Forum
Hello guys!
Torej, jaz sem se nekako odločla, da bom pisala fanfic (even though i'd laugh if someone told me that before), ki se bo večinoma vrtel okoli Zayna in punce Rhee - you will see how things will be going. Sicer ne vem, če bo bran ali ne, upam da bo bil usaj malo - za nexte se bom potrudila ampak morate razumet da nimam časa vsak dan in če hočem sprejemljiv del napisat rabim približno 3 ure (včasih več, včasih manj). Odvisno je tudi od inspiracije, če bom imela kdaj več časa res blokado bom povedala (: i hope you'll enjoy reading this!

xoxo,
sleepless.




▲Rhea▲
Roke je tiščala v žepe črnih kavbojk, njena glava pa je bila sklonjena v bolj ali manj neuspešnem poskusu, da bi se izognila močnim sončnim žarkom zgodnjega poletja. S pločnika je puhtel vroč zrak, ki ji je zoprno meglil pogled in oteževal dihanje. Nejevoljno si je pomela nekoliko solzne oči in stresla z glavo, da bi si zbistrila misli. Najbrž ni treba poudarjati da ni pomagalo, možgani so ji še vedno lebdeli nekje v meglicah pare, ki se je uspela prebiti skozi prepoteno kožo. Kljub temu je vztrajala naprej, počasi premagovala razdaljo do rumenega bloka, ki je kričal izmed puste sivine sosednjih zgradb. Podzavestno je delala vedno večje korake, v skladu z rastočo potrebo po prijetno hladnem zraku, ki jo je čakal doma. Čutila je pomanjkanje zraka in rahlo vrtoglavico, kar je pomenilo da bo na tleh v naslednje pol minute – če seveda ne najde sence. Začela je hitreje dihati in s priprtimi očmi se je olajšano zagledala v temno stransko ulico med dvema ogromnima zgradbama. Brez oklevanja je zavila vanjo, nekoliko zasopla in negotovih nog. Globoko je vdihnila hladen zrak, ki ji je hvaležno napolnil pljuča ter odgnal meglice iz njene glave proč. Nameravala je narediti še nekaj korakov dlje, ko se je, strmeč naravnost naprej, ob nekaj spotaknila. Presenečeno je zakrilila z rokami in se nekaj stotink pozneje srečala s trdimi tlemi, za sabo pa zaslišala osupel »Au!«, kar je pomenilo da je bila ovira… no, človek. »Oprosti, oprosti, oprosti,« je skesano ponavljala med dvigovanjem lastnega telesa, ne meneč se za to, da bi se neznanca najbrž spodobilo vikati. Zasukala se je okoli sebe in se zazrla v fanta okoli njenih let, temnejše polti in nekoč verjetno izredno natančno oblikovano frizuro. V tistem trenutku ni bila v najboljšem stanju… če je bila iskrena, v celoti ni bil v zavidljivem stanju. Njegova bela majica brez rokavov je bila umazana, med drugim tudi z nekaj madeži krvi, vinsko rdeče hlače z nizkim korakom pa na nekaj mestih raztrgane. Rhea je presenečeno dvignila obrvi in se zazrla v njegov obraz, njegove očarljive temno rjave oči, ki jih ni videla prvič. S pogledom je zavrtala vanj medtem pa brskala po spominu. Nekje ga je zagotovo že videla, morala ga je.
»Ti si bil,« je nejeverno zamrmrala – ni pričakovala, da bo spomin nanj takšne vrste. Negotovo ga je premerila s pogledom, se ustavila pri šopu svetlih las na čelu in si pokimala. Nedvomno je bil on.

~Flashback~
Mrzel decembrski zrak se je zažiral v njene kosti skozi neprimerno tanko usnjeno jakno, z vsakim izdihom je oblikovala bel oblaček. Ni točno vedela, kateri dan je – morda je bil torek ali sreda. Obveznosti tako ali tako ni imela in zadnje dni je preživela pri Leslie ker se ji je poslabšalo. Zdaj je že jasno razločila bolečino v njenih gozdno zelenih očeh. Udrte ličnice in neobičajno velike oči, ki so njenemu shujšanemu obrazu dajale skoraj komično podobo – le da se temu najbrž nihče ne bi smejal… vsaj nihče, ki mu je vsaj malce mar za Les. Zopet jo je neprijetno zapeklo v očeh vendar je solze pogoltnila, zavedala se je, da je od njih več škode kot koristi. Vraga, saj sploh ni imela pojma od kje prihaja vsa ta tekočina, upoštevajoč da je do zdaj prejokala nenormalno veliko noči.

Nekako se je znašla v parku, zmrznjena trava je pokala pod njenimi bulerji in podzavestno se je odpravila še naprej, ne meneč se za že obstoječe poti. Slišala je rahlo drgnjenje vej golih dreves v zimskem vetru, oddaljen zvok poznega prometa in… pozorneje je prisluhnila. Z osrednjega dela parka, ki se mu je približevala, je slišala tope udarce. Zdrznila se je ob dobro znanem zvoku in se s široko odprtimi očmi odpravila do vrste dreves, ki so obkrožala lepo negovano jaso. Ni bila prepričana, če si res želi videti prizor – imela je občutek, da bi tvegala preveč. Kaj, če se spet zlomi? Če bo pred očmi spet zagleda njeno kri in ji bodo ušesa zopet razparali proseči kriki? Za trenutek je tesno zaprla oči, se prepričala da so spomini varno pod njenim nadzorom ter nato pogumno pokukala izza debla debelega drevesa. Kakšna dva metra pred njo je stal temnolasec, obrnjen proti njej in prikladno osvetljen z lučjo nedaleč stran – slišala je njegovo ostro dihanje in komaj zaznavno renčanje, roke je stiskal v pesti in strmel na tla pred seboj. Oklevala je, si res želi videti žrtev? Pravzaprav ni imela veliko izbire, pogled ji je enostavno zdrsnil do tal in se ustavil na zanikrnem kupu ječečih oblek, umazanih s krvjo. Nekje na desni je opazila leseno klopco, pokrito s časopisom; vedela je, da je bil le berač vendar so se ji v očeh kljub temu nabrale solze. Žalostno je zatisnila oči in prisluhnila še nekaj slabotnim zvokom preden je temnolasec dokončal delo. Takoj se ji je posvetilo, da ga namerava ubiti – iz njega je seval tisti neustavljivi bes, hladen in nevaren. Nepopustljiv. In nepomembnega berača je najbrž izbral namenoma, ker ga nihče ne bo pogrešal. Bil je le zoprna ovira, ki je slučajno stala na njegovi poti. Skoraj bi ga lahko razumela… skoraj.

Odprla je oči in panično zajela sapo, ko je videla da se vedno bolj približuje njenemu drevesu. Ni je smel videti, niti slučajno… Leslie jo je potrebovala in soočenje z razjarjenim tipom bi ji jo najverjetneje vzelo. Pomaknila se je globlje v sence in opazovala njegovo odsekano hojo. Sprašuje se, zakaj ga je ubil. Žre ga krivda, že razmišlja o zjutraj – prišel ga bo pogledat in mu mogoče prinesel rože ali kaj podobno sentimentalnega, kot da bi to lahko popravilo karkoli. Takšne primere je poznala. »Dokončnih dejanj se ne da popraviti ali preklicati. Ostal bo mrtev,« je nenačrtovano rekla, presenečena sama nad sabo in – ironično – tudi njej bilo takoj žal. Fant je glavo prestrašeno zasukal v njeni smeri in kljub temi se ji je zdelo, da je pogledal naravnost v njene oči. Najverjetneje se ni motila, njegove temne zenice so se povsem osredotočile nanjo in vedela je tudi, da jih nikoli ne bo pozabila. Tudi če bo hotela.
~End of flashback~

»Kaj?« jo je namrščeno vprašal s sumničavo priprtimi očmi. »Pozabi. Samo pomislila sem, da bi te bilo najbolje spraviti v ambulanto… nekam zdelan si videti.« ni mu bila še pripravljena priznati. Ne, dokler se ne prepriča da je varno, in sodeč po njegovih temnih roženicah trenutek vsekakor ni bil primeren. Poslala mu je neodobravajoč pogled in iz žepa povlekla telefon, pripravljena da ga odklene in pokliče rešilca, vendar se je njen prst ustavil nekaj milimetrov nad zaslonom. »Ne. Odloži telefon,« jo je prekinil njegov glas in za trenutek je zmrznila. Zakaj?
07. maj 2013
Cool
Next
07. maj 2013
next
08. maj 2013
u87504
u87504
next
12. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg