Forum
8. SILENA
»Z vama grem.«
Tom me je najprej šokirano pogledal, potem pa bruhnil v smeh. Sara, po drugi strani, me je takoj močno objela in začela okoli skakati kot kakšna najstnica. Tom je medtem očitno ugotovil, da mislim resno, ker me je gledal kot nora. Nekaj je poskušal reči a, ko iz ust ni prišla niti beseda se je raje obrnil proti Sari in v vprašanju privzdignil obrvi. Ona je samo pokimala. »Jup.« Še en poskok. »Ona gre z nama.«
»In kdo je to odločil?!« Glas je bil močan, globok in odseval je mnogo preveč jeze za eno osebo.
Sara se je v trenutku zresnila, a ni izgubila poguma in samozavesti. Bila je odločna. »Jaz.«
Tom se je porogljivo zasmejal. »Ti?!«
Sara je sicer stopila korak nazaj, ko je Tom kar pljunil proti njej, a ramena je še vedno imela vzravnana in gledala je Toma naravnost v oči. »Ja. Jaz.«
Tom je zamahnil po zraku in Sarina glava je rahlo sunila nazaj. V njenih očeh se je zdaj nabiral strah, a drugače je ostala v isti pozi. Ko je videla, da je Tomova roka ostala na pol poti do njenega obraza in se je strah v njenih očeh polegel se je nasmejala. »Ti kar poskusi. Ničesar drugega ne znaš.« Prijela me je za zapestje. Močno. »Jaz in Silena odhajava. Sami.« Zvlekla me je stran od Toma – v smer iz katere sem prišla. Prišli sva do moje prikolice in če ne bi vedela, da je mami v tem času šla k sosedi na njuno 'dozo opravljanja', bi naju takoj zvlekla stran. Dovolj je bilo sporočilo, ki sem ga pustila na svojem zloženem šotoru poleg naslonjača v prikolici. Sara se je naslonila na zadnjo stran prikolice in se sesedla na tla. Rokav dolge temno rdeče obleke, ki jo je nosila ji je zdrsnil do komolca in videla sem modrice, ki so segale vse od zapestja in pod rokav. Nekatere so bile še temno vijolične, druge pa že rumene. Ko je Sara opazila rokav, si ga je hitro popravila, nato pa vstala in si obrisala solze. Glavo je nagnila na stran in tega najbrž sama ni opazila, a zdaj, ko sem bila pozorna sem lahko tudi ravno pod robom obleke, na rami zagledala še eno izmed mnogih modric. »Pridi. Greva.« Pogled mi je begal od modric do njenih oči, ki niso izdajale ničesar, a bila sem tiho. S tal sem vzela bisago z najpomembnejšim in ji sledila.
Hodili sva že nekaj časa in pot ni imela konca – na nek način mi je bil nov potek dneva všeč. Ko se je začelo večeriti, sva na obzorju zagledale rahle obrise mesta, ki so se svetila v sončnem zahodu. Sara mi je namignila in sedli sva v senco, ki jo je metala lipa. Torbo, ki jo je Sara nosila vrženo čez ramo, sem se naučila spoštovati in ko jo je vzela v naročje, so bile moje oči polne pričakovanja. Morda sem to do zdaj videla le dvakrat, a vsakič znova me je očaralo. Prvič sem to videla, ko je iznenada Sara iz svoje torbe privlekla knjige na dan, ko sta s Tomom pridružila karavani. Drugič se je to zgodilo danes, ko sva se prvič ustavili. Takrat je ven privlekla star radio – ne vem od kod ali kako ga je dobila, a tega tukaj redko vidiš.
Nasmejala se je, ko je videla moj obraz in mi pokazala kup blaga, ki ga je potegnila iz torbe. Spet sem v njenih očeh videla tisto iskrico, ki je pokazala, kako mlada je v resnici. »Si za piknik?«
Razgrnili sva odejo in Sara je iz torbe privlekla vse mogoče. Pogostili sva se s čajem, ki je bil tako vroč, da sem si opekla jezik in obe sva se smejali, piškoti, ki sem jih prepoznala kot mamine in so me rahlo užalostili, zato sva jih pospravili nazaj noter, na koncu pa še s kruhom in maslom. Zadnje sem presenetljivo na odejo položila jaz, ne Sara in ob pogledu na maslo je igrivo zaploskala. Kmalu sva imeli polne želodce in čeprav nama je ostalo le še četrt hlebca in piškoti, Sari za to ni bilo mar. Skupaj sva legli na odejo in nekaj časa gledali v zvezde. Videla sem jih veliko več kot ob ognju in Sara je poimenovala prav vsako od njih. Za spanje sem si vzela svojo odejo in legla na drugo stran drevesa.
Zaprla sem oči v obupani želji po spancu in kljub tihim prošnjam me je vase posrkal svet sanj.
-*-
Čeprav, da sem sovražila zaprte prostore, še bolj pa sivino sem se v sobi, kjer sem bila počutila mirno. Ta kraj sem zagotovo poznala, a nikakor se nisem mogla spomniti, od kod. S prsti sem si šla skozi razvozlane lase in si pomela oči. Vedela sem, da se ne bom zbudila zlahka, – nikoli se nisem – a v trenutku teme, ki so ga prinesle dlani na očeh sem upala, da sem bom znašla na odeji, poleg Sare in pod lipo, kjer sem zaspala. Seveda ni bilo tako.
Ko sem jih ponovno odprla, sem še vedno ležala na isti postelji, pod istim stropom. Noge sem dvignila s postelje in pustila, da so se mi vlakna preproge ujela med prste, a gib se mi je zdel prisiljen. Tega sama nikoli ne bi naredila in bil je čisto preveč domač zame, ki sem bila prvič tukaj. Še enkrat sem zaprla oči kot bi si želela, da bi se znašla drugje in spet vekam tega ukaza zagotovo niso poslali moji možgani.
Vstala sem in se napotila proti nečem, kar je bila očitno omara, čeprav sem se upirala v vso voljo, ki sem jo imela. Nisem se več posvečala dogodkom okoli sebe in vso energijo, ki sem jo v sanjah lahko imela posvetila temu, da bi se premaknila – pa četudi bi bil le premik prsta. Medtem sem se v sanjah očitno preoblekla, saj nisem več nosila prevelike črne majice in hlačk, ki sem jih nosila prej, ampak sem na sebi imela preprosto sivo oblekico. Bljak. Če to punco nekoč spoznam v resničnem življenju, ji moram razložiti, da je njen stil grozen. Bila je čisto preveč preprosta in enolična. Siva od začetka do konca, od naramnic do kolen, kjer se je končala. Predstavljala sem si mamo in njen odziv, če bi me kadarkoli videla v tem. Podobo sem odgnala z glave in se posvetila dogajanju okoli sebe. Telo v katerem sem bila se je zdaj obrnilo proti ogledalu na vratih omare in čeprav je razbito – le kaj ji je naredilo ogledalo?! – sem lahko v njem videla podobo. Imela sem-je-karkoli dolge ravne in vranje temne lase in zelene oči v katerih, bi mami poetično pripomnila, je vihrala nevihta. Videla sem, kako sem-je-karkoli zavila z očmi ob pogledu na njen odsev na ogledalu – mogoče pa si le nisva tako različni. Zaloputnila je z vrati omare in se vrgla nazaj na posteljo.
Nekdo je potrkal na vrata. »Gospodična? Gospa vas kliče.«
Dvignila sem-je glavo. »Jon?«
Glas izza vrat je odprl vrata. »Želite gos-«
»Kaia,« ga je popravil glas, ki je bil očitno moj (ali pa vsaj od tega telesa). Potrudila sem si zapomniti ime, preden sem se spet posvetila pogovoru. »Kako je zunaj, Jon?« Nisem prepričana, če je vprašanje bolj presenetilo mene ali njega. Skomignil je. »Nič kaj posebnega, gos-«
»Kaia,« je bil spet prekinjen in ugotovila sem, da mi je bil, kdorkoli si je v tem trenutku z mano delil ali nadzoroval tole telo vedno bolj všeč. Jon se je nasmehnil. »Kaia.« Glas je imel miren, kot da je to debato obdelal že mnogokrat.
Hotela sem še enkrat poskusiti vsaj govoriti s Kaio – kličimo jo Kaia – a nekaj je očitno imelo drugačne načrte. Imela sem občutek, da je sonce, ta tako oddaljena reč na nebu, kar naenkrat na nek nemogoč način bilo znotraj mene in me sprva le rahlo in nežno grel. Potem pa se je začel širiti in videla sem Jona, kako odpira usta in nekaj govori, a besed nisem uspela razločiti. Odneslo me je skozi okno nad posteljo in kot list sem poplesavala v vetru, se s soncem v sebi oddaljevala od okna. Hotela sem kričati in prositi za pomoč. Kogarkoli…
Poskusila sem se umiriti kot mi je ob paničnih napadih govorila mami, a ni pomagalo. Še enkrat sem poskusila.
Vdih.
Vsi udi so me skeleli in imela sem občutek, da se bo koža kar sama odluščila z mene.
Izdih.
Pogledala sem okoli sebe v pričakovanju, da namesto rok najdem le še zoglenele štrclje, a roke so bile še vedno tam – papirnato bele, a vseeno.
Vdih…
Vročina je bila do zdaj že nevzdržna. Kaj ne bi mogla zdaj že zadeti tal? Samo… naj bo konec.
Izd-
-*-
Kar pognalo me je iz postelje. Ozrla sem se okoli in si oddahnila, ko sem pod sabo začutila trdoto. Občutek letenja ni bil tako čudovit, kot sem si ga predstavljala. Zagotovo ne.
Še vedno sem bila v sobi, a nekaj je bilo drugače. Bila je čisto enaka – bele stene, preprosta postelja, zavese (bele, seveda), prazna miza z lesenim stolom pospravljenim ob njo, zraven vrat predalnik in omara, na tleh pa siva preproga. Vse isto. In takrat sem ga zagledala. Čisto poleg postelje v kateri sem ležala je sedel fant. No, ni bil ravno fant, očitno je bil nekaj let starejši od mene, ampak vseeno.
Najbrž je minilo nekaj časa preden si je katerikoli od naju opomogel in ker sama še vedno nisem našla pravih besed, se je prvi oglasil on.
»Kaia…?«
11. avgust 2016
u215194
u215194
ne morem verjet da sem zamudila skoraj 2 nexta -.- kakorkoli... super napisano, kot vedno ^^ Next
11. avgust 2016
neeeeeeeext.waaaaaaw zdej sm prebrala čist use and I am obsesed with this story!!!
11. avgust 2016
V Centru se je odvijal trening. Čeprav je bil videti kot navaden trening, pa je bil nekaj veliko več. Bil je sprejem. Vsak vajenec se je tukaj pomeril s svojim mentorjem in nato so se najboljši izmed najboljših, ki so prisostvovali skozi celoten postopek urjenja in vaj določili, če je vajenec dovolj sposoben, da postane Iskalec in nekega dne mogoče celo mentor. Mož brez imena je v opazovalnici sedel na srednjem stolu in z zanimanjem opazoval priprave. Prav tako je bila v le-te usmerjena vsa pozornost mlajšega moža na njegovi levi. Mož s črnimi, a že rahlo osivelimi lasmi, ki je sedel na desni pa je imel zanimanje v le enega.
Govoril je s svojo gospo in bil je pripravljen na vse, kar mu je naročila. Ni bil edini vohun, ki je uspel priti v Center. Bilo jih je mnogo več. In ko bo čas, ko bo dal znak se bodo pokazali prav vsi. Kot domine bodo šibki Iskalci padli, dokler ne bodo dobili potrebnega.
Ujel je pogled enega izmed vajencev. Za razliko od ostalih v spodnjem prostoru, ki so jih šteli največ dvajset je bil ta mož v zgodnjih tridesetih. A tako je bilo le zato, ker so ga oni postavili tja. Rahlo je pokimal z glavo in to je bilo vse, kar je vajenec mogel vedeti.
Dvoboji so se vrstili po starosti vajencev. Najmlajši so bili prvi in ker so bitke trajale tudi več ur, je najstarejši prišel na vrsto skoraj opolnoči. Vsi so že izgubili upanje vanj in tukaj je bil le še zato, ker lahko odneha šele, ko mu spodleti desetkrat. Zato so se vsi veselili današnjega dneva – bil je njegov deseti dvoboj. A takoj, ko je njegova roka prišla v stik z mentorjevo je zamahnila in namesto, da bi vajenec, kot doslej, pristal na tleh, je tam pristal njegov mentor. Vajenec je svojo nogo postavil svojemu učitelju na goltanec in jo čvrsto zataknil za brado. Imel je popoln nadzor in če bi želel, bi lahko moškega na tleh ubil v manj kot sekundi in le z enim premikom.
Namesto tega je počakal in ko je njegov nasprotnik dokončno obmiroval, preprosto odmaknil nogo in glavo rahlo spustil s čimer je pokazal ponižnost in rahlo opravičilo, čeprav mu za storjeno nikakor ni bilo žal. Mogoče bo pustil kakšno modrico na vratu in eno zagotovo na roki, a poleg tega posledic ni bilo.
Ozrl se je okoli sebe in se nasmehnil ob šokiranih obrazih ostalih. Pogledal je še proti razgledni sobani više in rahlo osivel mož mu je odobravajoče pokimal. Opravil je svoj del. Zdaj je bil na vrsti on.
12. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Nadaljuj cimprej, komaj cakam!!
12. avgust 2016
u215194
u215194
Next ^_^
12. avgust 2016
neeext.komi čakam da vidm kako se bo končalo.
12. avgust 2016
A chapter a day keeps bore away.
13. avgust 2016
9. KAIA
Glava me je bolela. Ne ni me bolela, to je bil malo napačen izraz. Imela pa sem občutek, da je nekomu bilo neskončno dolgčas in se je odločil, da bo trdnost moje lobanje preveril s kladivom. Seveda me je bolela glava!
»Silena? Si v redu?« Prestrašena sem glavo sunkovito obrnila in pogledala čez ramo, od koder je prihajal glas. Osebe nisem dobro videla, a bila je punca in za boljši vpogled sem se obrnila – tokrat s celim telesom. Bila je malo starejša od mene in veke je še vedno imela rahlo zlepljene. Zbudila sem jo. S čim? Obrnila sem se nazaj in noge prižela k prsnemu košu. To se ne more dogajati. Stresala sem z glavo. To nisem jaz. Jaz nisem Silena.
»Hej… Hej, hej, Silena. Umiri se. Silena…« Nisem je poslušala. Nisem je poznala. Jaz. Nisem. Silena. Nisem je videla. Bila je le vrtinec barv, katerih imen nisem poznala. Z dlanmi mi je objela obraz. »Silena. Osredotoči se name. Na moje oči.« S palci mi je obrisala solze, ki so mi tekle po licih. »Me vidiš? Silena? Jaz sem Sara. Saj se spomniš?« Roke sem pritisnila ob stegna in jih poskušala umiriti. Rahlo sem odkimala. V Sarinih očeh se je začel nabirati strah. In obup. Kot da ne bi vedela, kaj naj naredi. Kot da bi za to, kar se je dogajalo krivila sebe. Zakaj bi se? Je ona kriva za to? Poskušala sem se osredotočiti na nekaj, karkoli…
»Poslušaj, Silena. Poslušaj moj glas. Me slišiš?« Prikimala sem. »Če te spustim, boš nehala udarjati ob drevo?« Še enkrat sem ponovila prejšnjo gesto. »Takoj bom nazaj. Samo povoje vzamem.« Še enkrat sem pokimala, čeprav nisem razumela, zakaj je potrebovala povoje. Ko se je s pisanimi trakovi, ki so najbrž bili povoji, vrnila na mojo stran drevesa se je opotekla in skoraj padla. Sedla je nasproti mene in mi glavo potisnila rahlo naprej. S prstom je potipala hrbtno stran moje glave in se skremžila. Jaz nisem čutila ničesar. Vzela je enega izmed trakov – kaj bi dala za barvico takšne barve – in ga začela ovijati okoli moje glave. Ko je končala se je zadovoljno nasmehnila in z dlanmi udarila po svojih stegnih. »Takole.« Zresnila se je. »Kaj, ko bi mi povedala, kaj se je zgodilo?« Solze so mi začele kar liti iz oči in Sara me je razumela. Rekla ni ničesar več, samo objela me je. Nekje na sredi tega objema sem se začela smejati – čisto neprimerno in brez razloga – in Sara me je tako prestrašeno pogledala, da se sploh nisem mogla ustaviti. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak ta postopek se je ponovil še nekajkrat, dokler sem bila čisto prisebna.
»Jaz nisem Silena.« Sara, ki je nekje vmes obupala nad mano in se lotila čudovito zelenega jabolka, je zdaj dvignila pogled. »Huh?« Najbrž bi rekla, kaj več, a to je bilo s polnimi usti očitno težko. Ponovila sem. »Jaz nisem Silena. Moje ime je Kaia in ne vem, kako sem se znašla tu.« Jabolko ji je zletelo z ust. V pozdrav mi je ponudila roko. »Pozdravljena. Moje ime je Mila in to zagotovo ni moje telo.« Že sem hotela sprejeti roko, ko sem ugotovila, da ni mislila resno. Ob njenem nastopu sem, čeprav z zamudo, bruhnila v smeh.
Bil je dober občutek. Po tolikih letih, ko sem bila zaprta v enem samem prostoru, po tolikih letih prenašanja mame, ki me je hotela spremeniti v popolno lutko iz izložbe in očeta, ki mu ni bilo mar, po tolikih letih samote. Po tolikih letih sem bila končno zunaj, svobodna na svežem zraku. Zaprla sem oči, za nekaj časa pozabila na vso zmedo in le globoko vdihnila. Preden sem slišala Saro, kako se nerodno prestopa je minilo kar nekaj časa v tišini in zato sem ji bila hvaležna. »Torej…?« Počasi sem odprla oči in pogledala proti Sari. Sonce je bilo zdaj točno za njo in pogledati sem morala stran. Sara, ki se je še vedno prestopala z noge na nogo me je pogledala in nisem je rabila videti, da bi to vedela. Čutila sem njen pogled, kako vrta vame in poskuša ugotoviti, ali se šalim.
Vstala sem in zdaj sem jaz bila tista, ki je iztegnila roko. »Začniva znova.« Sara si je očitno oddahnila in sprejela ponujeno roko, a kljub temu sem v njenem odzivu videla obotavljanje. »Hvala,« pokazala sem na glavo, »Za povoj, mislim.« Sara se je nasmehnila in videla sem, da se je še kanček bolj sprostila. »Oh, ni problema. Samo obljubi, da si ne boš več poskušala razbiti lobanje na deblu.« Začudeno sem jo pogledala in se ozrla na mesto, kjer sem bila prej naslonjena na drevo. Kri se je že začela strjevati, a bilo je je veliko. Opravičujoče sem jo pogledala. »Ups…?«
13. avgust 2016
Next, odlično je.
Perfekcija in unikatnost od glave do repa!
13. avgust 2016
10. SILENA
Nisem vedela, kako naj mu odgovorim. Bila je možnost, da povem resnico – kot, da mi bo verjel. Lahko bi se pretvarjala, da sem Kaia – dokaj nemogoče, glede na dejstvo, da niti njegovega imena nisem vedela. Zato sem naredila edino, kar mi je preostalo. Poskusila sem pridobiti čas.
No, ni bilo tako težko kot zveni. Roke so mi še vedno gorele, nog pa od mraza sploh nisem čutila. Čudno je bilo, da me tega, kar se mi je ravno zgodilo, sploh ni bilo strah. V bistvu sem imela občutek, kot da sem si skoraj želela nekaj takega. Še bolj me je zmrazilo in vročina v rokah je izginila. Začutila sem, ko mi je spodnja ustnica začela drgetati. Leo je hitro vzel odejo, s katero je bil pokrit in jo pogrnil čezme. Skoraj stekel je skozi vrata. »Takoj bom nazaj, samo…« Zadnjega dela nisem ujela, ko je stekel po stopnicah. Pogreznila sem se še globlje med odeje in blazine in se zazrla v steno. Ni mi bilo jasno, kako sem se znašla tukaj in še manj, kako se bom vrnila.
Ko se je fant vrnil in mi v roke potisnil skodelico vročega čaja sem izdavila prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet. »Kje je Jon?« Bilo je neumno, a to je bila edina stvar, ki sem jo glede življenja v katerega sem vdrla, vedela. Fant je izbuljil oči. »Mama… mama ga je odpustila pred kakšnim tednom.« Ni spraševal, zakaj me to zanima. Nekaj časa sva proučevala drug drugega. Spomnila sem se slike, ki sem jo v sanjah videla v ogledalu. Fant je bil nekaj let starejši in imel je temno rjave lase, ne črne. Oči so bila popolnoma iste. Rekla bi, da je bil to njen brat.
»Kaia? Si v redu?« Prej ali slej mu bom morala povedati resnico. Srknila sem vroč čaj in preklela, ko sem si na njem opekla ustnico. Odkimala sem in si še vedno grizla opečeno ustnico. »Moje ime je Silena.« Čeljust mu je skoraj padla z obraza. »Glej, moraš razumeti. Ne vem, kaj se je zgodilo. V nekem trenutku sem skupaj s Saro spala pod drevesom in zdaj sem tu. V telesu tvoje sestre, če pravilno sklepam.« Ignorirala sem njegov obraz, ki je bil še vedno v isti poziciji. »Oh, kje so moje manire. Še tvojega imena ne poznam in že ti razlagam nemogoče. Skodelico s čajem sem odložila v svoje naročje in za trenutek poskušala prezreti hlad. »Jaz sem Silena. Ti?«
»Umm…« Pomel si je roke. Potrudila sem se mu ponuditi čim bolj razumevajoč pogled, čeprav v novem telesu nisem bila prepričana, če bo bil videti tako, kot sem ga bila vajena. »Leo.« Pogledal me je v oči. »Moje ime je Leo.« Nehal si je meti roke in napetost v zraku je rahlo popustila. Mogoče mi bo celo verjel. Karkoli se bo zgodilo, trenutek v katerem sva bila ujeta, je bil pretirano zmeden. Poskusila sem začeti pogovor. »Hvala. Glava me je začenjala boleti od tega, da sem te klicala 'njen brat' in 'fant pred mano'.« Leo se je nerodno zasmejal. Spet je začel proučevati svoje prste. Vedela sem, da mu moram dati čas – konec koncev sem ga tudi sama potrebovala.
Vzelo je čas, a Leo je s časom spregovoril. »Torej… umm… kaj natančno se je zgodilo?« Zasmejala sem se. »Nimam blage.« Lahko bi se spomnila česa boljšega, a zdelo se mi je najbolj, da mu povem po resnici. Z lažmi bi nastal le še večji kaos.
Leo je v razumevanj pokimal. Očitno je bil to edino, kar je imel reči, saj se je soba spet potopila v tišino. Pustila sem ga. Takrat pa sem v glavi zagledala sliko. Nisem bila prepričana, a zdelo se mi je, da je bil spomin. Spomin, ki zagotovo ni bil moj. »Mogoče je bolje, če starša ne vesta za to.« Roke sem položila na še vedno toplo skodelico v mojem naročju in pokimala Leu. »Mogoče je tako res najbolje.«
»Saj ni veliko za vedeti. Sovražiš ju… Starša, mislim,« privzdignila sem pogled in ujela Leovega. »Ko ju spoznaš boš razumela. Mislim, da tega dela ne bo težko hliniti,« pogledal je proti oknu. »Bližajoče praznovanje, ki ti ga pripravljajo in vse druge tradicije ob njem. To je nekaj drugega.«
14. avgust 2016
Next, it's amazing!
14. avgust 2016
Se strinjam z RavenGirl. Next!
15. avgust 2016
Glad you like it.
15. avgust 2016
Moški je na sestanku ostal neopazen, čeprav so ljudje govorili, da je to z njegovim videzom nemogoče. A gospa v belem je poskrbela za to. Sam zase ne bi rekel, da sta bila ravno partnerja, a on je bil tisti, ki je na njena vrata pripeljal mnogo sposobnih in nadarjenih rekrutov, hkrati pa je, ko je bilo potrebno od nje odvrnil odvečno pozornost. Zadnje za človeka kot je bil on ni bilo prezahtevno.
Nasmehnil se je. Svoja sredstva je zagotovo dobro vložil. Medtem ko se je Center že več desetletij - kaj desetletij, stoletij! ubadal z iskanjem dvojčic jih je Organizacija odkrila po manj kot treh letih odprav. Sicer je res, da so se z nemarnim zakrivanjem sled izdali Centru, ki je bil tudi sam zdaj bolj pozoren, a to je bila le manjši spodrsljaj za katerega je bilo že poskrbljeno.
Od nujno sklicanega sestanka v Centru je minil manj kot teden dni, ko je že dobil poročilo o napredku. Vsi njihovi ljudje v Centru so bili opozorjeni na situacijo in čakajo, v pripravljenosti. Najbolj pa ga je razveselila druga novica. Zgodilo se je prav tako, kot so pričakovali. Vedel je, kakšno zmedo bo dogodek prinesel s sabo in tudi čas jim bo v korist.
Kot otrok, ki je ravnokar dobil dobro zaslužen bombon se je zadovoljno nasmehnil, ko se je vrnil k branju dnevnega časopisa.
15. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Nimam komentarja, res ne Next
15. avgust 2016
Next, popolno je.
15. avgust 2016
11. KAIA
Pod drevesom sva presedeli celo dopoldne. Sara mi je nekajkrat v roke potisnila jabolko ali kos kruha in jaz sem ga ubogljivo in z robotskimi gibi pojedla. Govorili sva in govorili in minilo je več ur, da sva končno izmenjali vsaka svojo zgodbo. Povedala mi je o njej in Tomu in času, ki sta ga preživela v Silenini karavani. Med razlaganjem se je popolnoma vživela v zgodbo in po zraku mahala v rokami.
Sedeli sva na njeni odeji – moja je bila malo krvava – in Sara mi je v roke potisnila torbo. »Tale je tvoja. Zloži svojo odejo. Na pot morava.« Všeč mi je bila njena odločnost in niti za trenutek ni podvomila v najin preprost in lukenj poln načrt. Iti po cesti. Se ustavljati čez noč. Odkrivati nove stvari. Pozabiti. Sicer nisem bila prepričana, kaj je mislila z zadnjo točko plana, a nisem se preveč ubadala s tem. Če ne drugega, bom sama našla pot, da se vrnem nazaj v svoje telo. Želela sem spet videti Lea. In tla pokriti z novo preprogo, dodati novo risbo. A želja po vrnitvi je tiho izginjala. Tukaj, kjer sem bila mi je bilo všeč. Bilo je bolje kot prej. Seveda, Lea ni bilo tukaj, ampak vedno se mora zgoditi nekaj slabega - drugače bi se ena stran tehnice prevesila.
Hitro sem vstala in odejo, skupaj z vsem, kar je bilo na njej stlačila v torbo. »Kam pa greva?« Sara, ki je zdaj poskušala splezati na drevo in si medtem strgala rokav obleke, ki jo je nosila se je nasmehnila in skočila z veje. »Naprej. Do roba sveta in čez.« Zavrtela se je in nabrana rdeča obleka je zaplesala okoli nje. Sama sem imela na sebi hlače z naramnicami in belo majico, polno sledi različnih barv. Bila mi je več številk prevelika, a v njej sem se počutila čudno udobno. V primerjavi z vsemi sivimi majicami, črnimi hlačami in belim oblekam, ki jih je bila moja omara polna, je bila majica preprosta in barvita.
Na ramo sem si vrgla torbo in stopila k njej. Kot kakšen gospod sem ji ponudila komolec in ona ga je v smehu sprejela.
»Mesto je nedaleč od tu. Še dan in pol hoje mogoče…?« Večer se je bližal in Sara se je ustavila ob križišču. »Malo stran od ceste.« Za trenutek je pomolčala in potem nadaljevala. Sama sebi je pokimala. »Ja. Tako bo najbolje.« Zato sva se odpravili sto metrov od ceste, na rob gozda in se pod drevesi usedli na tla. Z roko je pokazala na oddaljene griče v smeri, od koder sva prišli. »Tam sva začeli.« Odobravajoče si je prikimala. »Daleč sva prišli.« Še nekaj časa je gledala v obzorje, potem pa se v nekem trenutku prebudila iz sanjarjenja in iz svoje torbe vzela kupček kart. »Znaš igrati?« Sama sem le zmedeno odkimala. »Kako? Vsak jo zna,« besede so ji ušle iz ust in takoj, ko jih je izgovorila si je usta pokrila z dlanjo. »Oprosti, Kaia. Pozabila sem, da nisi od tu.«
»Težko se navadiš. Saj te razumem,« hitro sem ji namenila nasmešek, čeprav nisem bila v volji za smejanje. Pokazala sem na karte. »Me naučiš?«
Sara je navdušeno pokimala. Očitno je tako kot jaz, samo iskala nekaj, kar bi ji misli odvrnilo od trenutne situacije. Karte je začela razporejati pred seboj. »Imaš pet vrst kart. Vse so enake,« pokazala je na pet kupčkov, ki zdaj stali med nama. Iz vsakega je vzela eno karto in jih položila pred mano, da bi jih lahko primerjala. Bile so identične. »Karkoli narediš. Ne pozabi iz katerega kupčka si vzela katero karto,« zvito se mi je nasmehnila. »Vse je v gledanju.«
Ni važno, kaj sem naredila, Sara je vedno zmagala. Igra je bila preprosta, dokler se je nisi poskusil igrati. Vlekel si karte. Nikoli iz istega kupa dvakrat zapored. In ko nisi več vedel, od kod si vzel ostale karte is izgubil. Uspelo mi je vse do sedemnajste karte, a potem sem se vedno zmedla in se predala. Sari je uspelo do trideset in ko sem jo enkrat obtožila goljufanja, se je le nasmehnila in karte razporedila na svoje kupčke. Lahko bi rekla, da se pretvarja, a nosila se je tako ponosno in samozavestno, da nisem mogla verjeti, da je bila le igra. Ko me je že devetič premagala, pa nisem mogla več. »Ne verjamem ti! Saj se samo pretvarjaš!«
Sara je bruhnila v smeh. »Dolgo si zdržala!« Pogledala me je in ko je videla, da sem čisto resna je le še enkrat bruhnila v smeh. »Rekla bi, da boš ugotovila prej,« je povedala med smehom.
Meni ni bilo smešno. Čemerno sem se ulegla na svojo mehko, a krvavo odejo in zaprla oči, medtem ko se je Sara še vedno smejala kot otrok.
16. avgust 2016
Vau! Odlično je.
Čisto sem paf! *-*
En debel, masten Next!
16. avgust 2016
Next odlično pišeš
16. avgust 2016
Zgodnji Next. Ali pa pozni. Kakor pač gledaš.
16. avgust 2016
12. SILENA
»Če sem prav razumela moram torej v roku enega tedna, ko imam rojstni dan, znati vse običaje in uradne govore, ki se jih je Kaia učila zadnje leto. Poznati moram vsakega gosta, ki ga bom prvič videla. Ne smem omenjati nobenih barv ali kakršnih koli drugih besed, s katerimi sem odraščala. Je to vse?«
Leo je dvignil prst v zrak. »Kaia govorov ni niti pogledala in potrdila vabil je najbrž zažgala, kar nama bo še otežilo zadevo. Glede barv in teh zadev pa ja, prav imaš.« Popraskal se je po vratu, kot da razmišlja in nato zadovoljno pokimal. »Ja. To je vse.«
Zavila sem z očmi. Takrat pa mi je prišlo na pamet nekaj, na kar sem prej čisto pozabila. »Kje pa so tvoji starši? Mislim, ko ti omedli hči po navadi ostaneš ob njej. Ali pa vsaj blizu.«
Skomignil je. »Dobrodošla pri nas.«
Obnemela sem. Nisem vedela, kaj naj rečem. Četudi sva se do zdaj kar ujela, je med nama v trenutku zrasla vrzel. Slika me je zadela v trenutku in še močneje kot nazadnje. To se je zdaj zgodilo že tretjič v eni uri. Morala sem mu povedati. Mislim, vedela sem, da to ni moja stvar za deliti, – saj spomin sploh ni bil moj – a tudi skrivati ga nisem mogla večno.
Želela sem mu povedati. Res sem mu.
»Ne smeš ju kriviti,« od nekod je Leu ravno v trenutku, ko sem zbrala dovolj poguma, da bi mu pokazala zaklad skrit pod preprogo, prišla ideja, da mora svoje starše braniti. »Oče je prezaposlen. Težko se je prebil do tja, kjer je zdaj in služba je bila zanj vedno na drugem mestu. Mama pa ima dovolj težav.«
Zaprla sem usta, ko sem ugotovila, da mi čeljust še vedno visi v zraku in pogledala Lea. Čeprav sem lahko videla žalost v očeh, sem vedela, da misli čisto resno. Nekje globoko v sebi je poznal resnico, a ni se še bil pripravljen soočiti z njo. Pokimala sem.
Opazovala sem poteze njegovega obraza. Videla sem napete, v tanko črto stisnjene ustnice. Videla sem njegove napete oči, ki so opazovale vsak moj gib. Videla sem njegove neurejene lase, ki so bili eni izmed redkih pokazateljev njegove prave starosti. Videla sem junaka iz svojih zgodb.
V Leu sem našla vse. Izgubljenega fanta, ki tava po gozdu. Postavnega princa, ki je bil na svojem neukročenem črnem konju drugačen od ostalih. Starega moža, ki je ob prašni cesti opazoval in govoril zgodbe, ki so bile zaprašene v spominu drugih. Skrbečega očeta, ki ga nikoli nisem imela.
In takrat sem vedela, kaj moram narediti. Vrgla sem se na tla in se ujela na kolena in komolce. Nisem se obotavljala in začela sem iskati konec preproge. Leo, ki je vse skupaj le začudeno opazoval s stola ob postelji mi ni bil v pomoč. Predelala sem pol sobe, konca pa še vedno nikjer. Zaprla sem oči in si poskušala priklicati sliko sobe v spominu. Bil je tam. Čisto poleg okna sem videla Kaino podobo, kako izpod postelje vleče že dodobra obdelan konec preproge. Odprla sem oči in se po vseh štirih splazila do postelje ob oknu. Iz pod noge postelje sem z nohti zvlekla konec preproge in počasi začela razkrivati tla pod njo. Ko sem zagledala robove prvih zdelanih listov, se nisem prav nič več menila za zlomljen noht in vsa siva vlakna pod ostalimi nohti. Nadaljevala sem hitreje kot prej in ko je Leo opazil, s čim so pokrita tla, je tudi on začel vleči preprogo na stran.
Zajela sem sabo. Desetine risb ena na drugi. Vsaka je bila drugačna, večina črno belih, nekatere pa deloma okrašene z rdečo. Vmes je bil, čeprav poredko, kakšen list tudi popisan. Risbe so se nadaljevale tudi v tisti kot sobe, ki je bil še vedno pokrit z odejo. Besede so obvisele v zraku.
Bilo je čudovito.
Pogledala sem Lea. Oči so mu begale od mene in nazaj na tla. Zdelo se je, kot da je iskal nekaj, kar bi me povezalo z porisanimi listi na tleh. Ne. Iskal je nekaj, kar bi Kaio povezalo s tem. A še bolj je poskušal najti dokaz, da je vse to resnično. Roko sem mu položila na ramo. »Saj bova nekaj ugotovila. Uspelo nama bo. Skupaj.«
16. avgust 2016
Ponavljamerfekcija in unikatnost od glave do repa!
Next The other worlda je trenutno najpomembnejša stvar na tem planetu.
17. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Wiiiiii neext hitro
17. avgust 2016
Govorice o njegovem dvoboju so se hitro razširile in skoraj hkrati z njimi tudi govorice o novi najdbi. Od resnice je v zgodbah, ki so zdaj razsajale po Centru ostalo le malo. Čeprav je bil nov in je delo Iskalcev končno imelo smisel in cilj, dvoma med zdaj svoje vrste ni bilo težko raztrositi. No, sicer ni bilo vse njegovo delo, a vse skupaj je bilo učinkovito. V le štirih dneh ni bilo Iskalca, ki ne bi dvomil v delovanje Centra.
Rahlo se je nasmehnil in se vrnil nazaj k treningu. Četudi je bil zdaj med boljšimi, je bil prepričan, da bi lahko, če bi se mu zahotelo, z zavezanimi očmi pokončal vse v tem prostoru. Misel o patetičnih in slabo izurjenih vojakih, ki so se imenovali Iskalci ga je vedrila.
Mogoče je kot otrok v njih videl junake in hotel postati eden izmed njih, a to se je s starostjo spremenilo. Mogoče ne takoj – še vedno je dolga leta sanjaril in se igral z akcijskimi figuricami, ko nihče ni gledal, ko pa je prišel čas, je bila njegova gospa tam in odprla mu je oči. Pokazala mu je boljšo pot in ga vodila po njej.
Zdaj je napočil čas, da ji uslugo povrne.
18. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Next!!!!!
18. avgust 2016
Perfekcija in unikatnost od glave do repa!
Next, zmešalo se mi bo od pričakovanj!
18. avgust 2016
Next.res je perfektna zgodbica.
18. avgust 2016
13. KAIA
Vse življenje sem si želela iz škatle, ki naj bi jo klicala dom. In zdaj sem bila tukaj. Svobodna. Lahko sem šla kamorkoli, kadarkoli. Ni se zdelo prav.
Še enkrat sem pogledala spečo Saro in previdno, da je ne bi zbudila, vzela karte, ki mi jih je pokazala prejšnji večer. Odejo sem zmečkala v torbo in vzela kruh ter sadje iz njene. Zavezala sem si prevelike čevlje in si ogrnila jopico, ki sem jo našla v svoji bisagi. Pripravljena sem bila. Na vse, kar me je čakalo, pa čeprav nisem o tem svetu vedela nič. Odgnala sem pomisleke. Pripravljena sem. Na dogodivščino svojega življenja.
Pogledala sem karte v svoji roki. Zavila sem z očmi, nisem vedela, kaj me je prijelo, da sem jih vzela. Vrnila sem jih na odejo, od koder sem jih vzela. Nasmehnila sem se ob pogledu na Saro. Billa je tako mirna.
Odpravila sem se na pot. Stran od vsega. Na samo, da končno najdem, kar že dolgo iščem. Križišča nisem bila vesela. Tri različne poti – dve preveč. Zaprla sem oči in šla na slepo. Bom že nekam prišla. A po nekaj korakih sem se ustavila in se vrnila na moje prejšnje mesto. Sedla sem, kar na sredo ceste in pogledala okoli sebe.
Nekdo je prihajal proti meni. Nisem se ozrla. »Hej, punca,« bila je Sara. Pogledala sem proti njej; ne v oči. »Zakaj si tu?« Sara se je objela čez kolena. »Nisi vzela vsega,« njen glas je bil miren in topel. V njem ni bilo znakov jeze ali razočaranja. »In bala sem se, da bi se izgubila,« ob tem sem se nasmehnila. Pokazala sem na križišče pred sabo. »Nisem rabila dolgo.«
In potem sva sedeli.
Čez nekaj časa je za nama pripeljal voz. »Umaknita se s ceste, otroka. Hej!« Ostali sva tam. In sedeli.
Ko je Sari tišina začela iti na živce mi je povedala zgodbo. Spominjala me je na Lea. Včasih je zapela. Takrat me ni spominjala na nikogar znanega. Prvič sem koga slišala peti. A še vedno se nisva odmaknili s sredine poti, kjer sva sedeli.
Začelo se je temniti. Sama sem se zdaj že nekaj časa ubadala z robovi obleke in razmišljala o stvareh, ki sem jih že naslednji trenutek pozabila, Sara pa je poleg mene grizla nohte. Za trenutek se je ustavila. Tišina. »Mogoče bi morali…« Pogledala sem jo in čakala, da nadaljuje. Zamahnila je z roko. »Pozabi.« Z dlanmi se je oprla ob tla in me pogledala. »Kaj gledaš?« Vprašanje me je zmedlo. Nisem bila prepričana, kaj sem sploh počela. Skomignila sem z rameni. »V nebo.« Ozrla sem se navzgor. »Drugačno je kot pri nas.« S prstom sem pokazala na zvezdo naravnost nad mano. Bila je najsvetlejša in če si dobro pogledal, si lahko, čisto ob njej, videl še nekaj manjših. »Katera zvezda je to?« Sara je s pogledom sledila mojemu prstu in se nasmehnila, ko so njene oči dosegle cilj.
»Kličemo jo velika mama. Ne vem, kdo je začel s tem imenom, a prijelo se je.« Zdaj je slonela na komolcih in lasje so ji popadali na hrbet. »Pred kompasom in ko so bile ceste še slabe, neurejene, so se popotniki ravnali po njej. Nekateri pravijo, da te popelje kamorkoli hočeš,« skomignila je z rameni. »Vsak ima svoj razlog, da jo kliče tako.« Sara je obnemela in se zagledala v zvezdo.
»In kaj je tvoj razlog?«
Najprej je molčala kot, da mi noče odgovoriti in se sama s sabo prepira, če bi mi povedala ali ne, a potem je spustila ramena v znaku predaje in začela.
»Moje življenje je bilo dolgočasno. Starša sta se posvetila obrtniški delavnici in želela, da nadaljujem, kar naj bi nekoč postala družinska zapuščina. Vedno sta bila videti tako resna pri tem in nisem ju želela razočarati. Učila sem se najprej pri mami in potem pri očetu. Želela sem se najti, ju razumeti, živeti kot sta si zadala onadva. Nikakor ju nisem razumela. Že kot otrok sem ponoči splezala skozi okno in hodila po vasi. V temi je bilo vse drugače. Na koncu sem se vsakič ulegla na polje ob koncu vasice in gledala v nebo. Takrat sem jo prvič videla. Naslednji dan sem očeta pobarala po zgodbi in imenu svetle luči, najsvetlejše poleg lune. Nasmejal se mi je in odkimal. 'Pravljice so za otroke.' Spomnim se, kako mi je razmršil kratke lase. 'Ti pa to nisi več.' Zgodbo o veliki zvezdi mi je povedala starka, ki je takrat živela poleg nas, a njeno pripovedovanje je bilo monotono in starost ji je načela spomin. Bila sem tvojih let, ko sem opolnoči kot vedno pobegnila skozi okno le, da se takrat nisem vrnila. Hodila sem po svetu in iskala resnico o zvezdi, ki me je spravila od doma. Zbirala sem legende z vseh koncev poti in niti enkrat nisem slišala enake.«
Brez nadaljnjih besed je Sara vstala in se odpravila proti drevesu, pod katerim sva spali prejšnjo noč. Videla sem, kako je nekaj iskala v svoji torbi in ko je našla, je na plan potegnila predmet pravokotne oblike. Lahkotno je priskakala k meni in se vrgla na tla poleg mene. Takrat sem v njenih rokah zagledala zvezek.
Imel je rjave platnice in bil je dodobra obdelan. Listi so viseli z njega na vseh straneh in lahko si opazil, da so na robovih začeli razpadati. Odprla ga je in videla sem popolnoma popisane strani. Nekateri odstavki so bili napisani z drugačno barvo kot drugi, nekateri celo večkrat podčrtani. Listi so bili vmes prišiti zraven in videla sem sukance različnih barv. Sara ga je previdno položila med noge, ko se je spet namestila na prašno cesto poleg mene.
»Našla sem toliko o njej. Lahko bi rekla, da se po petih letih iskanja mogoče končno bližam resnici. Ne samo, da sem spoznala povesti, na katere prej niti pomislila ne bi, izvedela sem toliko novih stvari, ki mi jih moja rojstna vas ni mogla ponuditi. Smešno je, koliko mi pomeni vroča gmota, ki se je nikoli niti dotakniti ne bi mogla. Velika mama mi je rešila življenje. Mogoče ne dobesedno, kot bi si človek predstavljal, a brez nje ne bi bila to, kar sem.«
Pogledala me je. »Oprosti za nakladanje. Upam, da je bilo v tem, kar sem povedala vsaj malo smisla.«
»Več kot malo,« sem rekla in jo objela.
19. avgust 2016
14. SILENA
»Kaj praviš?« Pogledala sem obleko, ki sem jo nosila in se obrnila pred ogledalom. Na toliko načinov me je spominjala na obleko, ki sem jo pomerjala z mamo ravno preden je Jakob umrl, čeprav je bila tako drugačna. Segala mi je le čez kolena in bila je polna raznih volančkov in dodatkov, ki sem jih videla prvič v življenju, povrh vsega pa je bila še črna.
Kaiina mama me je prijela za ramena. Na vprašanje, ki ga je postavila malo prej, si je odgovorila sama, preden sem sploh prišla do besede. »Čudovita je.«
Leo je imel prav. Nihče ni opazil razlike v mojem obnašanju. No, saj sem se trudila biti podobna Kaii in upoštevala sem vse, kar mi je Leo povedal. A niti najmanj čudno me nista pogledala, ko sem kaj naredila popolnoma drugače in je Leo skrivoma v strahu otresal z glavo. Tako sva ugotovila, da ne rabiva skrbeti glede staršev in Leo je tako včeraj odšel. Ko sem ga v strahu, da se bo kaj zalomilo, stisnila za roko mi je obljubil, da se vrne takoj, ko se bo lahko, a mora nekaj nujno postoriti. Ni mi povedal, kaj.
Tako sem zdaj stala pred ogledalom v preveč načičkani obleki, obdana z bucikami in dvema šiviljama, ki sta paranoično skakali okoli mene. Da na mamo, ki je vse skupaj z zaigranim navdušenjem opazovala, naslonjena na podboj vrat.
Nisem mogla biti tiho. Če ne drugo, se lahko izgovorim na to, da tudi Kaia ne bi bila. »Ne vem, no…«
Mama se je zarežala. Bil je histeričen, piskajoč smeh, ki bi ga prej pričakovala od umirajoče živali, kot pa uglajene ženske. »Utihni že. Obleka je popolna bolj kot boš ti kdajkoli.« Z roko je odslovila šivilji in stopila korak bližje. Visoke pete, ki jih je nosila so grozeče odmevale po parketu »Ta slovesnost je pomembna. Ni važno, če je ne želiš imeti. Nihče se ne ozira nate. Imela jo boš in naredila boš, kar ti bo rečeno. Tako je. In pika.«
Poskusila sem jo ignorirati in molila k Leu, da se čim prej vrne.
Prišel je zvečer. Bil je očitno boljše volje kot takrat, ko je odšel. Potrkal je na vrata Kaiine sobe in jih odprl. »Preživela?« Oddahnila sem si, ko v sobo ni stopila mama z še enim odvečnim poskušanjem – tudi, če mi ne bi bilo všeč je bilo njej in to je zadostovalo. Ko je Leo prišel bližje sem se vrgla na posteljo. »Komaj.«
Prezrl je moj odgovor in me za roko povlekel na noge »Pridi, lenoba. Nekaj ti moram pokazati.« Malo sem se mu upirala in godrnjala, ko se je le dalo, on se pa je ob mojem odzivu smejal, čeprav se je poskušal zadržati. Odprl je okno. »Prideš?« Stopil je na okensko polico. Še vedno me je držal za roko in zdaj sem bila jaz tista, ki ga je začela vleči. »Kaj si nor? Pridi nazaj noter!« Spustil je mojo roko in se oprijel nečesa nad oknom. »Daj no, Silena. S Kaio sva to počela skoraj vsakič, ko sem prišel.« Približala sem se oknu, da bi videla, o čem govori in zagledala lestev. Bila je iz vrvi in zagotovo ni bila videti varna, a oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da Leo ne namerava skočiti.
Ko je začel plezati sem še sama stopila na okensko polico, da bi mu sledila. Lestev je bila kratka, a kljub temu sem, da sem prišla do strehe, porabila kar nekaj časa. Ko sem se oprijela roba vrha mi je Leo pomagal, da sem se dvignila čezenj in oba sva zletela po tleh. Rabila sva čas, da sva se umirila in ko sva končno sedela en ob drugem, sem se ozrla okoli.
Ni bilo, kaj posebnega. Bila sva na betonski strehi kvadratne oblike. V enem kotu so bil različne antene in poleg njih je bila železna loputa, ki je najbrž vodila v notranjost stolpnice. »…To je najbližje česar sem se lahko domislil.« Pogledala sem proti Leu. Očitno je nekaj govoril, jaz pa sem ga med opazovanjem preslišala. »Kaj?« Nasmehnil se je in se zagledal čez rob.
»Sam sem bil vedno bolj miren. A Kaia… Ona je vedno želela iz življenja izžeti čim več. Ko sem po petnajstem letu odšel, se je sesula. Bila je sama in sovražila je vse okoli sebe. Starše, stanovanje, sivino. Vedno, ko sem imel čas, sem jo obiskal. Pripovedoval sem ji zgodbe in ji opisoval svet zunaj. Ni ji bilo dovolj. Enkrat je poskusila pobegniti. Ujeli so jo in priskrbeli Jona, da je bil tam vedno nekdo, ki jo je lahko nadzoroval. Ko se je vse umirilo in sem jo spet lahko obiskal sem jo odpeljal sem. Lestev sem že prej nastavil in vedel sem, da ni isto kot, če lahko hodiš po mestu, a bilo je najbližje, kar sem lahko naredil. Bilo je najbližje svobodi.«
Naslednji del je zamrmral sam pri sebi in vedela sem, da mi ni bilo namenjeno, da ga slišim. »Bilo je najbližje nečemu, česar še sam ne poznam.«
20. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg