Forum
Nova zgodbica, ki sem jo mlela v glavi zadnjih nekaj dni, na morju. Porajale so se najrazličnejše ideje, in na koncu sem vse združila v eno. Sanje so mi pomagale ustvariti celoto, dve knjigi sta mi odprli še širši pogled na to, kar lahko napišem, in manjši zapleti so mi pomagali doumeti bistvo.
Zgodba vključuje več oseb, morda je to manjši problem, vendar se vse razlikujejo. Ko sem bila na počitnicah, sem jih lahko razumela. Vsako osebo sem posvetila nekomu, ki mi nekaj pomeni, ali je pustil pečat, ena pa pripada meni, ker je bil to edini način, da sem se rešila vsega, kar se je zgodilo v zadnjih dneh. Izlila sem čustva na papir.
Tukaj je. Sveža ideja, z pridihom morskega zraka in skritih želj.

1 | тнe ѕeedѕ oғ eтerɴιтy / prolog

Ključ je v tem, kar mislimo, kar želimo in kar razumemo.
Ni prostora za odvečne ljudi. Je samo peščica tistih, ki se lahko uvrstijo na sam vrh, večina pa nas ostane spodaj, da nas lahko kličejo 'manj vredni'. Ampak nikoli ne boš našel nikogar posebnega, ki se je uvrstil na vrh. Posebni smo tu spodaj, čakamo, da nas nekdo pokliče in nam to pove, čeprav smo globoko v sebi to že prej začutili. Potrebovali smo le nekaj, da nas je opomnilo, da smo takšni kot smo in da moramo nadaljevati kje smo začeli.
Morda skozi pajčevino spletk in prevar ne vidimo resničnosti, vendar je pomembno, da se zavedamo, da smo resnični mi. Mi, ki smo posebni na svoj način.
Bili smo zapostavljeni, prevarani, lagali so nam v obraz, pljuvali so po nas. Bo zdaj kaj drugače, če vemo resnico? Bodo nehali pljuvati, žaliti, se posmehovati? Ne. Pokazati jim je treba. Pokazati, da oni nikoli ne bodo takšni kot mi.
Mogoče smo res žrtve, ker plačamo visoko ceno. Ampak to, kar izvemo, dobimo in začutimo, je neopisljivo.

Dvoje oči v temi. Število se podvoji, se podvoji, se podvoji, in se še enkrat podvoji. Posvarili smo vas. Nekaj prihaja. In ne bo kar tak izginilo.



20. julij 2013
Fuck*-*
NEXT<333
20. julij 2013
Neext *___* Perfektno Lily <33
20. julij 2013
neeeeeeeeeeext *_*
20. julij 2013
u137642
u137642
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT.*
20. julij 2013
neeext! *__*:* <333 wauu še ena perfect your story.
20. julij 2013
2 | αму | rιpper

Kako? Kako lahko tako boli, ko se soočaš s čim takim? Zadnji dan je, tukaj na morju in zadnjič ga bom videla. V meni se bo vse trgalo na majhne koščke, njemu pa bo vseeno.
Ljubezen. Grozna reč, ki te zadane, ko najmanj pričakuješ, zadane te popolnoma nepripravljenega in se ti ugnezdi naravnost na srce. Potem sklanjaš glavo, ko ga vidiš, se živčno nasmihaš in rečeš stvari, ki jih nebi smel; hotel. Saj niti ne veš, kaj počneš, ko misliš na to.
Pomislim na vrečko smeti, ki jo držim v roki. Kako bizarno. Ljubezen v vrečki za smeti. Čakaj, kaj pa kvasim?
On. On, on, on, on, on, ON! Mi kriči v glavi. Samo on. Njegove jantarjeve oči, olivna koža, temni lasje, popoln nasmeh, ki razkrije vrsto belih zob. Oh, ko bi le lahko komu povedala. Predaleč sem, da bi povedala svoji najboljši prijateljici, ko se vrnem s počitnic, pa bo že prepozno.

Komu naj povem? Cassandri, njegovi sestri? Oh, ta bo, ja. Potem lahko natančno določim svojo smrt. Najprej me bo prebodla z očmi, potem pa zaklala, takoj po moji zadnji besedi. Čeprav mi je dobra prijateljica, bi najverjetneje resnično končala kot truplo. Če samo pomislim...
»AMY!« Zdrznila sem se in se zbudila iz transa, ob maminem hreščečem glasu.
»Ha?«
»Si gluha? Trikrat sem te poklicala, pa si le nemo strmela predse.«
»Oprosti. Zamislila sem se.« Na ustnicah se mi je narisal nasmešek. »Si odnesla smeti?« V odgovor sem le pokimala, ter se odpravila v kuhinjo, pobrskati po hladilniku. Odprla sem si Monster Energy-a, natančneje, Ripper. Moj najljubši je, predvsem zaradi njegovega imena. Zdi se mi, kot da je narejen prav zame, glede na to, da opisuje mene in moj priimek.
Naredila sem požirek in se nasmehnila ob fascinantnem okusu in poživljajočem kofeinu. Danes je bil še prekleto dober, v tej vročini. Naredila sem par korakov proti terasi, ter pokukala čez ograjo, čez cesto, na balkon apartmaja, kjer so valovili Cassandrini lasje. Sklonila sem se čez ograjo, ter pobrala storž enega od iglavcev, ki je rasel zraven terase. Odložila sem pijačo, naredila korak nazaj ter storž zalučala proti njeni glavi.
Oplazil je njeno desno uho, a jo vseeno predramil iz popoldanskega dremeža, da je glavo smrtonosno zasukala naokoli. Ko me je opazila, se je zasmejala in me z hinavskim nasmeškom grdo pogledala. »Hvala za storž!« Se je oglasil glas izza nje, in čez ograjo je pogledala njegova glava. Moja lica se se obarvala rdeče, vendar sem se zadržala in se še sama zasmejala. Njegov nasmeh me je fasciniral in skoraj nebi opazila storža, ki je poletel proti meni. V zadnjem trenutku sem ga ujela z levo roko in po sebi polila par kapljic. »Si ga bomo podajali?« Je vprašala Cassandra. »Vidva kar.« Storž sem vrgla nazaj, in če se nebi sklonila, bi jo zadel v glavo. »Se vidimo potem.« Odpravila sem se noter in se naslonila na steno, ki je bila proti mojemu žgočemu telesu, prekleto hladna, kljub vročini, ki je prodirala skoznjo. Odložila sem na pol prazno pločevinko in se sesedla. V glavi mi je srce razbijalo, in zdelo se mi je, da ga tudi Cassandra in Zack slišita, zato sem se prijela za prsni koš in si poskušala iztrgati razbijajoči organ.
Premaknila sem se šele, ko je storž priletel nazaj na teraso, se podrsal po tleh in mi prevrnil pločevinko, da se je vsebina razlila po tleh. Zamrmrala sem kletvico, in vse pustila tam, z storžem v roki pa sem pokukala na teraso. »Eden mi je dolžan nov Monster.« Sem zarenčala proti dvema režečima obrazoma. »Povrneva ti z nadaljevanjem filma. Zack je ugotovil, da sva pri delu, ki ga on še ni gledal.« Je odvrnila Cassandra in moj nasmešek je upadel. Zack ni nikoli gledal serije z nama. »Prav.« Sem podzavestno odvrnila, preskočila ograjo in odvrgla storž.

»Pri katerem delu smo?« Je vprašala Cassandra. Dvoje oči se je uprlo vame. »Ne glejta mene. Zack najbrž ve.« Ne vem, zakaj sem to bleknila. »1 sezona, 8 del.«
»Waw. In ti si meni rekel, kako daleč si že prišel z gledanjem.«
»Lahko, da sem se zmotil.« Pokazal je vrsto svojih belih zob ter me pogledal, jaz pa sem umaknila pogled in se zazrla v ekran prenosnika, ter se naslonila na svojo roko.
»Gremo na posteljo.« Je predlagala Cassandra. Uf, to bo še dolgo popoldne.

*

Trsk, trsk, trsk. Prsti so drseli po tipkah, moji zaspani veki pa sta se do polovice odprli. Zack je tipkal po računalniku. Ne, to ni računalnik. To je telefon. Moj, telefon. Zamrmrala sem neke čudne besede, in njegove temne oči so se uprle vame. »Oh, oprosti. Nikakor ne pridem v tvoj telefon. Dobila si sporočilo. In 12 neodgovorjenih. « Podal mi ga je. »Hotel si brskati.« Nasmehnila sem se. V odgovor je pokimal in se nasmehnil nazaj. Film, serija, je bila zamrznjena in na njej je bil obraz človeka, ki je nekaj razlagal. »Uff, hujše kot v grozljivki. Mama je bila.« Moje oči so postale velike kot kakšne gume traktorja, iz Zack-a pa je prišel pridušen smeh, da ne bi zbudila speče Cassandre. Že tako sva preveč glasno šepetala.
Odtipkala sem številko in po treh piskih, se je mami oglasila. »Zakaj se ne oglasiš?« Je zarjula. »Hej, ne razburjaj se. Pri Zack-u in Cassandri gledam film.« Sem zašepetala in opazila, da me Zack opazuje. »Oh, še dobro. Mislila sem, da so te ugrabili. Poslušaj, prijatelj mi je rezerviral še nekaj dni tukaj, tako da te vidim priti domov z največjim nasmeškom na obrazu.« In res se mi je narisal največji nasmešek na ustih, kar se mi je lahko.
»In da se ne kujaš več, da moraš domov.«
»Ne bom. Hvala ti, najraje te imam. Adijo.« Sem se zahihitala in prekinila.
»Kaj pa je bilo?« Zack se je odmrznil iz njegovega položaja; strmenja vame, kako govorim z mamo. »Še en teden sem tukaj.« Sem veselo, a tiho odvrnila. Ne vem, kako mi je uspelo, da nisem zakričala. Tudi Zack-u se je na ustih narisal nasmešek, in zdelo se mi je, da mu pravzaprav ne bi bilo tako vseeno, če bi odšla že jutri zjutraj. Oziroma, danes, glede na to, da je ura pet čez polnoč.
Ampak ta občutek je trajal le dobro sekundo.
»Bova dalje gledala?« Pokimala sem, zavzdihnila ter glavo naslonila na svoje roke. Moški na sliki je dalje govoril, a moje misli so registrirale le Zack-ov nasmešek in njegove oči, njega, njega in še njega. Sem omenila njega?

*

Blamaža. Spet sem zatisnila oči, in spet ji je tako hudo odpirati. Nekaj srednje težkega se je premaknilo na meni. Bilo je trdo, in hkrati mehko. Odmaknila sem ramo, in Zack-ova glava je počasi padla na mehak jogi. Cassandra je bila zdaj že čisto stisnjena ob steno, kar je bila njena navada, jaz pa sem z tem, da sem odmaknila svojo ramo, tvegala, da se Zack zbudi, zdaj pa še ne morem ven iz postelje in se ne normalno uleči. Če se bom naslonila na Cassandro, me bo ubila v spanju, na Zack-a si pa ne upam. »Ugh.« Ugasnila sem film in zaprla prenosnik. Kaj naj naredim? Ven ne morem, ker bom Cassandro potisnila v steno, Zack-a pa vrgla z postelje. Edina možnost je, da se naslonim na Zack-a, ali pa umrem v tem bolečem položaju. Počasi sem za milimeter premaknila svojo hrbtenico, da je žgoč in boleč občutek izginil, glavo pa počasi naslonila pod Zack-ovo ramo. Zaprla sem oči in v moje nosnice je prišel njegov mamljiv vonj. Nenadoma se je premaknil na hrbet, in mi skoraj pomendral glavo, vendar je na koncu vseeno pristala na njegovem prsnem košu. Lahko sem slišala njegovo bitje srca in čutila, kako se mu je prsni koš dvigal in spuščal. Zaprla sem oči. Lahko, prosim, ustavim čas?



20. julij 2013
NEEEEXT!
*W*
20. julij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeext *____*
20. julij 2013
u142563
u142563
Sej vem da je šele drugi next sam sm že obsedena s to zgodbico*_________*

Neeeeeext*w*
20. julij 2013
3 | eтнαɴ | ѕeeĸ

»Kako zajedljivo.« Je prhnil Nathan, ko je srknil še en požirek piva, ki ga je držal v roki. »Kot ti.« Je odvrnil Ricky, in že sem lahko videl, kako bo iz tega nastal vnet prepir, potem pa se bosta smejala v tri krasne. »Utihnita.« Sem odvrnil in se naslonil nazaj. Moje oči so švigale po plesišču v klubu, in lučke so mi utripale v glavi. Počutil sem se, kot da bi bila moja glava disco krogla. »Vidiš, to je zajedljiv človek. Jaz nisem tak.« Se je oglasil Nathan. »Mahnil bi te, ampak to bi bilo nasilje nad živalmi.« Ricky se je zasmejal, Nathan pa me je sunil v ramo, da so utripajoče lučke v moji glavi izginile.
»Gremo ven?« Je vprašal Ricky in skomignil sem z rameni. Prelen sem, da bi lahko še kaj rekel. »Gremo.« Nathan je odložil pivo, na mizo počil denar in vstal.
»Več je stalo.« Sem dejal, ko sem razbral, da so na mizi le štirje dolarji.
»Ko jo jebe. Lahko vzame kot napitnino.«
Z očmi sem napravil nekaj olimpijskih krogov ter vstal. Ricky je, kot bi bil vodja, vodil skupinico skozi zadnja vrata, na mrzel zrak v temni ulici, ki je bila osvetljena le z megleno svetlobo razbite cestne svetilke. »Nebi raje spizdili, preden nas pride tisti debelušni šef iskati?« Predlaga Nathan in znova sem skomignil z rameni, Ricky pa je pokimal. Preskočili smo ograjo, ki je ločevala ulico na dve polovici in Nathan se je skoraj spotaknil na prazni škatli. V žepe svoje jakne sem potisnil svoje mrzle roke in zažvižgal v mrzlo noč, da sem lahko pred sabo videl belo meglo, kot da bi kadil.
Nenadoma je nek moški skočil pred nas izza smetnjaka. »Brezdomec, umakni se. Nič keša nimamo zate.« Je odvrnil Nathan in se namsehnil. »Nisem prišel po to.« V temi se je nekaj zasvetilo. Ricky je zajel sapo, in ko so se moje oči privadile na temo, sem jo še sam. »Spizdi z to vodno pištolo. Kje si jo sunil? Malemu otroku, ali v trgovini?« Nathan se je namrdnil in hotel sem ga rukniti, naj neha, a je bil moški hitrejši. Pritisnil je na petelina in ga zadel v prsni koš.
»Nathan!«
Iz mene je prišel grozljiv zvok, in Ricky se je hotel skloniti, a ga je moški ustavil. »Pusti ga, naj zgnije tukaj. Vidva pa za mano, sicer bosta končala isto.« Pogledal sem Ricky-a in sledil moškemu iz ulice. Cesta je bila prazna, pločniki prav tako. »Zdaj si pa želim, da bi nas debeli šef videl.« Je tiho dejal Ricky.
»Brez pogovarjanja!« Ko je moški odprl usta, je zasmrdelo po dimu cigaret.

»Pridita!« Stali smo pred dvema zabojnikoma za smeti, nad njima pa je bila lestev, ki je vodila na streho. Počasi sem dojemal, kaj se je zgodilo. Moški je stopil na manjši zabojnik, nato pa še na večjega. »Sledita mi, budali! Sicer bosta končala kot vajin prijatelj.« Sama grožnja je povedala dovolj in Ricky se je takoj znašel na prvem zabojniku. Nenadoma se je zaslišal strel, in zadnje kar sem videl, je bilo to, kako je Ricky obležal na zabojniku, in kako je moški padel, ker je dobil strel naravnost v zadnjico. Glavo si je razbil na ostrem koncu zabojnika in tam obležal. Sam sem se spotaknil čez zaponko in pristal na tleh, na hrbtu. K meni je nekdo pritekel in skozi priprte oči sem lahko videl zamegljen obraz in zaslišal sem oddaljen ženski glas. »Kako ti je ime fant?« Roke so mi je zaobjele lica. Zamrmral sem svoje ime, vendar me ženska ni razumela. »Kaj?« »Ethan Seek.« Zazehal sem, kot bi bil najhuje zaspan, in nato sem videl le še temo.

*

»Resno? Pankrta si pripeljala domov?! Samo zato, ker ga bo drugače vzela socialna služba in bo preveč povedal? Zamašila bi mu gobec, jebemti!« Zbudilo me je kričanje iz dekliških ust. »Nehaj kričati, Angel! Zbudila ga boš, koza!« Ženski glas je bil znan. Spomnil sem se prejšnjih dogodkov in stisnilo me je. Nekdo mi je ubil moja dva najboljša prijatelja.
»Vseeno mi je! Ne spada sem! Znebila se ga boš.«
»Angel nehaj! Znebiti se ga ne smem in ne rabim, ker ni ničesar kriv. Poskrbela boš, da ne bo nikamor šel in da bodo njegova usta zaprta, da ničesar ne sikne-«
»Prav, dojela sem!«
»Je bilo to dovolj jasno?«
»Jaaaa, mama...«
Odprl sem oči in se brž spravil v sedeč položaj. Ležal sem na tleh, zato so me vse kosti bolele. »Vidiš, zbudila si ga, koza!« Je ženska, srednjih let zakričala na punco, ki je stal par metrov stran od mene. »Nisem! Tako ali tako je bil že buden!« Punci so lasje zavalovili, ko je jezno siknila proti ženski. »Razloži mu, kaj se je zgodilo, jaz pa grem.« »Ah, ko pa pridejo težave, pa me pustiš samo! Kakšna mama. Zgini nekam.« »Kako lep odnos.« Sem se vmešal, ko je ženska zaloputnila z vrati. »Tiho. Nimaš se pravice pogovarjati z mano.« Je siknila punca. »Imam se pravico pogovarjati s komer hočem.« Naslonil sem na roke, da mi je v členkih počilo. »In ti si mi dolžna obrazložilo.«
»Ničesar na tem svetu ti nisem dolžna.«
»O pa si.«
»Ugh, zajedljiv si.« Beseda je bila preveč znana in stisnil sem zobe, da ne bi skočil pokonci in šel poiskat truplo tistega moškega, ki je ubil Nathan-a. »Mama je ubila zločinca, ki te je hotel prodati na črnem trgu. Pri tem je po pomoti ubila tudi tvojega prijatelja, in iskreno žal ji je za to - kar ji, seveda, ni - in zdaj, da boš tiho, moraš biti tukaj in niti pod-razno ne smeš oditi.«
»In če kar preprosto odidem in vse povem? Ne moreš me zadržati.«
»Ne moreš, in ne boš. In seveda te lahko zadržim in poskrbim, da boš tiho.« Njene oči so bile zdaj samo še dve tanki reži. »Kako že?« Nasmehnil sem, čeprav ni bilo čisto nič smešnega.
»Ne bo ti dolgo smešno, Ethan Seek. Poleg tega nimaš nikamor za iti.« Zavila je z očmi. »Če boš ti prijazen, bom tudi jaz prijazna. Odločitev leži na tebi.« Vstala je in se sprehodila do pulta, kjer je spila kozarec vode.
Ostal sem tiho in se ozrl na okrog. Opazil sem, da je to očitno dvo-sobno stanovanje. Ena vrata so vodila na hodnik, druga so bila odprta v kopalnici. Trenutno smo bili v nekakšni kuhinji, dnevni in spalnici naenkrat. Pulti in hladilnik so bili na eni strani sobe z tremi stoli, po tleh so ležale žimnice, in med njimi je bil majhen televizor, sicer pa je bilo stanovanje dokaj pusto. A, zgrešil sem še majhno raztrgano zofo v kotu. »Boš kaj pil?« Se je oglasila punca. Vstal sem. »Če se hočeva sporazumevati, moram najprej izvedeti tvoje ime.« Nasmehnil sem se. »Če se hočeva sporazumevati, boš se nehal nasmihati in flirtati. Angel sem. Ti si pa Ethan.« Bila je ostra, vendar sem dokaj hitro dojel, da ni takšna ves čas. Njena prijazna plat je sevala čez njene sinje modre oči. »Prav, Angel. In ja, prosim, malo vode bi.« Angel se je odlepila od pulta in v drug kozarec natočila vodo ter mi jo podala. Srknil sem požirek in se skremžil.
»Oprosti, polno vodnega kamna je v njej.«
»Ah, saj bo...« Še naprej sem se kremžil ko sem pil vodo, in opazoval Angel, kako je ohranjala miren obraz, medtem ko je pila svojo. Verjetno je že navajena.
»Kje sem?« Sem vprašal. Angel je spila svoj kozarec do konca in ga postavila na pult. »Daleč stran. Več ti ne smem povedati.« Je tiho rekla. Obliznil sem si ustnice, in znova začutil grenak okus po vodnem kamnu.
»Bi bilo grdo, če bi preostanek zlil stran?«
Angel je odkimala. »Samo korito bo še bolj polno svinjarije.«
Pogledal sem vanj in zagledal nekaj umazanih krožnikov. Vodo sem zlil nanje, a dobro zasušena umazanija je ostala na njih. Kozarec sem postavil na pult, Angel pa je oba dala v korito. Naslonil sem na pult, zraven nje in še malce gledal po sobi. Lahko sem vonjal parfum od nje. Če je bilo to njeno stanovanje, ki si ga je delila z mamo, potem je zelo zavajajoče. Parfum je namreč imel močan vonj po vaniliji, ki je omamljal moj nos. Tudi oblačila so bila moderna, takšna kot nosijo mestna dekleta. Na sebi je imela čiste, bele, raztrgane kavbojke, ter črno, raztegnjeno majico na naramnice. Kako bi lahko bilo po tem takem to njuno stanovanje?
»Živiš tukaj?« Sem bleknil in jo pogledal. Ko je dojela, da jo gledam, je počasi pokimala. Namuznil sem se. »Je to edino stanovanje ki ga imata z mamo?« »Ja je, zdaj pa ne rij več vame.« Je malce ostro odvrnila. Skoraj bi lahko rekel, da jo razumem. Tudi sam ne maram, če nekdo vrta vame.



20. julij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeext
20. julij 2013
Next:3
20. julij 2013
Neext;*
20. julij 2013
u126497
u126497
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext<3
20. julij 2013
neeeeeeeeeeeext!
20. julij 2013
u142563
u142563
Neeeeeeeext*w*
21. julij 2013
4 | αɴɢel | ѕepтιмυѕ

Namuznila sem se.
»Pozno je.«
»Prav imaš. Zaspan sem.« Je dejal. »Kje lahko spim?«
Odmaknila sem se od pulta ter se sprehodila po sobi. Brcnila sem eno od žimnic stran od drugih dveh, k steni. »Tukaj.«
»Wow, hvala za gostoljubje.« Ethan se je zasmejal, vendar nisem reagirala. Izpod blazine na svoji žimnici sem potegnila daljinec, prižgala televizijo in ga vrgla Ethanu.
»Po želji.«
»Vseeno mi je.«
Skomignila sem z rameni in se usedla.
»Tisto je tvoja mama?« Obraz se mi je skremžil. Sovražim jo, a sem vseeno pokimala. »Ne razumeta se kaj preveč dobro, mar ne?« Nisem odgovorila. »Nocoj je verjetno ne bo več nazaj.« Sem namesto tega odvrnila in se naslonila na steno za sabo. Ethan se je ulegel ter zatisnil oči in postalo mi je sumljivo, kako je lahko spet zaspan po desetih minutah.
Televizijo sem preklopila na neke brezzvezne risanke in glavo zakopala v blazino.

*

Tip, tip, tip. Kresk. Lesena deščica na tleh je zaškripala in odprla sem levo oko. Temna senca, osvetljena z luno, ki je sijala skozi strešno okno, se je pomikala čez sobo.
Ethan.
Ozrl se je naokrog ter si počasi in potiho obul čevlje. Televizija je metala svetle oblike name, zato sem priprla oči ter prekrila svojo prisotnost.
Vrata so zaškrtala, ko jih je Ethan odprl in potiho je smuknil ven. Ni jih zaprl, saj je očitno dojel, da bodo naredila še hujši zvok, če to stori. Njegovi čevlji so butkali po hodniku.
Počasi sem vstala in se kar bosa odpravila za njim. Na koncu hodnika je zavil po stopnicah navzdol in stekla sem za njim.
Ethan se je počasi spuščal po stopnicah navzdol, njegovi čevlji so udarjali ob laminat, jaz pa sem mu počasi sledila, brez najmanjšega zvoka. Ko bi le lahko šla hitreje, brez da bi naredila kak zvok.
Ethan je bil že pri vznožju. Počasi se je uprl na vrata in lahko sem začutila hladen piš skozi odprtino med vrati in steno, ki je pretresel moje telo. »Hmm...«
Zaklenjena so. Še dobro. Mama je končno naredila nekaj koristnega.
Ko je Ethan opazil, da očitno ne bo mogel kar tako zapustiti stavbe se je besno obrnil in se srečal iz oči v oči z mano. Poskočil je in se umaknil nazaj.
»Kam pa kam, rdeča kapica?«
»Ne moreš me zadržati.« Je siknil in njegove oči so se zalesketale v temi.
»Kot vidiš...« Nagubala sem čelo. »...te lahko.«
Zdelo se mi je, da se je namrdnil. »Ne moreš me kar tako oviti okrog malega prsta. Pridi.« Pograbila sem ga za roko, a jo je izmaknil.
»Ne.« Grdo sem ga pogledala. »Pridi. Sicer se ti slabo piše.« Siknila sem skozi stisnjene zobe in ga znova pograbila za roko. Počasi sem ga vlekla po stopnicah navzgor in ko sva bila v stanovanju, sem za sabo zaklenila vrata.
»Veš, da lahko pobegnem.« Je dejal, se zasukal na petah in si popravil jakno. »Veš, da te lahko počim, kadar želim?« Njegove oči so postale velike. »Ne glej me tako. Mama ima kup pištol. In četudi so njene, še ne pomeni, da te jaz ne morem pihniti z katero od njih.« Ethan je ostal tiho.

*

Počasi se me je loteval spanec, vendar sem ostajala budna samo zato, da sem se lahko prepričala, da Ethan spi. Ko pride mama domov, ji bom zabrusila par krepkih, potem pa naj stvari vzame v svoje roke. Jaz se nebom ukvarjala z tem pankrtom.

Svetloba je že pronicala skozi spuščene rolete okna in mi rezala moje zaspane oči. Slišalo se je Ethanovo spokojno in globoko dihanje, zato sem predvidevala, da je očitno zaspal in si privoščila minuto, da lahko spočijem svoje utrujene oči.
Bum, bum, bum. Nekdo je razbijal po vratih, da me je kar vrglo pokonci. Ethan je že zrl v vanje in počasi sem vstala.
»Kdo-«
»Selina, prekleto! Pošto imaš! ODPRI!« Zmrazilo me je ob glasu lastnika stanovanja. Počasi sem odklenila vrata in se zazrla v debel obraz, zapackan z malce čokolade. Globoko v meni mi je šlo na smeh, a sem ohranila miren obraz. »Seline ni. Njena hčer sem, predajte mi pošto.« Moški se je malce namrdnil ter mi v roko potisnil pismo, potem pa odracal stran.
Zaprla sem vrata in se zazrla v čisto, belo ovojnico. Že sto let sem ni prišla nobena pošta. Sploh pa ne zame. Le kdo bi želel pisati meni, Angel in...
Moja glava je poletela kvišku in prebodla sem Ethana. »Komu si povedal?« Sem vzkliknila in odvrgla pismo. »Koga si klical?!« Prijela sem ga za ovratnik.
»Kaj?! O čem govoriš?!« Otresel se me je in me prijel za zapestja.
»Kako vedo da si tukaj?!« Njegove oči so postale velike in vprašujoče me je gledal. »Kako?!«
»Ne vem!« Je glasno odvrnil in me spustil.
»Kako je lahko potem na ovojnici tvoje ime?!«
»Kaj?«
Vstala sem in se sprehodila do odvrženega pisma. Pobrala sem ga in mu ga pomolila pod nos. »Kako za...ne vem, prisežem, nikogar nisem klical!« Je kriknil in raztrgala sem ovojnico. Na plano sem potegnila bel list papirja in ga odprla. Osupnila sem.





mogoče kaka teorija?
21. julij 2013
nimam nobene
neeeeeeeeext!
21. julij 2013
u142563
u142563
Ne ravno
Neeeext
22. julij 2013
u126497
u126497
niti ne xP
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT<3
22. julij 2013
5 | ɢeorɢιɴα | woodѕ

»Ne.« Tiho dahnem. Slika se premakne. Ne. Prosim.
Zaprla sem oči. Vse je bilo tuje. Hiša, postelja, še tema je bila tuja. Zakaj, zakaj sem tukaj? Slišim škripanje vrat in tiho dihanje. Ne, prosim.
Odprla sem oči in jo zagledala. »Ne.« Sem zaječala, ko je podoba groze stala pred mano. Dolga obleka, črni lasje, krvav obraz. Duh. Grozljivke.
Lahko voha moj strah? Lahko čuti mojo toplo sapo, lahko sliši moje srce, ki mi je padlo v hlače?
»Ne, prosim!«
Po licih so mi lile solze. Njen obraz je poletel navzgor in temne oči so zazevale vame. Črnina okrog njih se razširila in zdaj so bile velike in črne, grdo so me gledale. Odprla so se temna usta na belem obrazu in iz njih je prišel cvileč krik in v joku sem zaprla oči ter zakričala.
Moje telo je drgetajoče skočilo po konci. Vsaka mišica, vsaka celica se je tresla, oči se niso privadile na temo, v ušesih mi je zvenelo kričanje, dihanje je bilo grobo in hitro, v srcu me je tiščalo od ponovne nočne more. Po licih so mi lile solze, iz mene so prihajali kriki straha. Pogledala sem okoli sebe, kar je bila strašna napaka. Svetla luna je skozi okno sijala na sliko na steni. Sliko bele, grozljive punčke, z črnimi očmi, lasmi in belo oblekico. »NE!« Iz mene je prišel pridušljiv krik in potoki solz so lili iz mojih zaprtih oči.
»Georgina!« V sobo je butnila gospa Reedwood in prižgala luč. »Georgina, si v redu?« Mojo glavo je stisnila na svoj prsni koš in me tiho tolažila. »Vse bo vredu.«
Odprla sem oči, in skozi meglo svojih solz sem videla sliko. Punčka je na sebi imela svetlo rdečo oblekico, v barvi vrtnice, njeni lasje so bili svetlo rjavi in valoviti. Koža je bila normalne, kožne barve, in v očeh so se ji svetile zelene zenice. V rokah je držala rjavega medvedka. »Spet nočne more in halucinacije?« Je vprašala gospa Reedwood. Bila je ženska, ki se je ponudila, da bo skrbela za najstnico, ki trpi za vsemi temi grozovitimi rečmi in še phasmophobio- strahom, pred duhovi, fantomi. Pokimala sem in si obrisala solze. »Prideš k meni?« Je vprašala in pokimala sem. Noge sem položila na tla in nekaj sekund živčno iskala copate. Ne morem biti bosa. Lahko...odmislila sem grde misli in prijela gospo Reedwood za roko. Z tihim treskom sem zaprla vrata sobe in odšla za njo. Ozirala sem se naokrog in ob vsakem zamahu sem videla obris bele postave, ki je naslednji trenutek izginila. »Prosim, gospa Reedwood, rešite me tega.« Sem zajokala. »Veš kako dolgo že to poskušamo. Verjemi, enkrat se boš rešila tega. Pomisli na kaj lepega.« Je rekla in se mi nasmehnila. V naslednjem trenutku se je njen nasmeh razvlekel, zobje so postali rumeni in črni, koža grda in bela, in pred sabo sem videla obris grozljive ženske, ki sem jo enkrat videla v igrici. Zaslišala sem grobo dihanje. In zakričala.
»Georgina!« Je kriknila gospa Reedwood, ko sem padla po tleh. Spet je bilo vse normalno in začutila sem ponovni naval solz. »Prosim, recite jim naj me pustijo.« Sem zahlipala, ko sem z nohti uničevala njeno kožo na roki. »Naj me nehajo zasledovati, in loviti.« Zatisnila sem oči in v glavi mi je odzvanjalo kričanje. »NAJ NEHAJO!«
Prijela sem si lase, kot, da si jih hočem izpuliti.
»Tako ne gre več. Ne morem. Grozno je. Vidim ji vsepovsod. Gledajo me, kričijo, se smejijo, hočejo me, jas pa sem nemočna in se tresem, jokam, kričim, kričim še hujše kot one same, kot duhovi sami. Naj nehajo...« Zadnjo besedo sem izgovorila kot šepet, vendar je bil njen zvok grozljiv in hrapav. »Naj mi nehajo šepetati na ušesa, naj se mi nehajo prikazovati...«
Gospa Reedwood je pokleknila in me potegnila k sebi.
»Kje so?« Je nežno vprašala.
»Vsepovsod.« Sem hlipajoče odvrnila. »Okoli mene, pred mano, vsepovsod, kamor pogledam. V vsaki sliki, za vsakim oknom, v vsaki sobi, steni, na ulicah, na vlakih, v postelji...« Prekinil me je grozljiv šepet.
»Spet mi govori.« Sem zajokala. »Kaj pravi?« Je vprašala gospa Reedwood. »Da nebom preživela. Zdaj kriči.« Kričanje se je oddaljevalo, vendar je polnilo moja ušesa, in vedela sem, da sem zmešana.
»Misli na kaj lepega.«
»Ne morem. Mislim na grozne obraze...kričanje, dihanje...ne gre iz glave.« Sem zajokala. Še močneje kot poprej. »Pridi. Greva nekam, kjer te ne bo strah.« Je dejala gospa Reedwood in mi pomagala na noge. Prijela je telefon in vtipkala številke, v mojih ušesih pa je odzvanjala grozljiva glasba.

»Poglej okoli sebe, in povej kaj vidiš.« Je dejal prijazen gospod in ozrla sem se po barvnem prostoru. Nič ni bilo. Prvič v življenju sem se resnično počutila varno. Tople barve so me oblile in nisem si upala zapreti oči. Vedela sem, da, če jih bom, bo se čar izgubil in spet bo groza pred mano.
»Barve. Toploto. Varnost.« Sem tiho dejala. Oči sem odpirala na široko, potem pa jih spet zožila, da nebi zamežikala. Vedela sem, da potem vse izgine in da bo ženska spet tam, kričanje, šepet, dihanje, vse se bo povrnilo. Glasba. Moja ušesa je napolnila glasba. Ne, ni bila grozljiva otroška uspavanka. Bile so mirne violine. »Zapri oči.« Je dejal gospod.
»Ne.«
»Poskusi. Obljubim, da se boš potem znova vrnila sem.«
Zaprla sem jih, a tema je ostala tema. Počasi so se začele izoblikovati poteze. »Ne.« Sem dahnila in odprla oči. Pred mano je bila spet barvna stena in toplota je znova objela moje telo. »Kaj si videla?« Je vprašal moški. »Njo. Grozno žensko.« Sem zahlipala, in solze so mi silile v oči. Jokala sem.
»Ali veš, kaj ta ženska hoče od tebe?«
»Želi, da umrem. Da me je strah. Želi slišati moje kričanje, jok, hlipanje...«
Zlomila sem se in še naprej gledala pisane barve na stenah. Zakaj ne morem tega videti v sanjah? Zakaj ne morem tega videti vsak dan, tudi ko zaprem oči?



22. julij 2013
NEEXT<333
22. julij 2013
next!
22. julij 2013
u126497
u126497
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext<3
22. julij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
22. julij 2013
http://www.igre123.com/forum/tema/poletna-romanca-%28of-course-with-1d%29/38103/1
Če ŠE berete to, napišite next, tudi, če ste ga že, da dokažemo Niki, da še nekdo to zgodbico bere c:
Tak da, če se vam zgodbica dopade, napišite 'next' v tisti beli okvirček in kliknite pošlji, lahko pa napišete tudi mnenje p zgodbici in zakajvam je všeč.
Če je e niste prebrali, jo pa lahko še, ne bo vam žal!
Nina in Nika vam bosta hvaležnix
22. julij 2013
u125586
u125586
Neeext! <333
23. julij 2013
u142563
u142563
Neeeeeeeext*w*
23. julij 2013
»Peder!«
»Budala!«
»Gnoj!«
Žaljivke so se vrstile, a se nisem oziral. Navajen sem, zato mi gre že včasih prav na smeh, ker se jim še vedno da. Ker se jim je še vedno za ubadat z mano. Požvižgam se nanje. Saj nimajo nobene koristi.
Odprl sem svojo omarico in iz nje je priletel listek. Sklonil sem se, da bi ga pobral, ko me je zadela knjiga v glavo. Nisem reagiral in pograbil sem po listku.

Wiiiill najlepši!
Ti nekaj povem?
Se lahko dobiva pred šolo zdaj????
-Tvoja skrita oboževalka..ki je nimaš.
-Thomas

Nasmehnil sem se. Boljše šale se ni mogel domisliti.
Listek sem odvrgel v koš, na poti iz šole.
»Hej, Will!« Ozrl sem in zagledal Thomasa. »Si prišel iskati svojo skrito oboževalko? Ki je nimaš.« Folk okoli njega se je zasmejal.
»Prav imaš, skrite oboževalke nimam, kot si sam rekel. Imam pa zato skritega oboževalca. To je že tretji listek ta teden. Si kdaj pomislil, da bi svojo obsedenost spravil na koga drugega, ker mi ni prav nič všeč, da me imajo za geja samo zaradi tebe.« Sem mu zabrusil in odšel mimo njega.
»Kaj si rekel?« Roka me je zgrabila za ramo. Vsi pogledi so bili obrnjeni proti nama.
»Mislim, da si me še preveč dobro slišal.«
»Poslušaj, bizgec, eno takšno še, pa bom ta tvoja očala razbil na tvoji-«
Prekinil ga je vreščeč glas. »THOMAS HUNTER! TAKOJ IZPUSTI WILLIAMA!«
K nama je z hitrimi koraki hodila gospa Peterson, dežurna učiteljica.
»Lepo se imej.« Sem zašepetal Thomasu in grdo me je pogledal. Spustil me je, ter se obrnil k vešči, jaz pa sem se počasi z ritenskimi koraki umaknil.
»Kolikokrat ti še moram povedati, da pusti Williama pri miru? Si ničesar-«
Njen glas je odmeval v daljavo, ko sem se peš odpravljaj proti domu. Gledal sem v svoje superge ter premišljeval.
Vedno je bilo tako. Vedno so se spravljali name, vednar mi je bilo prav vseeno. Že samo moj priimek in ime sta izdajala, da sem manj vreden, vedno bil, vedno bom. Zakaj bi bilo kdarkoli karkoli drugače?
»Pazi!«
Odskočil sem, tik preden bi bilo prepozno, in bi se punca na kolesu zaletela vame. Pristal sem v grmovju, z listjem na glavi, kot bi si pred kratkim spletel rožni venec.
»O'moj Bog! Iskreno mi je žal, nis'm hot'la!« Punca je vsa panična pritekla k meni in me prijela za roko. »Je že v redu, je že v redu!« Sem se zasmejal ter vstal, medtem ko me je ona vlekla za roko iz grmovja.
»Ne, res! Oprosti, morala bi bol' pazit' in potem se neb' zaletela in bi...« Usta sem ji prekril z roko. »V redu je. Nisi bila ti kriva, tudi jaz te nisem videl, da bi odskočil.« Sem dejal in počasi odmaknil roko.
»Prav, ampak vseeno opro-« Postrani sem jo pogledal in se namuznil.
»Oprosti.«
»Ne opravičuj se toliko.« Sem se zasmejal in njena lica so se obarvala svetlo rdeče.
Podal sem ji roko. »Will. In ti si...?« Sprejela jo je. »Sophie. Lepo te je spoznat', Will. Si od tukaj?«
Pokimal sem. »Ti pa nisi, kajne? Naglas imaš drugačen.«
Njena lica je znova krasil nasmešek. »Prav 'maš. Nisem iz L.A.-ja. Na počitnicah sem tukaj.«
»Počitnicah? Nimaš šole?«
»Šolam se doma.«
»Oh..«
Ostal sem tiho in šele tedaj ugotovil, da še vedno stiskam njeno roko. Izpustil sem jo, ter se počohljal po zadnjem delu glave. »Prav, Sophie...moram iti, mogoče se še kaj vidiva.« »Prav..mogoče. Adijo.« Poslovila se je, in njeni lasje so v rahlem vetriču zaplapolali mimo mene, ko je stekla nazaj do svojega kolesa.

*

Driiin, driiin.
Počil sem po budilki. Jo zgrešil. In jo znova počil. Takrat je utihnila.
Moja glava je bila zakopana v mehko blazino in še vedno sem premleval trenutke svojih sanj.
Prevalil sem se na bok ter zamežikal v jutranjo svetlobo.
Sophie.
Še ena napoved? Bom danes spoznal Sophie?
Spravil sem se v sedeč položaj ter nataknil očala. »To bomo pa še videli.«

»Peeedeer!« »Bedak!«
Zadnja ura. Dobil bom knjigo v glavo in listek v omarico.
Odprl sem jo in listek je padel ven. Vedel sem, kaj na njem piše, zato se nisem sklonil. Knjiga je vseeno priletela vame, a tudi tokrat nisem reagiral. Pograbil sem torbo, brcnil listek pod omarice in se odpravil ven.
»Hej, Will!« Obrnil sem se in zagledal Thomasa. »Si prišel iskati svojo skrito oboževalko? Ki je nimaš.« Fantje, ki so stali okrog njega, so se zasmejali.
»Prav imaš, skrite oboževalke nimam, kot si sam rekel. Imam pa zato skritega oboževalca. To je že tretji listek ta teden. Si kdaj pomislil, da bi svojo obsedenost spravil na koga drugega, ker mi ni prav nič všeč, da me imajo za geja samo zaradi tebe.« Sem odvrnil in se obrnil.
»Kaj si rekel?« Thomas me je prijel za ramo in me obrnil proti sebi.
»Mislim, da si me slišal.«
»Poslušaj, bizgec...«
»Počasi, počasi. Pazi, da te gospa Peterson ne dobi.«
»Ne izzivaj usode mali...«
»Poglej to.« Namuznil sem se. »3...2...«
»Kaj je z tabo?« »...1.«
»THOMAS HUNTER! TAKOJ IZPUSTI WILLIAMA!« Vreščeč glas je zaplaval čez šolsko dvorišče. »Rekel sem ti.« Sem zašepetal, ko me je Thomas izpustil. Namenil mi je grd pogled in se obrnil k Petersonovi, ki je že spet vreščala nanj.
Zazrl sem se v moje čevlje, ko sem pešačil proti domu. Zdaj je bil že čas, da me Sophie povozi.
»Pazi!« Znan dekliški glas je odmeval v mojih ušesih in odskočil sem, ko se je Sophie z kolesom odpeljala mimo. Zletel sem v grmovje.
»O'moj Bog! Iskreno mi je žal, nis'm hot'la!« Sophie je pritekla k meni in me pograbil za roko. »Je že v redu, je že v redu!« Vstal sem, z nasmeškom na obrazu.
»Ne, res! Oprosti, morala bi bol' pazit' in potem se neb' zaletela in bi...« »Je že v redu, ne opravičuj se toliko.« Njena lica so se obarvala svetlo rdeče.
Stegnil sem roko. »Jaz sem Will, ti pa si...« Sprejela jo je, odprla usta, a sem jo prekinil. »...Sophie.«
Njene oči so se v trenutku povečala na velikost koles na njenem kolesu. »Kak' veš?!« Je vzkliknila. »Zdelo se mi je.« Sem se zasmejal. »Hmm...le od kod me poznaš?« Se je namuznila in izpustil sem njeno roko.
»Ne poznam te. No, moram iti, lepo te je bilo spoznati.« Pobral sem torbo ter se ji nasmehnil.
»Pa še kdaj. Adijo.« Nasmehnila se je in njeni lasje so v vetriču zaplapolali pod mojim nosom, ko je odšla nazaj h kolesu.

»Zamudila bova Will! Danes imava znova uro pri Hregorjevi.« Je vzkliknila mama, ko sem prestopil hišni prag. Uuu, tega pa ni bilo v načrtu. Pozabil sem. »Pridi!« Pograbila me je za roko, in me zvlekla nazaj v avto, s katerim sva se odpeljala v mesto, k gospe Hregorjevi.
»Naročena sva in minuto zamujava.« Se je pritožila mama njeni tajnici in zavil sem z očmi. Lahko bi manj grizla te detajle.
»Pričakuje vaju.« Je dejala tajnica in se nasmehnila. »Točna sta.«
Mama si je oddahnila in me povlekla v sobo.
»Pozdravljen Will.«
»Zdravo.« Sem pozdravil gospo Hregorjevo. Njena lica je krasil nasmešek.
»Kako je bilo danes v šoli?« Je vprašala, ko sem se usedel na bel stol nasproti nje.
Skomignil sem z rameni. »Isto kot ponavadi.«
»Si sanjal kaj v naprej?« Pokimal sem. »In zgodilo se je.«
»Kaj pa natančno?« V svojo beležko si je naredila zapisek.
»Sanjal sem, da me bi skoraj povozila Sophie.« Znova zapisek.
»Kakšna deja vu?« »Ne, danes ne. Še.«
Gospa Hregorjeva se je blago nasmehnila.
»Torej, William. Teden je pri koncu, a rezultati so znova isti. 5 dni od 7ih si sanjal vnaprej, imel si 3 deja vu.« Resno me je pogledala. »Se zavedaš, kaj to pomeni?« Nagubal sem čelo in skomignil z rameni. »Imaš povezavo z paralelnim svetom. Deja vu je nekaj, kar si že nekje videl, oziroma ko si že nekje bil. Življenje ni ravna črta. Vsaka odločitev meji na dve poti.« Vzela je list papirja ter nanj načečkala narobe obrnjen Y.
»Vzemimo primer 'grem v šolo' in 'grem v trgovino'. Ti si izbral pot, da greš v šolo. Deja vu ti bo pokazala kaj bi se zgodilo v istem trenutku, če bi izbral, da greš v trgovino. Omogoči ti pogled na drugo stran. Zato se ti zdi, da si nekje že bil, ko doživiš Deja vu.« Pogledala me je. »Res je. Bil si že tam. Le da na drugi stran.«
Pogoltnil sem slino. »V znanstveno fantastiko ne verjamem preveč.«
»Videla sem, kako si se muzal, ko sem ti to govorila. Vseeno te zanima in verjameš, da je v tem nekaj resnice.«
»Resnica je, da videnja dobivam. A kakšna druga stran? Ima to kaj veze z vzporednim vesoljem?«
»Paralelno vesolje.«
»In kaj je z mojimi sanjami?«
»Videnja v prihodnost, vnaprej. Nič neobičajnega, pa tudi običajno ni, ker se tebi pogosto dogaja. Saj sem ti že povedala, neke vrste prekognicija ni nič slabega, deja vu je. Govorimo o parapsihologiji.«
»Prav, tile pojmi mi ne ležijo najbolje. Deja Vu, je torej nekaj, kar sem že videl.«
»V drugem svetu.«
»Aaa...« Odprl sem usta. »Že videno, torej?«
Gospa Hregorjeva je pokimala. »Pa ste prepričani, da nisem samo zmešan in spadam v umobolnico?« Gospa Hregorjeva se je nasmehnila in začela med prsti vrteti pisalo.
»Seveda da ne. Nisi edini, ki se mu to dogaja, si pa verjetno eden redkih, ki imajo videnja tako močna.«
»Pa se da...kaj narediti, da se to nebi dogajalo?« Sem vprašal in potem skoraj podzavestno vzel kulico in nekaj napisal na papir. »To ravnokar počneva. Zavedati se moraš, kaj tvoje misli počnejo.«
V tistem so njeni prsti zatajili in nalivnik ji je padel iz rok. Sklonila se je ter ga pobrala in pred njo sem pomolil list, na katerega sem prej nekaj napisal.
Njene oči so poletele kvišku. »Lahko ta list shranim?« Je vprašala in pokimal sem.
Vzela je zvezek, list zataknila med strani in si naredila zapisek.
»Kaj pa piše?« Se je tedaj iz ozadja oglasila mama. Pogledal sem gospo Hregorjevo, katere oči so še vedno počivale na listku.
»Napisal je, da mi bo pisalo padlo iz rok.«



25. julij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg