Forum
Heey!
Mislm, da take teme še ni. No, uglaunm, js sm prebrala Igre Lakote in sm ful notr padla Tkoda sm se odločla, da napišm svojo zgodbo. Upam, da bo mela čimveč bralcev. ;P

Ampak, da naum brezveze pisala, bi rabla 2 nexta da začnem
09. april 2013
Eh doesn't matter bom kr začela pisat ;P
*******************************************************************************************
"Uula," je rekel Decker, "kaj je narobe?"
"Jutri je praznik žetve, Decker. Ne vem, če bom jutri še spala tu. To je to. Jutri ob istem času bom lahko že na vlaku za v Kapitol. Tebi vsaj ni treba več skrbeti," sem mu odgovorila in si svoje korenčkove kodre zatlačila za uho.
"Če sem že čez starostno mejo, to še ne pomeni, da me ne skrbi. Skrbi me zate, za tvojega brata, za mojo sestro,... To nikoli ne bo izginilo," je zavzdihnil in zamežikal v zahajajoče sonce.
Dvignila sem se iz klopce in rekla: "Noter grem. Se vidiva jutri, Decker."
Decker je dvignil roko v pozdrav, nato pa vstal in se napotil proti svoji hiši. Odprla sem vrata in skozi okno lahko še s pogledom ujela, kako je moj fant in najboljši prijatelj brcnil kamen nato pa izginil v svojo ljubko hiško iz lesa. Njihova hiša se mi je vedno zdela bolj zanimiva od naše, pa čeprav so v tem delu sedmega okrožja vse hiše enake.
Stopila sem stran od okna in odšla v dnevno sobo. Tam sta na zofi sedela moj brat Cyan in Pattile, njegovo dekle. Pattile se mi je nasmehnila in Cyan je zavil z očmi.
"Kaj se tako pozno hodi domov?" mi je požugal in se zarežal. Zdaj je Pattile zavila z očmi.
"Kakorkoli že. Moram iti, Cyan. Se vidiva jutri," je še rekla, poljubila Cyana in odšla ven. Še prej mi je stisnila roko. Nasmehnila sem se, potem pa se spet spomnila na dan žetve.
Cyanu se je pomračil obraz.
"Uula, jutri ne boš izžrebana. Verjemi mi. Saj veš, koliko ljudi živi v sedmem okrožju. Če pa boš, se bom pri fantih javil jaz. Da te bom lahko varoval," je rekel in se bledo nasmehnil.
"Ne, samo en zmagovalec je lahko. Eden od naju bo moral v vsakem primeru umreti. In ti sigurno nisi ta oseba," sem mu trmasto odgovorila.
"Uula," je Cyan zašepetal, "obljubim, da se bom javil, če boš izžrebana ti."
Zavila sem z očmi. Kaj ne more doumeti? Samo eden lahko zmaga. In svojega brata nikoli ne bi ubila.
**********************************************************************************************************
2 nexta da nadaljujem! <33
10. april 2013
neeeeext
10. april 2013
Hualla <33
Dobiš nagrado (lah kopiraš na zid ker si 1. nextala)
!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!

!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!
10. april 2013
neeext!!!
10. april 2013
Okej.... Nadaljujem. Komentarji, prošnje, predlogi.... Dovoljeni.
**********************************************************************************************************
Ker me je Cyan delal samo živčno, sem raje odšla pod tuš. Takoj, ko mi je topla voda oblila telo, sem se počutila bolje. Ko sem se oprhala, sem se zavila v brisačo in si izpulila nekaj trsk, ki so se mi pri delu zarile v podlaket. Resda je bolelo, vendar je bilo olajšanje po tem preveliko. Če bi tudi v sedmem okrožju lovili ribe namesto, da sekamo drevesa, mi tega ne bi bilo treba početi. Ampak, to se tako ali tako nikoli ne bo zgodilo.
Utrujena sem se odpravila v posteljo. Mehka blazina in globok spanec je vse, kar potrebujem.
*******************************************************************************************************
Zdej bom naprej pisala v sedanjiku. *je bolj napeto*
*********************************************************************************************************
Ko se zjutraj zbudim, vidim, da sem čisto zavita v odejo kot je gosenica v bubo. Zavzdihnem. Ponoči so me zgleda spet tlačile more. No, današnji žreb bo odločil, ali se bodo še ponavljale ali pa bodo prenehale za kakšno leto. Če bom izžrebana, se bodo vsekakor ponavljale. Ampak, tako je življenje v Panemu. Ni kaj.
******************************************************************************************************
No, morm spat. xoxo
2 nexta za nadaljevanje <33
10. april 2013
neeeeeext
10. april 2013
u50889
u50889
NEXT!!! Pa daljše nexte piši, ni ti treba vsak dan, dej vsakega drugega pa nej bo dolg! Predlagam da pišeš v Wordu pa potem kopiraš sem ker se tukej rado zgodi da ti zbriše ko hočeš objavit
11. april 2013
Hualla bom v wordu napisla. Tuki je moj next
*****************************************************************************************************
Le stežka vstanem iz tople postelje in se zavijem v jutranjo haljo. Čeprav ni ravno iz svile, je pa zjutraj zelo uporabna.
Ko pridem v kuhinjo, za mizo že sedi mama. Zagleda me in se nasmehne.
»Kako si, srček? Si dobro spala?« me vpraša in potreplja na stolu poleg sebe. To mi je všeč pri mami. Niti na dan žetve ne dobi žalostnega obraza. Je kot sonček na tak mračen dan.
»Niti ne. Saj veš, dan žetve in to. Ne moreš mirno spati.«
Mama prikima, jaz pa sedem na stol. Takrat v kuhinjo pride Cyan.
»Kaj bo dobrega za jest?« vpraša in se vrže na stol nasproti mene. Potapka me po glavi. »Kaj boš oblekla danes, korenčkoglavka? Že veš?«
»Ah, ne. To prepuščam mami,« rečem in iz koška na sredi mize vzamem kruhovo bombico z lešnikovo kremo. Je še topla in mi pogreje hladne roke.
»Mmm,« zapredem, »si to danes pekla, mami?«
»Ja,« odgovori in se nasmehne. »Dobro, ne? Sem mislila, da bi to nesli še k sosedi Illy, saj veš, topel obrok in družba ji bosta dobro dela, odkar Reonna ni več.«
Prikimam. Uboga Illy je na prejšnjih Igrah Lakote izgubila sina in od takrat je zabubljena v svojo hiško. Redkokdaj ima obiske, saj nima nobenih sorodnikov več.
Po zajtrku se z mamo odpravim v njeno spalnico, kjer je skrinja z boljšimi oblekami. Zagledam očeta, ki še leži v postelji.
»Kaj pa je narobe z njim?« vprašam in s kazalcem dregnem spečo gmoto. Vse nas lahko spravi v težave, če se ne bo prikazal na žrebanju.
»Eh, slabo se počuti, pa sem mu rekla, da naj še malo poleži. Saj on se hitro uredi,« reče mami, nato pa odpre skrinjo. Iz nje potegne dolgo zeleno obleko z naramnicami na x in temnozelenim pasom.
»Ta pristaja k tvojim lasem. Ti je všeč?«
Pogledam jo v njene zelene oči, identične mojim. Okoli njih so se od samih skrbi nabrale gubice, vendar so še vseeno prelepe.
»Ja, prelepa je. Kot narejena zame.«
Mama se nasmehne in zase potegne ven iz skrinje bledo rumenkasto obleko. Pokažem ji dvignen palec, ji vzamem svojo obleko in se odpravim v kopalnico. Umijem si lase in si jih dolgo krtačim, da se na koncu čisto svetijo in so zelo rahli. Nato si sperem obraz in umijem zobe. Slečem si haljo in pižamo ter nase navlečem obleko. Kmalu vame iz ogledala strmi na videz divje dekle z ognjenimi lasmi. Nasmehnem se. Dosegla sem željen učinek.
Ko pridem ven, zagledam Cyana, ki izgleda čisto spremenjen. Počesal si je lase in si iz njih spravil ven trske. Oblekel si je belo srajco s kratkimi rokavi in si nadel metuljčka. Na hlače si je pripel naramnice.
»Kako izgledam?« me vpraša.
»Odlično, kot spremenjen brat Uule Jockey. Lahko zdaj gremo, mami?«
»Ja, ja, prihajam. Očka pa tudi,« odgovori mami in kmalu priteče iz sobe, za njo pa še očka. Kot vsako leto je tudi zdaj oblečen v belo srajco, čeznjo ima karirasto srajco, hlače pa ima rumene. Mama v svoji obleki izgleda fantastično. Vsi skupaj izgledamo kot velika, srečna družina. Ki bo morda kmalu ločena. Morda celo za vedno.
*****************************************************************************************************
Upam, da boste užival v branju. Enjoy!
2 nexta da nadaljujem! <33
11. april 2013
Neext <33
11. april 2013
neeeeeext
11. april 2013
u121090
u121090
neeeeeeeeeeeeeeeext <333
11. april 2013
Okej bolj kratek next, ampak tako je bolj napeto
********************************************************************************************************
Kmalu že hodimo proti velikemu odru, na katerem stoji mikrofon in na vsaki strani mikrofona je eno stojalo, na katerem stoji steklena krogla, polna listkov. Mama mene in Cyana poljubi na čela, nama zaželi srečo, nato pa z očkom odide tja, kjer so tudi drugi odrasli. Jaz počasi oddrsam do šestnajstletnikov, Cyan pa do osemnajstletnikov. Naslednje leto pa bo že med odraslimi. Srečnik.
Na oder pride župan. Njegovi sivo-oranžni lasje se mu kodrajo okoli zgubanega obraza. Pove kratek govor in pravila Iger. Pravzaprav pravilo Iger, saj je samo eno. Vsi ga vemo že na pamet. Zmaga samo eden in to je tisti, ki zadnji ostane pri življenju.
Ko konča, na oder pristopica suhljata ženska, ki vsako leto izžreba dva tributa. To je Looya Cornish, ki živi v Kapitolu in je samo za danes prišla sem. Samo da izžreba dva, ki bosta čez približno dva tedna mrtva. Danes ima oblečeno zeleno-rdečo karirasto obleko, na glavi pa ima zeleno lasuljo. Kot vsako leto je grozna. Kot pohojen zombi.
Najprej nekaj govori o časti, ki doleti izžrebanega, nato pa izreče dva značilna stavka: »Vesele Igre lakote! In naj vam bo usoda vedno naklonjena!«
Nato se premakne proti krogli z imeni deklet. Svojo suhljato roko z dolgimi nohti potisne v kroglo. Zagrabi listek in ga povleče ven. Odpre ga in prebere ime: Uula Jockey.
Nato se vse zgodi tako bliskovito. Looya se zasmeji in me povabi na oder. Od groze komaj stojim in dva redarja mi pomagata na oder. Zdaj se mi šele zbistri glava. Svoj prestrašen obraz zamenjam z resnim obrazom. Nihče ne sme videti, kako sem prestrašena. Počasi vdihujem in izdihujem zrak.
Looya se pomakne h krogli z imeni fantov. Iz nje izvleče listek, nato pa se zahahlja in reče: »Letos bo pa zelo napeto. Fantovski tribut iz sedmega okrožja je namreč… Cyan Jockey.«
*********************************************************************************************************
Ker je bolj kratko, rabim samo 1 next za nadaljevanje. Enjoy!
13. april 2013
u50889
u50889
o fak NEEEEEEEEXT!!!
13. april 2013
Moj obljubljeni next
**************************************************************************************************************
Zamegli se mi pred očmi. Kaj? Jaz in Cyan? V istih Igrah Lakote? To ne more biti res. Čez kakšen teden se bova borila za življenje v isti areni. Med sabo. Kako to, da niso naredili pravila »Otroci iz iste družine ne morajo biti v istih Igrah Lakote«? Saj je jasno, da se ne bova pobila med sabo…
Zagledam zmedeni obraz Cyana, ki se vzpenja na oder. Ko pride do mene, ga primem za roko. Prestrašeno se pogledava v oči. Looya je videti zadovoljna, saj se kar veliko dogaja.
»Sta vidva v sorodu?« vpraša in oči se ji zasvetijo.
Cyan pogoltne cmok v grlo in iztisne: »Brat in sestra sva.«
Looya se le stežka pretvarja, da ji je žal. »Kakšno grozno naključje! Kaj bosta sedaj naredila?«
Sedaj vem, kaj moram reči, da si bova pridobila sponzorje. Globoko vdihnem zrak in z resnim obrazom rečem: »Šla bova v borbo.«
Množica pod odrom prikimava, nekaj posameznikov zakliče vzpodbudne besede, nato pa naju redarji pospremijo v Palačo Pravičnosti. Župan nama čestita, nato pa mene odpeljejo v drugo sobo, kjer je samo zelen kavč in steklena mizica.
Najraje bi zakričala, razbila mizico, raztrgala kavč in razbrcala vse stene. A ne morem, saj je vse pod nadzorom kamer. Čez nekaj časa v sobo pride Decker. Prestrašeno me pogleda in vem, da ga tudi jaz gledam prestrašeno. Nato me objame in mi v ramo zašepeta: »Uula, vse bo še vredu.«
Vem, da se laže, in da nič več ne bo vredu, vendar se pustim potolažiti. Nato se malo odmakne in me vpraša: »Kakšna je tvoja bojna taktika? Meni se zdi, da bodo prav zaradi tebe dali tja kakšno sekiro. Že vse življenje jo imaš v rokah, z njo si spretna.«
»Ja, ampak… Ne znam se boriti. Znam samo sekati in obdelovati drevesa. Tam bo šest profesionalcev, ki se učijo boriti že od rojstva, Decker. Če mi že uspe premagati kakšne iz desetega, enajstega in dvanajstega, mi teh šest sigurno ostane. In potem je tu še Cyan. Imam občutek, da se ne bom vrnila domov…« mi še uspe reči, preden mi Decker zamaši usta s poljubom. To je najin zadnji poljub v življenju. Nikoli ne bom videla Deckerja. Redarji pridejo v sobo in ga odvedejo ven, saj nama je potekel čas.
Nato v sobo prideta mama in očka. Mama me objame, očka pa me potreplja po rami. Prepričana sem, da vesta, da zame ni več rešitve. Ne slišim ju več, ko mi šepetata vzpodbudne besede. Mislim samo še na drugih dvaindvajset otrok in Cyana. Vsak od njih lahko konča moje življenje. Kmalu pridejo redarji in ju odvedejo ven.
Noter pride soseda Illy, ki je svojega sina že izgubila v Igrah. Presenečena sem, da je tu.
Reče mi: »Uula, močno dekle si. Vedno, ko si šla mimo moje hiše, sem pomislila, to dekle je borka. Reonn ni bil borec, bil je preveč nežen in imel je preveč usmiljenja, kar ga je pokopalo. Ti pa lahko preživiš, verjemi mi.«
Ne uspe mi reči niti besede, saj prej zapusti sobo. Premlevam njene besede. Morda ima prav, vendar je tu še ena težavica. Cyan. On je tisti, ki ga nikoli ne bom ubila in ne bom pustila, da umre. Zato jaz nikoli ne bom zmagovalka Iger, dokler bo on tu.
Čez nekaj časa vstopijo redarji. Popeljejo me do vlaka, kjer že stojita Cyan in Looya. Preden stopim na vlak, še zadnjič postojim na tleh sedmega okrožja. Pogrešala ga bom, še pomislim, nato pa me odvedejo na vlak in za mano zaprejo vrata.
*************************************************************************************************************
2 nexta za nadaljevanje! Enjoy!
13. april 2013
neeeeext
13. april 2013
u50889
u50889
joj
NEXT!
13. april 2013
u60307
u60307
next
13. april 2013
u73295
u73295
Neeeext
13. april 2013
Neext
14. april 2013
Next+ nova bralka
14. april 2013
next
20. april 2013
u50889
u50889
NEXT!
20. april 2013
Evo, končno po dveh tednih... Oprostite za zamudo
*************************************************************************************************
Ko pridemo v kupe, ki naj bi bil nadomestilo dnevne sobe, tam že sedi Johanna Mason. Ona je prejšnja zmagovalka Iger in je najina nova mentorica. Preko nje bodo sponzorji pošiljali darila za naju. Če bova imela sploh kaj sponzorjev. Glede na to, da sva brat in sestra, najbrž še kar. To se ravno ne zgodi pogosto.
Johanna naju resno pogleda. Nikoli je še nisem videla, da bi se smejala. Vedno je smrtno resna.
Začne: »Cyan, Uula. Sedita semkaj,« reče in potapka na zofi poleg sebe. Zavzdihnem in sedem, Cyan pa malo odlaša, vendar pa, ko zagleda Johannin ledeni pogled, še on sede.
»Torej,« se odkašlja Johanna, »prvi nasvet: če želita preživeti, se ne družita s šibkimi tributi, temveč le s tistimi, ki se vama zdijo močni in bi lahko zmagali. Saj nočeta, da se vama zgodi isto, kot lansko leto Kreyi, kajne?«
Seveda ne. Kreya, lanskoletna tributka iz sedmega okrožja, ki je imela le dvanajst let, se je že na začetku povezala z dvema enako starima deklicama in lahko uganete, kaj se je zgodilo. Vse tri skupaj niso bile pol toliko močne kot kakšen profesionalec, poklicni tribut. Prvi dan so sicer preživele, vendar pa ne noči. Takrat, ko so spale, se jim je počasi približal profesionalec iz drugega okrožja…
Dalje nočem razmišljati. Bilo je tako kruto. In naslednji teden bom podobno videla v živo. Prikimam Johanni. Seveda se bom skušala približati profesionalcem. Vendar pa se oni ponavadi združijo v skupino, druge pa redkokdaj spustijo zraven. Seveda nanje ne smeš računati. Čisto vsak trenutek ti lahko zabijejo nož v hrbet. Njih samo uporabiš proti drugim, ko pa ostaneš samo ti in oni, pa… ti odstraniš njih ali pa oni tebe. Slednje je bolj verjetno.
»V svojo sobo grem. Greš tudi ti, Uula?« se kar naenkrat oglasi Cyan. Prikimam in vstanem. Zapustiva sobo in greva po hodniku.
»Te je strah, Uula?« vpraša Cyan in čutim njegov pogled na mojem obrazu.
»Ne, sploh ne, vesela sem, a veš!« zakričim in ga odrinem. Stečem v svojo sobo ter zaloputnem vrata. Sploh ne vem, kaj mi je. Cyana imam rada in zaščitila ga bom s svojim življenjem, ampak včasih pa je res nadležen. Kaj pa misli? Da bom rekla ne, ni me strah, Cyan, rada grem na Igre in malo, kar tako, ubijam ljudi.
Kar oblečena v svojo zeleno obleko grem v posteljo. Vem, da ne bom mogla zaspati, vendar pa je to, da ležim, vsaj boljše od tega, da stojim. Premišljujem o vseh prejšnjih Igrah Lakote. V mislih se mi prikažejo slike vseh dosedanjih tributov iz sedmega okrožja. Pred dvema letoma je tja šlo neko dekle, ki je veljalo za najbolj priljubljeno na šoli. Na žalost pa ji to ni kaj dosti pomagalo, saj v Areni ne potrebuješ znanja mazanja nohtov, kar je bilo njeno edino delo, temveč moč. Njo so doma puščali brez dela, saj so jo samo želeli omožiti. Zanjo se je slabo končalo.
Vendar pa se mi od vseh tributov najbolj smilijo iz dvanajstega okrožja. V prvem okrožju so tako ali tako šolani tributi, v drugem tudi, v tretjem se ukvarjajo z elektriko in se spoznajo na razne reči, v četrtem z ribolovom, nekateri pa so tudi šolani za tribute in tako naprej. V dvanajstem okrožju pa začnejo s svojo dejavnostjo, rudarstvom, šele pri osemnajstih. Kramp je sicer uporabno orožje, a ga tam mlajši ne znajo niti prijeti… Na srečo jaz že od rojstva v rokah držim sekiro. A to mi še ne pomaga kaj dosti. Poleg mene je v igri še triindvajset oseb, pravzaprav dvaindvajset, če ne štejem Cyana, in teh dvaindvajset osebkov se tudi želi vrniti domov. To pa je možno le na en način. Da se pobijemo med sabo.
******************************************************************************************************
2 nexta da nadaljujem! Enjoy!
21. april 2013
neeeeext
21. april 2013
neeeeeeeeeeeeeeeext
21. april 2013
u60307
u60307
neeext
21. april 2013
u50889
u50889
NEXT!
27. april 2013
u131863
u131863
Neext
27. april 2013
Evo, končno en next...
************************************************************************************************
Celo noč ne morem zaspati. Po glavi mi bežijo smrti iz vseh prejšnjih Iger Lakote. Povsod naokoli šprica kri.
Vse dni na vlaku komaj preživim. Čez dan nič ne jem in napol spim, ponoči pa se vedno splazim v jedilnico in jem, ker ne morem spati. Redkokdaj spregovorim, večinoma hodim naokoli kot zombi.
Končno napoči dan, ko Johanna zakliče: »Cyan, Uula, pozdravita mesto plastike! Če imata namen imeti plastično operacijo, je tukaj pravi naslov,« se skuša pošaliti, vendar ji ne uspe. Vsi vemo kaj to pomeni. Kapitol je zadnja postojanka pred Areno. Vseeno se ljudem, mimo katerih se vozimo, skušam nasmehniti. Naj vsaj oni mislijo, da me ni strah.
Ko se vlak ustavi, nas že čaka črn avto. Samo preskočimo in že smo spet na poti v naše prebivališče. Zamižim. Teh ljudi, ki komaj čakajo, da se začnemo pobijati, nočem več gledati. Še vedno sem v svoji zeleni obleki, kar Looyi sicer ni všeč in se celo pot pritožuje, Johanna pa me potreplja po rami. Ve, kako mi je, saj je ona že nekoč šla skozi vse to. Kmalu se avto ustavi. Spet skočimo ven in se zakrivamo, dokler ne vstopimo v stavbo, naše bivališče. Njegova lepota me osupne. Čeprav sedmo okrožje ni med najrevnejšimi, pa še zdaleč ni bogato. Tole pa je bilo raj. Iz zgornjega nadstropja je dol tekel kot nekakšen slap, spodaj pa so plavala čudna, mutirana bitja. Izgledala so kot nekakšni krokodili, pokriti z gosto rdečo dlako in spuščali so čudne zvoke. Po zavitih stopnicah so bila postavljena darilca. Kaj vse se spomnijo, da bi pritegnili tribute. No, mene že niso. Slap je sicer izviren, vendar se ne more primerjati z lepoto dreves v gozdovih sedmega okrožja. Po zraku plava vonj po sveže pečenem kruhu. Globoko vdihnem in sledim Looyi, ki nas pelje v zgornje nadstropje. Vmes neprestano razlaga o hiši: »Tukaj je jedilnica, kot vidite, ima vsak svojega avoksa. Lahko si ga izbereta. Potem je tukaj spalnica zate, Cyan in tukaj zate, Uula. Vmes je le steklo, saj sta brat in sestra in v zadnjih nekaj dneh so to preuredili, da se bosta neprestano imela na očeh, prav?« Zasmeje se, kot da je povedala grozno smešno šalo. Zavijem z očmi. Looya je bila vedno malo zmešana. Ampak saj je ne morem kriviti, kdo v Kapitolu pa ni?
Končno imamo prosto in lahko gremo. Takoj grem v svojo sobo. Na srečo so tam tudi zavese in zagrnem stekleni del svoje sobe, da me Cyan ne more videti. Nato si pustim znoreti. Žametne blazine, svilena prevleka, bombažna odeja, vaze, okraski… Vse leti na tla. Prevrnem ljubko mizico in razbijem veliko svetilko. Nato odidem ven iz sobe in v jedilnico. Tam že sedi Cyan, ki mrko gleda v tla. Izgleda, da on tega ne prenaša nič bolje od mene.
»Cyan, se lahko pogovoriva?« vprašam in se nasmehnem. Cyan se nasmehne nazaj.
»Seveda, sestrica,« odvrne. Povlečem ga za sabo v njegovo sobo.
»Cyan, jaz ne morem več. Dneve komaj prebedim, noči pa preženem s tem, da se bašem s to kapitolsko hrano. Gre tebi lažje?«
»Ne, strinjam se s tabo. Vendar poskušaj zdržati. Nimava druge izbire. Če že ne drugega, bo bolje, če drživa skupaj. Ti ljudje so vsi, razen Johanne, zmešani. Pa še Johanna ni čisto pri brihti. Ampak, saj, jutri so že prve vaje v vadbenem centru. Spoznala bova druge tribute in lahko sklenila zavezništva. Prav? Danes pa bova še pogledala predstavitve tribotuv iz dneva žetve. Ti je to v redu?«
»Prav,« pokimam in ga objamem. Rada imam svojega brata. Upam, da bo on nekako premagal vse ostale tribute in zmagal. Jaz se mu bom pustila ubiti. Saj, tistih dvaindvajset pa bo že premagal. Nekako.
*****************************************************************************************************
1 next da nadaljujem!
23. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg