Forum




pozdravljeni, moje ime je medea. ljudje na ulici se mi pogosto smejijo, ko grem mimo, in vem, da šepetajo o mojih laseh, ki so vsak drugi teden drugačne barve. v šoli me zaničujejo, se mi posmehujejo in se me izogibajo, ker nisem takšna kot so vsi drugi. šepetajo za mojim hrbtom in utihnejo, ko se prikažem. ne vedo, da sem gluha - da nikoli ne bom slišala njihovih glasov, pa naj si še tako želim. zato živim, četudi gluha - za to, da bom na svoji smrtni postelji rekla, da sem zares živela.



30. april 2013




začutila sem mamo, ki me trese in si predstavljala, kako me kliče, da vstanem iz postelje. zavzdihnila sem in odprla oči, v še eno popolnoma tiho jutro. z namrščenimi obrvmi sem pogledala mamo. kot bi jo hotela vprašati, zakaj. 'vstati moraš!' mi je nakazala v znakovnem jeziku. jezno sem jo pogledala in kakor vsako jutro je odšla iz sobe. kakšna ironija, da me mora še vedno buditi - ko bi le lahko imela budilko, ampak kot da bi to kaj pomagalo, saj je ne bi slišala.
kot vsako jutro sem se dvignila iz postelje ter z (verjetno) glasnimi koraki odšla do omare ter jo odprla, hkrati pa premišljala o mami. vedno sem ji zavidala, ker je lahko slišala. ponovno sem zavzdihnila ter porinila smiljenje in samoobžalovanje na stran.
izbrala sem majico s kratkimi rokavi lepe bele barve z nekaj okrasnimi, črnimi bleščicami, oblikovanimi v znak abecede, ki pomeni m - začetnica mojega imena. kavbojke so seveda spadale zraven, na njih pa sem pripela še majhno ključavnico, ki je bila zaščitni znak GDP - gluhega društva piran. že ko sem imela dve leti, me je mama odpeljala tja na pouk znakovnega jezika za dojenčke, potem pa sem hitro napredovala, in tudi mama se je učila. z šestimi leti sem šla na napredovalne lekcije za otroke in pred dvema letoma - ko sem bila stara dvanajst - me je društvo sprejelo kot prostovoljko in še vedno vsak ponedeljek, sredo in petek od petih do sedmih obiskujem lekcije znakovnega jezika, skupaj z mojo najboljšo prijateljico, prav zaradi tega, da lahko še ona komunicira z mano. ko sva vstopili v društvo kot prostovoljki, sva tudi dobile ključavnice s ključi in od takrat jih nosive vsak dan, pripete na pas - najpogosteje.
pa dovolj filozofiranja o tem. obula sem pete ter počesala svoje lase, ki so bili ta teden beli z rožnatimi prameni.
v šolo me je odpeljala mama. že od prvega razreda me vsak dan vozi v šolo. oče je zelo bogat, zato mami ni treba delati. takoj ko sva prišle, so učenci že začeli strmeti vame. k meni je takoj pritekla prijateljica anastasia ter se mi nasmehnila. pred javnostjo nisva govorili v znakovnem jeziku, ker ona ni hotela, da kdo ve, da ga zna, jaz pa nisem hotela, da vedo, da sem gluha. prvo uro sva imele skupaj slovenščino - eden lažjih predmetov, ker se me učiteljica usmili ter mi že dan prej da vso snov, ki jo obravnavamo naslednji dan, zato da mi ni treba prositi za prevajalca. upam tudi, da bomo v društvu kmalu začeli z učenjem branja z ustnic, da mi ne bo treba vsako učiteljico prositi za snov.
zagledala sem učiteljico slovenščino, go. pheobe, in se ji nasmehnila. ona je bila ena od tistih, ki so znali znakovni jezik, zato sem se z njo zlahka pogovarjala. pomahala sem ji ter je opazovala, kako me je pod mizo vprašala, če sem se naučila snov. prikimala sem in vrgla mi je nasmešek. kako prijazno.



30. april 2013
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!
30. april 2013
u87504
u87504
next
30. april 2013




po koncu šole (bil je zadnji petek, prvomajske počitnice!) sva šli z stasio skupaj k meni domov, njena mama se je namreč zmenila z mojo, da bova ta vikend pri meni, naslednjega pa pri njej. poleg tega je mama na spletu našla lady and the tramp (lepotica in potepuh) , ki sva jo obe že videli, ampak da je ta verzija z prevodom v znakovnem jeziku. tega sem se izredno veselila.
'kako si?' me je stasia vprašala, ko sva hodili. z nasmeškom sem dala levo roko malce nad pas ter se z desno roko najprej dotaknila brade, potem pa jo počasi spustila na levico. to pomeni dobro - tako sem se tudi počutila. nasmehnila se mi je. 'vesela?' je vprašala. prikimala sem ter se spomnila na svojo najboljšo prijateljico iz prvega razreda. takrat sem jo skušala naučiti nekaj znakov, pa sem se ji nekako zamerila in sva se nehali družiti.
hvaležna sem bila, da je stasia tako dobra prijateljica. poznala sem zelo malo ljudi, ki so znali znakovni jezik (sploh v sloveniji) , zato sem včasih po spletnih straneh, kot so zumbl ali pa omegle, po kameri ali po chatu klepetala z drugimi gluhimi. poleg tega pa je društvo vodilo tudi projekt preko skypa, ki je združeval vse gluhe po sloveniji, in vsak petek smo polovico lekcije namenili pogovoru prek skypa, z neznanci, toda v znakovnem jeziku.
'halo? zemlja kliče medeo!' sem zagledala stasio, ki mi je začela kazati točno pred nosom z ogromnimi znaki. nasmehnila sem se ji. 'kaj?' sem vprašala. 'vprašala sem te, če si si pogledala tiste videe od emily rose!' prikimala sem. 'sem. zelo dobro je vse speljala,' nikoli nisem imela priložnosti, da bi zaslišala glasbo, zato pa je stasia na youtubu odkrila neko emily rose, ki menda dela glasbene videe v znakovnem jeziku. pred kratkim sem si pogledala - bilo je zanimivo. pa ne samo to, naredila je nekaj čudovitega - skoraj se mi je zdelo, da lahko slišim glasbo.

30. april 2013
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
30. april 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg