Happy birthday Harry!:3 Pa haaj vsem:') Mogoče se samo meni zdi, ampak mislim da ni ravno veliko zgodb al pa fanficov, ki bi se šli o volkodlakih (v glavni vlogi). In ker sem tut sama fanica fantazijskih zgodb (pa volkodlakov xđ), sem se pač po dolgem času odločla, da napišem nekaj o volkodlakih. Pol sem še pa One Direction vpletla zraven.. :')
Če mogoče nekaj časa ne bo nexta, prosim ne obupat nad zgodbo. Sicer verjetno ni krivo »preveč učenja pa šole«, ampak drugi fandomi. Da pojasnim: https://marveloouus.tumblr.com/post/75256857213/ (lahko slediš – moj tumblr:3)
Pa še eno »opozorilo«. Pač na začetku se bo glavna junakinja precej bolj Harryju posvečala, ampak čez nekaj časa, ko se bodo vsi bolj spoznali, bo še en drug fant postal bolj pomemben (lahko ugibate kateri :3). In pač bo seveda nastopil ljubezenski trikotnik, ki še niti jaz trenutno ne vem, kak ga bom razpletla o.o Vem samo, kak ga bom zapletla ;')

Upam da vam bo všeč, pa bote brali pa to :Đ *le first chapter* ↓

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~☽✩☾~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

The wolf and the moon (with One Direction)




| Prolog |
Bila je jasna noč. Z lahkoto si videl vsa ozvezdja na nebu. Luna je sijala nad gozdom. To noč je bila polna. Cesta skozi gozd je samevala. Že lep čas ni mimo peljal noben avtomobil, prav tako ni bilo ulične razsvetljave. Bela črta, ki je na sredini razpolavljala cesto se je magično svetlikala v mesečini. Tu in tam je po zraku letela kakšna kresnička in obsijala majhen krogec okoli sebe.
V grmovju ob prazni cesti je nekaj tiho zašumelo, kot da bi se nekaj plazilo med vejami. Kmalu so je med listi pojavilo dvoje svetlomodrih očes, ki so bile hladne kot led. Še najbolj so bile očem zveri.
V daljavi je zatulil osamljen volk in kmalu se mu je pridružilo še nekaj drugih.
Volkovi so nadaljevali s svojo pesmijo, oči pa so med tem časom izginile. Iz grmovja se je zaslišalo še več pridušenega šumenja in kmalu se je iz teme na cesto izvila temna postava. Moški se je oprezno oziral naokoli, da mu ne bi kdo sledil. Njegovo črno ogrinjalo se mu je ovijalo okoli nog, ko je s hitrimi koraki nadaljeval navkreber. Čakalo ga je še nekaj kilometrov hoje do majhnega mesteca, kjer bo lahko prenočil v kakšnem motelu.
Ampak bilo je nekaj, česar pa moški ni opazil. Ni bil sam. V gosti goščavi globlje v gozdu se je skrival še en par očes in sicer zlatorjave barve. Temu je sledil še vranje črn smrček, uhlji in vse ostalo. Bil je volk, črn kot noč. Že lep čas je zasledoval čudnega volka, ki se je sedaj spremenil v človeka. Ampak črni je vedel, da to ni bil človek. Niti volkodlak, saj vsak ve, da se volkodlaki ob polni luni ne morejo spremeniti nazaj v človeka. Bilo je nekaj druga in vse skupaj je smrdelo po črni magiji.
Črn volk je še enkrat povohal zrak, ki je imel nekakšen čuden, nenaraven vonj. Že takoj, ko je zagledal tisto »bitje« je vedel, da bo moral poročati vodji. Ampak moral je še malo »raziskati«. Vodja hoče točne podatke, ne samo ugibanja.
Volk se je neslišno obrnil in se pognal skozi grmovje proti tuljenju volkov, ki je odzvanjalo v daljavi.
~

| 1 | Mist in the misty town | Luna Barton |
Bil je še en običajen dan v šoli. Sreda, dan ko s poukom končam kasneje kot večina učencev. Likovna učiteljica je namreč hitro odkrila moj talent za risanje in zato vsako sredo ostajam v šoli še eno uro potem, ko drugi že končajo s poukom.
Pri šolski omarici sem si zavezala čevlje in si čez tanko jopo oblekla še vetrovko. Bila je pomlad in kmalu bodo prvomajske počitnice. Sicer pa so pomladi v Veliki Britaniji veliko hladnejše.
Kljub temu, da tukajšnjo srednjo šolo obiskujem že 3 tedne, še vedno nisem našla nobenega prijatelja in tako sem se tudi danes, kot že tolikokrat poprej, sama odpravila domov. Moram sicer priznati, da sem v bistvu rada sama in mi je nekaj dobrih prijateljev čisto dovolj.
Ko sem stopila na šolsko dvorišče, mi je hladen vetrič razmršil moje rdečerjave lase. Bilo je dolgočasno megleno popoldne. Tesneje sem se ovila v svojo vetrovko in nadaljevala naprej po pločniku.
Bila sem lačna in vedela sem, da doma ni ničesar pametnega za pod zob, zato sem se nameravala ustaviti še v krajevnem McDonald's-u, ki ga je to staro majhno mestece – kamor sem se z mamo, očetom in sestrico Lauren pred kratkim preselila – celo premoglo. Pravzaprav še kar nisem bila čisto navajena vsega tega podeželja, gozdov in narave. Pa temnih noči in obilico zvezd na nebu ter skoraj nič trgovin v mestu. Rodila sem se v Manchestru in tam živela vseh svojih 17 let življenja in tole je bila precejšnja sprememba.
Sedla sem za neko oddaljeno mizo in se posvetila hrani na pladnju. Pogled mi je počasi odtaval okoli po prostoru. In tam v kotu na drugi strani sem ju zagledala, dva učenca iz naše šole. Eden je bil 4. letnik, drugi pa moj sošolec in mislim, da sta bila brata. Oba zelo skrivnostna in precej visoka, čeprav je bil tisti z blond lasmi malce nižji. Ta drugi je imel goste rjave kodre in punce so se dobesedno kar lepile nanj. Ampak moram reči, da tudi svetlolasca niso preveč zanemarjale. Njunega položaja v družbi na šoli zato še zdaj nekako ne razumem. Sama se nekako držita za sebe in se na vklapljata v družbo ostalih, a zaradi njunega videza ju punce kar naprej obletavajo, onadva pa sta do njih precej vljudna. Ampak nobena še ni kaj bolj pritegnila njune pozornosti.
Tokrat nisem zasledila nobene vljudnosti. Kodrolasec je povsem očitno strmel vame z zamišljenim pogledom in sam bog ve, kaj si je tedaj mislil. Nato je spet pogledal svetlolasca, ki mi je sicer kazal hrbet, in rahlo pomignil proti meni. Hitro sem sklonila pogled in se naredila zaposleno s pomfrijem. Prepričana sem bila, da je svetlolasec seveda pogledal proti meni in če že morata onadva povsem odkrito zijati vame, jaz ne bom počela istega.
Preostanek sem pojedla v naglici. Ni mi bilo prijetno sedeti tam, saj sem lahko na sebi čutila pogled tistega kodrolasca, ki si me je ogledoval. A tik preden sem mislila oditi, sta vstala tista dva fanta – Harry in Niall – in se odpravila proti izhodu. Presenečena sem še nekaj časa počakala ter ju sama pri sebi preklinjala, da tega nista mogla storiti že prej.
Ko sem kakšnih 5 minut še sedela in se igrala s prazno škatlico pomfrija, sem sklenila, da je le čas za odhod. Niall in Harry sta verjetno že kar daleč. Skočila sem pokonci, pospravila pladenj na voziček in zapustila McDonald's.
Hodila sem po robu ceste ob strani katere se je bohotil gost mešan gozd. Hiše, ki so še vedno spadale v mesto Moonlight Falls, so bile posejane precej daleč izven samega središča mesteca. Na drugi strani koščka gozda je bil namreč del mesta oz. soseska s stanovanjskimi hišami in tam je stal tudi naš dom. Moram priznati, da je bil kar lep prostor za hišo, ampak bolj praktično bi tudi bilo, če vsako jutro ne bi rabila po pol ure sama pešačiti v šolo. Čeprav sem pred kratkim opravila vozniški izpit, naslednji teden pa bom praznovala 18. rojstni dan, še nimam svojega avta. Starša, ki pa z avtom hodita v službo, pa mi ga samo za v šolo ne želita posoditi. Pravzaprav sem velika ljubiteljica avtov, natančneje oldtimer-jev in to, da kljub izpitu ne morem voziti me vedno zelo razočara.
Ravno sem prišla do ostrega ovinka, ki je oznanjal polovico poti. Vedno sem to točko rada pustila daleč za sabo, saj sem bila takrat najbolj oddaljena od centra in od naše soseske, torej od civilizacije in pomoči. V bližini je bila samo nekakšna ciganska prikolica, kjer je neka stara ciganka zavajala ljudi z izmišljenimi prerokbami. Moram priznati, da me je včasih bilo malo strah hoditi tukaj sama, saj res ne vem, kakšne zveri se plazijo po gozdu.
Na cesti ni bilo žive duše, ko sem nekje za sabo zaslišala tiho renčanje. To ni bilo tiste vrste grozeče renčanje. Slišalo se je bolj, kot bi tisto nekaj, kar je renčalo, želelo opozoriti nase. Srce mi je začelo biti kot noro.
Počasi, vsa naježena od strahu, sem se obrnila in zagledala nekakšno žival, še najbolj podobno ogromnemu rjavemu psu. Pravzaprav je bil volk. Srce bi mi ob pogledu na zver moralo podivjati od strahu. In namesto, da bi v paniki zakričala, sem bila čisto tiho, samo strmela sem v volka. Nenavadno sem se umirila. Res ne vem kaj sem mislila – morda da me volk ne bo napadel. Ali pa še nisem dojela, da je volk. Volk si me je za hip ogledoval, čeprav mi ni pustil dovolj časa, da bi si jaz dobro ogledala njega. Nenadoma se je pognal proti meni in me podrl nazaj na cesto. Nisem ga mogla odriniti s sebe – bil je premočan, jaz pa prešibka. Bila sem neumna, da sem se prej tako umirila. Sedaj sem čutila samo gol nagon po preživetju. Kljub temu, da sem volka nekajkrat kresnila po smrčku, ta ni odnehal in kmalu sem v levi nadlakti začutila pekočo bolečino. Glasno sem zaječala. Najprej sem pomislila, da mi bo odtrgal roko, a takoj zatem je odnehal in kot senca izginil, prav tako, kot je prišel.
Še vedno sem bila pri zavesti, čeprav je bila moja leva roka popolnoma krvava. Srce mi je še kar bilo kot noro in adrenalin se mi je pretakal po žilah. Nekaj časa sem še zrla navzgor v nebo polno oblakov, nato pa sem se počasi obrnila in se nekako zvlekla na rob ceste, da me ne bi še kaj povozilo. Potem sem z nepoškodovano roko iz žepa kavbojk izvlekla telefon in poklicala domov. Reševalnega vozila v tem mestecu tako ali tako ni bilo.
Ko sem prekinila klic mi je roka omahnila ob telo. Poleg roke me je bolela tudi glava, s katero sem udarila ob tla, ko me je volk podrl. Nekaj časa sem tiho ječala, ihtela od strahu in se držala za nadlakt, da bi preprečila krvavenje. Noben avto ni peljal mimo, dokler se čez celo večnost ni pripeljala mama. Z zadnjimi močmi sem še zamežikala v njo, potem pa omedlela.



01. februar 2014
u142227
u142227
Omg"" kok dober začetek! -.- neeeeeeeeeeeeeeeext
01. februar 2014
u29286
u29286
nekst
01. februar 2014
O fakkk kok je to perfect *____* asdfghjk neeext cimprej <3
01. februar 2014
u159463
u159463
neeeeeeext
01. februar 2014
neeeeeeeeeext
01. februar 2014
neext
01. februar 2014
next!
01. februar 2014
neeeeeeext
just 1 word: perfect
01. februar 2014
u153451
u153451
OMG OMG ALJA TO JE TKO POPOOOOLNOO *______________*
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeextt
02. februar 2014
u163118
u163118
God. Help. Me. Kera popounost!!
Neeeeeeeexšt <333
02. februar 2014
u150743
u150743
NEEEEEEEEEEEEEXXXTT *.*
02. februar 2014
u158730
u158730
Neeeeext *____*
I've got just two words to say: PER-FECT
02. februar 2014
Hvala vsem, kr berete :Đ
Omg, dans morte Top Gear gledat, kr je bo Matt Smith za gosta *________* xđđ

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~☽✩☾~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~




| 2 | Cursed bite | Luna Barton |
Počasi sem odprla oči in zamežikala zaradi svetlobe. Prva stvar, ki sem jo zagledala, so bile velike rjave oči moje 8-letne sestrice Lauren, ki se je sklanjala nadme.
»Mami! Oči!« je zacvilila. »Zbudila se je! Luna se je zbudila!«
»Dobro jutro,« sem se nasmehnila in počasi sedla. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da sem v bolnišnični sobi. Točno, saj me je vendar napadla neka zver! Ob tem spominu sem se prestrašeno naježila. Ampak bilo je čudno, da me roka sploh ni bolela preveč. Preverila sem svojo nadlaket in pod bolniško pižamo zatipala povoj.
»Kje pa sta oči in mama?« sem vprašala Lauren, ko sem ugotovila, da sva v sobi sami.
»Oči je šel na stranišče, mami pa je šla po kakav zame in kavo zase k avtomatu na hodniku,« mi je razložila Lauren.
»Potem pa pojdi ponjo,« sem ji naročila, Lauren pa je prikimala, pri tem pa so ji njeni oranžni kodri poskakovali okoli obraza. Ko je stekla iz sobe, sem začela premlevati nekaj dejstev. Kar naenkrat sem se bolje spominjala »napadalca«. Skoraj prepričana sem bila, da je bil volk – velik, rjav, z nekaj temnejšimi pegami. Spet sem potipala povoj na moji nadlakti, da bi se prepričala, da je resničen. Saj sploh več nisem čutila bolečine! Kaj pa če sem bila v nezavesti cel teden?!
Ravno v tistem trenutku sta se v sobi pojavili mama in Lauren. Mama je presrečno stekla k meni in me pazljivo objela.
»Luna, dragica, kako se počutiš?« me je zaskrbljeno vprašala.
»Pravzaprav dobro,« sem ji po resnici odgovorila. Kmalu sta v sobo prišla še oče in medicinska sestra, ki me je pregledala. Izvedela sem, da je od napada pretekla samo ena noč in da bom že čez nekaj ur lahko šla domov. V bolnišnici so me v bistvu zadržali le zaradi nezavesti, rana tako ali tako ni bila tako huda (kar je čudno), pomembna pa je bila predvsem injekcija proti kakšnim virusom.

Ko mi je tistega popoldneva medicinska sestra tik pred odhodom prišla zamenjati povoj, sem z zanimanjem opazovala, kaj se skriva spodaj. Presenečena sem bila, ko sem zagleda skoraj popolnoma zaceljeno rano v obliki črke U. Okoli se je širila nekakšna »pajčevina« vijolične barve, kot da bi se po majhnih žilicah iz rane širil kakšen strup. Sestra se je zaskrbljeno vrnila z neko kremo, ki mi jo je vtrla v kožo okoli rane in na koncu sem bolnišnico zapustila s »priporočilom«, da se moram vrniti takoj, če se stanje poslabša.

| Changing »point of view« – Harry Styles |
»Tega ne bi smel narediti,« je Niall zarenčal name. Njegove oči so se zableščale, zenice pa razširile in vedel sem, da se lahko vsak čas preobrazi.
Kljubovalno sem ga pogledal. »Louis je rekel, da bi morda lahko malo razširili trop. Se ti ne zdi, da nam manjkajo punce? 5 nas je in vsi smo fantje.«
»Harry! Pa saj je nisi niti vprašal, če si tega želi! Uboga punca, saj sploh ne ve kaj jo čaka!« se je še naprej razburjal Niall. Nenadoma so se njegovi nohti podaljšali v ostre kremplje, prsti pa so se mu zaradi tega rahlo ukrivili. Roke je stisnil v pesti.
Kot da ne bi opazil. Vedel sem, da nalašč povzroča preobrazbo. Tako izkušen volkodlak, kot je, jo lahko brez težav obvladuje.
»Lahko je vesela, da sem jo ugriznil,« sem se namrdnil. »To ne doleti vsakega.«
Niall je samo obupano zavzdihnil in se nemirno prestopil. Zgornja stran njegovih dlani je postala rahlo dlakava in nisem bil prepričan, da bo ustavil preobrazbo.
»Sploh pa me je popraskala po nosu. Bolelo je, veš,« sem še čemerno dodal. Niall je zmajal z glavo.
»Pa si mu sploh že povedal?« me je vprašal in lahko sem videl njegove čekane, ki jih je sicer poskušal skriti.
»Komu?« sem bleknil, čeprav sem vedel da misli na vodjo našega tropa. Niall mi je namenil strm pogled. »Oh, Louisa misliš!« Nedolžno sem se nasmehnil. »Ne, ni bilo časa. Zgodilo se je komaj včeraj in saj veš, da sem vso noč ostal tukaj in gledal televizijo. Medtem, ko si se ti klatil okoli z ostalimi. Hej, kaj če bi predlagal Liamu ali pa Zaynu, da se spet malo spremenita v človeka? Že dolgo ju nisem videl takšna.«
»Nikomur ne bom nič predlagal,« je spet zarenčal Niall in tokrat je bilo slišati precej grozljivejše, saj je že skoraj izgledal kot pravi volkodlak. Torej volk – kosmat, z repom, volčjimi uhlji ter gobcem – le da bi se lahko z lahkoto premikal po zadnjih nogah/tacah, uporabljal roke in celo malo govoril. Čeprav sem dvomil, da se bo spremenil v pravega volkodlaka, saj te faze preobrazbe volkodlaki na Zemlji že dolgo več ne uporabljamo – varneje je, če se spremenimo v normalnega volka. Prave volkodlake lahko najdeš le še na tistem magičnem svetu od koder izvira »prekletstvo« volkodlaka.
»Hej, stari, pa kaj si tako zatežen! Ali te je pustila kakšna punca?« sem se pošalil, čeprav sem vedel, da to ni bilo pametno. Niall je zaenkrat še vedno bil človek, le malo bolj kosmat po rokah in nogah, imel je dolge kremplje in ostre čekane. Po navadi ni bil takšna tečnoba, a očitno ga je res skrbelo za tisto punco, ki sem jo morda ugriznil; potem pa še je bilo tudi to, da morda ne bo znala obdržati skrivnosti in kaj bo na to rekel Louis.
Niall je bil nekaj časa tiho. Ni gledal mene, ampak sliko polne lune, ki je bila izobešena nad kaminom. Presenetljivo je bilo dejstvo, da lahko že samo naslikana polna luna popolnoma »zapelje« volkodlake. Slišal sem ga, kako poskuša umiriti svoje dihanje, jaz pa sem še naprej mirno sedel na stari zofi, ki je bila del dnevne sobe v hiši našega tropa, ampak v bistvu sva jo uporabljala samo še midva z Niallom. Ostali so bili večino časa volkovi.
»Pridi, čakajo naju,« je naposled rekel, »čez noč bi naj preverili zahodno mejo. Sosednji trop povzroča težave.« Prikimal sem. Ni se mi ljubilo pripomniti kaj neumnega kot na primer: »Zahodna meja je tako daleč! Ne da se mi.«
Z Niallom sva se skozi zadnja vrata odpravila na dvorišče, ki sicer ni bilo ograjeno. Hiša je stala na samem sredi gozda in prve veje grmovja so bile že samo nekaj metrov stran. Med hojo sem tudi jaz sprožil svojo preobrazbo in lahko sem čutil, kako mi rastejo smrtonosni čekani in se moji nohti spreminjajo v kot britev ostre kremplje. Niall se je takoj ko je stopil na dvorišče v loku pognal proti grmovju, medtem pa se je kar v zraku dokončno preobrazil v svetlorjavega volka z belo prednjo taco. Tik za petami sem mu sledil tudi jaz – temnorjav, z nekaj še temnejšimi lisami.
Tekla nisva niti minuto, ko se nama je že pridružil črn volk, zlatorjavih oči, ki naju je že pričakoval. Zayn. Preostala dva nista bila daleč.
02. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
02. februar 2014
neeeeeeeeeext *w*
02. februar 2014
next
02. februar 2014
neeeeeext *___*
02. februar 2014
u147628
u147628
Omfg
Popouno!!!
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxttt
•nova bralka
02. februar 2014
Next!
02. februar 2014
neeeeeeeeeeeext
1. s stola sem padla (ne dobesedno) k si napisala, da bo dons matt smith v top gearu
2. fantastic and amazing, 2 words describing 1 story
02. februar 2014
u163118
u163118
OMG! *_____*
Neeeeeeeeeext!<33
+slikce so mi fuul ušeč!
02. februar 2014
u159463
u159463
*o*!
popolno!
neeeeeeext!
02. februar 2014
u142227
u142227
Omg! 'W' neeeeext
02. februar 2014
Oh my sweet lord of a jesus, this is so fucking perfect *OOOOOOOOOOOOOO*
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!
02. februar 2014
Woow *+*
Neeeexxxxtttt *+*
02. februar 2014
u158730
u158730
top *o*
Neeeeeext *_*
03. februar 2014
Hvala vsem:*
ƤIGFΔΓƬЅ. - omg, u whovian? *O*

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~☽✩☾~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~




| 3 | Stupid school project | Luna Barton |
Glede na to, da sem se počutila popolnoma v redu in me roka dejansko sploh ni več bolela, sem morala že naslednji dan iti k pouku. Dejansko sem se počutila preveč dobro, glede na to, da me je pred dvema ugriznil volk. Novice se v majhnem mestu očitno širijo precej hitro, saj me je nekaj sošolcev vprašalo, kako se počutim. Če se že na družijo z mano, pa so vsaj prijazni.
Ko smo v razredu čakali na začetek pouka, sam se zalotila, da sem s pogledom iskala Harryja. Ampak ni ga bilo. Nisem vedela, kako se naj počutim zaradi tega.
Razredničarka je točno ob zvonjenju prikorakala v razred in kar takoj pričela z razredno uro. Bila je ravno sredi razlage, da bomo po parih morali narediti nekakšne kratke referate o najstniških težavah in drugih stvareh, ko je nekdo lahko potrkal na vrata in vstopil. Bil je Harry in bil je videti nekam utrujen. Pozdravil je in se opravičil zaradi zamude, nato pa se odvlekel v kot k svoji klopi. Pri tem si je prislužil nekaj zasanjanih pogledov sošolk, a ni bilo videti, da bi jih opazil.
Ne bulji vanj, ne bulji vanj, sem si prigovarjala, ko je šel mimo moje klopi. Vseeno sem tvegala droben pogled. Gledal je v tla.
»Torej,« je nadaljevala razredničarka, »ostali smo pri parih za referate. Začeli bomo kar pri Harryju. Kdo bi rad delal s Harryjem?«
V zrak so poletele roke skoraj vseh sošolk, razen nekih dveh najboljših prijateljic, ki sta skupaj preživeli toliko časa, da je vse skupaj že postalo malo srhljivo. Sklonila sem glavo in se zagledala v mizo. Nisem dvignila roke.
»Hmm, pa poglejmo.« Tvegala sem kratek pogled navzgor in videla, da se učiteljica ozira po razredu. Njen pogled se je ustavil na meni. Sama pri sebi sem zaklela, saj sem vedela, kaj bo rekla.
»Luna Barton, ti boš delala s Harryjem.« Je lahko še slabše? »Vajin referat pa bo na temo spolnosti.« Ja, očitno je lahko.

Bil je čas za kosilo. Po odmoru je sledila samo še angleščina, potem pa smo končali za danes, pa še petek je bil. Mama in oče sta se očitno odločila malo bolj paziti name po tistem napadu, zato bo danes po mene in Lauren z avtom prišla mama.
Sama sem sedela za mizo nekje na robu jedilnice. Počasi sem žvečila špagete s paradižnikovo omako in listala po knjigi, ki sem jo trenutno brala.
Nenadoma je nekdo postavil svoj pladenj nasproti mojega. Rahlo sem trznila ob nenadnem zvoku.
Pojma nisem imela kdo bi lahko bil, le upala sem, da se nihče ni prišel norčevati iz mene.
Počasi sem dvignila glavo in se presenečeno zazrla v Harryja. Okoli njega na srečo ni bilo nobenih muzajočih se punc.
»Saj te ne moti če prisedem, kajne?« me je vprašal in kar takoj sedel. Imel je nekako globok in hripav glas, ki mu ga ne bi pripisala. Počasi sem odkimala, saj me je glas nekako zapustil. Previdno sem pogledala naokoli in s pogledom iskala Nialla, a ga nisem nikjer videla. Morda pa danes ni prišel v šolo. Tiho sem zaprla knjigo in jo hitro pospravila v šolsko torbo.
»Katero knjigo bereš?« me je vljudno vprašal in si v usta natlačil špagete.
»Hobita. Predzgodba Gospodarja prstanov,« sem tiho dejala in se izmikala temu, da bi se najina pogleda srečala.
»In je zanimiva?« je še naprej nadaljeval z vljudnim pogovorom. Prikimala sem. Naj že pride k stvari, zakaj sploh sedi z mano in naj neha hliniti vljudnost.
»O čem pa se gre?« Ni mi do pogovora Harry, povej že, zakaj si tukaj ali pa pojdi nekam.
»O hobitu,« sem nedolžno rekla in se sama pri sebi nasmehnila, saj sem vedela, da mu s tem nisem povedala popolnoma nič. Presneto, upam da ne misli da je ta nasmeh namenjen njemu in ga osvajam.
Harry je prikimal, kot da bi popolnoma razumel. »Torej, referat …« je začel. Ah, zato je tukaj. »Da ga narediva imava časa samo ta teden, zato bi bilo najbolje začeti čim prej.«
S tem sem se strinjala. Le da nisem imela pojma, kako se bom lahko o taki temi pogovarjala s fantom. Precej sramežljiva sem glede teh stvari.
»Kje bova torej delala?« sem ga vprašala in končno povedala nek pameten stavek. »V knjižnici?«
»Mislil sem, da bi lahko prišla k meni,« je razočarano rekel. »Niall bo prav tako vesel malo družbe.«
Povabilo me je presenetilo. Saj sploh nisem vedela kje je doma. Bilo je zelo nerodno, ko sem ga to kar direktno vprašala.
»Če želiš lahko pridem pote. Če se ne motim živiš v novem delu mesta, kajne?« Spraševala sem se, kako ve. Strinjala sem se torej, da me pride iskat in zmenila sva se, da ga po kosilu počakam na parkirišču za trgovino. Poleg tega mi je dal še svojo telefonsko številko, če bi slučajno kaj prišlo vmes.
Harry je svoje špagete pojedel prej, kot sem jih jaz, čeprav je začel jesti pozneje. Počakal me je, da sem pojedla in skupaj sva pospravila pladnje ter odšla k uri angleščine. Nisem vedela, ali naj bom vesela, da imam novega »prijatelja«. Morda pa mu je bilo samo dolgčas, ker ni bilo Nialla. Ves čas mi je razlagal o tem in onem pri čemer sploh nisem rabila veliko govoriti, za kar sem mu bila nekako hvaležna.
03. februar 2014
u142227
u142227
Neeeeeeext
03. februar 2014
Uuu spolnost :$ Hahhahaha Komi čakam, da vidim tole
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT! *OOOOOOOOOOOOOOOOO*
03. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg