Forum
Upam da vas je naslov pritegnil Naj ze zdaj povem, da to ni FanFic. In naj vas opozorim; ce vam grejo Fantazijske/SciFi/Futoristicne zgodbe na jetra, ne brat.
Tisti, ki niste zapustili te teme- zahvaljujem se vam :3 Zgodbo bova pisale jaz in She wolf 22
Se nekaj naj dodam:
1. Ne smetit
2. Ne zali
3. Dobronamernih kritik in nasvetov bova vesele (vsaj jaz)
4. Se posebaj ne oglasuj, ce zgdobice sploh ne beres
5. Z veseljem (spet- vsaj jaz) bova brali vasa predvidevanja glede z zgodbo
6. Ce vam je zgodbica vsec jo prosim malo oglasujte :3
7. Karakterje boste spoznali sproti, ne bova jih posebej predstavljali, razen ce jih bo zgodba ze dobro poznala in cesa ne bose razumeli.
8. Slik ne bova dajale, razen ce jih boste res res res hoteli
9. Dobro preberi, ker je najpomembnejse: UZIVAJTE V BRANJU

PROLOG
Kako se je vse zacelo? Vsaka zgdoba, ki jo slisim se razlikuje od druge. Toda vse imajo nekaj skupnega. Nisem prav prepricana o tem, a potrudila se bom, da vam dam cimboljso obnovo.
Svet je bil v razsulu. Ozracje se je segrevalo, ni bilo vec prostora za ljudi, gozdovi so bili posekani, ni bilo vec hrane za vse ljudi. Cel svet je bil zasmeten, siv in umazan. In ljudje so nasli resitev. Nevem kaksna je bila, a bila je resitev. In takrat se je zgodilo. Iz podzemlja so se priplazila... Bitja. Bitja, ki spadajo v pravljico. V grozljivko. In vsa do zadnjega so bila napolnjena s sovrastvom. Vsa so hotela prostor zase, na tej popolnoma zasedeni zemlji. Nekatera bitja, so se povezala. Naselja. Vasi. Mesta. Velemesta. Izginila so. Narodi, civilizacije. Kar naenkrat jih ni bilo vec. Ljudje-kar jih je ostalo- so se zbrali in nad preostalimi mest zgradili kupole. Mesta so postala bela in cista. Zrak ni vec smrdel. Stvori niso zmogli noter. Nekaj let je vladalo zatisje mira. Toda to ni delovalo. Potrebovali so sistem. Kam bi sli kaznjenci?
Razvili so se trije sloji. Najvisji so bili pomembnezi (samo ti in vojaki so imeli dovoljenje za potovanje med mesti) in ljudje, ki so sami postavljali pravila zase in za ostale. Drugi sloj se je delil na dva. Visji so bili veterani in malce manj pomembni poslovnezi. Nizji so bili navadni ljudje z navadnimi sluzbami. In nato je prisel tretji sloj. Ta se je pravtako delil na dva sloja. Navadni brezdomci, beraci, potepuhi, celo nedotakljivi. Nihce ni jih ni maral v svoji blizini, a imeli so pravice. Lahko so imeli lastnino. Lahko so imeli denar. Lahko so kupovali v trgovinah. Celo sluzbo so lahko dobili. Imeli so svoje obleke. Iz teh slojev (razen nedotakljivih) si se lahko pomaknil navzgor. Najnizji sloj od vseh je pripadal meni. Neimenovani. Ljudje, tako nizkotni, da si niti imeni nismo zasluzili. Razen oblek, ki nam jih je priskrbelo mesto, nismo smeli imeti nicesar. Nismo smeli trgovine. Ce se je pripadnik srednjega sloja specal s kaksnim neimenovanim je bil takoj ponizan v neimenovanega ali nedotakljivega. Seveda je bilo takoj odpusceno, ce si bil pripadnik najvisjega sloja. 
Se spomnite, ko sem omenila, da so vsa bitja zlobna? In, da ne morejo noter? Motili so se. Obstajala so bitja, ki so bila... No ne prijazna. Miroljubna. Eden izmed njih je bil On. Tako kot jaz ni imel imena. Toda to je ze nekaj drugega. To je moja zgodba.

Kaksen se vam zdi zacetek? Boste brali?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

19. julij 2013
P.S.: naslednji next napisem js :3
19. julij 2013
Sledim ti
19. julij 2013
Pocakimo prej en par nextov
19. julij 2013
u120926
u120926
Začetek je super inn zagotovo nameravam brati!!!!!! Next!
20. julij 2013
u140958
u140958
next
20. julij 2013
Hvala bogu!!!! Zgodil se je cudez! Bog nam je poslal bralce
20. julij 2013
u120926
u120926
Niti ni tak čudež, zato se ti ni treba zahvaljevati bogu... Si preprosto odlična pisateljica, o tvoji kolegici pa tudi ne dvomim... Zakaj ne bi brala?
20. julij 2013
O hvala za komplimente Ish D
20. julij 2013
u120926
u120926
Ni za kaj vedno povem resnico, sploh ljudem, ki so mi podobni...
20. julij 2013
Hahahahha no hvala. Kaj zdej she wolf? Zahtevamo se en next? Oglasuj se ti malo
20. julij 2013
Nisli rekla da boš ti naslednjega prilepla. In verjemi da mam js next pripravljen
20. julij 2013
Aja poslji mi uno na sporocilo in js prlepim sm naslednjega (ki je ful doug btw )
20. julij 2013
Za nase prve bralke To naj bi biu prvotno prvi del, ampak sem se odlocla prej uritin tisti prolog UZIVITE
~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~·~
'Strah,' njegov topel nekoliko monoton glas je odzvanjal v mojih mislih, ko sem se ozrla. Nisem bila prepricana, da je 'on'. Sploh nisem bila prepricana, da imajo spole.
Roko sem polozila na njegovo belo glavo, tocno med temnosive roge in na elektricno modro crto, ki se je v puscici koncala na njegovem celu.
'V zraku je. Cutim ga. Vedo, da ne bo delovalo,'
"Kaj ne bo delovalo?" sem sepnila. Lasten glas mi je zvenel tuje. Nisem veliko govorila. Skoraj nikoli.
'Te kupole. Ze nam uspeva najti poti noter. Veliko nas je. Tudi ostali bodo prisli,' svoje sloko dolgo belo telo je zleknil ob mene. Njegov rep se je ovil okoli tal na katerih sem sedela. Z bele stolpnice sem strmela cez belo puscavo. Bele ceste. Bele stavbe. Trgovine. Ozrla sem se po svojih oblacilih. Tudi sama sem bila oblecena v belino neimenovanih. Toda bila je zapackana. Ze rjava. In rdeca. In zelena. Obleka je bila edino, do cesar smo neimenovani imeli pravico. Nosili smo jo, dokler ni razpadla na nasi kozi. Potem so nam dali novo. Vse ostalo smo morali najti sami. Se obleke so nam dali, da bi nas ljudje lahko razpoznali v mnozici. Sploh pa nihce ni hotel opazovati golih stradanih ljudi, ki shirajo na ulicah. 
Neimenovani smo bili se korak nizje od nedotakljivih. Se bolj zanicevani. Se bolj osovrazeni. Nismo bili vredni niti poimenovanja. 
"Toda zastrazene so..." sem sepnila in obraz zakopala v nejgovo nemogoce dolgo dlako. Ceprav njegovo telo ni oddajalo toplote me je ogrelo. Pogledala sem njegov obraz. Bil je zanimivo bitje. Nisem bila prepricana od kod je prisel. Od kod so prisli oni. Z drugimi so se nekega dne priplazili na povrsje in zahtevali kraj na zemlji. Kraj zase. Toda tega ni bilo. Nekatere vrste so si zadale nalogo, da si prostor naredijo. In so si ga. Vasi. Mesta. Celo velmesta in drzave. Puf. Cele civilizacije so izginile. Ostali smo se zatekli pod kupole. Nihce ni prisel noter. Nihce ni odsel ven. Razen seveda vojakov in pomembnezev, ki so morali potovati med mesti. 
Zanimivo je bilo to, da ni imel ust. Vsaj tako se je zdelo. Enkrat sem videla enega njihove vrste odpreti usta. Nikoli vec nocem videti cesa takega. Na od cela naprej, po hrbtu in do konca repa, je imel elekrticno modro crto. Isto je imel na notranji strani vsake dolge vitke tace. Do konca. Do elektricno modrih blazinic. Do elektricno modrih kremplejv na koncu podaljsanih prstov na tacah. Imeli so celo palec. Ce bi hotel bi lahko kaj prijel. Ampak ni. Njegov rep je bil izjemno dolg, z njega pa so visele dolge strene belih dlak. Nekatere so se skoraj vlekle po tleh. Njegove oci so bile najbolj zanimive. Ne njegova koscena dolga postava. Ne njegovi ostri kremplji. Ne sivo rogovje, pod katerim se je skrivala dvojica uhses na vsaki strani. Oci. Bile so ovalne, ter podolgovate. In nekoliko posevne. In popolnoma crne. Kot na plisastem medvedku. Saj ne, da sem ga kdaj imela; videla pa sem jih. 
Ce bi me kdo zalotil s tem bitjem bi me prvo ozprasali, potem pa ubili. 
Po moznosti mucili. 
Neslisno je vstal. Vedno se je premikal tako. Brez kakrsnega koli zvoka. Tudi oglasali se niso. Se ko so bili jezni ne. Se ko so odprli svoja neobstojeca usta ne.
Vsi so mislili, da sem neumna. Pocasna deklica brez imena. Brez zivljenja. Dekle, ki sploh ne obstaja. A motili so se. 
Ko je vstal, sem vstala z njim. Na vrhu stolpnice je bila nekaksna hisica. Malce vec kot dva do tri kvadratne metre. En prostor. Nisem prepricana za kaj so jo vcasih uporabljali, a zdaj je bila prosta. Moja. Ceprav neimenovani razen oblek nismo smeli iemti lastnine, sem jo jaz imela. Hisico. Oddeje, majce, hlace, jakne.... Vse najdeno v smetnjakih. Vse to zvito na tleh. V majhno posteljo. Ce sem se zvila noter in se zavila v vse to, mi je bilo toplo. In pod vsem tem. Knjiga pravljic. Debela, zamazana, strgana, a berljiva. Ce bi nasli to bi imela sreco ce bi bila samo tepena. Znala sem brati. Nekaj malega. Pravzaprav skoraj nic. Ampak bilo je dovolj. Vse zgodbice sem znala na pamet. Pepelka. Janko in Metka. Rdeca kapica. Vse to in se vec. 
'Zal mi je,' je rekel, ter ignoriral moje besede. To je rekel vsakic, ko je moral oditi. 
Zavzdihnila sem in za trenutek zaprla oci. Ko sem jih hotela odpreti in nekaj reci, ga ze ni bilo vec. Izginil je. Zavzdihnila sem, zapustola svoje skrivalisce ter ga skrbno zaprla. Poslusala sem nasvet svojega glasnega trebuha, ter se odpravila po majavi lestvi navzdol. Stopila sem na hrupno ulico. Povsod so bili navadni brezdomci in nekaj kricali. Ocitno so se kregali zaradi te ali one reci. Niso se zmenili zame, ko sem se neopazno zvila med njimi ter se odpravila naprej po ulici. Preiskala sem vse smetnjake, a ocitno so ostali ze pobrali vse. Moj trebuh je bil vedno bolj glasen in glasen. Ozrla sem se. Kraja pri pripadnikib ostalih slojev ni bila prehudo kaznovana. Pri nas je bila. Kazen za neimenovanega tatu; smrt. Zivcno sem se ozrla. Toda ze tri dni nisem jedla. Vse vec sem spala, kar pa ji bilo dobro. Z denarjem si tako ali tako ne morem pomagati. Neimenovanim ni dovoljen. Se na crnem trgu neimenovani ne moremo trgovati. Kradla sem hrano. Zelo redko, a kradla sem vseeno.
Zavzdihnila sem. Ocitno bom danes mogla tvegati. Vsaj hrana je boljsa, kot tista iz smetnjakov.
 
19. julij 10:43
Caki grem zdej napisat se uni zacetek
20. julij 2013
Tisto zadi ignorirajte k me je neki fun zafrkavu
20. julij 2013
u120926
u120926
Like! Next!!
20. julij 2013
u140958
u140958
next
20. julij 2013
Tihotapila sem se po ulicah mesta. Z mojimi 17 leti se je bilo težko izmuzniti iz naše veličastne, velike in samotne hiše ampak jaz sem se alhko izmuznila. Belo mesto. Dopoldan sem imela učne ure potem pa sem z doma odšla v mesto. Moj oče je bil strašno bogat in zaradi tega ni imel veliko časa zame. Bil je velik mestni pomembenž in vse varuške in ostali so mi govorili da bi morala biti ponosna na očeta in mater. Nisem bila. Želela sem si da bi bila odrasla v kakšni družini drugega sloja. Kot takšna nisem imela veliko prijateljev.
Nikoli nisem bila dolgo v mestu. Ni bilo časa. Sicer pa so me vsi hoteli spremeniti v nekakšno pridno punčko. Mama je bila ves čas nekje v družbi. Ni imela časa zame zato so zame od rojstva naprej skrbele pestunje. Sovražila sem takšen način življenja. Sovražila sem vse.

Stopila sem naaprej po ulicah. Oblečena sem bila v navadne kavbojke, majico s kratkimi rokavi in jopico. Oblačila so bila navadna, takšna kot jih nosijo otroci nižjih slojev. Če bi me kdo prepoznal in videl v teh oblačilih bi me najbrž zaklenili v sobo do konca mojega življenja. Zame bi bilo primerno če bi nosila tiste razkošne oblekice in imela zlate lase umetno spletene. Zdaj so mi prameni ki niso bili speti v čop padali čez obraz.
Stopila sem v trgovino in si kupila nekaj sladkarij.
Vsedla sem se na klopco in se zazrla čez kupole. Sanjarila sem o dnevu ko bom videla drugo mesto. Ko bom videla zunanjost. Zagotovo nekje še obstaja nekja prvotne pokrajine. Nenadoma sem v sencah zasledila premik. Skočila sem po konci. Prepoznala sem deklico. Bila je neimenovana.
20. julij 2013
u140958
u140958
next
20. julij 2013
NEXT
20. julij 2013
Se 1 next
20. julij 2013
next
20. julij 2013
Ozrla sem se. Nekemu otroku na ekskurziji sem iz nahrbtnika ukradla sendvic. In ona me je videla. Strmela je vame. Sredi ugriza sem obstala. In potem zacela teci. Rinila sem se skozi mnozico in koncno prisla do neke slepe ulice kamor sem se skrila za smetnjak. Prijavila me bo. Neimenovane se je vedno prijavilo. Dobil si nagrado. Prijela me je panika. Senvic sem zabrisala v smetnjak in se ozrla. Na betonu je ostala mjhna luzica; ostanek umetno narejenega dezja. Po obrazu sem bila umazana od neke rdece stvari in neke rumenkasto bele. Hitro sem si jo sprala. Ne bo pomagalo, sem pomislila. Tudi ce nima dokaza te lahko prijavi. Verjeli bodo njej. Nehala sem spirati madeze.
"Hej," sem zaslisala za sabo in obstala sem. Pocasi sem se pobrala in se zasukala. Strmela sem vanjo in se nenadoma sramovala svoje uboge pojave. Bila je vitka. Ne shirana kot ja, vitka. Na lep nacin. In njena koza je bila gladka. Moja se je grobo naprenjala cez strlece kosti. Bila je tudi suha. Njene dlani so bile lepo negovane. Ze na pogled mehke in brez zuljev. Tudi njeni lasje so bili blesceci; za razliko od mojih suhih, ki sem jih vsajetoliko sama ostrigla z noze. Izgled je narekoval visji razred, a obleke so izdajale, da spada v visji srednji sloj. 
"Ukradla si.." je sepnila. Odprla sem usta, da bi nekaj rekla a moj glas me je izdal. Razen v druzbi njega nisem nikoli spregovorila niti besede. 
Prestraseno sem odkimala in se opotekla.

"Ne," je pomirjebno rekla in stopila proti meni. V obrambo sem dvignila roke in odkimavala," Ne bom te izdala," je sepnila.
Obstala sem in siroko strmela vanjo. Pocasi, kot bi imela opravka z poskodovano zivaljo, je segla v svojo torbico. Nisem bila prepricana kaj bo potegnila ven. Sunkovito sme se umaknila. Toda ven je potegnila.... Papirnat zavoj.
"Rogljic je," je sepnila, "Kupila sem ga. S cokolado."
Pomolila mi ga je, brez da bi naredila korak blozje. Nisem vedela, kaj je cokolada a pocasi sem se pomaknila k njej. Iz rok sem ji sunkovito iztrgala zavoj in se hitro umaknila. Poskilila sem noter. Zadisalo je. Pocasi sem dvinila pogled in se zazrla vanjo.
"Si neimenovana od nekdaj?"
Pocasi sem pokimala in se lotila rogljicka. Tiho je postala in se mi pocasi priblizala. Nisem se vec umikala.
"Ne govoris, kaj? Hocem reci.... Ne mores.. Nema si,"

Pokimala sem in se naprej jedla. Mogoce pa vsi veljaki niso tako slabi....
20. julij 2013
next!!!
20. julij 2013
NEXT
20. julij 2013
u120926
u120926
Next!!
20. julij 2013
Neeeext
21. julij 2013
u140958
u140958
next
21. julij 2013
Zdej mora she wolf pejte ji spamat
21. julij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg