Forum
Pozdravljena dekleta!
Pa sem spet nazaj...tokrat spet z novo zgodbico, ki vabi k branju!
Vesela bom kakšnih komentarčkov, teorij, mnenja...
________________________________________________________________________
The Return

Sredi ledenega jutra me iz spanca prebudi močen piš vetra.
Ob svoji sunkovitosti se zažene v kup papirja skrbno
zloženega ob robu mize ter jih razmeta po celi sobi.
Še preden se zavem, zakaj sem to okno sinoči pustila
odprto, odprem oči in opazim nered v svoji sobi .
Svetloba je bila tako močna, da mi je jemala vid.
Glava me je močno zabolela, pod očmi se mi je zmeglilo. Spomini pa so
bili zelo bežni. Ko sem nekako poskušala premakniti k onku, da bi ga
zaprla, sem kar naenkrat obstala. Pred mano je bila preproga, na kateri
so počivale isprazjene steklenice žgane pijače.
Vonj po alkoholu me navda z grozo, v paniki začnem iskati svoj telefon.
Pri bogu sem prosila, da nisem spet naredila iste napake kot pri
vseh mojih bivših . Ko končno najdem telefon, moram priznati, da je zaradi
takega nereda trajalo
skoraj celih deset minut, s tresočimi prsti podrsim po
imeniku. Šest neodgovorjenih klicev!
Zagledam njegovo ime nad številko,po telesu me preplavi vročica.
V grlu se mi nabere debel cmok, da komaj izdavim njegovo ime.
Scott.
Presneto, kaj sem spet zagrešila?
In tisti del mene, ki se še malo prej ni moral upreti radovednosti,
je pravzaprav postal precej presenečen.

02. marec 2018
Next *-*
02. marec 2018
Omg neeexxt!!
02. marec 2018
neexttt
02. marec 2018
Anabell_Black
Anabell_Black
Next >.<
02. marec 2018
Rai
nexxt
02. marec 2018
Mislim, da je čas, da v svojem življenju obrnem novo poglavje.
V mojem dnevniku je še veliko nepopisanih stranih, ki čakajo na nove dogodivščine.
Cloe resnično se moraš spraviti v roke in si prizadevati za boljše življenje.
Mogoče bi najprej morala analizirati v kakšnem bednem stanju živim zdaj.


Ponedeljek, 22.december

Alkoholizem resnično ni bila moja rutina. Ampak zadnje čase, iz službe prihajam precej pozno, kot običajno. Obožujem svojo novo službo, kljub temu, da je zelo izčrpajoče, je to edina stvar, kjer res ni časa razmišljati o preteklosti.
Edino, kar je včasih res zelo žalostno je to, da pozabim na osnovne potrebe. V nedeljah imam proste dni. V tem mestu nimam nobenih prijateljic ali prijateljev, s katerimi bi se lahko krajšala bedne nedeljske dni. Zato si čas v majhnem stanovanju nad trafiko krajšam z skrbno hranjenimi steklenicami.
Če sem iskrena, sem za svojo asocialnost kriva predvsem sama. Prepričala sem bila, da me bo Scott pustil, če mu povem, da mu ne morem ustvariti prihodnosti, kakršne si tako zelo želi. Zato sem ob prvi ponudbi pobrala šiva in kopita ter poletela v Boston. Tukaj se je čas zame ustavil…vse dokler se nisem spolnila, da je danes spet presneti ponedeljek.
Ne, seveda. Dopust imam. Olajšano izdahnem, ko se na kuhinjskem koledarju prepričam, da smo danes res 22.decembra 2013
Kakor koli, moja starša še ne vesta pravih razlogov, zakaj sem zapustila Scotta. Razmišljala sem celo, da tudi njima ne bi povedala…toda komu drugemu se pa naj izpovem. Samo ko pomislim, da bi se tukaj pri meni prikazala najboljša prijateljica Isabella, se mi zaiskrijo oči. Pogoltnem debel cmok sline, presneto oči so se mi zarosile. Sploh se ne spolnim, kdaj sem bila nazadnje na njenem grobu. Najprej sem ga obiskovala neprestano, ko pa sem pred dvema letoma spoznala Scotta je bilo srce skoraj zaceljeno. Ubožica je umrla vklenjena pod razbitim avtomobilom v tisti hudi prometni nesreči. Še zdaj ne verjamem, da je resnično umrla. Nekako se mi zdi, da je samo odšla. Izginila…tako si najbrž predstavlja tudi Scott.
Nič. Pospraviti moram ta nered. Koncentracija alkohola v stanovanju je bila precej več kot očitna. Moja starša, ki sta oba zaposlena v medicini bi jo zaznala še preden bi sploh prestopila prag stanovanja.
02. marec 2018
Anabell_Black
Anabell_Black
Next
02. marec 2018
Tole je tko zlo dobr napisan resno
Neext
04. marec 2018
neextt
05. marec 2018
Ful je dober začetek
Next
07. marec 2018
Lep pozdrav punce!
Hvala za prijetne komentarje, sem zelo vesela, da ste se odzvali v tako velikem stevilu
Tukaj pa je že novo nadaljevanje...uf mislim, da je cas za malo zapletanja kaj pravite?
_________________________________________________________--
Preden odprem vrata si z roko popraviti skuštrane lase, ki so štrleli na vse strani.
Bila sem tako zaposlena, da sem se pozabila počesati. Vem, da zgledam obupno, ampak tega pač ne moram prekriti. Če bi imela še pol ure časa bi mogoče imela dovolj časa za prho in nanos nežnega make-upa. Ampak, presneto! Zdaj sta že tu, stojita pred mano in buljita, da jima bosta vsak čas oči izpadle. "Živjo, kar vstopita." poskušam zveneti gostoljubno, vendar mi ne uspeva, ker v resnici nočem, da sta tu. Rahlo se nasmehnem in skušam razbrati njune misli."Kako sta?"
Prvi, ki uspe spregovoriti je bil oče. Videti sta bila smešno presenečena. "Cloe...upam, da te nisma zbudila."
Še preden se zavem, kaj mi je s tem hotel povedati, se z mamo samo spogledata in si izmenjata nasmešek. "O, ne seveda, da ne. Čeprav, zgledam raztrešeno...sem pravzaprav v odlični formi." Nisem vedela, kaj naj rečem. Kako se naj obnašam. Iz ust pa so mi letele same laži. "Ljubica, vedeti, da ti boma z očetom vedno stala ob strani in ti pomagala, kadar koli boš potrbovala najino pomoč." prijazno odvrne mama in svojo dlan položi na mojo. Skoraj me je prevzel občutek varnosti in topline, da se jima bi v tistem trenutku najraje izpovedala in zjokala, toda tega enostavno nisem morala. Preden sta prišla oče in mama sem se morala pogovoriti še sama s sabo, da kar zadeva Scotta in mene resnično ne bom več premlevala. Imela sem ga neskončno rada in še vedno ga imam, toda majn škode bom naredila, če ostanem tukaj...kako bi rekla...zavedno.
"No ja, in kaj vaju je prineslo sem pravzaprav?"
"Ah,ljubica. Vema, da si osamljena v tem strahotnem mestu, zato sva rekla, da te pridema obiskat in preveriti tvoje psihično stanje."
"Super se imam tukaj. Nova služba je božanska, čeprav kljub vsemu pogrešam Scotta." hitro odvrnem.
Še nikoli prej se nisem počutila tako bedno, ker se še nikoli prej nisem počutila tako na tleh kot do zdaj. Zaradi živčnosti se počasi sprehodim do hladilnika in obstojim pred njim. Nekaj časa strmim in se odločam, katero vino bi izbrala...no vsaj tako vidita moja starša. Ampak v resnici le zbiram pogum, da jima bi povedala, da od mene in Scotta potomcel nikoli ne bosta imela. Vem, da si je Scott to zelo močno želel in tudi starša sta bila že prepričana, da je idealni čas za to. Po poroki sva se nameravala preseliti v svojo lastno hišo, čeprav denarja zanjo še nisva imela. Scottov načrt se naj bi nadaljeval z veliko poroko, pred tem pa naj bi si ustvarila družino. Ne vem kako jima naj to povem, vendar zdi se mi, da je problem v meni in ne v Scottu.
"Ubogi Scott." potrto zavzihne mama po kratkem požirku vina. "Zakaj prekleto si ga sploh pustila?" "Mami, nisem ga pustila. Še vedno ga ljubim, čeprav sva zdaj na tisoče kilometrov vstran, vsak dan mislim nanj."
"No, ja Cloe. Če bi ga dovolj močno ljubila, bi se zdaj nemudoma morala vrniti. Novica je pretresla tudi naju."
"Kakšna novica?"
"Oh, saj res. Ti Scott ni umenil."
"Umenil, kaj?"
Oče nadaljuje z resnim in globokim glasom: "Scott se je pred kratkim odločil o pogodbi...s katero bo od zdaj naprej služil vojsko."
"Kako prosim? Hah, to bo najbrž kakšna pomota. Gotovo ne govorita o mojem mojem zaročencu?"
09. marec 2018
Tole je prfekt! Neext!!
12. marec 2018
Hvala Next je sicer ze napisan ampak,bom se malo pocakala na ostale bralce. Kako se vam pa zdi do zdaj?
18. marec 2018
Next
18. marec 2018
Men je zelo všeč, tvoj slog pisanja.
18. marec 2018
23. december

Na vse zgodaj zjutraj nase navlečem kavbojke in pulover temno modre barve. Nekaj sredi noči me je preganjalo, zato nisem morala ostati dolgo v postelji. Odločila sem se, da smuknem v trgovino in si naberem potrebne sestavine za kosilo. Če samo pomislim, kako dolgo že nisem jedla toplega kosila, me zajamejo grozen občutek krivde. Mami bi me obsodila na razvajeno in neodgovorno. Tako ne morem več naprej. Ko sva s Scottom živela pri meni doma, je za naju vedno kuhala moja mami. Scott je večinoma časa pomagal mojim stašem na kmetiji, jaz pa sem večinoma svojega prostega časa posvečala svoji službi. Zdaj se ni prav nič spremenilo. Niti enkrat si v Bostonu nisem skuhala kosila. Sploh si ne predstavljam, kako bi lahko s Scottom živela v skupni hiši, kako bi usklajevala svoje dejavnosti in povrh tega skrbela še za otroka.
Ker je ura šele 6 zjutraj in nobena trgovina ni odprta, sem pomislila na to, da bi lahko poklicala Scotta, samo ne vem, kaj mu naj rečem. Kako mu naj povem vse skupaj, ko pa ima tako noro idejo. Tako ali tako se bom za božične praznike vrnila domov in spet bo vse po starem.
Samo ne vem, kaj si še naj izmislim. Kmalu mi bo zmanjkalo izgovorov in potem bo prišla resnica na dan. Scott bo tistega dne spoznal, da je z mano zapravljal samo čas in da bi si že zdavnaj moral najti drugo.
18. marec 2018
Next
21. marec 2018
Next
21. marec 2018
Neext
21. marec 2018
Next
14. april 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg