Next
06. avgust 2016
u214480
u214480
Next
07. avgust 2016
5. KAIA
Leo je rekel, da bo ostal na kosilu in kljub temu, da je bil tam, je bila to prava muka. Enolično, kot vedno. Zelenjava ločena od priloge, priloga ločena od mesa in meso, oh seveda, meso ločeno od zelenjave. Mama je nakladala o svečanosti, ki jo pripravlja zame in oče je razmetaval hrano po krožniku namesto, da bi jo dal v usta. Nikomur ni bilo všeč, biti skupaj.
»… Kaia?« Bila je mama.
Dvignila sem pogled s korenja, v katerega sem se poglobila. »Huh?«
»Govorili smo o tvojem rojstnem dnevu in sprejemu.« Zavila sem z očmi. »Oh, to…« Obleka, ki jo boš nosila je čudovita, kajne? In prostor…« Z desno dlanjo je prekrila Leovo, z levo roko pa zakrilila po zraku. »Prostor bo še večji kot je bil za tvoje praznovanje, Leo.« Govorila je še naprej, a svojo pozornost sem spet namenila svojemu krožniku – grahu bolj natančno. Mama je mahala po zraku in čisto navdušeno razlagala vse majhne podrobnosti, ki niso nobenega zanimale. Čudno, da se sploh trudi, ko pa ji sploh ni mar zame. Skomignila sem z rameni, bolj sama zase kot kaj drugega in z mize pobrala umazane krožnike. Odnesla sem jih v korito in ostanke spustila v luknjo. Ko sem bila majhna sem enkrat poskusila splezati skoznjo, da bi videla, kaj je na drugi strani. Zataknila sem se in dve uri so potrebovali, da so me spravili ven. Mama je bila tako razjarjena, da me je – presenečenje! – kaznovala in zaklenila v sobo.
Še vedno je govorila. Slišala sem njen strupen glas, kako navdušeno razlaga o… mislim, da o gostih? Nisem imela pojma, komu pripadajo imena, ki jih je naštevala – kako naj bi?
Nekaj je zaropotalo. Zvok je bil rezek in skozi vse moje nesmiselne misli je prodrl naravnost v možgane. Ozrla sem se k viru in videla kup stvari, ki jih nisem mogla razvrstiti. Bil je Leo. Stal je ob mizi, čisto rdeč v obraz in grdo zrl v nekaj. Ne, čakaj, nekoga. Oh, groza, kaj je narobe z mojo glavo! Iskala sem razumevanje, a očetov obraz je bil prav toliko presenečen kot moj. Ozrla sem se proti mami in šele takrat zagledala današnjo sladico – jagodno žele torto – na njenem obrazu, obleki… no, povsod. Leo se je nekaj drl, besed nisem uspela razbrati in imela sem občutek, da mi nekdo prebija lobanjo prav v središču čela. Podrgnila sem se po obrazu in dlani pritisnila ob templje, da bi ublažila bolečino, ki se je še naprej širila.
Bolečina se je še naprej širila in v glavi sem zdaj že kričala. Ali sem tudi zares? V bistvu ne vem natančno, kaj se je dogajalo. Komaj sem slišala Leov glas, ki mi je nekaj šepetal na uho. Bil je mehek in njegova sapa topla. Skoraj sem se nasmehnila, ko sem zavohala jagode. Potem me je nekdo dvignil in me nesel. Naslonila sem se nanj in zavohala očetov šampon. Mogoče ne najboljši vonj, saj je bil močen in le še povečal moj glavobol. Ne ni bil glavobol; bolel me je tudi prsni koš in nisem več čutila nog. A vsaj vedela sem, da je bil on. Nesel me je po stopnicah v mojo sobo. Moja soba je bila v drugem nadstropju? Če bi želela bi stopnice lahko preštela, saj sem začutila prav vsak še tako majhen premik in stopnice so me zadele naravnost v hrbtenico.
Zadnja stvar, ki sem jo čutila je bila znana odeja, ki mi jo je nekdo potegnil do ramen in nato me je objela tema.
07. avgust 2016
Tukaj je naslednje poglavje (malo je kratko... sorry for that).
07. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Nisem prebrala do konca, saj me malo preganja čas. Super je, čisto si me prevzela. Res je originalna zgodba in perfektno pišeš! Komaj čakam, da bom vse prebrala z nadaljevanji vred. Tudi če bom kdaj mnes kam izginila, verjemi, da bom nek dan ko bo res čas in volja prebrala do konca
Shratka, pohvalno. Next
07. avgust 2016
Next,super je
07. avgust 2016
Next
07. avgust 2016
u215194
u215194
Pa mi je le uspelo prebrat do konca c;
08. avgust 2016
u215194
u215194
super pišeš ^^ Next
08. avgust 2016
6. SILENA
Bilo je dolgo odkar nisem imela nočnih mor. Minil je čas, ko sem pomnila noč brez nenehnega prebujanja in parajočih krikov. Mamina roka v mojem prijemu je postala stalnica. Jakob je postal dobro znana iluzija, ki se je pojavila takoj, ko sem zaprla oči. A tokrat ni bilo tako.
Kot vedno sem pred spanjem morala spiti mleko z medom, – mamin čarobni recept za spanje – čeprav še nikoli ni deloval. Zato sem ga spila. In šla spat.
Bila je mirna noč in blazine so bile nenavadno mehke. Veke so se zdele nemogoče težke in nenadoma sem v glavi zaslišala uspavanko iz otroštva. Nisem se spomnila besedila, a melodija je ostala stara in tako… nostalgična. Nisem mogla ostati budna, še svetle zvezde juga ne bi videla. Zato sem se prepustila. In zaspala.
Nič ne traja večno.
Nekdo me je tresel za roko. »Mhm.« Nisem zmogla česa več. »Silena.« Priprla sem oči, da bi videla, komu pripada glas. Bil je le obris, ampak takoj sem prepoznala razcapana oblačila in vedno neukročene zlate kodre, ki so svetili v temi. »Sara?« Sedla se v postelji in si pomela oči. »Kaj… kaj počneš tukaj?« Prst mi je položila na usta in zašepetala: »Pst.« Glavo je nagnila proti zavesi, ki je služila kot vrata in mi šepnila na uho. »Si za sprehod?«
Skomignila sem. »Zaspati tako ali tako ne bom zmogla več. Zakaj pa ne?«
»Oprosti. Rabila sem nekoga za pogovor in nikogar drugega ne poznam.«
Še enkrat sem si pomela oči in pustila Sari, da me odvleče ven. V bistvu nisem vedela, kam me vodi, a na koncu me je posedla ob drevo. »Upam, da sanje niso bile predobre.« Odkimala sem. »Ne skrbi. Nič posebnega. In zdaj sem budna, torej…« Z roko se je nerodno popraskala po vratu. »Oh, to… Jutri odhajam. In hotela sem te vprašati, če bi mogoče… no, šla z mano. Mislim z nama. Mano in Tomom.«
V presenečenju sem jo pogledala. Zdaj sem res bila popolnoma budna. A na njenem obrazu ni bilo videti ničesar – bila je popolnoma resna. Vseeno sem vprašala: »Ti… ti to resno?« Nasmejala se je, drugače pa ostala popolnoma resna. Njene lešnikove oči niso bile prav nič tople. Pokimala je. »Čisto resno.« Še vedno sem bila čisto iz sebe. »Kaj pa Tom? Se on strinja?« V njenih očeh sem videla krivdo. Stresla je svoje divje lase in kakršnakoli sled o njej – krivdi, ne Sari – je izginila. »Ne, nisem. Ampak mi je čisto vseeno.« Privzdignila sem obrvi. »In kaj, če reče ne?« Skomignila je z rameni in začela zavzeto preučevati travo. Po prepiru se je očitno zgodilo še nekaj. »Koga briga?« Spet je dvignila obraz in pogled je imela priklenjen na mojega. Nasmehnila sem se. »Toma?« Bruhnila je v smeh in jaz z njo. Če ne drugega, sem jo vsaj razvedrila. Lešnikove oči so bile spet takšne kot prej. Pokimala je in vstala. »Če ti tako praviš.« Pogledala je proti hribom, ki smo jih prečkali nekaj tednov nazaj. »Časa imaš do zjutraj. Takrat odideva. Upam, da s tabo. Prirasla si mi k srcu, veš.« S pomočjo drevesa sem vstala in se napotila za Saro, ki se je že odpravila proti taboru.
Šla sem nazaj v posteljo in legla. Nisem spala. Ne vem koliko časa je minilo preden sem ugotovila, da je poskušati zaspati nemogoče in vstala, da bi šla na zrak. S sabo sem vzela eno izmed mnogih blazin in se usedla nanjo pred šotorom. Sonce je ravno vzhajalo in eksplozija oranžne, rumene in rožnate je bila prečudovita. Še vedno nisem vedela, kaj naj rečem Sari. Mogla bi najprej vprašati mamo, a ona bi mi zagotovo dovolila in potem bi se mogla posloviti od Lene in najbrž jih nikoli več ne bi videla in in… Ampak po drugi strani nisem več zdržala tukaj. Tako kot vsi ostali sem se smejala in bila močna na zunaj; bila takšna kot pred… tistim. V sebi pa sem se sesuvala. Počasi, noč za nočjo sem se izgubljala v sanjah in zablodah. Vedela sem, da moram od tu.
08. avgust 2016
Današnja doza. Hvala za vse.
08. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Next :3
09. avgust 2016
u215194
u215194
Nextt ^^
09. avgust 2016
Next
09. avgust 2016
Okej. Vem, da tole najbrž nikogar ne zanima, ampak našla sem pesmi, ki se po mojem mnenju popolnoma skladata z glavnima likoma (Kaia, Silena) in sicer:
1. KAIA: Shatter Me (Lindsey Stirling ft. Lzzy Hale) - https://www.youtube.com/watch?v=49tpIMDy9BE
2. SILENA: Stone Walls (We The Kings) - https://www.youtube.com/watch?v=ZNoMqr6wPhE
Nazaj k zgodbi...
09. avgust 2016
Ženska v beli obleki je bila ena izmed oseb z največjo močjo na tem planetu, a za razliko od drugih je z njo ravnala previdno in preudarno. Po sestanku se je v odpravila iz sive enolične zgradbe imenovane Center, ki ji nikoli ni posvečala veliko pozornosti in se usedla v osebni avtomobil. Voznik je speljal takoj, ko je zaprla vrata in končno je imela možnost razmisleka.
Bila je ena izmed redkih, ki bi lahko moža odgovornega za večino dogajanja v Centru poklicala po imenu, a vedela je bolje. Z njim je preživela celo otroštvo in kljub velikemu potencialu je zavrnila povabilo med Iskalce. S potrdilom mentorja, ki ji je odprl mnoga vrata je razvila imperij. Bil je veličasten in zavidal ji je marsikateri mož, a zanjo je imperij pomenil nekaj drugega.
Tudi sama je iskala dvojčici. Konec koncev je imela vse, kar je potrebovala. Imela je krinko. Imperij vreden zavidanja se ji je zdel pomemben le zaradi tega razloga. Imela je denar. Dovolj, da je priskrbela vse potrebno. Imela je znanje. Kar je sama pridobila v Centru, je na svoje načina sama širila drugim. Imela je dostop. Njen mentor ji ga je omogočil kot podkupnino, da bi se mu pridružila, a ona je darilo izkoristila drugače. In na koncu, imela je vohuna. Zmaj je dolgo spal, skrit med Iskalci in prišel je čas, da koristi svojemu namenu.
09. avgust 2016
Next ful dobro pišeš pesmi bom pa pol poslušala, sam lindsey stirling že poznam in je dobra
09. avgust 2016
Maš čist prav (glede Lindsey, ne česa drugega) .
09. avgust 2016
u215194
u215194
Next ^^
09. avgust 2016
Shatter Me je najjača skladba ever!!! No,mogoče je The Arena še bolša (vsaj men)!
Še nekdo posluša Lindsey.
A igraš violino?
09. avgust 2016
Nup. Kitaro sem se učila pet let. Zakaj? A jo ti?
09. avgust 2016
Nagrbančila sem čelo in si z rokami zakrila oči. Zakaj, prekleto, je bilo tako svetlo? »Kaia?« Glas je bil daleč, tako daleč. »Oh, Kaia. Nikoli več ne naredi tega. Še mama se je ustrašila.« Nagrbančila sem obrvi in pesti počasi odmaknila z oči. »…Leo?« Pokimal se je in se nasmehnil, a to ni bil smeh, ki sem ga poznala. Bil je ves napet in čisto nič razigran kot po navadi.
Luč me je še vedno motila, ampak le-ta je bila, ko sem pogledala proti stropu ugasnjena. Priprla sem oči in takoj začutila znano roko na zapestju. »Ne, Kaia. Samo… ostani budna. Ne zapri oči.« Pokimala sem in hkrati še malo bolj zaprla oči. Ne, da nisem hotela upoštevati Leove prošnje, preprosto nisem mogla. »Kaia… prosim.« Glas je bil najbrž le šepet, a še dolgo mi je odmevalo v glavi. Bili so kriki in jok in pritisnila sem dlani na templje. Vse je odmevalo v glavi kopalo globlje in globlje in globlje… Zakričala sem. Nisem mogla več. Glasovi so se prekrivali eden z drugim, niso nehali in kričala sem. »Nehajte…« Sem bila to jaz? Glas mi ni bil znan – to nisem mogla biti jaz. Ne, ne, ne. »Prosim…« Bil je šibek in tresel se je. »Stran…« Hotela sem nekaj reči. Hotela sem povedati Leu, da je v redu. Ampak mi bilo. Hotela sem…
Nič.
-*-
Glasovi so bili še vedno tu. Ampak zdaj niso bili več… glasovi? Nekaj je bilo drugače. Ni bilo več vse bolečine, stiske, smrti bil je smeh. Čutila sem ljubezen v zraku in pesem. Melodija mi je bila tuja in besede prav tako, a hkrati mi je bila znana kot bi jo pela vsak dan svojega življenja. Naredila sem korak. In še enega. Vsi so plesali in sreča je bila očitna. Opazila sem fanta, ki je hodil proti meni. Takoj sem ga prepoznala. Hotela sem zaklicati njegovo ime, a izpuhtelo je. Nisem se ga mogla spomniti. Nasmehnila sem se. Ne, ne jaz. Nekdo drug. Kot bi bili dve osebi v enem telesu. Zavrtela sem se okoli svoje osi ampak spet, to nisem bila jaz. »Silena!« Obrnila sem se proti glasu – ne, ne jaz. Mvah, to je tako čudno!
Bil je fant, ki je prej hodil proti meni. Zdaj je bil od mene oddaljen le še kakšen meter. Na obrazu mu je plesal nasmeh in v njegovih sivih očeh sem videla odsev ognja, ki se je v nebo dvigal za mano. In videla sem sebe. Le, da to nisem bila jaz. Lase je imela svetlejše kot jaz in redki temnejši prameni so se ji valovili vse do pasu. Za ušesom je imela zataknjeno cvetlico in kljub temu, da so bili ostali tako urejeni, ona pa le v hlačah je bilo videti, da sodi tja. Še enkrat se je zavrtela in fant jo je ujel v objem. Prijela ga je za roke. In ga poljubila na brado – više ni dosegla, na prste pa zaradi objema ni mogla stopiti. Smejala sta se in plesala. Hotela sem jokati. Od sreče, ki je še nikoli nisem tako občutila. Od ljubezni, ki je nisem poznala. A to nisem bila jaz. Le čutila sem, kar je ona.
Potem pa je kar naenkrat ni bilo več. No, mene ni bilo več. Še vedno sem jo videla. Tam je bila, čisto pri ognju. In plesala v njegovem objemu. Bila sem nad njima, kot da bi letela. Pogledala sem pod sebe. Zrak. Čutila sem, kako se mi je utrip pospešil in imela sem občutek, da mi panika počasi leze iz grla navzgor. Prijela sem se za prsni koš in iz njega poskušala iztisniti zrak, ki se je zataknil na pol poti. Zrak me je ovil in oblačila, ki zagotovo niso bila moja so vzvalovila z vetrom.
Še enkrat sem poskusila. Zrak še vedno ni dosegel pljuč in ustnice so se mi začele rahlo trest. »Samo sanje so. Samo sanje so.« Bilo je nemogoče. Nisem mogla dihati, a hkrati sem govorila z lahkoto. Poskušala sem se prepričati. »To ni mogoče. Sanjaš, Kaia.« Ni mi uspelo. Vse je bilo preveč resnično. Smeh, ljubezen, on…
-*-
Vdihnila sem. Zrak je bil spet tam, kjer sem ga potrebovala in jaz nisem lebdela v zraku. Nisem bila oblečena neumno smešno in čutila sem tisto udobno in še kako resnično toplino. Spet sem bila… ona.
10. avgust 2016
Od tega, kar imam napisano, je po mojem mnenju tole najboljši del (več kot en Next ).
Enjoy!
10. avgust 2016
Ja, jo, že 8.let.
Mislm, da bi lahko igrala tako kot Lindsey, samo v počasnem tempu.
Sam vprašam, ker na moji šoli sploh nihče ne pozna Lindsey, edino tisti,ki violino igrajo.
10. avgust 2016
Pri nas niso kaj drugačni. Je že čudež, če 2Cellos poznajo...
10. avgust 2016
Ja.
Veš, kaj?
A si ti tudi mnenja, da bi 2Cellos pa ona šli ful dobr skup?
10. avgust 2016
Jup. Definitivno.
10. avgust 2016
No, zdej bom pa nehala, ker ti prav fantastično temo smetim.
Kar nadaljuj s pisanjem.
10. avgust 2016
EkstazaSmrti
EkstazaSmrti
Next!
10. avgust 2016
Okej.
Prvič: ugotovila sem, da prejšnjič iz Worda nisem skopirala vsega. Zmanjkalo ni sicer nič pomembnega ampak, če kdo še ni ugotovil, poglavje je govorila Kaia.
Drugič: ni nič. Ne vem, zakaj sem to sploh napisala.
K bistvu. Tukaj je novi super dolgi (3 str. v Wordu) Next .
11. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg