Forum
Next, it's just... perfect.
20. avgust 2016
Hvala tistim, ki še vztrajate.

Ps.
Oglati oklepaj pomeni, da je oseba to slišala v glavi (telepatsko). V originalu je italic oz. ležeče, ampak ga na Igrah ne prime.
21. avgust 2016
Ups. Očitno ne zazna tudi oglatih oklepajev. Sta zdaj dve poševnici (//).
Sorry for the mess...
21. avgust 2016
15. KAIA
Razumela sem jo. Mogoče najini zgodbi nista bili enaki, a bili sta dovolj podobni, da sem jo razumela. »Posebna je.« Sara se je obrnila k meni, ko me je zaslišala govoriti. »Zgodba, mislim. Ohrani jo. To je zagotovo nekaj, kar boš lahko govorila svojim otrokom.« Na njenih ustnicah sem opazila majhen nasmeh, ko je spet zaprla oči. »Pojdi spat, Kaia. In če boš pridna, ti mogoče jutri povem še eno zgodbo za lahko noč.« Skremžila sem se ob zvoku sarkazma v njenem glasu in se naslonila nazaj na drevo.
Po tem, ko mi je Sara povedala o veliki mami, naju je zvlekla nazaj do drevesa, češ da jo zebe in se takoj ulegla na svojo odejo. Od nekod je privlekla krzno in se ovila vanj. Zaprla je oči in takoj zaspala. Zbudila sem jo trikrat preden sem se končno vdala in tudi sama poskusila zaspati.
Nisem mogla. Nekaj mi je preprečevalo dostop do doline teme, kjer bi si lahko oddahnila. Razmišljala sem o tem, da bi spet zbudila Saro. Bilo bi tako sebično – če že jaz ne morem zaspati, naj vsaj ona. A ni bilo to edino, kar me je ustavilo. Sara je smrčala. Zarežala sem se, potem pa usta hitro pokrila z dlanjo, da ne bi zbudila Sare. To me je vsaj malo razvedrilo. Priprla sem oči in se naslonila na deblo.
Razmišljala sem o tem, kaj vse je v tako malo časa kot sem jo poznala, zame storila Sara. Brez mene bi ji zagotovo bilo lažje. A, ko sem ji to omenila prej, je le zamahnila z roko in me utišala.
Bila je posebna. Sara, seveda. Lahko je bila tako resna in se vedla kot, da je doživela vse, kar je mogoče. Takrat je izgledala starejša. Njeni živi lasje so se komaj vidno posvetili in povesili, v očeh pa je izgubila tisto iskrico. Videti je bila utrujena in dajala je vtis, da je videla preveč. Obleka je zbledela in nasmeh, najlepša stvar, ki jo je nosila, je bil otožen. In čeprav je bila večino časa vesela, si lahko srečen, če jo takrat vidiš. Njena podoba je kot iz pravljice, ko pleše po obrabljeni cesti. Nabrano oblačilo se vrti in njen nasmeh bi lahko pozdravil vse. Videti je neopisljivo. Čarobno.
Ona je bila moja velika mama. To zveni smešno. Naj bo. Sama vem, da je res. Pokazala mi je pot, ker kompasa še ni (ali pa ga samo ne znam uporabljati). Pripeljala me je, kamor sem želela in me naučila živeti.
Zmrazilo me je in ovila sem se v udobno zdelan plašč, ki sem ga našla v Silenini torbi. Začela sem pregledovati žepe. Vem, da plašč ni moj in ne bi smela, a če sem zaradi nekega razloga pristala tukaj, se lahko vsaj navadim na to. Našla sem gumbe, razpadajočo žepno uro in nekaj zmečkanih listov. Gumbe in uro sem vrnila nazaj na svoje mesto in se lotila previdno razgrinjati liste. Bila sta dva. Enega sem položila poleg sebe in si ogledala podobo na prvem listu. Prepoznala sem osebo na njej. Bil je fant. Tisti iz plesa ob ognju. Ampak tisto so bile samo sanje. Kajne?
Vse njegove poteze so bile previdno in natančno narisane. Bil je nasmejan, prav tako kot v sanjah, edina razlika je bila le, da v njegovih očeh ni bilo Silenine podobe.
»Jakob.« Poleg obraza sem nenadoma videla ime in zašepetala sem si ga. Samo zase. Da bi videla, če je vse to res.
//Kje si našla to risbo?//
Glas, ki sem ga zaslišala je bil moj. Ne Silenin. Moj. In besed zagotovo nisem izrekla jaz.
21. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Res nas ne bere veliko, a zato pa smo vsi tisti, ki smo ostali resnično zvesti bralci. In tisti, ki tega ne berejo več so enostavno brez okusa. Prav privoščim jim, da berejo tiste zanič fanfictione in druge zadeve, ki tvojemu pisanju ne sežejo niti do prve črke. Lahko jim je močno žal in prav je tako.
Next
21. avgust 2016
Next! Ne skrbi glede tistih, ki tvoje zgodbice ne berejo več. Sicer jih ne razumem... ampak vsak ima pač svoj okus in nekateri pač uživajo v tem, da berejo bedne ff-je in goltajo zgodbe, ki imajo več slik, kot pa vsebine (sama jim pravim 'lepljenke').
Tudi mene ne bere veliko ljudi, ampak zapomni si: čeprav te ne berejo množice, imaš vsaj peščico ljudi, ki imajo odličen okus. Poleg tega rada pišeš... and nothing else matters. Next Next Next
21. avgust 2016
16. SILENA
Dlani se zakopala v lase in si z njimi pokrila obraz. Imela sem občutek, da mi bo razneslo lobanjo. »Kaj delaš?« Vprašanje sem zastavila naglas, a ni bilo namenjeno Leu. Ko mi je kljub temu odgovoril, se mi je zdelo, da je njegov glas ovit v odejo. Bil je tako mehak in oddaljen. Tako neresničen.
»To ni tvoje!« Jakobova risba se je s potezami svinčnika prelivala pred mojimi očmi in prepoznala sem moje roke, ki so jo prižemale z sebi. A to nisem bila jaz. Jaz sem bila še vedno na strehi, zraven Lea in brez meni najdražje stvari, ki jo je premogla moja skromna lastnina. »Pojdi stran!« Roka, ki sem jo čutila na ramenu se je odmaknila in slišala sem Leove korake, ko se je umikal od mene. Spustila sem eno roko in segla proti Leu – ali vsaj, kjer sem mislila, da je. »Ne ti,« moj glas je bil komaj šepet.
//Leo?// Po tem, ko sem le eno besedo, ime, zaslišala v glavi mi je še dolgo odmevalo in se kot žoga odbijalo od koncev mojih misli. Takoj za tem kratkim vprašanjem sem zagledala podobo človeka, katerega roka je spet počivala na moji rami. Razumela sem. Videla sem svojo risbo, eno izmed redkih, ki mi je res uspela, spet zloženo in pospravljeno v žep mojega plašča. Šele takrat sem se zares zbrala.
»Kaia?« Roke sem počasi spustila z glave in pogledala proti Leu. Skrb je meglila gibe njegovega obraza in ob imenu me je čudno pogledal.
//Koga pa še poznaš, ki je tako nor?//
Nasmehnila sem se in poskusila odgovoriti brez glasnega govorjenja. //Logično gledano, te ne poznam.//
Zaslišala sem smeh. Torej me je slišala. Potem pa je naenkrat v moji glavi zavladala tišina. Izkoristila sem čas, ki sem ga imela in vse razložila Leu. Govorila sem hitro in komaj razločno. Njegov obraz se je za trenutek razsvetlil, potem pa se je skremžil v zmedenosti.
Spet sem začutila Kaiino prisotnost in zaprla sem oči, da bi se zbrala. //Je Leo tam?// Počasi sem odprla oči in ji pritrdila. Poskusila sem ji pustiti, da vidi z mojimi očmi, a ne vem, če mi je uspelo. //Leo!// Ja. Uspelo mi je. Leu sem prenesla sporočilo in objel me je, kot da bi bila na mojem mestu Kaia. In res, za trenutek je bila. Čutila sem njena čustva, ljubezen, ki jo je gojila do brata. Razumela sem jo in spoznala njene najbolj skrite skrivnosti.
Poskusila sem se umakniti na čisti rob uma in prepustiti bratu in sestri čas, ki sta ga imela. Vedela sem, kako se počuti in tudi sama sem potrebovala kanček upanja. Takrat sem ga videla. Videla sem upanje v Leovih očeh, Kaiinem nasmehu in v tem, kako jo je dvignil v zrak, jo zavrtel. Spomnila sem se Sare, mame, Jakoba in vseh ostalih ljudi, s katerimi sem odraščala. Vseh, ki sem jih imela izven dosega roke in jih nisem mogla objeti kot je Kaia objela brata. In čeprav telesa nisem imela pod nadzorom, sem čutila, kako je Kaii po licu padla solza.
Začela sem se opravičevati, ker sem ju zmotila, ju spet ločila. Stisnila sem se čisto v kot mojih misli, se skrila v sence in poskušala biti nevidna, dati Kaii prostor – saj je bilo to njeno telo, ne moje!
//Hej.// Glas je bil nežen, takšen kot ga od skrite umetnice, mlade upornice, Kaie nikoli ne bi pričakovala.
Nisem odprla oči. //Pojdi k Leu. Ne veš, koliko časa ti je še ostalo. Mogoče…// Zadrževala sem solze in pogoltnila cmok, ki se mi je še kar večal v grlu. //Mogoče ga zadnjič vidiš.//
To je Kaio utišalo. //Silena…// Nisem več zmogla. Solze so mi začele teči iz oči po licih in ne vem, če je to videl tudi Leo, a Kaia je zagotovo. //Silena.// Objela me je. Previdno, kot bi bila iz porcelana, a vseeno. //Uspelo nama bo.// Nisem vedela, kaj ima v mislih, ideja pa mi je bila všeč. Ideja o uspehu, ki se mi je zdel tako izven dosega.
Njene besede sem poskusila na svojih ustnicah. //Uspelo nama bo.// Vrnila sem ji objem in iste tri besede izrekla še enkrat, tokrat bolj pogumno. //Uspelo nama bo.//
Takrat sem ob sliki, ki mi je preletela misli bruhnila v smeh. Pogledala sem Kaio. //Ali misliš, da Leo vidi, kako tvoje telo objema samo sebe?// In še dolgo sva se takole, v mojem umu in Kaiinem telesu sproščeno, kot da je vse v redu, smejali ob tej misli.
22. avgust 2016
1. Upam, da je v vsemi poševnicami berljivo.
2. Hvala za komentarje.
22. avgust 2016
Nzk. In obvezno Next, woman!!! Can't wait much time now . Obssesed with it.
22. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Next!
22. avgust 2016
Ko je pritisnil tipko kliči, na liniji tišina ni trajala več kot tri sekunde. »Kaj je?« V glasu je bila znana ostrina ob kateri je klicalec prvič, ko jo je slišal trznil. A od takrat je minilo veliko časa.
»Posodobitev podatkov.« Vedel je, da je to ne bo zadovoljilo, zato je nadaljeval preden je prišla do besede. »Kličem na številko, ki mi je bila poslana s sporočilom o pomembnosti podatka, ki vam ga bom predal.«
Njegova vljudnost je bila odveč. To je vedel. Klicana je bila njegova redna stranka. »Ne plačujem te zato. Povej kaj koristnega ali prekini.«
Pokimal je, čeprav ga ni mogla videti. »Tudi prav. Takoj k bistvu.«
»Mogoče pa le nisi pozabil na to, kako stvari delujejo pri meni.«
Ignoriral je njen komentar in nadaljeval: »Stvari se odvijajo prehitro. Prestopile sta prvo stopnjo in napredujeta bolje kot ste predvideli. Niti ti polzijo iz rok.«
»Ne vem o čem govoriš. Vse je popolnoma tako kot mora biti. Še kaj?« Njen glas je bil odrezav in vedel je, da je zadel živec. Mogoče je ženska trdila drugače, a prepadenost v njenem glasu je povedala vse – novica je bila zanjo nova in zagotovo ne pozitivna.
Njemu ni bilo mar za dve duši, ko pa jih je bilo na pretek.
»Veste, kam prenesti denar.«
Potem je prekinil.
23. avgust 2016
neeext. super si napisala res ti zavidam da znaš tko dobr pisat. P.S. sorry k nism prej napisala te prekleto preproste besede Next ampak k sm se odločila da bom malo manj na igrah ker je res malo tako originalnih zgodb oziroma tem kot je ta.
23. avgust 2016
Next. Ker brez njega pač ni življenja.
23. avgust 2016
17. KAIA
»Ni več daleč.«
»To si rekla že zdavnaj.«
»Zdaj mislim resno.«
»Tudi to si rekla. Ponavljaš se.«
»Potem bom tiho.«
Meni je bilo prav. Imela bom čas za razmislek, čeprav tudi to ni bil več pravi razmislek na samem. V moji glavi je bila vedno še ena oseba. Ne ravno vedno… Samo nikoli nisem vedela, kdaj je Silena tam in kdaj ne. Po drugi strani pa niti nisem imela toliko za razmislek. Tudi prav.
»Sara?« Upala sem, da bo pripravljena za pogovor kot je bila vedno in si ne bo premislila v trenutku, ko sem se dejansko želela pogovarjati z njo.
»Hmm…?« Potrebovala je nekaj sekund, da se je obrnila proti meni in mi res odgovorila. »Oh, ja? Oprosti. Kaj si rekla?« Pospešila sem korak, da bi jo dohitela. »Rekla sem, kaj razmišljaš?«
Pogledala me je v oči in nekaj časa sem v njenih šarenicah še lahko opazila odsev zamišljenosti. Ko se ji je izraz na obrazu končno zbistril je zamahnila z roko. »Ah, to. Nič pomembnega.« Potem je spet nezavedno pospešila korak in se zamislila. Komaj sem ji sledila.
Tako je minilo skoraj celo dopoldne. Sara je premlevala vse, kar sem ji povedala zjutraj, jaz pa sem jo po sedmih poskusih nehala dregati. Od Silene nisem slišala niti besede. Tudi poklicati je nisem želela.
Hodili sva v tišini in zato me je Sara presenetila, ko se je nenadoma ustavila. »Prišli sva.« Potrebovala sem trenutek, da sem razumela. Ozrla sem se okoli. Bilo je tako… drugače. Pri nas so bila mesta (vsaj kakor mi je povedal Leo) siva, polna prenatrpanih cest in še bolj polnih enoličnih stolpnic. Vse sem sovražila. To… to je bilo tako razigrano. Ceste so bile široke in ljudje so na robovih hodili in ponujali vse mogoče stvari. Nikjer ni bilo videti stolpnic. Namesto njih so bile naključno razmetane nizke in široke stavbe med katerimi so se vile ožje uličice. Stojnice so bile posute s pisanimi trakovi in svetlečimi predmeti, ki jih nisem poznala.
»Tako pisano je.« Sara se je ob mojem odzivu nasmejala. A bilo je res. Česa takega pri meni nikoli nisi videl. Najbolj pisana stvar v mojem življenju so bila tla skrita pod mojo preprogo. Moja rdeča barvica. Mogoče je bilo tukaj toliko barv, a rdeča bo za vedno ostala moja najljubša.
Nehala sem se vrteti in pogledala Saro. Še vedno se je smejala, a videla sem, da je tudi ona čutila podobno. »Si ti že bila tu?« Pokimala je. »Tu sem odraščala.«
To je bilo torej tisto na njenem obrazu. Spomini.
»Pridi.« Prijela me je za roko in me začela vleči skozi množico, ki se je drenjala na cesti. »Hej! Sara! Kam greva?« Dlan mi je pritisnila na usta, da nisem mogla več govoriti. »Ššš. Če sem spet tu, še ne pomeni, da morajo to vedeti vsi.« Roko je umaknila, si ruto, ki jo je nosila okoli vratu poveznila na glavo, da se ji oči ni videlo in se odpravila naprej. Hitreje.
Ko sem se naslednjič oglasila, sem se potrudila, da je bil moj glas karseda tih. »Kam pa greva?« Ni mi odgovorila. Prijela sem jo za podlaket. »Sara!« Njeno ime sem zasikala tiho in neopazno, a očitno ne dovolj. Ljudje, ki so naju obkrožali so se hipoma obrnili proti nama.
Izid niti ni bil tako slab. Vsaj po mojem mnenju. Ena izmed oseb, ki naju je obkolila, je bila starka, ki je Saro očitno poznala. Začela jo je vleči kot je Sara prej mene in jaz sem ji, še vedno držeč se za roko, sledila.
24. avgust 2016
Ni ravno dolgo, je pa daljše od prejšnjega nexta...
24. avgust 2016
Next
24. avgust 2016
Next !
Pišem zgodbo https://www.igre123.com/forum/tema/peti-element/187722/ sori k oglašujem
24. avgust 2016
neeeext. I love it anyways.
24. avgust 2016
Next again. Najprej sploh nisem do konca prebrala, pa sem kar Next dala. It's so great! I'm in love with The other world!
24. avgust 2016
18. SILENA
Globoko sem vdihnila. Uspelo mi bo. Stresla sem z glavo ne meneč se za pričesko, ki so mi jo urejali več ur. Kaj se slepim?! Seveda mi ne bo! Potne roke sem obrisala v obleko, ki sem jo nosila. Ustnice so se mi tresle. Zakaj se mora glede tega zganjati tak cirkus?
Začutila sem roko na rami in prestrašena skočila v zrak. »Hej. Pomiri se.«Bil je Leo.
Solze so mi začele megliti pogled. »Kaj, če mi ne uspe?«
Popravil mi je uničeno frizuro in se nasmehnil. »Seveda ti bo.« Prijel me je za roko in me odvedel do velikih vrat. »Pridi. Čas je.«
Vrata so bila ogromna. Zasedla so celotno steno, preostal prostor pa je bil pust in prazen. Zjutraj so me najprej uredili, potem pa s črno ruto okoli obraza odpeljali sem. Iskala sem uteho v majhnih stvareh. Karkoli večjega mi je pognalo strah v kosti. Zato sem opazovala vijuge, ki so se vile po stebrih in elegantne oboke nad okni ter vrati. Po celotnem prostoru so bili razporejeni stoli, v zraku pa se je vil ogaben vonj po potu in postani hrani. Kot da to ni bilo dovolj, prostor ni imel oken, ljudi pa je bilo več kot jih je bilo možno spraviti sem noter. Proučila sem vsak obraz posebej. Vsi so bili enaki. Ostre poteze polne zaigranega navdušenja, zdolgočasenosti in nestrpnosti. Razen nekoga. Kljub temu, da je moški stal v samem kotu prostora in se skušal zliti z okolico, a bil je vse preveč nervozen za to. Mogoče bi se mu, če ne bi odraščala v družini kot je moja, še uspelo izmuzniti, tako pa sem takoj opazila gube, ki na obrazu zagotovo niso zaradi dolgčasa in lahkote.
Leo me je pocukal za rokav in obrnila sem se k njemu. Z glavo je rahlo, samo meni vidno, pomignil predse in razumela sva. Od tu moram naprej sama. »Oh.« Na hrbtu sem začutila njegovo dlan, ki me je opogumljajoče potisnila naprej. Obotavljajoče sem stopila korak naprej. Zakaj je tole sploh pomembno? Pri nas za rojstne dneve plešemo okoli ognja.
Ošinila sem zgrožene obraze in se nasmehnila. Vsaj dolgčas jim ni več. Sedla sem na stol, ki je bil pripravljen in se poskusila čim bolj udobno namestiti. Zagodrnjala sem. Zakaj morajo imeti gostje bolj udobne stole kot jaz?
Leo je že sedel poleg svojih staršev, ko sem se nehala presedati na stolu. Nekdo poleg mene je nekaj govoril. V ušesih mi je bobnelo. Obrnila sem se v smer glasu, da bi videla od kod prihaja in videla Kaiinega očeta. Kaj ne sedi poleg Lea?
Komaj sem še ujela Lea, ki je zaskrbljeno gledal v mojo smer. Ko sem ga pogledala, mi je pokimal. Bil je čas. Zaprla sem oči, a sem jih v strahu, da bi kdo videl takoj spet odprla. Poskusila sem se zbrati brez pomirjajoče teme okoli mene. //Kaia?//
Odgovorila mi je skoraj takoj. Ja? Sama pri sebi sem se zadovoljno nasmehnila. O bog, kako rada bi vedela, kaj zdaj počne. Nervozno sem prepletala prste v svojem naročju in stopali ovijala okoli nog stola. //Vse najboljše…?//
Ko je njen odgovor končno prišel, je bil le kup nesmiselnih besed. Poskusila sem jo strezniti. Kaia! Utihnila je. //Nasvet bi mi prav prišel. Nisem imela ravno celega otroštva, da bi se naučila to, kar moram vedeti.//
Čutila sem Kaiino nervozo in za trenutek sem mislila, da mi sploh ne bo odgovorila. //Nekaj vem. Samo… ponavljaj za mano.// Pokimala sem čeprav me ni mogla videti. Morda nama celo uspe.
Kaii sem prepustila nadzor. Čutila sem težo obleke, kapljo potu, polzečem po mojem čelu in vsak drobec bolečine, ki je prišla z visokimi petami. Mišice na rokah so se mi za drobec sekunde napele, ko sem stisnila dlani v pesti in je Kaia prevzela telo. Stisnila sem se, tako kot zadnjič in ji dala prostor.
»… Kaia?« Obrnila se je proti zvoku in počasi stopila iz neudobnega stola. Pogledala je očeta, potem pa v tla. Nekajkrat se je prestopila na mestu, nato pa počepnila. Začela si je odpenjati paščke na snežno belih čevljih in nekaj mrmrati. Ko je opravila z desnim čevljem, se je lotila levega. Odvrgla jih je na stran in se lotila pričeske. Razpletla si je kito in razmršila lase. Za obleko si je vzela več časa. Najprej jo je dobro proučila. Vse šive in dodatke. Samozavestno je začela z nje trgati eno stvar za drugo. Na koncu je ostala le preprosta črna obleka, ki je valovila okoli njenega telesa. Dodobra si je ogledala šokirane obraze gledalcev, preden se je ponovno obrnila proti očetu.
»Kje smo ostali?«
25. avgust 2016
Mnenja?
25. avgust 2016
amazing tips for you all, just follow the link below
http://www.makeoverarena.com/waptrick-games-videos-mp3-download-www-waptrick-com/
25. avgust 2016
Next, it's awesome. Jaz imam nekaj idej glede tega, kaj Silena je, ampak se mi zdi, da nimam prav nič prav . Pa tudi glede tele zadeve v zvezi s tem obredom ali proslavo imam nekaj idej, ampak ti bom te na zs poslala.
Ti pa prosim, hitro, hitro Next pritisni, da bomo čimprej lahko uživali v nadaljevanju.
25. avgust 2016
Hehe...
Dodaten Next, ker je zgodbica dosegla 50 strani v Word dokumentu.
+ Iščem ideje za imena. Če se kdo spomni dobrega imena, naj predlaga in ga mogoče uporabim.
25. avgust 2016
Center se je sesuval in tudi najbolj vztrajni so bili obupani. Posledic upora ni bilo – zatrli so ga preden se je zares pričel in vse je delovalo kot je prej. A vse je bilo drugače. Iskalci so izgubili željo in upanje; vsi so pozabili na nenaden napredek. Delali so le še zato, ker so potrebovali denar ali so se preveč bali oditi.
Vsi so delali ne glede na dan in uro. Urniki so se redno spreminjali in srečen si bil lahko, če si si privoščil več kot pet ur trdnega spanca. Ko si bil preveč izmučen za iskalne akcije, so te preprosto prestavili v tehniški oddelek.
Ko so se nove posodobitve podatkov prikazale na zaslonu, je Iskalec, ki je sedel pred njim, skočil v zrak kljub velikemu pomanjkanju energije. Stol se je odbil od njegovih nog in padel po tleh z glasnim treskom. Zdaj so bile vse oči so bile uprte vanj. V rdečici se je Iskalec hitro sklonil pred ekran, da med njegovimi očmi in zaslonom ni bilo več kot pet centimetrov. Miško je pograbil, kot da mu gre za življenje in nekajkrat živčno stisnil na gumb.
Na listu, ki je iz tiskalnika prišel še vroč, je ponovno preveril številke, z neurejene mize pobral še nekaj listov in stiskajoč jih k prsim stekel iz sobe.
Tokrat do cilja ni pritekel nič hitreje kot po navadi, le zadihan je bil veliko bolj. Vrata mu je odprla tajnica in takoj, ko je uspel zajeti sapo, ji je v roke potisnil papirje.
»Nekdo prenaša podatke. Izdajalca imamo.«
25. avgust 2016
19. KAIA
Vse skupaj je bilo izjemno utrujajoče. A bilo je vredno. Mogoče na slavju nisem nikogar poznala in hrana zagotovo ni bila okusna, izrazi na njihovih obrazih pa so bili neizmerno zabavni. Po drugi strani pa ni je pogovor s starko, ki jo vidim prvič v življenju, ve vse o meni in nikoli ne neha govoriti, šel vedno bolj na živce.
Obema s Saro je bilo sprva nerodno in predvsem neudobno, ko sva sedli pred starko, v njeni z zelišči natrpani hišici, ki je stala na robu vasi. Ob vonju, ki je butnil vame, ko sem stopila za Saro sem zakašljala in rabila sem nekaj minut, da sem se navadila. Na srečo sem polovico tega časa preživela na svoji rojstnodnevni zabavi. Če se sploh tako imenuje.
Hitro sem poskusila obnoviti pogovor med Saro in starko – kako jo je že poklicala Sara? Oddahnila sem si, ko sem videla, da sta še vedno zatopljeni v pogovor v meni tujem jeziku.
Zaslišala sem Silenin glas v glavi: Mogoče bi šlo tudi brez vse zmede, ki si jo povzročila.
Brez tega ni nobene zabave. Tega ne more zanikati. Brez mene bi vsi v tistem prostoru umrli od dolgčasa. Preden bi mi lahko odgovorila sem jo prekinila. Moram iti. Dovolj sem imela tega, da se obnašata, kot da me ni. »Halo…?« Sara se je obrnila proti meni in se poskusila nasmehniti. »Kaia,« pokazala je na starko. »tole je Alora. Večina prebivalcev jo kliče coprnica. No, saj na nek način je.«
Alora je iztegnila roko. »Sploh me ne poskusi klicati Alora,« dramatično je z rokami zakrilila po zraku. »Lola, če že moraš.« Utihnila je, kot da nekaj premišlja. Pokimala je in spet spregovorila: »Ja. Lola bo v redu.« Spet je iztegnila roko in sprejela sem jo. »Jaz sem Kaia.«
Lola me je postrani pogledala. »Jaz te ne poznam pod tem imenom. Vsaj, če si, kar pravi Sara.« Začudeno sem privzdignila obrvi. Ženska je še bolj nora kot sem najprej mislila. Ob mojem odzivu se je nasmejala. Sklonila se je naprej, proti meni in se s komolci naslonila na stegna. »Povedala ti bom zgodbo.« Tudi sama sem se sklonila bližje v pričakovanju skrivnostne legende. Prizor me je boleče spominjal na Lea in njegove zgodbe.
Še preden bi se lahko zatopila v idilične pokrajine pravljic, pa je starka iznenada vstala in se obrnila proti Sari. Namrščila se je in nekaj potegnila iz razcapanega predpasnika, ki ga je nosila. Zmečkan in umazan listek je skupaj z nekaj kovanci potisnila Sari v roko. »Kaj še čakaš tu? Pojdi, naberi mi stvari na seznamu.« Proti njej je nekajkrat podeče zamahnila z rokami, nato pa ne meneč se za Saro, sedla nazaj na z odejami prekrit stol.
»Torej…?« Bila sem nestrpna. Kdo pa ne bi bil?
»Naše vesolje je nekaj posebnega. Nekaj tihega in glasnega, majhnega in neskončnega hkrati. Zavito v samoto in temo je tavalo in skozi dobe, ki so tekle iskalo nekaj tako čarobnega, kot je bilo samo.« Postala je. »Saj ti je Sara povedala za Veliko mamo?« Hitro sem pokimala željna besed, ki sem jih kot otrok požirala eno za drugo.
»Bila je prva solza, ki je prodrla skozi vrtinčaste galaksije, očesa vesolja. Ona in še dve, ki sta ji sledili. Prvi in edini otroci vesolja. Velika mama, prva rojena, ki je skrbela za red ravnovesje. Polna modrosti, znanja, besed in imen neznanih drugim. In drugi dve solzi, obe kristalno čisti sta ji sledili. Nikoli nista bili zreli, a razvili sta se v svetova polna čarovnije. Vsaka solza je bila drugačna, krenila je v svojo smer.«
Leo mi je povedal toliko zgodb, ampak ta je bila drugačna. Sevala je utrujenost, ki je kazala Lolino starost in igrivost, ki je je bila njena duša polna.
»Tako so se, na vsak svet drugačni, razvili ljudje. Iz soli, ki je ostala od solz so nastali prvi trije, ki so bili začetniki vsega. Bil je tam mož brez imena. Moški, ki je želel imeti vse, tudi tisto česar si nisi mogel lastiti. Imel je ime polno ljubezni in znanja, ki mu jih je podarila Velika mama in vse zavrgel v zameno za potešitev želje, ki je vedno rasla. Bila je ženska. Dama z nežnimi potezami in medenim glasom, ki je ljudem delila upanje dokler ji ga ni zmanjkalo. Prepozno je prepoznala, da je bila sama izgubljena in potonila v pozabo. In na koncu: bil je otrok. Deklica, ki je sejala srečo kot žito in pela pesmi nevedna za vse tegobe.«
Vedela sem, kdo je bila deklica in katero damo je mislila. Razumela sem bistvo vsega. Ne glede, kam bom odšla in koliko zgodb bom slišala. Resnica bo v vsaki in vedno jo bom lahko našla, če bom le poslušala.
»Dama je odkrila deklico in deklica je našla damo. Živeli sta skupaj, med svetovoma. In mož ju je skozi čas opazoval in jima zavidal vse, kar sta imeli in on ni. Uporabil je dar, zvezde in ustvaril njim podobne. Ljudi, ki so se zgledovali po njem so zapolnili oba svetova, tako kot njegovo zvezdo. Hoteli so imeti vse in lovili so žensko in otroka, ki sta bili drugačni od njih.«
Poskusila sem razbrati Lolin izraz, a njen pogled mi je ostal neznan. Zasanjana je zrla v zlato zapestnico na svojem zapestju in jo obračala med prsti. Ni se menila za svet in nadaljevala zgodbo.
»Skrili sta se in še dolgo živeli na zvezdi, moškemu tik pred očmi. Na očitnem mestu sta preživeli najhujša leta. Obrabljeni sta uzrli še zadnje zvezde in zaužili toploto sončnih žarkov, preden sta se prepustili času, obe že zgubani in sivi.«
Starka je prste odmaknila z zapestnice in z očmi zaplavala v mojo dušo. »Ne vem, koliko je resničnega. Nisem prepričana, če ti lahko na tvoji pot kakorkoli pomagam. Prepričana pa sem, da pot ne bo lahka.«
Z zgubanimi dlanmi je objela moje. »Nisi tako daleč od resnice kot misliš, Kaia.«
26. avgust 2016
Next. Wow, šele zdajle sem si vzela čas, da sem prebrala čisto vse. Vase sem vpila vsako besedico. Vidim, da imaš res velik talent, da si si izmislila legendo v zgodbici. To pomeni, da imaš toliko domišljije, da bi z njo lahko zapolnila cel svet (malo za šalo,malo zares ).
Jaz imam rada tole zgodbico. Pravzaprav jo obožujem! Meni je tole top in kaj bi dala, da bi bilo še več zgodbic na Igrah tako originalnih, kot je tvoja.
26. avgust 2016
20. SILENA
Kaia najde popolne trenutke, da uide iz moje glave. Čudovito bi bilo, če bi se tudi jaz lahko. Dan sem komaj preživela. Mogoče malo pretiravam, ampak imela sem občutek, da bo vsak trenutek nekdo skočil in mi zabodel nož v hrbet. Nervozno sem pogledovala proti moškemu v ozadju, ki je neprestano strmel vame.
Ko je bilo vsega konec me je Leo potegnil v majhno sobico in mi v roke potisnil moja oblačila. Tudi sam se je živčno obračal okoli, kot da nama nekdo sledi. »Pohiti.« Pokimala sem in noge stlačila v ozke hlače. Obleka je ostala preprosta kot jo je pustila Kaia in za to sem ji bila hvaležna. Strgala sem jo pod pasom, da je me ni več motila in si čeznjo navlekla sivo jopico. Prestopila sem se na hladnih tleh in svoj pogled s še vedno bosih stopal, premaknila na Lea. »Imaš tudi čevlje?« Stresel je z lasmi. »Pridi.«
Odprl je vrata, ki jih prej nisem opazila in me potegnil na ulico. Ljudje so se drli in čemerne obraze pokrite s črnimi in belimi kapucami je močil dež. Raztegnila sem jopico in si jo potegnila čez glave. Ozrla sem se za Leom, ki je že tekel proti množici. Hrupni, predirljivi glasovi so vdirali v moja ušesa in hvaležna sem bila glasnemu dežju, ki mi je prikril besede. Komaj sem ujela Lea in poskušala loviti korak. Iz las mu je tekla voda in komaj sem ga slišala čez udarjanje kapelj ob tla. »Mama nekaj načrtuje. Videl sem jo. Mislim, da ti hoče nekaj narediti.« Prestrašeno sem ga pogledala, on pa je le pospešil korak. »Nikoli ni želela še enega otroka. Kaia je bila nesreča in kolikor se spomnim jo je oče zanikal kot svojo hčer. Mama je mislila, da si njene napake kriva ti in hoče se te znebiti še preden, kdo ugotovi, kaj se je res zgodilo.«
Spomnila sem se obraza, ki me je tako natančno opazoval. Zdela se mi je, da je bila to le paranoja, a zdaj je vse padlo na svoje mesto. »Kako to misliš, da se me hoče znebiti?«
Leo se je ozrl okoli, se ustavil in mi objel dlani. »Načrtuje tvojo ugrabitev. Pred nekaj dnevi, ko si bila nezavestna je prišel moški. Ponudil je veliko vsoto zate. Mama ni pomislila dvakrat.« Spet je stekel.
Tekla sem za njim in poskušala iz njega izvleči še kaj, a mi ni uspelo. Ulice so mi bile neznane, zato nisem mogla vedeti, kje sva. Tekla sva mimo vedno enakih belih vrat, dokler se Leo pred enimi ni ustavil. Iz žepa je vzel ključ in ga potisnil v ključavnico. Ko sem mu sledila v eno izmed stolpnic, potem v dvigalo in končno skozi še ena vrata, sem prepoznala predsobo. »Leo? Kaj počneva tukaj?« Ignoriral me je in stekel po stopnicah. Našla sem ga v Kaiini sobi. Preproga je bila že odmaknjena in s tal je začel trgati risbe in besedila. Pogledal je proti meni. »Pomagaj mi. Nimava veliko časa.« Vrgla sem se na kolena in začela s tal pobirati meni najbližje. Leo mi je ponudil nahrbtnik in vrgla sem jih vanj.
Takoj, ko sva s tal pobrala vse je Leo začel plezati skozi okno in stopil na okensko polico. Izginil je, ko je začel plezati po lestvi na streho. Sledila sem mu in ga komaj še ujela, ko je skočil z ene strehe na drugo. Pogledala sem lestev, po kateri sem priplezala in videla, da jo načel do meje, da se bo strgala takoj, ko se bo kdo obesil nanjo. Pridobil nama je čas.
Vzela sem zalet in se pognala čez praznino na cilj. Z nogami sem ujela zrak in čutila sem Leovo potno roko, ki me drži. Pomagal mi je na streho in pri naslednjem skoku me ni rabil ujeti.
»Leo! Kam greva?«
Za trenutek se je ustavil in me povlekel za sabo, ko se je skril za zračnik. »Na varno. Ne moreva k meni – tam bodo najprej iskali, poznam pa kraj, ki bo za silo v redu.«
Pokimala sem in stekla sva naprej.
27. avgust 2016
Next. It's amazing! Love it!
27. avgust 2016
»Center ni dovolj previden in svoje nevarnosti obdela površno. Zatiskajo si oči pred izdajalci in vohuni, ki se kot pijavke hranijo z njihovimi podatki in informacijami. Organizacija je egoistična, vase zagledana in se ima za več kot je. Izgubljajo se v majhnih napakah in njihova prihodnost je kratka. Tako različni, a kljub temu tako enaki. Vsi imajo isti cilj, isti namen. In vsi se izdajajo za nekaj, kar niso. Imajo se za Varuhe, Iskalce z veliko začetnico in nevede kopljejo lasten grob. Vsi so izdali zaprisego, pa naj bodo vodje ali le možje, ki sledijo ukazom.«
Mogoče pravi Varuhi res niso bili oboroženi z najsodobnejšo tehnologijo in njihove vrste zagotovo niso štele več sto mož, a to ni bilo tisto, kar je zares štelo.
Stoletja so čakali na pravi trenutek, da prikorakajo iz senc in razkrijejo lažnivce, jih kaznujejo. Moški, ki je sedel na glavi okrogle mize, postavljene na sredo razkošne podzemne sobane, je vstal. Z dlanmi se je oprl na leseno mizo, da so mu popokali členki in nadaljeval. »Tudi, če se po nekem čudežu zedinijo, nam niso kos.«
S pestjo je udaril ob mizo, ko so ostali le kimali. »Dvojčici še imata čas. Imamo ju v pesti, ko so ju ostali komaj oplazili s prsti.«
Pogledal je vsakega posebej. »Zdaj je čas, da se končno razkrijemo. Zdaj je čas, da zaključimo, kar so začeli naši dedje in njihovi dedje. Zdaj je naš čas.«
28. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg