Forum
Heej!

Tule bom pisala in objavljala mojo zgodbo, h kateri sem se spravljala kar nekaj časa. Od tistih, ki bodo brali (če bo kdo) rada slišim mnenje - dobro ali slabo. Prosim pa, da niste kruti (tole delam prvič). Upam, da vam bo všeč in se bo zgodba prijela.

Torej... tole je moja zgodbica.
30. julij 2016
THE OTHER WORLD

Prolog:

Vsak trenutek na tem svetu je enak trenutek na drugem.
Vsaka oseba na tem svetu je enaka na drugem; ko umre na enem svetu, umre tudi na drugem. In lovi ravnovesje.
Vsako vprašanje je na obeh svetovih enako. Odgovor pa vsakič nov.
Začelo se je s pokom. Vesolje je nastalo. Neskončnost se je širila. Vselej.
S časom sta nastala dva svetova, nevede drug za drugega. V enaki želji po preživetju sta se širila in razvijala vsak v svojo smer.
In že takrat, skoraj na začetku, sta obstajali dve osebi – vsaka na enem svetu – ki sta se videli. Nezavedno sta vedeli za svojo dušo dvojčico, za drug svet.
Varuhi so razumeli. Razumeli, ko so opazovali smrtnike tavati po prašnih poteh. Razumeli, ko so poslušali tihi jok izgubljenih duš. Razumeli, ko so začutili človeško samoto. Pošiljali so iskalce, da ju poiščejo. Iskali so ju. A niso ju našli. Namesto, da bi stopili iz vrste in rešili zdaj izgubljeno sta se potuhnili in se skozi stoletja skrivali med tistimi, ki so tavali v neznanju. V sebičnosti sta se obrnili stran od usode in pozabili. Pozabili za lastno varnost.
A prišel je čas, da se spomnita. Čas, da se razkrijeta ostalim. Čas, da vsak najde svojega dvojnika. Čas, da se zastavi vprašanje, ki jih bo združilo. In poišče še poslednji odgovor.
30. julij 2016
Next.sliši se zanimivo
30. julij 2016
Nextttt
30. julij 2016
u214486
u214486
Prolog me je zelo pritegnil in že komaj čakam nadaljevanje ^^ Neext c:
01. avgust 2016
1. KAIA
Sivina. Sivina povsod. Pod mano: asfalt. Odvečne ceste, ki le odbijajo vročino v poletnih dneh. Okoli mene: stolpnice. Neskončne stolpnice, povsod kamor se ozreš vedno vidiš samo to. Nad mano: nebo. Pravijo, da je bilo včasih modro. Danes to spada v pravljice prav tako kot vile in samorogi.
Ampak pravijo, da je prav v pravljicah tista mala skrivnost življenja. Preveč sanjarim. Spet.
Hitro sem popisala napisano in na okenski polici zažgala list papirja – previdnost ni nikoli odveč. Poleg tega bi risba v javnosti povzročila množično zgražanje in sramotna senca bi padla na naš rodovnik. Rahlo trkanje. Pogledala sem na uro in privzdignila obrvi. Ob tej uri nisem pričakovala nikogar. »Kdo je?« Preden bi mi lahko odgovoril sem vedela, kdo trka. Prestrašen glas izza druge strani vrat je le potrdil, kar sem že vedela. »Le jaz, gospodična. Pismo prinašam, gospodična.« Gospodična to, gospodična ono! Formalnosti sem imela po štirinajstih letih rahlo vrh glave. Kaj sem skromna? Ima me, da bi nadrla vsakega, ki me pokliče gospodična že zadnji dve leti. »Potisni ga pod vrata, Jon. Prebrala ga bom kasneje. In, za vraga, nehaj me klicati gospodična!.« Prestopanje. Še trenutek obotavljanja. »Da, gospo… Kaia.« In tam je bilo. Zavila sem z očmi in goreč list papirja s katerim sem se prej ukvarjala spustila preden je dokončno zgorel. Previdno sem stopila z okenske police, kjer sem sedela in na poti do vrat z mize vzela trak za lase. Popravila sem si zmečkano krilo in si lase hitro spela v čop.
Brez da bi pobrala lično belo kuverto sem se vrgla na posteljo in iz šolskega zvezka iztrgala list. Vrnila sem se na polico in se zazrla v goreč ostanek moje skice, ki je še vedno poplesaval v zraku. Vsaj nekaj, da popestri dan. Vsaj nekaj, kar ni sivo. Zaprla sem oči in pustila roki, da dela svoje.
Ni minilo dolgo časa, da je spet obmirovala. Z zanimanjem sem odložila svinčnik poleg sebe. Roka se mi je tresla.
Samo ne spet tisto. Samo ne spet ogledalo.
Odprla sem oči in srce se mi je za trenutek ustavilo. Spet sem narisala isto. Spet. Hitro sem ponovila postopek, ki sem ga opravila vedno po tej risbi. Po kakršnikoli risbi. Enkrat sem na eno pozabila in jo pustila na mizi. Ni se dobro končalo. Mama se je name drla še cel večer potem, ko jo je našla in uporabljala je besede, ki bi nas pred drugimi ponižale bolj kot katerakoli risba. Ali pesem. Saj ni važno.
Ko so se zublji že druge risbe danes porazgubili v vetru sem spet stopila v sobo. Vrgla sem se na stol in začela brskati po predalih mize. Mora biti nekje tukaj. Saj ga ni našla. Ni ga mogla. Oddahnila sem si, ko sem rdeč svinčnik našla v spodnjem predalu pod kupom neodprtih knjig in učbenikov. Zmagoslavno sem ga dvignila v zrak in si dovolila glasen smeh. Vzela sem eno izmed tistih knjig, ki bi jih morala že davno prebrati in odprla na naključni strani. Začela sem podčrtavati naključne besede in se čudila lepoti barve. Že dolgo nisem videla rdeče. Še ena črta. In še ena.
Konica je bila kmalu topa in rahlo razočarana sem odprla prvi predal, da bi iz njega vzela nož. »Kaia?« Ob maminem glasu sem barvico hitro spustila v spodnji predal in ga z nogo zaprla še zadnji trenutek preden je mama odprla vrata. Zavzdihnila je in me razočarano pogledala. Kot, da je to že kdaj delovalo. »Kaia.« Sovražila sem ton s katerim je govorila. »Spet si zmečkala krilo. Kolikokrat naj ti še rečem? To se ne spodobi.«
»Kdo me pa vidi? Nikamor ne grem in nihče ne pride sem. Se spomniš? Že zadnjih štirinajst let!«
»Kaj pa sem jaz?! Ali pa tvoj oče! Mogoče midva nisva dovolj zate? Tudi brat je tukaj! Če ti mi nismo dovolj, pač ne razumeš, kako tukaj teče zgodba!«
Zdaj sem stala. Ne vem, kdaj je prišlo do tega, a ni mi bilo mar. »Ali se sploh slišiš?! Govoriš mi o sebi! Saj te sploh ne briga zame! Gre ti za ugled. Za, kako že rečeš… čast, ki jo vidi kralj in vsi njemu podobni! Očeta nikoli ni doma in Leo še nikoli ni bil urejen!«
Kot riba je še nekajkrat odprla usta, a iz njih ni prišla niti beseda. Šele, ko je za nekaj trenutkov zaprla oči in jih spet odprla se je oglasila. »Petnajst boš v enem mesecu.« Njen glas je bil miren in skoraj šepet, a slišala sem vsako besedo. »V tem času ostani v svoji sobi in obe bova zadovoljni. Potem lahko greš kamor hočeš, a tukaj te nočem več videti.« Potem se je obrnila, odšla iz sobe in zaprla vrata. Slišala sem škrtanje ključa v vratih in vedela sem, da se je spet odločila za enega tistih njenih nesmiselnih priporov. Iz stanovanja tako nisem mogla!
Usedla sem se. Kar na sred sobe, komu mar? Stegnila sem se do mize in iz predala, kamor sem jo vrgla, spet vzela rdečo barvico. Z nočem sem jo hitro spet ošilila in iz tal odstranila preprogo. In tam so bile. Tla, skoraj polovica sobe, so bila polepljena z nekoč belimi listi. Odkar je Leo pred dvema letoma dopolnil petnajst mi je kar naprej prinašal stvari, ki niso bile dovoljenje. Ne vem, komu je bilo to v večje veselje. Vse barvice sem skrbno porabila in listi so bili porisani z enako sliko. Včasih je bila narisana kot bi jo opazovala od zgoraj, drugič spet drugače. Zraven so bile zapisane različne številke – večinoma datumi in starost, pogosta pa je bila tudi številka dve. Ta ni bila niti enkrat napisana z isto barvo, drugače pa vedno enaka.
Nasmehnila sem se nad svojo umetnino, se sklonila nad prazen list in zaprla oči.
01. avgust 2016
Toliko za zdaj. Mnenja?
01. avgust 2016
Next.
01. avgust 2016
u214480
u214480
Wow!! I'm adiccted to this, hooked on it's words, like a powerful drug, I can't get enough of!
Love it love it LOVE IT!!
Ma me zanima, kero leto je? In kaj je Kaia, da mora bit tok uglajena?
02. avgust 2016
u214480
u214480
Aja pa Next Next NEEXT
02. avgust 2016
u214486
u214486
Všeč mi je tvoj stil pisanja ^^ Nextt c:
02. avgust 2016
Leto ni določeno... Recimo samo, da smo v našem času, le da se je svet malo drugače obrnil.
02. avgust 2016
2. SILENA
»Tega zagotovo ne bom imela na zabavo!« Kljub temu, da sem mislila popolnoma resno sem komaj zadrževala smeh. »Daj no, mama. Karkoli drugega?« Za razliko od mene se je moja mama neustavljivo režala in med tem skoraj padla iz pokrpanega naslonjača v katerem je sedela. Poskusila je nekaj reči, a je padla v le še en naval smeha. Namesto tega je kazalec zavrtela po zraku. In še enkrat sem v obleki zaplesala po sobi. V bistvu obleka niti ni bila tako slaba. Segala mi je do gležnjev in bila je sivo zelene barve kot moje oči. Čez sem imela ogrnjen svoj najljubši plašč, iz las pa spleteno kito. Tako urejena nisem bila že od… nikoli.
»Kaj?! Sem res tako grozna?« Mami je v poskusu govora ponovno spodletelo in je zdaj le divje zmajevala z glavo, da so njeni oranžni kodri opletali po zraku. Sama je bila oblečena v krilo in z barvami umazano majico, ki ji je bila prevelika. Zavidala sem ji preprostost in enostavnost v kateri je bila po mojem mnenju vedno najlepša. Za razliko od nje bi bila sama zadovoljna že s hlačami, a to tokrat očitno ni bila možnost.
»Daj no mama, saj nisem tako grozna.« Tokrat je celo uspela odgovoriti. Še dobro, imela sem občutek, da se pogovarjam z eno izmed tistih lutk, ki vedno ponavljajo iste tri gibe. »Ne… ne, samo nisem te vajena v obleki.« Vstala je s tal, kjer je pristala in mi z obraza popravila pramen las. »Čudovita si, ljubica.« Zavila sem z očmi in začela slačiti obleko. »Zakaj moram že nositi to… stvar…?« Mama se je nasmehnila – na srečo tokrat le to. »Ker si prejšnjo strgala.« Popraskala se je po čelu, kot da razmišlja. »In tisto belo tudi. Pa tisto pred njo.« Dobro sem vedela, o čem govori. »Ob ognju lahko plešem tudi v hlačah. Po drevesih pač ne morem plezati v obleki.« Še enkrat mi je popravila pramen las, ki je spet padel izza ušes, se nasmehnila in me poljubila na čelo. »Odraščaš, srček. Mogoče je čas, da se začneš vesti kot dama in prepustiš ostalo drugim.« V zadnjem tednu mi tega ni rekla prvič.
Takrat je v sobo pritekla Lena. Bila je zadihana in za dekle, ki je večino časa ležala na travi in brala knjige, nekaj novega. Ne vem, katera je bila bolj šokirana – ona glede moje obleke ali jaz glede dejstva, da je ona ravnokar pritekla sem. »Jakob… spet se je zgodilo…« Preden bi Lena lahko res zadihala sem dojela pomen nesmiselnih besed in kar v obleki mimo nje stekla iz šotora.
Ni bilo težko ugotoviti, kje se je zgodilo. Skoraj cela karavana se je nagnetla na robu jase. Sprva se nisem uspela zriniti med vsemi, a ko sem zagledala Jakoba, kako negibno leži na tleh mi ni bilo mar. S komolci sem si utrla pot in se vrgla na travo poleg Jakoba. Prepletla sem prste in začela pritiskati na prsni koš kot so me naučili. Vedela sem, da ne bo pomagalo. Še nikoli ni. A nisem ga mogla kar tako pustiti.
Ne vem, koliko časa je minilo. Spomnim se, ko sem gledala, kako odhaja med zvezde. In ga še zadnjič prijela za roko. Mislim, da sem zaspala ob njem.
Zbudila sem se v svojem šotoru. Mama je sedela ob meni. Ko je videla, da sem se zbudila se je rahlo nasmehnila in mi z obraza odmaknila lase. »Hej, ljubica.« Iz naslonjača je vzela blazino in se ulegla poleg mene. »Kako si?« Pod očmi je imela podočnjake in v očeh ji je sevala žalost. V tistem trenutku se je zdelo, kot da se je nenadoma postarala za pet let. Obrnila sem se proti njej in svoj obraz zakopala v njen vrat. Čutila sem, kako me je z eno roko objela in z drugo začela rahlo razvozlavati lase. Po licih so mi spolzele solze.
Tako sem preležala še naslednji dan. Jakobovo negibno telo so zakopali pod drevo, kjer sva po navadi sedela in se pogovarjala. Obenj so postavili kamen in o njem po tem nismo več govorili. Jakob ni bil prvi, ki se mu je to zgodilo. Podobno se je pred nekaj leti zgodilo neki gospe, ki nas je nekaj časa spremljala na poti. Vse je bilo v redu, potem pa se je v nekem trenutku le zgrudila in se s steklenimi očmi zazrla v daljavo. Mama mi je povedala, da se je to zgodilo tudi očetu, a ko sem jo nekoč vprašala o njem je le molčala in gledala nekam čez hribe.
Takrat sem ji zadnjič zastavila kakršnokoli vprašanje o očetu.
02. avgust 2016
Takole. Hmm... mnenja?
02. avgust 2016
u214486
u214486
Oh, komaj sedaj sem ugotovila, da je v tem poglavju nastopala Silena in ne Kaia c;
Drugače pa čudovito napisano in že komaj čakam nadaljevanje, da dobim odgovore na par vprašanj, ki so se mi porodila med branjem ^^
En velik Next ^^
02. avgust 2016
u214480
u214480
Next
02. avgust 2016
Next.iiiiiiii komi čakam na nadaljevanje.
03. avgust 2016
Iskalec je tekel dolgo in daleč, da je prišel do cilja. Kljub prvotnemu razočaranju, ki ga je bil že vajen je opravil, kar je narekoval protokol in rezultat je prebil njegovo hladnokrvnost. Dolga leta iskanja so se mu končno obrestovala! Vedel je, kaj vidi pred sabo in kaj mora narediti: najdeno mora poročati in slediti ukazom, ki jih dobi. A nekaj ga je zmotilo. Videl je mladost dekleta, ki jo je zdaj opazoval že več kot teden dni in dobro je poznal dogodke, ki bodo sledili, ko odkritje poroča. Obotavljal se je - le za trenutek - preden je spet stekel proti Centru.
Iskalec je vedno imel od vsega najraje tek. Slike so v vrtincu barv letele mimo njega in imel je čas zase, da uredi misli, ki so se nabrale. Tokrat mu to ni uspelo. Bolj kot se je prepričeval, da dela pravo stvar, manj je verjel lastnim besedam. A moral se je vesti, kot da je. Vsaj za zdaj.
Center je dosegel hitreje kot kdajkoli in kljub prepotovani poti ni potreboval počitka. Za to je bil rojen. Hitro je stopil do svojega portala in izrekel besede, ki so jih vsi čakali že stoletja: »Našli smo jo.«
Moški, katerega imena ni poznal nihče, se je z lahkotnim korakom približal portalu in v dvomu privzdignil obrvi. »Ste prepričani?«
Iskalec na svojem mentorju še nikoli ni videl čustev in nenadni odziv ga je presenetil. Vzel si je trenutek in se zresnil. Pokimal je. »Zagotovo. Spomini prejšnjih življenj se ji vračajo, a postopoma in velika možnost je, da bo prepozno, preden bo uzrla celotno sliko.«
Starejši mož je pokimal in preden se je obrnil nazaj k delu rekel le: »Opazuj jo. Ukrepaj, če moraš. In poročaj. Redno.«
Iskalec je pokimal in se vrnil od koder je prišel. Ukaz mu ni bil po godu, a tako bo bil vsaj blizu, ko se bo kaj zgodilo. Ukrepati mora. Takoj.
04. avgust 2016
Ok. Tole je neke vrste medigra (kot pri Ime vetra , če je kdo bral), zato je malo krajše. Nadaljevanje pride kmalu.
04. avgust 2016
u214480
u214480
Next nujnooo
04. avgust 2016
3. KAIA
»Hej, mala.«
»Leo!« okoli vratu sem mu visela še preden je zares stopil skozi vrata. Brez besed sem ga začela vleči v svojo sobo ne meneč se za starša, ki sta stala takoj za Leom. Za sabo sem zaprla vrata sobe in se sloneč na njih spustila niže in se usedla na tla. Izza vratu sem potegnila vrvico s ključem in ga poskušala na slepo vtakniti v ključavnico. Medtem niti za trenutek nisem odmaknila oči od Lea. Spremenil se je odkar sem ga nazadnje videla. Lase je imel daljše v očeh pa je bilo nekaj… nekaj drugačnega. Nekaj, kar takrat še nisem znala razložiti. Hitro sem pozabila na dvom in se nasmehnila, ko je ključ končno zadel ključavnico.
Leo se je zazrl nekam v preprogo in za trenutek me je stisnilo pri srcu, ko sem pomislila na tisto, kar je skrito spodaj. Kot da bi začutil napetost, ki je iz sekunde v sekundo naraščala v meni je Leo dvignil pogled in se otožno, a hkrati igrivo nasmehnil. »Torej, mala. Kaj novega?« Vedel je, da sovražim ta vzdevek. Najbrž ga je to le še bolj spodbujalo. Prvič sem lahko prezrla, a drugič… ne drugič je bilo preveč. Skremžila sem se in Leo se je med smehom vrgel na posteljo. Nisem mogla več biti stran od njega. Bil je edina dobra stvar v vsem času, ki sem ga preživela v tej kletki in ko ga ni bilo sem bila prepuščena le še vedno resnim paznikom imenovanim starši.
Pognala sem se v zrak in stekla proti postelji, ko me je sredi koraka nazaj potegnila verižica s ključem v vratih. V zapestju me je zaskelelo in medtem ko sem z dobro roko obrnila ključ v vratih sem drugo rahlo drgnila ob krilo. »Kaia?« Nasmehnila sem se proti Leu, ki je zdaj ležal na moji postelji. »Ne morem verjeti,« sem hlinila presenečenje, »poznaš moje ime!« Spet se je nasmehnil in s tem pokazal vse svoje zobe. »Nekaj imam zate.« Privzdignila sem oči, a on je kar molčal, kot da bi nekaj pričakoval. Nekaj časa sem se nerodno prestopala z noge na nogo in se trudila biti potrpežljiva – nisem dolgo zdržala. Privzdignila sem obrvi in skoraj poskočila od pričakovanja. »No?! Kaj je?« Spet se je nasmehnil. Iz plašča je počasi potegnil roko in razprl pest. Bila je prazna. Zdaj je njegov nasmeh izdajal vse – videti je bil kot otrok, ki je ravnokar pojedel prepovedan piškot. »Zgodbo.«
Sedla sem na preprogo in Leo se je poleg mene naslonil na posteljo. »Včeraj sem bil zunaj. Red se sesuva. Prepovedane besede se širijo. Pripovedke, ki so se že davno izgubile spet lezejo na plano in govorice se širijo dvakrat hitreje.« Nasmehnil se je. Oči je imel polne navdušenja. »Tole moraš slišati.«
»Davno tega je bilo, ko je sivina tega mesta začela razjedati vse okoli sebe. In takrat, ko si lahko še videl v modri vodi zelene bilke poplesavati v vetru je bilo dekle izgubljeno v lastnem svetu. Govorila je o deželi svobode, sreče in plesa, kjer moč nikoli ne bo zavladala človeku. Z željo je zdravila črnino, množila upe in gradila nove sanje. Nov svet.«
Leo se je za trenutek ustavil in zagledal v nekaj, česar sama nisem videla.
»Ni ji uspelo. Bila je prepozna in želja po obvladovanju vsega se je zažrla pregloboko v človeško srce. Ljudje so jo začeli preganjati in zdaj se je po svetu le še opotekala. Njena moč je plahnela in le še najzvestejši so jo podpirali, da ni padla. Skupaj s tistimi, ki so v svetu še videli barve se je skrivala na neodkritih robovih sveta kamor še ni segla roka pohlepnih mož.«
V bratovih pogledu sem videla mešanico čustev in ko je ujel mojega se je otožno nasmehnil. Vstal je s tal, kjer je sedel in stopil k oknu. Še vedno zamišljen je segel po svetli zavesi in jo potegnil, da v sobo ni prišel niti curek sončne svetlobe. Iz še enega izmed mnogih žepov na plašču je potegnil škatlico vžigalic in preden jo je pospravil nazaj eno izbezal ven, da so po sobi zaplesali ognjeni zublji. V očeh se mu je iskrilo, ko je nadaljeval.
»A s časom se je bolezen širila in z njo še zadnji kanček iskrenosti, ki so jo v srcih nosili izgubljeni. Njeni lastni ljudje so se obračali proti njej. Ni minil dan, ko dekle ni pomislilo na brezupnost v njenem preprostem načrtu in razmišljalo o predaji. Nikoli ni pozabila na občutek, ko ti dušo objame pozaba in se pretrga še zadnja nit, ki te veže na ta svet. Tako so minila stoletja in komaj živa se je še skrivala v jami, kjer je vsak večer opazovala sledi barv na sinjem nebu.«
Leo je zamahnil proti stropu sobe in nasmehnila sem se, ko sem v temi uzrla zvezde, ki mi jih je narisal. Bile so zbledele in kljub času, ki je minil od tedaj se dobro spomnim po stropu drseče krede in Leovega glasu, ki mi je povedal ime prav vsake zvezde in mi obljubil, da me bodo varovale pred pošastmi, ki so živele pod mojo posteljo.
»Otroci niso poslušali resnobnih obrazov in mnogi so našli pot do, zdaj že, dame, ki je ob ognju na robu sveta govorila o sanjah rojenih na oblakih in po kapljah spuščenih na zemljo. Dami v pisano pokrpani obleki pa je k srcu najbolj prirasla deklica, ki je k njej zahajala pogosteje kot drugi. Kmalu jo je vzela za svojo in ji skrivaj razkrila svet, grajen v njenem umu skozi vsa ta leta. Deklica je odraščala v strahu, ko sta se zdaj že vsak drugi dan skrivali pred globokimi glasovi, ki so vpili po gozdu. V srcu in duši je nosila barve, a pisana dama je bledela. Barvne krpice, prišite na njeno obleko, so bile meglene in v laseh je deklica videla bele pramene.«
Videla sem damo. Kot da bi sedela na moji postelji sem jo videla, kako si s spretnimi prsti spleta kito iz las. Pogledala sem jo in videla strtost v njenih očeh. Razumela sem jo in čutila bolečino, ki jo je vsa ta leta nosila ona.
»Nekega hladnega zimskega večera, ko sta se spet skrivali globoko v jami je dama deklici stisnila roko in dejala: 'Pojdi, otrok. Pojdi in ustvari boljši svet.' Deklica je vzela ponujeno in se zazrla dami zazrla globoko v oči. 'Vrnila se bom. Prišla bom po vas. Samo… samo imejte upanje.' Dama je deklico pobožala in ji poljubila čelo. Nato je vstala in se napotila proti glasovom. Samozavestno je stopala in se ni več obrnila nazaj. Deklica pa je slišala beseda, ki jih je dama zašepetala sama pri sebi, čeprav ji niso bile namenjene. 'Težko je imeti upanje, ko ne veš več, kaj pomeni.'«
Po licu mi je spolzela solza in padla na preprogo preden bi jo uspela obrisati.
»S strtim srcem je tako deklica ustvarila nov svet in držala obljubo. Vrnila se je po damo in jo tukaj brezupno iskala še dolga leta. Čeprav je vedela, da dame ne bo več mogla rešiti. Vedela je že tistega hladnega večera, ko je po dolgem času prvič padel sneg. Zato se je že drugič vrnila v barviti svet daminih sanj in upov. Dolgo zlomljena v sebi je deklica našla odgovor na vprašanje, ki jo je razjedalo. Vedela je, da je dama globoko v sebi še poznala upanje. Ker takrat je doumela, da je bila ona njeno upanje. Zato je v znak vere, ki jo je imela v damo in z močjo želje ter lastnih upov ustvarila pot na boljši svet. Skrila jo je tako, da jo lahko najdejo le tisti, ki še verjamejo. Ki še upajo.«
Leo me je v plamenu sveče pričakujoče gledal in najbrž je opazil stezico, ki si jo je po mojem licu do zdaj utrlo več kot le ena solza. To, ali pa so me izdale nabuhle in rdeče oči ter tresoča spodnja ustnica. Po vseh štirih se je priplazil do mene in me nežno, kot bi bila iz porcelana, objel. »Oh, Kaia. Oprosti, mislil sem, da boš vesela.« Začela sem zmajevati z glavo in mu poskušala razložiti, kar sem čutila, a mi ni uspelo.
Zato sem namesto pogovora in smeha, tokrat večer z Leom preživela v njegovih rokah. V varnem objemu bratovih rok.
05. avgust 2016
Ena super duper dolga, ker sem danes polna navdiha.
05. avgust 2016
u214480
u214480
Next
05. avgust 2016
Super,Next,sem mislila,da sem edina oseba tu na igrah,ki obožuje Ime vetra.
05. avgust 2016
Next ful mi je všeč tvoj stil pisanja. Sam eno vprašanje, a Silena in Kaia sta v istem svetu ali ne?
05. avgust 2016
Ne, nista. Saj bi več povedala pa se bojim, da bo spoilala kaj.
05. avgust 2016
4. SILENA
Zažgala sem obleko. Nisem je mogla več gledati. Dajala mi je občutek, da sem jaz kriva za Jakobovo smrt. Ni pomagalo. Mama, ki mi je medtem kuhala čaj je ob dimu, ki se je kadil iz mojega šotora pritekla nazaj in pogasila obleko. Od nje ni ostalo veliko, jaz pa imam še vedno ta grozen občutek, da bi mu lahko pomagala, če bi bila takrat z njim.
Od takrat je mama večino časa z mano. Če ne ona pa Lena. Prav tako je bila vedno tam tudi napetost. Tudi, če je ni nihče videl, so jo vsi čutili. Našel si jo v prikolicah in šotorih. Ljudje niso bili več sproščeni in konji so bili ves čas nemirni. Celo zvečer ob ognju, ko so vsi peli in plesali je bila tam. Četudi nevidna je bila dobro opazna. Nihče ni več klepetal in odrasli so se brez razloga prepirali. Smeh ni več odzvanjal na poti in nihče ni zgrešeno prepeval vsem znane melodije. A napetost me ni motila. Bolj me je motila tišina, ki je prišla z njo.
Sovražim tišino. Daje mi občutek, da… ne vem. Ne maram je. Kot, da sem tukaj sama. Kot, da ni nikogar, ki bi mu bilo mar. A kljub temu prav hrup nosi naš dom na rob normalnosti. Naša nikoli ista rutina je bila kar naenkrat pretrgana in komaj smo še shajali.
Zato sem bila hvaležna, ko smo na križišču med nas sprejeli popotnike. Bila sta mlada in glede na podplate čevljev, ki sta jih nosila sta imela za sabo dolgo pot. A pogled se mi ni ustavil na njunih čevljih. Kot očarana sem strmela v knjige, ki jih je ona, kasneje se je predstavila kot Sara, izvlekla iz mošnje, ki jo je nosila na hrbtu. Bile so stare in hudo zdelane: hrbti so bili poškodovani, naslovi na platnicah so bili komaj vidni, robovi strani rumeno obarvani, nekatere strani pa celo polite z bog ve čem. Ni mi bilo mar. Vanje sem zrla kot bi bile največji zaklad in ko je Sara zagledala moj izraz mi jih je potisnila v roke in se toplo nasmehnila. »Imej jih. To je najmanj, kar lahko ponudiva v zameno za prevoz, zavetje in topel obrok.« Njene lešnikove oči so strmele vame in imela je tisto vrsto nasmeha, ki mu preprosto nisi mogel reči ne.
Tako sem naslednjih nekaj dni sedela poleg Lene in njenega očeta, na sprednjem delu prikolice. Pustila sem, da sonce potemni mojo kot mleko belo kožo, ki mi nikoli ni bila posebej všeč in se prepustila besedam.
Zvečer ob ognju je bilo vzdušje zaradi novi ljudi še bolj stresno in nekaj časa so ljudje samo gledali drug v drugega. Nisem jim posvečala veliko pozornosti, a po drugi strani se v moji glavi besede ogenj, družina in tišina nikakor niso poklapale. Besed nisem slišala in niti šepeta ne bi, če ne bi bilo kot je pač bilo, a v tistem trenutku smo se vsi obrnili proti novincema in zagledali Saro, kako sopotniku nekaj šepeta na uho. Ko je Sara nehala govoriti in se s skodelico vročega čaja v roki spet obrnila proti ognju je ravno še ujela poglede vseh opazovalcev. Takrat pa se je obraz fanta - Toma - poleg nje sprostil kot bi ravnokar dojel šalo in na ves glas se je zarežal. Takoj so se vsi pogledi, ki so do zdaj čepeli na Sari preselili nanj in nekaj trenutkov so ga opazovali, kot da je nekoga ubil prav pred njihovimi očmi ali pa je prekršil najbolj sveto pravilo od vseh.
Tomu se za poglede ni zmenil (čeprav se je smejal tako naglas in s celim telesom, da obstaja možnost, da jih sploh ni opazil). Ni minilo dolgo preden je v smeh bruhnila še Sara in za njo kar vsi naenkrat. Led je bil prebit in čeprav tega nihče ni povedal naglas, sta v tistem trenutku Sara in Tom postala ena izmed nas.
Zgodbe so se med potjo spet širile, v kotu, kjer so si opravljivke našle zavetje so odmevale govorice in pesmi so donele kamor si le obrnil uho.
Sarine knjige sem prebrala hlastno in z navdušenjem, s Saro pa sem se kasneje še večkrat poglobljeno pogovarjala o njih. Vedno je bilo zanimivo slišati mnenje osebe, ki je še ne poznaš. Zato sem se z navdušenjem spuščala v debate hvaležna, da sem lahko za kratki čas pozabila na Jakoba.
Ne vem, od kod ali kako ampak, ko sva naslednjič spet govorili in obdelali še zadnjo knjigo, ki mi jo je dala, je ona preprosto vzela nove in mi jih podala. Že je odprla usta, da bi nekaj rekla, ko je v prikolico pogledal Tom. »Sara?« Z glavo je namignil ven. »Samo za minuto.« Sara se je nasmehnila, pokimala, potem pa vstala in sledila Tomu iz prikolice, kjer sva sedeli.
Ko sem v prikolici ostala sama sem se lotila knjige na vrhu kupa, ki mi ga je dala Sara. Govorila je o znanstvenih posegih in še drugih stvareh, ki me v tistem trenutku res niso zanimale zato sem knjigo zaprla in jo odložila nazaj na kup. Naslonila sem se na steno prikolice in priprla oči. Sicer zadnje čase nisem imela veliko časa, ki bi ga posvetila Jakobu, – ali vsaj razmišljanju o njem – a to še ne pomeni, da sem pozabila nanj. Kadarkoli sem zaprla oči sem ga videla pred sabo. Njegovo nevidno telo v travi, rahlo pomodrele ustnice in steklene oči. Njegove čudovite oči… Hlastno sem zajela zrak in sunkovito odprla oči ravno, ko se mi je spet zdelo, da sem obtičala v spominu. Namesto, da bi oči spet zaprla sem se zagledala v tla in s prstom počasi sledila linijam v lesu. Nasmehnila sem se, ko sem se zalotila, da ne sledim več potezam v lesu in le oblikujem črke.
»… ne razumeš?! Ne moreva ostati tu!« Obraz sem obrnila proti nenadno glasnejšemu zvoku in prepoznala Tomov glas. »Vsi so tako… čudni! Sara, daj no! Še tista punčara je čudna!« Glasen pok. No, ne tako zelo bolj kot bi nekdo nekomu prisolil klofuto. »Ona zagotovo ni punčara! Če bi se za trenutek posvetil njej ali pa mogoče z njo izmenjal kakšno besedo bi razumel, kaj vse je pretrpela!« Sarin glas. Sledila je kratka tišina in Tomov glas je bil tišji, ko se je spet oglasil, a v njem si lahko prepoznal odločnost. »Zjutraj odhajam. S tabo ali brez.«
Sara se tisti večer ni vrnila v prikolico in tudi zunaj s Tomom ni izmenjala niti besede. Sama se noter počakala dokler se nismo ustavili, nato pa kolikor hitro sem mogla odšla mimo Sare in Toma v domačo prikolico. K mami.
06. avgust 2016
Vprašanja?
06. avgust 2016
»Eden izmed Iskalcev jo je našel.« Pogledi zdolgočasenih ljudi za mizo so se vzdignili izpod papirjev in moški, ki je ravnokar prišel v sobo je v trenutku dobil vso njihovo pozornost. Ženska v oprijeti beli obleki, ki je sedela na koncu mize, v kotu, se je prva oglasila: »Kako prosim?« Mož brez imena se ni maral ponavljati. Starost mu je prišla v kosti in skupaj z imenom se je v času izgubila tudi njegova mladost. »Našli smo jo. Sicer jo na drugem svetu še nismo, a vsaj eno imamo.«
Zdaj se je porogljivo nasmejala. »Tako kot nazadnje?« Starec je dobro vedel, kaj je mislila. Skozi iskanje so lažni alarm sprožili že mnogokrat in to nikomur ni bilo všeč. Ko je ponovno spregovoril, njegov izraz ni izdal ničesar. »Razumem vašo skrb, gospa, a tokrat smo prepričani. Na drugem svetu v tem trenutku iščejo štiri patrulje in le naši najboljši Iskalci, k prvi duši pa smo že poslali nekoga, ki nam bo poročal vsak njen korak.«
S temi besedami jo je očitno pomiril, saj mu je v odgovor le pokimala in se naslonila nazaj na stol. Glas, ki se je pridružil pogovoru naslednji je bil globlji in na koncu stavkov si lahko zaslišal tresenje. »In kaj natančno nameravate narediti z njima, ko ju najete, gospod…?« Mož se je le nasmehnil preprostemu poskusu pridobitve imena in zamahnil z roko.
»Znebili se bomo grožnje, seveda.«
06. avgust 2016
I'm not sure if I can call it generous to show you this but I fell so evil today - somebody has to die...
06. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg