo šla iskat? In če jih bo, jih bo našla, se z njimi razumela? Ali jih sploh ne bo šla iskat, jih ne bo našla? To trenutno veš samo ti in komaj čakam, da z nami deliš še te skrivnosti sestavljene iz črk, polne doživljajev, čustev, napetosti, misli in preobratov. Zagotovo bo nepozabno, res
04. december 2017
Waw, končno nova zgodba!
Adriana, ti pišeš tok dobre zgodbe (za razliko od mene)!
Komaj čakam, da se zgodba začne in ja, hotela sem ti povedati, da pišeš najboljše zgodbe (mogoče je še kakšna dobra tako kot ti). Emm, oprosti če so kakšne slovnične napake (ker ti vedno popravljaš (sorry, nisem misila kot kritiko, ali kaj podobnega)).
In še en veeeelik Next!
04. december 2017
Joj hvala! Še posebej tebi Claire in tebi Ula! (mimogrede, kdo si ti na VB?) In ne, načeloma ne težim slovnico, samo opozorim na kakšno ponavljajočo se napako, ki jo mimogrede opazim pri kakšnih sestavkih. Pri navadnih sporočilih pa navadno nisem tečna
04. december 2017
Next
04. december 2017
Next
04. december 2017
Next
04. december 2017
Hvala vsem za komentarje in nexte ^-^ mi polepšate dan

---
PROLOG
Ostro kovinsko bodalo je odložil na pult. »Treba ga bo dodobra obrusiti, Tom. Ko sem jih danes lovil, se mi je zvalil po strmini navzdol in se po skalah dobro obtolkel. Srečo sem imel, da sem ga sploh našel,« je rekel in Tom mu je le prikimal. »Do jutri bo gotov, ne skrbi Melion,« mu je odgovoril orožar, a možak je že stopil iz majhne lesene koče, kjer se je brusilo in obdelovalo orožje za lov. Poravnal si je ognjene lase, ki so pri čelu postajali rahlo rdeče barve in s sebe s težavo spravil težak oklep narejen iz naravnih materialov. Hudo so ga bolele mišice v nadlahteh, čutil je, kako postaja iz dneva v dan bolj star in siv.

Odpravil se je po gozdni poti navzgor, kjer je bilo manjše taborišče na drevesih. Listi so se lepili na njegove blatne usnjene škornje in lahko je vohal smrad svojega potu. Končno je prispel do kopališča, kakor so mu pravili. Slednje je bilo sestavljeno le iz velikih sodov vode in manjših soban, ki so bile podobne kabinam. Njihove stene so predstavljala drug na drugega naložena drva. Ta so ljudem zagotavljala vsaj nekaj zasebnosti

Slekel se je do golega in jesenski hlad je v trenutku prevzel njegovo telo. Voda ga je še bolj ohladila in počutil se je veliko bolj sveže. Tekočina s katero se je splakoval, je v rjavih potokih od umazanije njegovega telesa tekla po gozdnih tleh, kapljice pa so zmočile tudi skrbno razporejena drva. Zmočil je svoje lase in nekaj vode iz vedra tudi popil, saj je bila ta za njegovo izsušeno telo nepogrešljiva. Poleg tega je na samem še opravil, kar je moral s svojimi intimnimi deli, občutek užitka je bil v takem življenju namreč neprecenljiv.

Oblekel se je nazaj v oblačila, ki so se takrat že nekoliko razdišala. Odpravil se je do najbližjega drevesa in splezal po lestvi. Ko se je pojavil v sila majhnem prostoru, hišici na drevesu, v kateri ni bilo nič drugega kot skupek odej in plišasta igrača ter nekaj zmečkanih oblačil, ga je majhna postavica objela okoli nog. Njeni čokoladno rjavi lasje so se spuščali preko njenega hrbta, oblečena pa je bila v bledo modro obleko, ki ji je segala do kolen.

»Ata, videla sem pošast!« je rekla s tihim in prestrašenim glasom. Glavo je nagnila navzgor in njene ogromne modre oči niso izražale nič drugega kot radovednost. Imela je izjemno dolg in tanek vrat, zato se je marsikdo vprašal, kako lahko tako tanek vrat na sebi drži nadpovprečno veliko otroško glavo.

»Kje je pošast, Lunia?«

»Pod odejo, ata!«

Možak se je navidezno stresel, da bi punčka mislila, da je strah tudi njega. »Veš kaj, Lunia?« jo je vprašal, »premagala bova to pošast!«

»Ampak kako, ata? Pošast je zelo močna. Kremplje ima, velike in ostre. Tudi njeni zobje niso nič manj veliki. Njeno telo je črno sive barve in na koži ima ogromne gnojne ture,« je povedala Lunia.

»Lunia, mi znaš povedati tudi kako velika je ta pošast?« Punčka je skočila v zrak in živahno vzkliknila: »Kot ta hiša! Velika je kot hiša! Ali kot slon! Ali kot kiklop!«

Moški se je zasmejal in Lunii rekel, naj se pomakne v kot in naj gleda le v steno. Zabičal ji je, da se ne sme obračati. Da se bo znebil pošasti, je rekel. Lunia se je obrnila, kakor ji je naročil, možak pa se je spravil na delo. Spuščal je glasne, nečloveške glasove, kot bi se zares boril s pošastjo, a Lunia se ni ob njih niti zdrznila. Ubogala je svojega očeta in zrla strogo v steno. Šele po dolgih petih minutah navideznega bojevanja je končno spregovoril.

»Tako, Lunia. Pošast je pregnana. Lahko pogledaš pod odejo, ničesar ni tam.«

Deklica je pristopila do večkrat zakrpane, stare in pomečkane odeje, ki je bila hudo potrebna pranja. Prijela jo je za rob in jo počasi privzdignila, saj se je v strahu še vedno nekoliko obotavljala. Pod njo ni bilo ničesar drugega kot lesen pod hišice.

»Ata, pregnal si zver! Kako pogumen si. Tudi jaz bi bila rada tako pogumna.« Deklica je žalostno pogledala v tla. Vedela je, da če se bo bala takšne pošasti, ne bo nikoli lovka, tako kot oče. Poleg tega se s pošastmi pod odejo nikoli ni znala spopasti sama, vedno jih je premagal oče.

Melion ji je privzdignil brado, da ga je pogledala v oči. »Ne skrbi ljubica. Nekoč boš tako pogumna kot jaz, če ne še bolj. Lovila boš bitja Trindwallskega gozda in jim zavila vrat, brez milosti. Toda brez spanja ne boš mogla nikoli zrasti in postati dovolj močna.« Prijel je malo telesce in ga nežno postavil na kup odej. »Ampak ne bi še rada zaspala,« je ugovarjala Lunia.

»Spanec je zelo pomemben. V njem doživiš marsikaj, se krepiš, sanjaš in dozorevaš,« ji je odgovoril oče. Sam je bil zaspan mnogo bolj kot njegova hčer in vedel je, da preden ne bo zaspala, ne bo imel miru. Deklica je bila vedno polna energije in njenih radostnim in živahnim pripovedim ter vprašanjem ni bilo konca.

»Lahko le eno pesem ata? Mojo najljubšo? Prosim?« Melion je zavzdihnil. Hčerki je rad ustregel, a zavedal se je, da svoje najljubše pesmi niti ni razumela. Začel je peti po lastni melodiji in zapete besede so se kmalu povezale v prekrasne rime.

»Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;

preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril

s koleni, z ragljo laskavih besed,

ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil

kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,

kdor bi me k takim štel; med njimi sem živel,

a tujec sem jim bil: v mrtvaški sem zavil

se prt njim tujih misli; in bi še živel,

da ni razum od lastnih misli otopel.

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;

a naj bo viteško slovo! Verujem v to,

da so - čeprav jih nisem našel v teku let -

obljube, ki držé, in upi, ki ne mro,

in čednosti usmiljene, ki nam ne tko

pogubnih zank, da tu in tam srce

še čuti, ko se bližnjemu solzo oko,

da so stvari, ki skoraj so to, kar se zdé,

da sreča ni le sen, in ne dobrota le ime.«
*Pesem: Slovo (Romanje Grofiča Harolda - Lord Byron)
04. december 2017
neext!!
04. december 2017
Next !!!!
04. december 2017
nujno nextaj to
04. december 2017
neeexttttt
05. december 2017
neeeext!!!!
05. december 2017
Omg *-*

Tole je pa res noro dobro *-*

Jz obicajno tko full dost ne rada berem, ceso zgodbe v 3 osebi (razen ce so res full dobre) in morm rec, da ta zgodba me je pa res tko pritegnila *-*

Nextt
05. december 2017
neeext
05. december 2017
Omg, Adriana!!
Pa to je top perfect!

NEEEEXT
05. december 2017
Čuteči 'očka'
mi je ful všeč, si se res vživela v tega očeta s pošastko
05. december 2017
Woah, kakšen odziv! Hvala vsem <3 sicer pa, Next nimam pojma kdaj pride (trenutno dajem Elletrossu prednost, me je pa gimnazija decembra prikupno presenetila z učenjem, tako da pride, ko pride in hvala že v naprej za potrpežljivost!
05. december 2017
Next pride danes ^^ če pozabim, me pa spomnite :'D
10. december 2017
Yay!!! *-*
10. december 2017
Lost
Lost
Next
10. december 2017
Živjo! Pa je tu prvo poglavje. Kakšnih teorij in mnenj, pa tudi nextov bom izjemno vesela, ne branim se tudi kritik.

---


1.POGLAVJE
GOZD


Puščica se je prebila skozi zrak in se ugreznila v telo bitja, ki se je v istem trenutku zgrudilo na tla. Njegova siva kri je po tleh lila v potokih. Umazala je tudi Lunijino roko, ko je iz bitja izvlekla svoje dragoceno bodalo, okrašeno z mnogimi vzorci in dragimi kamni, ki ga je maloprej zasadila vanj. Vstala je iz počepa in se pogladila po večkrat strganih hlačah, ki so bile polne drobcev zemlje in drobnih listov gozdnega praprota, ki ga na tistem koncu ni primanjkovalo.
»Dober zadetek,« je zaslišala glas izza hrbta in prepoznala je lastnika tega glasu, ne da ga bi sploh pogledala. »Punce naj ne bi lovile, veš,« je še dodal. Tedaj se je obrnila. Ob vetru je začutila hlad na svoji koži, saj se je pot počasi sušil. Bolela jo je sleherna mišica, a v tej bolečini je vse preveč uživala. »Kaj želiš Lucifer? Da odvržem orožje in naj počnem tisto kar dekleta pač počnejo? Kolikor vem, lovcev primanjkuje. Prav bi vam prišla pomoč.« Orjak pred njo se je zdrznil in njegova debela veka je rahlo trznila. Tudi sam je bil precej umazan in izgledal je precej zanemarjen. Bil je le eno leto starejši od Lunie, torej jih je štel osemnajst, čeprav leta v gozdu niso bila pomembna. Kljub njegovi starosti je Lunia menila, da je njegov um zamegljen in preveč kratkoviden. Njegovo telo je bilo do popolnosti izklesano, saj kako ne bi bilo, ko je vsak dan lovil po gozdu, vendar pa niso bile enako izglesane njegove misli. Bil je ozkogled. Poleg popolne postave je bil tudi visok, Lunia pa mu je segala le do ramen. Imel je izrazite ličnice in njegove ustnice so marsikoga spominjale na obliko ustnic starogrškega kiparstva.
»Potrebujemo lovce, ne nesposobnih lovk.«
»Mislila sem, da lovci vidijo kot sokoli, da opazijo vsako podrobnost, vsak premik. Ker ti očitno ne vidiš, da sem to zver ubila sama. Poglej kako velika je. Največja te vrste. Ali morda ne vidiš tudi tega?«
Fant je od jeze stisnil zobe. Dekle pred sabo je sovražil, vedno mu je jezikala in nikoli ni ubogala glavnih načel njihovega tabora. Toda narediti ji mogel nič, saj je bil njen oče Melion vodja tabora. Svoji hčeri je vedno želel najboljše, a Lucifer se je spraševal kaj bi naredil, če bi izvedel, da njegova hčer hodi globoko v gozd. Jo bi branil? Kaznoval? Ali jo poskušal zaščititi pred vsemi bitji? Kolikor je imel Melion rad hčer, toliko je bil Lucifer prepričan, da jo bi za vedno zaprl v hišo na drevesu in je ne bi spustil ven, neglede na vse. Njihov vodja je že izgubil svojo ljubezen, gotovo ni želel še svoje hčere. »Pospravi za sabo in se vrni v tabor. Večeri se,« ji je rekel, ne da bi ji odgovoril na prejšnje vprašanje. Obrnil se je in odtekel nazaj, da so njegovi smaragdno zeleni lasje plapolali v vetru.
Lunia je tedaj izvlekla puščo iz telesa kosmatega bitja in jo obrisala ob njegovo dlako. Izgube orožja si ni mogla privoščiti, saj si je že tega težko priborila. Pripadnicam ženskega spola orožja niso dajali, zato jo je morala Lunia vzeti skrivaj. To je bila zelo težka naloga, saj je bil orožar do orožja skrben kot do lastnih otrok. Puščico je spustila v tok, kjer je počivajo še 5 takšnih, upogljivih, hitrih in ostrih. Stopila je po skalah, ki so bile spolzke in polne mahu. Vedela je, da mora hitro priti domov. V gozdu ponoči gomazijo še strašnejša bitja, ki jih lovci ne poznajo. Vsak, ki je je ponoči odpravil na lov se ni vrnil. Še zadnjič se je obrnila proti ogromni kosmati gmoti ki je mrtva ležala na jasi. Velika je bila okoli tri metre, imela gromozanski gobec iz katerega so gledali zobje ostri kot britev. Njen kožuh je bil svetlo rjave barve. Na nekaterih mestih je imela drobne izbuljene pike, ki so služile kot strupniki. Če se si ji preveč približal je so iz sebe izpustili strup. Ta je lahko poletel več metrov daleč. Če te je zadel si umiral v strašnih mukah. Potem se je zver odločila ali boš postal njena večerja ali boš le mrtev ležal v gozdu dokler ne boš razgrajen na stotine delcev. Samo bitje je na prvi pogled izgledalo ljubko, a v njem se je skrivala prava demonsko duša.
Naposled se je Lunia obrnila in se odpravila po pohojenem šavju. Pot domov je bila dolga in zahtevna. Marsikdo bi se izgubil, a sčasoma se je vsak lovec naučil položaja posameznih dreves. Oznak so se ogibali, saj so bila bitja v gozdu precej inteligentna in zlahka bi našla pot do njihovega tabora. Ta je bil skrit na obrobju gozda, med mnogimi potmi, skalami in drevesi, kamor bi se zveri težko prebile.
Zavite poti so bile opremljene še z raznimi preprekami, ki bi zveri lahko ubile ali celo odvrnile od tabora. Kakšne so prepreke bile je bilo vsem skrito, a ljudem naj ne bi bile nevarne, v kar je Lunia sicer dvomila.
Pred sabo je čez dobro uro zagledala obris tabora. Na desetine hiš na drevesih, otroke, ki so se igrali na gozdnih tleh, ženske ki so kramljale ob pranju posode. Dom ji nikoli ni bil pri srcu. Vedela je, da ne spada tja.
10. december 2017
Next
10. december 2017
neext
10. december 2017
Neeextttt
11. december 2017
Neeeeeeeeeeeeeeeeext
11. december 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg